Prestar za učenje — »nikoli!«

JE MOGOČE človek kdaj za učenje prestar? Premisli le nekaj stvari, ki so jih dosegli starejši ljudje. Skladatelj Irwing Berlin je pri 92. letih še vedno komponiral in pianist Arthur Rubinstein je s 94 leti še nastopal. Sodnik Oliver Wendell Holmes se je pričel učiti grščine, ko je imel 92 let. Mojzes je z 80 leti postal vodja naroda in javni govornik. (2. Mojzesova 7:7) Tudi apostol Janez je moral že biti v devetdesetih letih, ko je napisal znani Evangelij in Razodetje.

Ne, starost ne omeji aktivnosti miselnega sistema. Nekatere bolezni lahko sicer upočasnijo proces razmišljanja pri starejših ljudeh, največkrat: je to Alzheimova bolezen, včasih imenovana tudi senilnost, ki povzroči fizično izroditev možgan. Tudi nekaj drugih bolezni povzroči podobna znamenja, toda večina starejših ljudi ne oboli od njih. O takšnih je neki raziskovalec rekel: »Ustvarjalnost ne pozna let.«

Testi na univerzi Cambridge v Angliji so pokazali, da so bile storitve nekaterih starejših oseb enako dobre kot pri mladih študentih. Dr. Weinberg, psihiater in priznani strokovnjak na področju staranja, je rekel, da lahko nekdo, če ne zboli za kakšno boleznijo, ohrani vitalnost miselnega sistema in sposobnost učenja tja do globoke starosti — še posebej, če so starejši ljudje fizično aktivni in sodelujejo z ljudmi, ki zanje skrbijo. »Prihodnost starejših ljudi je svetla tako dolgo, dokler so zvedavi in se želijo učiti in napredovati«, je rekel sedemdesetletni dr. Weinberg. Pri nekaterih je res tako. Dejansko se je izjava dr. Weinberga izkazala bolj resnično, kot pa je pričakoval.

Spremeniti življenje

Za primer vzemimo Alico Okon iz Nigerije. Njen sin je bil aktiven kristjan in je svojo mamo spodbudil, naj bere Biblijo in spozna upanje, ki ga ta knjiga nudi. Končno je pristala na preučevanje Biblije, postala verna in se, ko je bila stara osemdeset let, krstila, in tako pokazala svojo odločitev, da bo preostali del svojega življenja služila Jehovi.

Ta žena trdno veruje izjavi: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« (Janez 3:16) Ker ona to veruje, z zaupanjem pričakuje večno življenje, ki ga je obljubil Bog. Pri osemdesetih letih vsekakor ni bila prestara za učenje.

Odločanje

Starejši ljudje lahko odločajo tudi o resnih stvareh in potem v skladu z odločitvami živijo. 79-letni Paul Iryang Atua iz Nigerije se je moral tako tehtno odločiti. Vse življenje je iskal vero, ki uči biblijsko resnico. Končno so ga obiskale krščanske Jehovine priče in vedel je, da je to našel. Toda njegova odločitev ni bila všeč drugim.

Obiskal ga je duhovnik religije, kateri je Paul prej pripadal. Ko je na mizi v Paulovi hiši opazil Biblijo, jo je imenoval lažnivo versko knjigo in jo raztrgal. Paul je poskušal razdraženega moža pomiriti tako, da je zagovarjal biblijske resnice, ki se jih je naučil.

Duhovnik ni bil pomirjen. Jezno je odšel in poskušal naščuvati vaščane proti Paulu. Poleg tega so ga ljudje želeli postaviti za vaškega poglavarja, da bi ga tako odtegnili od njegove nove vere. Paul je njihovo ponudbo zavrnil, ker je spoznal njihov nagib.

Toda Paul je moral narediti še nekaj težjega. Biblija pravi, da mora biti kristjan — če želi ugajati Bogu — »ene žene mož«. (1. Timoteju 3:2) Paul je moral torej v soglasju s krščanskimi načeli postati monogamist. To je tudi storil. Uzakonil je svoj zakon in končno se je lahko krstil.

Spomni se, da je Paul bil, ko je naredil v svojem življenju te velike spremembe, star sedeminsedemdeset let. Takole pravi: »Čeprav sem vse to naredil šele na stare dni, sem Jehovi hvaležen, da lahko izkoristim svoje zadnje dni življenja v njegovi službi.« Za Paula je sedaj prihodnost veliko svetlejša. Je bil prestar za učenje? Ne, devetinsedemdesetletni Paul Iryang Atua za učenje ni bil prestar!

Kljub bolezni

Starejši ljudje imajo včasih težave z zdravjem, toda ni potrebno, da bi jim to odvzelo željo po učenju in zvedavost. Polnočasna oznanjevalka Michiyo Fujimi je spoznala, da je res tako. Michiyo je obiskovala ljudi na severnem delu otoka Honšua (Japonska), ko je srečala starejšega gospoda Katoa.

Gospod Kato je pritegnil Michiyino pozornost, ko je rekel: »Bog krščanstva želi, da ljudje živijo, ne pa da umirajo. Je tako?« To je bila zanimiva pripomba. Toda zelo težko sta se pogovarjala, ker je bil ta stari mož skoraj čisto gluh. Ker pa je rad bral, mu je Michiyo dala biblijske časopise. Poskusila mu je pomagati, da bi preučeval Biblijo, toda izgledalo je, da ni razumel za kaj gre. Tako mu je tri leta redno nosila časopise. Navadila se je, da mu je na njegova vprašanja napisala odgovore.

Pred nekaj meseci je dal gospod Kato — sedaj star devetdeset let — vedeti, da bi se o nekaterih stvareh rad pogovoril. Z branjem se je dobro seznanil z Biblijo. V enem članku iz časopisa, ki ga je bral, je dobil spodbudo, naj se poveže z Jehovinimi pričami, ker mu le-te lahko pomagajo, da bo spoznal, kako izvajati Božjo voljo. Vprašal je: »Kje naj najdem Jehovine priče?«

Michiyo je s kazalcem pokazala na svoj nos — to je japonska gesta, ki pomeni: »Jaz sem to.« Da, bila je Jehovina priča. Starček je bil navdušen in je želel vedeti, kje je kraljevska dvorana. Tudi zanjo je zvedel iz branja. Sedaj ta stari mož kljub slabemu sluhu preučuje Biblijo s pomočjo sporazumevanja s svinčnikom in papirjem. Pridobiva si jasno spoznanje o biblijskih resnicah in druži se s krščanskimi brati. Je gospod Kato pri svojih devetdesetih letih prestar za učenje? Nikakor!

Prestara pa tudi ni gospa Takahashi. V primerjavi z gospodom Patom izgleda morda mlajša — ima jih »samo« triinsedemdeset. Toda ima težave. Pred triinštridesetimi leti je oslepela in se ni imela prilike naučiti Braillove pisave. Ko je prišla v stik z Jehovinimi pričami, je želela več izvedeti o Bibliji, zato sta z njo preučevala dva oznanjevalca. Ker je bila slepa, si je morala vse, kar se je učila, zapomniti; tako se je s triinsedemdesetimi leti gospa Takahashi začela učiti dele Biblije na pamet.

Sedaj redno obiskuje religiozne sestanke kljub temu, da je bolna in v letih. Čeprav potovanje zelo težko prenaša, je prepotovala 600 km, da je lahko obiskala krščanski kongres. Lani se je krstila. Biti prestar za učenje? — Gospa Takahashi ni mislila tako!

Zakaj starejši ljudje odgovoré: »Ne!«

Da, tako je, kakor je rekel dr. Weinberg: »Bodočnost je starejšim ljudem svetla tako dolgo, dokler so zvedavi in se želijo učiti in napredovati.« Zelo svetlo bodočnost imajo tisti, ki v visoki starosti želijo več vedeti v zvezi z Bogom in njegovim namenom, in ki žele, da se o njem uče in rastejo v veri.

Takšni spoznajo, da je bilo njihovo življenje — bodisi sedemdeset, osemdeset, devetdeset ali več let — dar od Boga. Zavedajo se, da so še vedno stvari, o katerih se lahko učijo, čeprav so že stari in izkušeni. Dejansko niti niso tako stari, če upoštevamo Božje računanje časa. V Bibliji piše: »En dan pred Jehovo (je) kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.« (2. Petrov 3:8) Po takšnem računanju časa je človek, ki živi osemdeset let, star samo dve uri! Torej se celo star človek lahko uči od Božje modrosti, ker Bog živi »od vekomaj do vekomaj«. (Psalm 90:2)

Razen tega — Bog nudi vsem, starejšim in mlajšim, upanje, da živijo v bodočnosti tako dolgo kakor on. Jezus Kristus je rekel: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) Je mogoče, da je kdo prestar, da bi, sprejel takšno ponudbo? Starejši možje in ženske po vsem svetu odgovarjajo: »Nikoli!«

[Slika na strani 4]

Testi na univerzi Cambridge v Angliji so pokazali, da so stvaritve nekaterih starejših ljudi enako dobre kot dela mladih študentov.

[Slika na strani 6]

Tei Takahashi je stara 79 let in slepa, pa vendar z drugimi deli kar se je naučila.