Kako lahko kristjani pomagajo ostarelim
»ZATO ne izgubljamo srca; ali čeprav se zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne. Ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno.« Tako je zapisal apostol Pavel v Drugem listu Korinčanom (2. Korinčanom 4:16-18).
V davnini so verni osredinili svoj pogled na nevidne stvari, ki so obsegale vse, kar je Bog Jehova obljubil, da bo naredil ob svojem času. V pismu Hebrejcem Pavel z globokim cenjenjem govori o takšnih, ki so ohranili svojo vero vse do smrti. Nekateri od njih so zelo dolgo živeli. Pavel nam je svetoval, naj se zgledujemo po njih: »V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temuč so jih oddaleč gledali, jih pozdravljali.« (Hebrejcem 11:13)
Danes smo zelo blizu izpolnitve teh obljub. Vendar so med nami tudi bolni in ostareli, ki niso povsem prepričani, da bodo doživeli konec te pokvarjene stvarnosti. Morda bodo nekateri od njih umrli v veri, ne da bi videli izpolnitev vseh obljub v zdajšnjem življenju. Za takšne so lahko Pavlove besede iz Drugega lista Korinčanom 4:16-18 nadvse spodbudne.
Jehova misli na vse svoje zvestovdane služabnike, tudi na bolne in ostarele (Hebrejcem 6:10). Zveste ostarele se v Bibliji, v Mojzesovi postavi, večkrat spoštljivo omenja. Še posebej je poudarjeno, kako spoštljiv je treba biti z ostarelimi (3. Mojzesova 19:32; Psalm 92:12-15; Pregovori 16:31). Zgodnji kristjani so ostarele visoko cenili (1. Timoteju 5:1-3; 1. Petrov 5:5). Ena od biblijskih knjig vsebuje čudovit opis ljubeče skrbi in ganljive požrtvovalnosti, ki jo je mladenka izkazovala ostareli tašči. Knjiga se primerno imenuje po mladenki, Ruti.
Vdana pomočnica
Ostarela Naomi je imela za sabo bridko življenje. Lakota je njo in njeno majhno družino prisilila, da je zapustila prijatelje in dediščino v Judeji ter se preselila vzhodno od Jordana v Moabsko deželo. Tu je Naomi umrl mož. Ostala je sama z dvema sinovoma, ki sta sčasoma odrasla ter se poročila. Nato pa sta tudi onadva umrla. Naomi je ostala brez potomcev, ki bi skrbeli zanjo.
Bila je že prestara, da bi ustvarila novo družino. Videti je bilo, da je pred njo precej črna prihodnost. Nesebično je hotela vdovi svojih sinov, Ruto in Orfo, poslati nazaj na dom njunih mater, tako da bi se lahko ponovno omožile. Sama pa se je nameravala vrniti v svojo domovino. Tudi danes so mnogi starejši žalostni, še posebej če izgubijo svoje drage. Morda tako kot Naomi potrebujejo koga, ki bi skrbel zanje, vendar nikomur ne želijo biti v breme.
Toda Ruta ni zapustila tašče. Rada je imela to ostarelo žensko, pa tudi Jehova, Boga, ki ga je častila Naomi (Ruta 1:16). Tako sta skupaj krenili na pot v Judejo. V tej deželi je bilo po Jehovovi postavi ljubeče poskrbljeno za siromašne, saj so ti lahko paberkovali ali pobrali, kar je po žetvi ostalo na polju. Mlada Ruta se je voljno ponudila, da to opravi: »Dovoli, da grem na polje!« V korist obeh je neutrudno delala. (Ruta 2:2, 17, 18)
Rutina zvestoba in ljubezen do Jehova je zelo spodbudila Naomi, da je pričela razmišljati pozitivno in ustvarjalno. Pri tem ji je pomagalo poznavanje postave in deželnih običajev. Svoji vdani pomočnici je modro svetovala, tako da je lahko mladenka s pomočjo leviratske zakonske zveze pridobila družinsko dediščino ter rodila sina, ki je nadaljeval družinski rod (Ruta, 3. poglavje). Ruta je lep zgled za tiste, ki se žrtvujejo in skrbijo za bolne in ostarele (Ruta 2:10-12). Podobno se lahko tudi danes znotraj občine poskrbi za bolne in ostarele. Kako?
Pomembna je dobra organiziranost
V zgodnji krščanski občini so imeli spisek vdov, ki so potrebovale gmotno pomoč (1. Timoteju 5:9, 10). Podobno so tudi danes v nekaterih primerih starešine sestavili spisek bolnih in ostarelih, za katere je treba še posebej poskrbeti. V nekaterih občinah so prosili enega od starešin, da poskrbi za to. To je bila njegova posebna naloga. Ker mnogi ostareli tako kot Naomi neradi prosijo za pomoč, mora takšen brat razumno presoditi razmere ter se obzirno in preudarno prepričati, da je poskrbljeno za vse potrebno. Tako lahko preveri, ali je v kraljestveni dvorani primerno poskrbljeno za ostarele in bolne. Če je to izvedljivo, lahko poskrbi za primeren dostop za invalidske vozičke, za ustrezne toaletne prostore, slušalke za naglušne ter prostor za posebne stole. Za to odgovoren brat lahko tudi poskrbi, da si lahko vsi tisti, ki ne morejo priti v kraljestveno dvorano, sposodijo kaseto s posnetim programom shoda, ali pa ga poslušajo po telefonu ali CB-ju.
Morda je potrebno poskrbeti za prevoz na shode in kongrese. Neka starejša sestra se je znašla v težavah, ker je enkrat ni mogel peljati tisti, ki jo je sicer redno vozil na shode. Kar nekajkrat je morala zavrteti telefon, preden je končno našla nekoga, ki jo je lahko peljal. Zaradi tega je pričela razmišljati, da je drugim v breme. Če bi bilo poskrbljeno za starešina, ki bi skrbel za takšne stvari, se sestra ne bi znašla v zadregi.
Takšen starešina lahko prosi več družin, da bi izmenoma obiskovale ostarele. Tako se bodo njihovi otroci naučili, da je skrb za ostarele sestavni del kristjanovega življenja. Dobro je, da se otroci naučijo prevzeti nase to odgovornost (1. Timoteju 5:4). Neki okrajni nadzornik pravi: »Iz izkušenj vem, da le redki otroci in mladi na lastno pobudo obiščejo ostarele in bolne.« Morda o tem preprosto ne razmišljajo, ali pa ne vedo zagotovo, kaj naj naredijo ali rečejo. O tem jih lahko poučijo starši.
Zapomnimo si, da bo večina ostarelih cenila, če bodo vnaprej vedeli, kdaj jih bodo obiskali prijatelji. To jim bo v dodatno veselje, saj bodo polni pričakovanja. Če bodo obiskovalci prinesli s seboj kakšen prigrizek, denimo pecivo ali kavo, ter bodo za sabo tudi hitro počistili, ne bodo povzročali ostarelim dodatnih bremen. Neki starejši par, še vedno poln življenja, ima v tednu določen dan, v katerem pripravi majhne košarice s prigrizki ter obišče več ostarelih v občini. Njune obiske vsi zelo cenijo.
Zaradi ostarelih imajo mnoge občine svoja preučevanja knjige podnevi. V nekem kraju so bratje prosili nekaj družin in samskih oznanjevalcev, naj voljno podprejo takšno skupino. Končalo se je tako, da so ustanovili skupino preučevanja knjige, v kateri ostareli in mladi skrbijo drug za drugega.
Seveda niso samo starešine tisti, ki naj bi glede tega prevzeli pobudo. Vsi bi se morali zavedati potreb bolnih in ostarelih. V kraljestveni dvorani bi jih morali pozdraviti ter si vzeti čas za pogovor z njimi. Povabimo jih lahko, da bi nekaj časa prebili skupaj. Morda bi lahko šli skupaj na izlet ali celo na počitnice. Neka Priča pogosto vzame s seboj starejše oznanjevalce, ko gre z avtom na poslovne obiske izven mesta. Pomembno je, da damo starejšim vedeti, da so vključeni v dogajanje okrog sebe. Ne dopustimo, da se potegnejo vase, kar je skoraj storila Naomi, kar bi samo še pospešilo proces staranja in senilnosti.
Pozorni moramo biti tudi na mlade, ki so bolni ali invalidi. Priča, ki je imela tri neozdravljivo bolne sinove (dva sta že pokojna), pravi: »Občini je morda težko skrbeti za nekoga, ki se mu zdravstveno stanje postopoma slabša. Zakaj ne bi določili nekaj mladih oznanjevalcev, vrednih zaupanja, da bi vsak dan s svojimi hudo bolnimi prijatelji pregledali dnevni stavek ter prebrali poglavje iz Biblije? Mladi, tudi pionirji, se lahko pri tem izmenjujejo.«
Ko je videti, da se bliža neizogibna smrt
Jehovovi služabniki so se vedno pogumno spoprijeli s smrtjo, ki je bila posledica bolezni ali preganjanja. Ko prizadeti začuti, da se mu bliža smrt, je povsem naravno, da to sprejema z tesnobnimi občutki. Po njegovi smrti čaka sorodnike obdobje prilagajanja, žalosti in sprijaznjenja z izgubo. Pogosto je dobro, da človek, ki umira, odkrito govori o svoji smrti. Tako so storili že Jakob, David in Pavel (1. Mojzesova, 48. in 49. poglavje; 1. kraljev 2:1-10; 2. Timoteju 4:6-8).
Priča, ki je zdravnik, je zapisal: »Glede tega je treba biti zelo odkrit. V moji poklicni praksi se mi še ni zgodilo, da bi pacientu koristilo, če bi mu prikrival, da je smrtno bolan.« Vseeno moramo znati razbrati, kaj hoče bolnik sam izvedeti ter kdaj želi to izvedeti. Nekateri bolniki dajo jasno vedeti, da se zavedajo bližine smrti in da se želijo pogovoriti o svojih razmišljanjih in čustvih. Drugi vztrajno upajo, in prav je, da jih prijatelji pri tem podpirajo. (Primerjaj List Rimljanom 12:12-15.)
Nekateri, ki se bližajo smrtni uri, so morda tako izčrpani ali zbegani, da težko molijo. Takšne bolnike bo prav gotovo potolažilo spoznanje iz Lista Rimljanom 8:26, 27, da Bog razume ,neizrečene vzdihe‘. Jehova ve, da človek pod takšnim pritiskom morda v molitvi težko zbere prave besede.
Ko je mogoče, je pomembno, da molimo z bolnikom. Neki brat pripoveduje: »Ko je mama umirala in ni mogla več govoriti, nam je s sklenjenimi rokami dala vedeti, da želi, da bi molili z njo. Po molitvi smo zapeli eno od kraljestvenih pesmi, saj je mama že od nekdaj imela rada glasbo. Najprej smo zabrundali napev, potem pa smo tiho zapeli. Očitno je bilo, da se je tega razveselila. Brez dvoma te pesmi, ki govorijo o življenju Jehovovih prič, prebudijo občutke, ki bi jih drugače težko izrazili.«
Ko govorimo z umirajočim človekom, moramo to storiti ljubeče, obzirno in sočutno. Obiskovalec lahko vnaprej razmisli, o čem spodbudnem bo govoril, da bi človeku okrepil vero. Pazil bo na to, da ne bo o drugih ljudeh in njihovih težavah govoril negativno. Tudi dolžina obiska naj bo razumna in primerna. Če je videti, da je bolnik nezavesten, si je dobro zapomniti, da nas morda še zmeraj sliši. Zato pazimo, o čem govorimo.
Naša odgovornost
Skrbeti za bolne in ostarele je velika odgovornost. Za bolnikove bližnje je to zahtevna naloga, tako fizično kot čustveno. Drugi v občini bi jim morali pomagati, pa tudi razumeti bi jih morali. Tisti, ki skrbijo za bolne člane svoje družine ali za sovernike, prav delajo, pa čeprav morajo morda izpustiti katerega od shodov, oziroma v nekem obdobju manj oznanjujejo. (Primerjaj 1. Timoteju 5:8.) Opogumilo jih bo, če jih bo občina razumevajoče podprla. Morda bo lahko včasih kateri od bratov ali sester za nekaj ur skrbel za bolnika, tako da bo lahko tisti, ki je stalno pri bolniku, obiskal shod ali se za nekaj ur poživil z oznanjevanjem.
Seveda, če se znajdeš v vlogi trpečega, lahko tudi ti kaj storiš. Če se zaradi svoje bolezni počutiš brezupno in nemočno, lahko zaradi tega postaneš zagrenjen. Zagrenjenost pa človeka osami, ostale pa odbija. Zato raje skušaj izraziti svoje cenjenje in bodi pripravljen sodelovati (1. Tesaloničanom 5:18). Moli za druge, ki so v stiskah (Kološanom 4:12). Razmišljaj o čudovitih resnicah iz Biblije ter se pogovarjaj o njih z obiskovalci (Psalm 71:17, 18). Vedoželjno se trudi biti na tekočem z napredkom Božjega ljudstva, ki zares krepi vero (Psalm 48:12-14). Zahvaljuj se Jehovu za takšno čudovito rast. Razmišljanje o takšnih stvareh lahko kot zahajajoče sonce, ki sije prijetneje in lepše kot opoldansko sonce, svojevrstno polepša poslednje dni našega življenja.
Vsi bi si morali prizadevati, da ohranimo upanje, ki še posebej v težkih časih kot čelada ščiti naš razum (1. Tesaloničanom 5:8). Dobro je tudi, da razmišljamo o upanju na vstajenje ter čvrstemu temelju za to upanje. V prihodnost lahko gledamo z zaupanjem ter goreče pričakujemo, da bo napočil čas, ko ne bo več bolezni in slabosti, ki jih prinese s seboj starost. Takrat se bomo vsi dobro počutili. Celo mrtvi se bodo vrnili (Janez 5:28, 29). Te »nevidne reči« lahko vidimo z očmi vere in srca. Nikoli jih ne izpustimo izpred oči. (Izaija 25:8; 33:24; Razodetje 21:3, 4)