Jehova misli na bolne in ostarele

SPOPRIJETI se s ,hudimi časi‘ je lahko zelo težko (Psalm 37:18, 19). Takšni časi lahko nastopijo, ko je človek že v letih in ga zapuščajo moči. Hudi časi nastopijo tudi takrat, ko nekdo prenaša težko, dolgotrajno bolezen. Takšen morda čuti, da je bolezen povsem ugonobila njegovo življenje, prevladala njegove misli in ravnanje.

Pomiri nas, če vemo, da ima Jehova vse svoje služabnike stalno pred očmi. Njegovo srce veseli, ko vdani služabniki dokazujejo svojo zvestovdanost in modrost, pa čeprav so ostareli, bolni ali kako drugače v težavah (2. letopisov 16:9a; Pregovori 27:11). Kralj David zagotavlja: »Blizu je GOSPOD vsem, ki ga kličejo, . . . vpitje njih sliši.« Da, Jehova ve, da se trudijo, zato jih krepi s svojim duhom. ,Rešuje jih.‘ Misli nanje in jim pomaga zdržati. (Psalm 145:18, 19) Kaj pa mi? Ali tudi mi tako kot Jehova mislimo na bolne in ostarele?

V zdajšnji stvarnosti je slabotnost, ki je posledica bolezni in ostarelosti, življenjska stvarnost. S tem se moramo boriti, dokler ne bo Jehova dokončno izpeljal svojih namenov glede zemlje in človeštva. Danes je vse več ljudi že precej v letih, zato se jih kar veliko otepa s starostno onemoglostjo. Poleg tega mnoge mlade prizadenejo nesreče ali bolezni, ki ogrozijo njihovo življenje ali jih pohabijo. Dokler ne mine ta stari svet, ostaja največji izziv za človeka, spoprijeti se z boleznimi in starostjo.

Kako cenimo bolne in ostarele posameznike, ki so nam za »zgled trpljenja in potrpežljivosti«! Da, »blagrujemo jih, kateri so vztrajali«. (Jakob 5:10, 11, Jere, Pečjak, Snoj) Mnogi ostareli in onemogli so desetletja poučevali, usposabljali in vzgajali tiste, ki zdaj vodijo občine. Mnogo ostarelih se lahko veseli, da so njihovi otroci v polnočasni službi (Psalm 71:17, 18; 3. Janezov 4).

Podobno cenimo tiste med nami, ki so hudo bolni, pa vendar nas kljub vsem bolečinam skušajo opogumiti s svojo zvestobo. Ko pri tem brez oklevanja dokazujejo svoje upanje, nas to spodbuja in nam krepi vero. Njihov notranji mir in zadovoljstvo razodevata njihovo vero, ki jo je zagotovo vredno posnemati.

Kakšen udarec mora biti za človeka, ki nenadoma zboli za rakom, ga zadene kap ali kaj drugega povsem spremeni njegovo življenje. Prav gotovo je tudi staršem zelo težko če jim zboli otrok ali pa trpi zaradi posledic kakšne nesreče. Kako lahko drugi priskočijo na pomoč? Takšni hudi časi so preizkušnja za vso krščansko bratovščino. To je priložnost, da dokažemo, »da vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski« (Pregovori 17:17). Seveda ne morejo vsi ostareli in bolni pričakovati, da jim bo osebno pomagal prav vsak član občine. Vendar bo Jehova po svojem duhu navedel mnoge, da bodo pomagali na različne načine. Pa tudi starešine morajo paziti, da koga ne spregledajo (glejte 2. Mojzesova 18:17, 18).

Skušajmo razumeti

Ko skušamo nekoga razumeti, je pomembna dobra izmenjava misli, kar zahteva čas, potrpežljivost in sočutje. Razumljivo je, da želimo pomagati tudi tako, da ,krepčamo z usti‘. Vendar pa moramo, preden spregovorimo ali kaj naredimo, najprej skrbno prisluhniti človeku, drugače lahko postanemo ,sitni tolažniki‘ (Job 16:2, 5).

Bolni in ostareli bodo včasih težko skrili svoje razočaranje. Mnogi so upali, da bodo dočakali in preživeli veliko stisko, zdaj pa morda mislijo, da jih prehiteva čas in niso povsem prepričani, da jim bo to uspelo. Pogosto jih morda razmere utrujajo in zaskrbljujejo. Morajo se potruditi, da ohranijo vero živo in čvrsto, še posebej, ko ne morejo več izpolniti svoje srčne želje, da bi povsem sodelovali v krščanski službi. Neki krščanski starešina je obiskal ostarelo sestro. Ko sta skupaj molila, je prosil Jehova, naj nam odpusti naše grehe. Po molitvi je opazil, da sestra joka. Pojasnila mu je, da ji mora Jehova še posebej odpustiti, ker ne more več oznanjevati po hišah. Da, občutek nesposobnosti ali nezadostnosti, čeprav pogosto neupravičen, lahko človeka zelo razžalosti.

Zavedajmo se, da lahko skrbi in izčrpanost načnejo duševno uravnovešenost. Človek lahko zaradi starostne oslabelosti ali hude bolezni meni, da ga je Jehova zapustil, morda govori: »Kaj sem naredil? Zakaj jaz?« Spomnimo se besed iz Pregovorov 12:25: »Skrb v srcu tare moža, a dobra beseda ga razveseli.« Skušaj reči kaj tolažilnega. Ostareli, ki prenašajo hude bolečine, morda rečejo tako kot Job, da si želijo umreti. To naj nas ne preseneti; skušajmo jih razumeti. Takšni vzdihi niso nujno posledica pomanjkanja vere ali zaupanja. Job je molil, da bi ga Jehova ,shranil v šeolu‘. Takoj zatem pa je izrazil svojo čvrsto vero, da ga bo Bog kasneje obudil. Močna vera nam pomaga, da v obdobjih trpljenja in potrtosti ostanemo tesno povezani z Jehovom (Job 14:13-15).

Spoštujmo bolne in ostarele

Nadvse pomembno je, da ravnamo z bolnimi in ostarelimi spoštljivo in dostojno (Rimljanom 12:10). Če ne morejo reagirati tako hitro ali ne morejo toliko narediti, kot so prej, ne izgubljajmo potrpljenja z njimi. Ne posredujmo za vsako malenkost in ne odločajmo namesto njih. Neglede kako dobre namene imamo, če se vedemo oblastno in avtoritativno, bo to drugim jemalo samospoštovanje. Raziskovalka Jette Ingerslev je v doktorskih tezah, objavljenih leta 1988, pojasnila, kaj je skupina 85-letnikov menila, da je najpomembnejše za pestro življenje: »Tri področja so postavili v ospredje: druženje s sorodniki; dobro zdravje; ter nazadnje, vendar ne najmanj pomembno, možnost, da se samostojno odločajo.« Spomnimo se, da ko se je patriarh Jakob postaral, se njegovi sinovi niso vedli do njega pokroviteljsko, marveč so spoštovali njegove želje (1. Mojzesova 47:29, 30; 48:17-20).

Tudi s tistimi, ki so bolni, moramo ravnati dostojno. Neki starešina je zaradi napake med operacijo izgubil zmožnost govora, branja in pisanja. To je bil zanj hud udarec. Sostarešine so razmišljali o tem, kaj naj naredijo, da se ne bi čutil nekoristen. Odločili so se, da mu bodo prebrali vso občinsko korespondenco in da ga bodo vključili v načrtovanje ostalih občinskih zadev. Na sestankih starešin pa skušajo ugotoviti, kakšno je njegovo mnenje. Skušajo mu dopovedati, da ga imajo še vedno za starešina in da cenijo njegovo navzočnost. V krščanski občini se lahko vsakdo od nas trudi, da se noben ostarel ali bolan ne bi čutil ,zapuščen‘ ali zavržen (Psalm 71:9).

Pomoč pri pridobivanju duhovnih moči

Vsakdo od nas potrebuje duhovno hrano, da bi vero ohranil živo in trdno. Zato smo tudi spodbujeni, da vsak dan beremo Biblijo in biblijsko literaturo in da goreče sodelujemo pri krščanskih shodih ter oznanjujemo. Pogosto je treba ostarelim in bolnim pomagati, da bi vse to zmogli. Pomembno je, da ostanemo pri pomoči stvarni. Na srečo lahko mnogi še zmeraj obiskujejo shode, če jim priskrbimo prevoz in jim pomagamo do kraljestvene dvorane. Njihova navzočnost na shodih je velika spodbuda za občino. Ker so vztrajni, nas to spodbuja in nam krepi vero.

Marsikdaj imajo lahko bolni in ostareli pomemben delež pri krščanski službi. Nekatere lahko vključimo v skupinico, ki se z avtom odpelje na oznanjevanje in prav gotovo se bodo razveselili, pa čeprav bodo lahko obiskali le nekaj ljudi. Ko to ni več mogoče, se lahko veselijo priložnostnega oznanjevanja posameznikom, s katerimi pridejo v stik. Sestra, ki je zbolela za rakom, se je odločila, da si bo do smrti še posebej prizadevala razširiti dobro vest. Njeno goreče oznanjevanje je vse spodbudilo. Celo svoj pogreb je načrtovala tako, da bi bil veliko pričevanje za njene neverne sorodnike, sodelavce in sosede. Njeno žalostno stanje je »veliko prispevalo k razmahu evangelija« in njena odločenost, da izpoveduje svojo vero in zaupanje, je dalo njenim zadnjim dnem še poseben smisel (Filipljanom 1:12-14).

Bolnim in ostarelim je treba pomagati, da se duhovno okrepijo. Družine jih lahko povabijo, da skupaj preživijo kakšen večer ali kdaj pa kdaj organizirajo družinsko preučevanje doma pri tistih, ki ne morejo ven. Tako je denimo mati vodila najmlajša otroka k starejši sestri na dom, da so skupaj brali knjigo Moja knjiga biblijskih zgodb. To je ostarelo sestro osrečilo, otroci pa so se veselili, ker je bila pozorna do njih.

Včasih pa nastopijo obdobja, ko oslabelega človeka ne smemo preveč motiti. Morda je najboljše, da mu samo včasih kaj preberemo. Zapomnimo si, da tudi če je kdo telesno preveč oslabel, da bi se pogovarjal, še vedno hrepeni po duhovnem druženju. S takšnim lahko skupaj molimo, mu kaj preberemo ali povemo kakšno doživetje. Paziti pa moramo, da ne bi ostali pri njem predolgo.

Vendar obstaja sveta služba, v kateri lahko sodelujejo tudi ostareli in bolni: molitev za druge. Prvim učencem je bil to zelo pomemben del svete službe. Ob neki priložnosti so razdelili delo v občini tako, da so se lahko apostoli osredinili na molitev. Zvesti Epafra je omenjen, kako ,se vedno za druge bori v molitvah‘ (Kološanom 4:12; Dejanja apostolov 6:4). Takšne molitve so pomembne in koristne (Lukež 2:36-38; Jakob 5:16).

Jehova misli na bolne in ostarele ter skrbi zanje tudi v hudih časih. Od nas upravičeno pričakuje, da razmislimo, kaj lahko naredimo, da bi jim pomagali in jih podpirali. Takšna skrb bo odsevala našo odločenost, da tudi sami ostanemo neoporečni. Srečni smo, ker lahko razmišljamo o besedah kralja Davida: »GOSPOD pozna dneve popolnoma mu vdanih, in njih dediščina ostane vekomaj.« (Psalm 37:18)

[Okvir na strani 28]

Razumno in praktično pomagati

PRIJATELJI in sorodniki se morajo točno naučiti osnovnega negovanja bolnih in ostarelih. Predvsem jih moramo vsi spodbujati, da ohranijo pozitiven pogled na življenje, da čutijo, da jih potrebujemo in cenimo. Imeti morajo občutek, da nam veliko pomenijo. S tem bo njihovo življenje ostalo smiselno, kar jim bo kljub bolečinam in trpljenju pomagalo ohraniti veselje v Jehovu. Omenili smo že, da je veliko Jehovovih prič že zelo starih. Prav gotovo je njihov prispevek pomemben, ko se živo zanimajo za upanje, ki je pred nami, ko ohranjajo vedrost in po najboljših močeh sodelujejo v kraljestvenih aktivnostih. Pokojni predsednik družbe Watch Tower, Frederick W. Franz, ki je v miru umrl v svojem stotem letu srečnega in ustvarjalnega življenja, je sijajen zgled za to (primerjaj 1. letopisov 29:28).

Na splošno je pomembno, da posvetimo pozornost osnovni vsakodnevni negi: dobri higieni, pravilni prehrani, zadostni količini tekočine in soli, primernim vajam, svežemu zraku, blagi masaži in spodbudnemu pogovoru. Pravilna prehrana prispeva k boljšemu sluhu in vidu, boljšim zmožnostim dojemanja in telesnemu počutju, pa tudi k večji odpornosti. Ravno zaradi pravilne prehrane in obilice tekočine, se lahko ostareli ljudje dobro počutijo in niso onemogli. Morda bi bilo dobro razmisliti, katere vaje ustrezajo posamezniku. Neka sestra, ki je prihajala brat ostareli in skoraj slepi sestri, je svoj tedenski obisk vselej pričela in končala tako, da je s sestro poplesavala po sobi. Vedno je imela s seboj pripravljeno kaseto z izbrano glasbo. Obe sta se veselili takšne »vadbe«.

V mnogih državah lahko socialne ustanove poskrbijo za dragoceno pomoč ter posredujejo informacije in svetujejo glede specifičnih razmer ter kako ravnati v njih. (Seveda bi morali kristjani skrbeti za ostarele in bolne tako, da nas to ne bi zavedlo v dejavnosti, ki bi nas odvračale od naše prave krščanske službe.) Včasih nam lahko pomagajo z izposojo bolnišnične postelje, z ortopedskimi pripomočki, berglami, invalidskim vozičkom, slušnim aparatom in podobnimi stvarmi. Ker mnogi starejši menijo, da ne potrebujejo ničesar, oziroma da ni vredno kupovati takšnih novih stvari, bi jim morali sorodniki pametno svetovati in jih morda celo prepričevati. Uporabno držalo za kopalniška vrata lahko človeka bolj razveseli kot šopek cvetja.

Skrb za ostarele lahko zahteva velike duševne napore, še posebej če postane človek senilen. Senilnost pogosto zahrbtno napreduje. To skušamo preprečiti s tem, da ne dopustimo bolniku, da bi po nepotrebnem miroval. Senilen človek se lahko nenadoma razjezi na nekoga, na katerega je bil še posebej navezan. Sorodniki se morajo zavedati, da lahko ostareli človek celo pozabi vse, kar je povezano z resnico, kar je žalostna posledica telesne oslabelosti, ne pa dokaz oslabele vere.

Če je bolnik v bolnišnici ali domu za onemogle, je treba ohranjati dobre stike z domskim osebjem, tako da bodo vedeli prav ravnati ob rojstnih dnevih, božiču in drugih posvetnih praznikih. Če je potrebna operacija, lahko sorodniki pojasnijo in dokumentirajo, kakšno prepričanje glede transfuzije in uporabe krvi zastopa bolnik.