Kaj delajo starejši ljudje
ATLET je gledal v svoj cilj in pričel teči. Tekel je 17 metrov, zasadil v tla palico iz steklene volne, elegantno poletel preko letve; skočil je več kot 2,75 metra v višino. Tekmovanje? Ali srečanje srednješolcev? Ne. Atlet je imel sedemdeset let, bilo pa je to na srečanju 600 približno enako starih atletov, o čemer je poročal The Wall Street Journal. Na istem srečanju je sedeminsedemdesetletni mož pretekel sto metrov v 15,7 sekundah, neki sedemdesetletnik pa je vrgel disk 27,3 metra.
Te preseneča, ko slišiš, da sedemdesetletniki še vedno tekmujejo v atletiki? Res je sicer, da ne morejo doseči tistega, kar so pri svojih dvajsetih letih, toda dejstvo, da nekateri še vedno mečejo disk, tečejo na 100 metrov in uspešno skačejo v višino s palico, kaže na nekaj važnega. Kaže, da starejših ljudi ne bi smeli »odpisati« kot nekoristne samo zato, ker so dosegli določeno število let. Če ne zbolé za kakšno boleznijo, so starejši ljudje veliko močnejši (fizično), kot se običajno misli.
Je tako tudi z njihovimi miselnimi in umskimi sposobnostmi? Tudi s temi je tako. Se lahko starejši ljudje učijo novih stvari in se prilagodijo novemu načinu življenja? Starejši ljudje včasih sami omalovažujejo svoje možnosti na tem področju. Morda se plašijo izziva nečesa novega in govoré: »Prestar sem za učenje« ali »starega drevesa ne moreš upogibati«. Pa je res tako? Pri kateri starosti se človek ne ‚more‘ več učiti?
Rasti in se učiti
Zanimivo je razmisliti o tem, da je človek, ki trdi, da je »prestar za učenje«, bil nekoč mlad, oziroma otrok z velikimi radovednimi očmi. V besednem zakladu večine malih dečkov in deklic se najpogosteje uporabljajo besede: Zakaj? Kje? Kdaj? Kako in kdo? Ni dvoma — želijo se učiti.
Včasih si starši zaželijo, da bi bila ta želja malo manjša in da bi njihovi otroci bili vsaj nekaj časa tiho. Vendar Biblija pokaže, da je zelo pomembno, kaj se otroci v tem času naučijo, ker v njej beremo: »Vzgajaj dečka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne krene z nje.« (Pregovori 22:6, EI)
Kmalu gre otrok v šolo in precej let je njegovo glavno »delo« pridobivanje znanja o različnih predmetih. Njegovi učitelji v določeni meri usmerjajo njegovo naravno željo po učenju. Nauči se ustvarjalnih zamisli, spretnosti in tako se mu postopoma odpira svet.
Tudi osnovnošolska leta kmalu minejo in mlad človek stopi v svet. Sedaj se uči, kako ravnati z odraslimi in kako doseči ali se izučiti kakšne veščine, s katero si bo služil denar. V večini primerov se ta pot zaključi na nekem rednem delovnem mestu in tedaj začne njegov napredek v učenju upadati. Večina mladih ljudi se poroči, ima otroke, obremenjeni so s pritiski in odgovornostmi in tako postopoma prenehajo bogatiti svoje življenje z novimi, nadaljnjimi spoznanji.
Ko otroci odrastejo, starši spoznajo, da imajo spet nekaj časa zase. Vendar so se v mnogih primerih že navadili na »neučenje«, ne vleče jih več tako kot tedaj, ko so bili še mladi, da bi raziskovali nove stvari ali postavljali vprašanja. Na Japonskem nekateri govore, da so bili rojeni v drugem obdobju. Človek lahko reče: »Rojen sem v dobi Maijia.« To je bilo politično obdobje, ki se je končalo leta 1912. Ker je sedaj star najmanj 70 let, misli, da je njegov čas mimo in da ne bi mogel več razumeti novih misli v tem sodobnem in nerazumljivem času.
Mora res biti tako? Res je, da se telo, ko se človek stara, spreminja. Sklepi so morda postali manj gibki, mišice bolj okorne, vidi slabše in sluh je manj oster. Toda če človek ni bolan, vse to njegove aktivnosti samo upočasni in jih ne ustavi. To dokazuje dejstvo, da je lahko skupina ljudi, starih 70 in več let, sodelovala na srečanju atletov. Je tako tudi z miselnim sistemom? In ali je res lahko nekdo prestar za učenje?