Pravo oboževanje — uspešna življenjska pot

»Premišljaj (o postavi) dan in noč, da bi si prizadeval delati po vsem, kar je pisano v njej; zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči« (Jozua 1:8).

1. a) Na kaj se osredotoči izvajanje vere večine religij? b) Primerjaj to s pravim oboževanjem.

PRI večini religij se v glavnem poudarjajo ceremonije ali »sveta opravila«, medtem ko se samo govori o vplivu, ki naj ga ima oboževanje Boga na življenje posameznika. Njihovo izvajanje vere se osredotoči zato samo na redne, s ceremonijami uokvirjene »službe božje«, povezane s prošnjami za denar za drago opremo, ki je povezana s to vrsto oboževanja. Pri pravem oboževanju pa rituali ne igrajo nobene vloge. Redno zbiranje z drugimi oboževalci sicer pripada temu, razen tega pa zadeva pravo oboževanje celo življenje nekega človeka. To je življenjski vzorec, življenjska pot. Zato je pravo krščanstvo v Bibliji imenovano »pot« in »pot resnice« (Dej. ap. 9:2; 19:9; 2. Petr. 2:2).

2. a) Kako je Jezus pokazal, da pripada oboževanju več kakor opravljanje ceremonij? b) Kaj pomeni moliti »v duhu«?

² Tudi Jezus je dal razumeti, da je pravo oboževanje življenjska pot, ko je rekel neki ženi iz Samarije: »Pravi oboževalci (bodo) molili Očeta v duhu in resnici ... kateri ga obožujejo, morajo moliti v duhu in resnici« (Jan. 4:23, 24). Jezus je poudaril oboževanje »v duhu« prav tako kakor oboževanje »z resnico« in je tako opozoril na nadaljnjo važno značilnost oboževanja. Kaj pomeni, moliti »v duhu«? Med svojim pogovorom s Samarijanko je primerjal Jezus to oboževanje z načinom oboževanja, pri katerem služijo kot pomožno sredstvo vidne stvari, kakor je neka gora ali mesto (21. vrsta). Pravi oboževalec pa ne potrebuje teh stvari, ki zahtevajo, da ima človek vid ali tip, temveč izvaja vero in ohrani — ne glede na to, kje bi se nahajal ali kaj vse ga obdaja — na Boga usmerjeni »duh«, to pomeni, da ga obožuje v duhovnosti, v duhu spoštovanja. Na ta način obožuje v duhu, pri čemer ga žene srce, da služi Bogu v skladu s trajnimi resnicami, ki jih je spoznal in ki odločilno vplivajo na vse njegovo postopanje (2. Kor. 5:7).

3. Kako je Jehova v začetku želel, da bi ga oboževali?

³ To odgovarja načinu, kakor je Bog prvotno želel, da bi ga oboževali. Ni predpisal nobene posebne ceremonije ali določenega rituala, ki bi ga morali izvajati prvi popolni ljudje, da bi ga oboževali. Služili naj bi svojemu Stvarniku ali ga oboževali, tako da bi vsi vestno izvajali njegovo voljo. Bog jim je razodel to »voljo«, da bi lahko živeli v soglasju z dejstvi (ali z resnico) življenja (1. Mojz. 1:28, 29; 2:16, 17; 19:25; Mat. 19:4, 5). Brez dvoma bi jim Bog pozneje objavil nadaljnje resnice, ki bi jih morali vedeti, da bi lahko opravili svoje naloge v zvezi s prebivališči, svojimi družinami in splošno dejavnostjo. Z vestno poslušnostjo do teh navodil bi izpolnjevali najvažnejše zahteve pravega oboževanja. Če bi oba prva človeka izbrala to pot, tedaj bi te resnice zanju in za njuno potomstvo postale življenjska pot. Bila bi uspešna življenjska pot, ki ju ne bi razočarala, ker bi soglašala z resnico, to se pravi z dejanskim stanjem, tudi z dejstvom, da je Jehova najvišji suveren in dajalec življenja.

KAJ JE BILO ZARADI GREHA DODANO OBOŽEVANJU

4. Zakaj so postale potrebne določene ceremonije v zvezi z oboževanjem?

⁴ Ko pa sta se pojavila greh in neposlušnost, je bilo treba oboževanju dodati nekaj novih sestavnih delov, da bi postalo človeštvo pravično glede na nova dejstva, pred katerimi se je znašlo. Ti novi sestavni deli oboževanja, h katerim so pripadale tudi nekatere ceremonije, so bili samo prehodna ureditev, toda potrebna in je služila za ponazoritev. Med nepopolnim, padlim človekom in popolnim Stvarnikom je namreč sedaj nastala ovira. Nov odnos, ki je tako nastal, in Božje sredstvo in poti za njegovo odstranitev, je moral biti Adamovemu potomstvu dan jasno pred oči. Zato so bile sčasoma vpeljane žrtve, duhovništvo in svetišče, da bi te »resnice« ponazorile dejansko stanje glede na nastali odnos med človekom in njegovim Stvarnikom.

5. a) Kako pojasnjuje Biblija namen ceremonij, ki se jih je moralo opravlajti po Mojzesovi postavi? b) Kdaj in kako so bile ukinjene?

⁵ Te priprave pa so bile samo ‚senca prihodnjih dobrot, ne prava podoba stvari‘, piše apostol Pavel (Hebr. 10:1). Obredi in žrtve same po sebi torej niso bile vsa resnica, toda sestavljali so osnovo, po kateri je lahko nekdo razumel resnico in jo sprejel, ko je prišel »določen čas«, ko jo je pojasnil Jezus Kristus, »ki je (svetišče) podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti popolnega storiti tistega, ki opravlja službo, ker so samo mesene naredbe (pravne zahteve, ki se nanašajo na telo, NS) (z jedili in pijačami ter z različnim umivanjem vred) naložene do časa poprave« (Hebr. 9:9, 10). Ko so torej te »pravne zahteve« izpolnile svoj namen s prihodom Jezusa, za Jehovo ni oboževanje, povezano s ceremonijami, imelo več nobene vrednosti. Ta način oboževanja se je moral umakniti resničnosti, ker so bile te stvari ‚senca prihodnjih reči, resničnost pa je pripadala Kristusu‘ (Kol. 2:16, 17). Jezus je zato sam postal »pot in resnica« (Jan. 14:6; 1:17).

VEDNO JE TREBA ŽIVETI PO NESPREMENLJIVIH RESNICAH

6. Kaj je pri pravem oboževanju vedno igralo bistveno vlogo?

⁶ Te »pravne zahteve« so Izraelci sicer morali nekaj časa izpolnjevati, toda življenje po nespremenljivih resnicah je v oboževanju igralo vedno najvažnejšo vlogo. Vera, pravičnost, krepostnost, resničnost, brez krivde za kri in poslušnost do Božje razodete volje so bili vedno najvažnejši pogoji za bližanje Bogu. Vedno je bilo tako, da ni tisti, ki je Bogu samo daroval neko daritev, smel stopiti na Jehovino goro, temveč tisti, ki je bil »nedolžnih rok in čistega srca« (Ps. 24:3-6; 15:1-4; Preg. 3:32). Te osnovne resnice so sestavljale življenjsko pot, ki je ostala nespremenjena od samega začetka. Miha postavlja vprašanje: »S čim naj stopim pred Jehovo, se priklonim Bogu višave? Naj li stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti? ... Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva Jehova od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno z Bogom svojim?« (Miha 6:6-8; Ozea 6:6; 1. Sam. 15:22).

7. a) Kaj Jehova dejansko zahteva od nas? b) Zakaj nas Jehovina pot že po naravi privlači?

⁷ Jehova nam ne postavlja nobenih samovoljnih ali nerazumnih zahtev. Od nas, svojih stvarjenj, pričakuje samo, da delamo to, kar smo dolžni storiti njemu in soljudem. Hoditi z našim Bogom po poti resnice pomeni toliko kakor postopati po postavi, ki nam jo je Jehova nekako ‚zapisal v srce‘, ko je ustvaril naše prastarše (Rim. 2:14, 15). Pot resnice že po naravi privlačno deluje na ta notranji občutek za pravičnost in krivičnost, na vest, ker resnica pravilno zveni za to, kar je še ostalo v nas od podedovane vesti. Pavel je zato lahko upravičeno rekel: »Ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu (neresnici, lažem) ... marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga« (2. Kor. 4:2; 5:11; 6:4-10).

USPEŠNA ŽIVLJENJSKA POT

8. Kakšna razlika obstaja med resnico in teorijo? Navedi primer.

⁸ Kdor naredi pot resnice za svojo življenjsko pot, bo bogato nagrajen. Resnica se v praksi obnese. Če mislijo znanstveniki, da so iznašli nov princip, je treba najprej ugotoviti, če se v praksi obnese, da bi ga lahko priznali in ne bo ostal samo teorija. Mora biti praktično uporaben pri gradnji strojev, zdravljenju bolezni itd. Glede življenjskih ,vprašanj pa se znanstveniki, filozofi in duhovniki, ki so daljnosežno vplivali na mišljenje in postopanje ljudi danes, niso obnesli. Kar govorijo in pišejo, se večkrat dobro sliši. Morda je oblečeno v prepričljive besede in podprto z jasnimi argumenti. Kljub temu večina njihovih teorij o življenju ne prenese preizkušnje svoje pravilnosti. Zakaj? Izkažejo se za neuporabne. Žalostni rezultati, do katerih so vodili v praksi, so povsod vidni.

9. Kaj dokazuje, da je pravo oboževanje življenjska pot, ki vodi do uspeha?

⁹ To, kar poroča Biblija o smiselnem, upanja polnem življenju zvestih Božjih služabnikov v preteklosti, in življenje tistih, ki živijo danes po resnici, dokazuje, da je resnica edina res uspešna življenjska pot. Poslušnost do Božjih zapovedi je vedno ločila prave oboževalce od njihovih sodobnikov. Kakor lahko vidimo iz predhodnega članka, so bili Izraelci starega časa na vpadljivo visoki ravni, dokler so se držali ‚obrazca znanja in resnice v postavi‘, ki so jo dobili po Mojzesu (Rim. 2:20; Jozua 1:8; Neh. 9:13). Tudi krščanstvo prvega stoletja je močno vplivalo na življenjsko pot tistih, ki so ga sprejeli. Znani zgodovinar John Lord piše v svoji knjigi The Old Roman World (Stari rimski svet):

»Prava zmaga krščanstva je bila v tem ... da je naredilo dobre ljudi iz tistih, ki so se k njemu prištevali. ... Imamo dokaze za njihovo brezmadežno življenje, neoporečno moralo, zvesto podložnost in krščansko krepost.«

»Pot resnice« je bila zanje uspešna življenjska pot in kakšna je tudi za vse, ki ji danes sledijo (2. Petr. 2:2).

ZAKAJ VODI RESNICA DO USPEHA

10., 11. a) Kaj mislijo mnogi duhovniki o biblijskih moralnih načelih? b) Pokaži, zakaj se njihova gledišča v praksi ne obnesejo.

¹⁰ Večina današnjih filozofov in duhovnikov poizkuša oslabiti zanesljiva biblijska načela, tako da zagovarja »novo moralo«. Po Božjem zakonu sta nečistovanje in zakonolom v vsakem slučaju nekaj slabega in krivičnega (1. Kor. 6:18; 1. Tes. 4:3; 2. Moj. 20:14). Tipični primer za to, kako mislijo duhovniki, je to, kar je odgovoril duhovnik, ki poučuje verouk na univerzi v Michiganu v svoji posvetovalni rubriki na vprašanje nekega zaročenega para, ki je s poroko odlašal iz raznih »razlogov«, toda je imel »tu in tam spolne odnose«. Takole je pisal: »Lahko bi ju imenovali nečistnika in s tem stvar odložili ... Vzeto strogo pravno, sta morda prekršila črko zakona. Ali pa sta prekršila ureditev, ki jo ta zakon ščiti? Ali sta zakonolomca? Gotovo ne! ... Kdo od nas se ni že zadovoljeval na kak način, ki ni bil pravilen, da bi premagal moreči občutek samote v srcu?« Brez dvoma se zadovoljujejo še mnogi, ki so pod vplivom tega ali drugih duhovnikov, na način, ki »ni čisto pravilen«? Ali vodi njihova življenjska pot do uspeha?

¹¹ V Božjem zakonu pojasnjena pot resnice se ne pusti zasmehovati. Kdor se prepusti vodstvu takšnemu človeškemu načinu mišljenja, žanje temu primerne sadove, h katerim spadajo ločitve zakonov, omajane družine, spolne bolezni in kopica drugih problemov, ki nastanejo, če zakona ne spoštujemo (Gal. 6:7; Hebr. 13:4). Nek zdravnik, ki je osvetlil to temo v strokovnem časopisu (Medical World News) z določenega gledišča, je opozoril na to, da »opuščanje strogih pravil obnašanja na seksualnem področju ne vodi brezpogojno do svobode in če, tedaj samo za ceno drugih svoboščin, na primer svobode pred boleznijo«. Po njegovem mnenju »ima spolna morala za zdravje značilno vlogo«.

12., 13. Pokaži, kako se resnica obnese kot življenjska pot, če gre za a) uživanje tobaka, ali za b) prenos krvi.

¹² Tudi uporaba biblijskih načel, po katerih naj ohranjamo svoje telo čisto in neomadeževano, dokazuje, da se resnica v praksi obnese. Pravi oboževalci se varujejo škodljivih posledic, ki jih ima onesnaževanje telesa z uživanjem tobaka (2. Kor. 7:1; Rim. 12:1). Ker želijo služiti Bogu iz »vse svoje duše« in iz »vse moči«, niso pripravljeni žrtvovati nekaj svojih let življenja in del svojih moči sužnjevanju tobaka (Marko 12:29, 30; Rim. 6:19). Dr. Robert Dupont, vodja US instituta proti zlorabi drog, je pred kratkim označil tobak za »verjetno najbolj nevarno drogo v naši družbi«. Kadilci cigaret enako težko premagajo ta problem in postanejo gospodarji svoje strasti kakor uživalci heroina, je še dodal. Velika nevarnost raka na pljučih in grlu in bolezni srčnega ožilja je splošno znana. Najnovejše raziskave so še pokazale, da so s kajenjem povezani tudi želodčni čiri in kapi. Otroci mater-kadilk niso samo očitno manjši in lažji, temveč se tudi duševno počasneje razvijajo kakor otroci nekadilk. Razen tega je veliko večje tveganje, da se rodijo s srčno napako ali celo mrtvi. Mar ne vodi »pot resnice« nasprotno do veliko boljših rezultatov?

¹³ Nova spoznanja o nevarnostih prenosa krvi in prednostih kirurgije brez krvi opravičujejo biblijsko zapoved, da se ‚zdržujemo krvi‘ (Dej. ap. 15:20, 28, 29). Dva zdravnika iz bolnišnice St. Barnabas v New Yorku pišeta o prednostih kirurgije brez krvi:

»Razen tega je lepo vedeti, da ni treba računati s komplikacijami — alergijo, hemolitičnimi reakcijami, odpovedjo ledvic, hepatitisom itd.« (Journal of Medicine za državo New York).

Pot resnice vodi v praksi resnično do uspeha.

14., 15. Pokaži, kako se pravo oboževanje, za razliko od krivega, kaže v vojnah!

¹⁴ Nadaljnja resnica, ki se v praksi obnese, pride do izraza v Jezusovih besedah: »Vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« Ta resnica soglaša z ugotovitvijo: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega« (Mat. 26: 52; Jan. 13:35). New Catholic Encyclopedia (izdaja 1967) pa pokazuje na drugo pot, ko pravi: »Ne obstaja nobeno (bistveno) nasprotje med pravično vojno in Kristusovo zapovedjo, ljubiti svoje sovražnike. Pravična vojna je izraz sovraštva do hudobnih dejanj, ne do hudodelnikov. ... Katoličani imajo brez dvoma pravico do lastnega mnenja o tem, če so izpolnjeni pogoji, ki neko vojno po možnosti opravičijo.« Kako se kaže v praksi, če sledijo tem smernicam?

¹⁵ V drugi svetovni vojni so si na obeh straneh vsi, katoličani in protestanti, »naredili lastna (nasprotna) mnenja«, mnenje, ki je bilo nasprotno poti resnice. In rezultat? Umorili so milijone svojih bratov po veri in so s tem nedvoumno dokazali, da ne pripadajo Kristusovim učencem, ki se med seboj ljubijo in da niso bili v resnici. Zgodovinar J. S. Conway je nasprotno poročal:

»V nasprotju s popustljivostjo mnogih cerkva so se Jehovine priče fanatično (vse do smrti) držale svojih naukov, s katerimi so prišle z državo v spor. Takšno nasprotovanje je bilo drugače zelo redko. ... Na osnovi biblijske zapovedi so odklanjali sodelovanje v vojni. ... Nobena druga sekta ni pod terorjem Gestapa pokazala tolikšne odločnosti.« (The Nazi Persecution of the Churches; str. 196, 198, 199).

Kdo je lahko po teh obeh najhujših svetovnih požarih zgodovine rekel, da je sledil poti resnice?

16., 17. a) Kaj dokazuje, da je to, kar pravi Biblija o vladanju, resnica? b) Zakaj ima Božja kraljevska vladavina uspeh? Navedi primer.

¹⁶ Tudi v pogledu najpomembnejšega problema, pred katerim stoji danes človeštvo — vprašanja, kdo naj bi vladal svetu, se izkažejo biblijska načela za resnico. Besede: »Človek vlada ljudem v njih nesrečo« in: »(Ni) v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje,« so resnica, izrečena pred davnim časom (Prop. 8:9; Jer. 10:23). Dejstva človeškega življenja zahtevajo vladavino, ki je boljša od vladavin, ki so jih osnovali ljudje. Ne neizpodbitno dokazuje tisočletna zgodovina človeštva. New York Times je v neki analizi z obžalovanjem ugotovil: »V vsem svetu so vodilne osebnosti izgubile svojo avtoriteto — vladavine — vseeno, kakšne vrste in v kateri deželi — so v težavah, ker ne postopajo tako, da bi zbudile zaupanje, da bodo lahko rešile probleme, ki ljudi najbolj tarejo« (15. maj 1974, str. 2).

¹⁷ Obstaja pa vladavina, ki ima uspeh na vseh področjih, na katerih so druge odpovedale. Zakaj? Ker to ni vladavina, ki bi jo osnovali ljudje. Pri tem gre za Božjo kraljevsko vladavino, ki sedaj skrbi za to, da pridejo ljudje na pot resnice. Njen način vladanja s pripravljenostjo in veseljem podpira dva milijona zvestih podložnikov v preko 200 deželah in sicer fizično, duhovno in materialno. Določila njene ustave in zakonov (Biblije) se mnogo učinkoviteje uveljavljajo po krajevnih, z mesti primerjanih skupščinah, kakor pri katerihkoli zakonih kakšne zemeljske vladavine. Krščanska skupščina deluje zato »kakor stolp in podstavek resnice«, ki pospešuje poslušnost in odstrani vsakogar, ki ni pripravljen ostati na poti resnice (1. Tim. 3:15; 1. Kor. 5:6-13). Podložniki te kraljevske ureditve sprejmejo po učbenikih, ki predstavljajo več kot polovico desetih najbolj razširjenih knjiga, izobrazbo, ki nima primerjave. Ta kraljevska vladavina ima resnično uspeh in resnično dosega vsak dan nove uspehe, ker je osnovana na resnici.

KLJUČ DO USPEHA

18. Kakšne prednosti prinaša s seboj resnica kot življenjska pot?

¹⁸ Ljudje, ki so se odločili narediti resnico za svojo življenjsko pot, realno gledajo prihajajočim dogodkom in razmeram naproti. Ker ti kristjani pravilno poznajo situacijo, v kateri je človeštvo, so sposobni ljubeče stati ob strani ljudem, ki potrebujejo pomoč. Njihove družine pokažejo tudi prednosti, ki jih prinaša s seboj poslušanje zanesljivega biblijskega nasveta o družinskem poglavarju in vzgoji otrok (1. Petr. 2:12; Efež. 5:33; 6:1-4). Kar vedo na osnovi biblijskih prerokb o bodočnosti, jih brani pred razočaranji sedanjosti; v bodočnost gledajo z zaupanjem, veselo in brez strahu (Preg. 3:25, 26).

19., 20. a) Kaj ugotavljajo o življenjski poti pravih kristjanov tisti, ki imajo drugačno vero? b) Zakaj ni logično, da ravno ti, ki hvalijo Jehovine priče, obsojajo njihove verske poglede? c) Za kaj naj molimo?

¹⁹ Da vodi krščanska življenjska pot do uspeha, opazijo pogosto ljudje izven skupščine. Časopis, ki izhaja v Washingtonu (D. C.), je omenil v nekem poročilu o kongresu Jehovinih prič tudi, čemu gre zahvala za uspeh:

»Njihovo pošteno obnašanje je za mesto pravo okrepčilo. ... Niso tu, da bi nekaj izprosili, pravijo, temveč so enostavno tu, ‚da nastopajo za Biblijo in njena načela kot edino učinkovito sredstvo za odstranitev slabega stanja med ljudmi‘.«

To je ključ do uspeha. Božja beseda, Biblija je »učinkovita«. V praksi se obnese.

²⁰ O ugotovitvi, da »Jehovine priče zbujajo vtis, da dnevno živijo po svoji religiji«, je bilo rečeno v nekem članku časopisa Democrat and Chronicle, ki izhaja v Rochestru (New York): »Ljudje, ki drugače verujejo, morda v marsikaterem pogledu ne bodo soglasni z njihovim tolmačenjem Biblije, toda Priče so o svojem verovanju trdno prepričane in se ga odkritosrčno držijo.« Ali ni nelogično, da večkrat ravno tisti, ki hvalijo obnašanje Jehovinih prič, obsojajo njihovo »tolmačenje Biblije«? Kaj pa povzroča, da so Jehovine priče drugačne? Ali so že od rojstva drugačne? Ne! Ravno njihovo »razlaganje Biblije« povzroči, da so drugačne. Njihova vera je resnica iz Biblije in po njej živijo. Zato imajo uspeh, kjer drugi odpovedo. Zato imajo vse razloge, da molijo kakor psalmist: »Uči me, Jehova, pot svojo in hodil bom v resnici tvoji.« »Vodi me, da hodim po resnici tvoji, in uči me.« O človeku, ki tako živi, je rekel psalmist: »On (Jehova) ga pouči, katero pot naj izvoli. Duša njegova bo prebivala v dobrem, in seme njegovo bo podedovalo deželo« (Ps. 86:11; 25:5, 12, 13).

[Podčrtna opomba]