Zakaj iskati resnico

MNOGE verske organizacije trdijo, da imajo resnico, in jo vneto ponujajo drugim. Vendar pa te dajejo begajoče obilje »resnic«. Ali je to le še en dokaz več, da so vse resnice relativne in da ni absolutnih resnic? Ne.

Profesor V. R. Ruggiero v svoji knjigi The Art of Thinking (Umetnost razmišljanja) izraža svoje presenečenje, da celo izobraženi ljudje včasih pravijo, da je resnica relativna. Takole razmišlja: »Če ima vsak svojo resnico, potem ni nobena zamisel koga boljša od zamisli drugega. Vse morajo biti enake. In če so vse zamisli enake, kakšen smisel ima raziskovati katero koli temo? Zakaj kopati v zemljo, da bi našli odgovore na arheološka vprašanja? Zakaj preiskovati vzroke napetosti na Bližnjem vzhodu? Zakaj iskati zdravilo za raka? Zakaj raziskovati našo galaksijo? Te dejavnosti so smiselne le, če so nekateri odgovori boljši od drugih, če je resnica ločena od posameznikovih pogledov na stvari in če ti ne vplivajo nanjo.«

Pravzaprav pa nihče zares ne verjame, da ni resnice. Kadar gre za predmetno stvarnost, na primer za medicino, matematiko ali fizikalne zakone, bo celo najbolj neomajen relativist verjel, da so nekatere stvari resnične. Kdo bi si upal peljati se z letalom, če ne bi verjel, da so zakoni aerodinamike absolutna resnica? Dokazljive resnice obstajajo; obkrožajo nas, mi pa jim zaupamo naše življenje.

Cena relativizma

Napake relativizma pa so najbolj vidne pri morali. Prav tu je takšno razmišljanje naredilo največ škode. The Encyclopedia Americana takole poudarja: »Resno se je dvomilo o tem, ali človeštvo lahko pride do spoznanja ali razpoznavne resnice [. . .] Vendar pa je gotovo, da kadar koli človeška družba zavrne dvojna ideala, resnico in spoznanje, češ da sta namišljena ali škodljiva, ta prične propadati.«

Morda ste opazili takšno propadanje. Na primer, biblijski moralni nauki, ki spolno nemoralo jasno označujejo za napačno, le še redko veljajo kot resnica. Situacijska etika – »odloči se, kot se tebi zdi prav« – je danes prevladujoče mnenje. Ali lahko kdo trdi, da družbeno propadanje ni posledica tega relativističnega pogleda? Vsekakor svetovna epidemija spolno prenosljivih bolezni, razbitih družin in mladostniških nosečnosti govori sama zase.

Kaj je resnica

Pa zapustimo sedaj mračne vode relativizma in na kratko preiščimo, kaj Biblija opisuje kot čiste vode resnice. (Janez 4:14; Razodetje 22:17) V Bibliji »resnica« še zdaleč ni abstraktna, neotipljiva zamisel, o kateri razpravljajo filozofi.

Ko je Jezus dejal, da je ves njegov življenjski smoter to, da priča za resnico, je govoril o stvari, ki so jo zvesti Judje stoletja cenili. V njihovih svetih spisih so Judje dolgo brali o »resnici« kot o nečem konkretnem, ne teoretičnem. V Bibliji se z besedo »resnica« prevaja hebrejska beseda »’emethʹ«, ki označuje nekaj, kar je trdno, čvrsto in morda predvsem zanesljivo.

Judje so imeli vse razloge, da so tako gledali na resnico. Svojega Boga, Jehova, so klicali ,Bog resnice‘. (Psalm 31:5) To pa zato, ker kar je Jehova rekel, da bo storil, je tudi storil. Kadar je kaj obljubil, je to tudi držal. Kadar je prerokoval, se je prerokovano izpolnilo. Kadar je objavil končne sodbe, so se te tudi uresničile. Milijoni Izraelcev so bili očividci teh resničnih dogodkov. Navdihnjeni biblijski pisci so jih zapisali kot neizpodbitna zgodovinska dejstva. Biblija ni tako kakor druge knjige, ki jih imajo za svete, postavljena v okvir mitov in legend. Trdno se opira na dokazljiva dejstva – zgodovinsko, arheološko, znanstveno in sociološko resničnost. Nič čudnega torej, da je psalmist o Jehovu izjavil: »Postava tvoja je resnica. [. . .] Vse zapovedi tvoje so resnica. [. . .] Vsebina besed tvojih je sama resnica.« (Psalm 119:142, 151, 160)

Jezus Kristus je odseval besede tega psalma, ko je v molitvi rekel Jehovu: »Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17) Jezus je vedel, da je vse, kar je govoril njegov Oče, absolutno trdno in zanesljivo. Podobno je bil tudi Jezus ,poln resnice‘. (Janez 1:14) Njegovi sledilci so kot očividci spoznali in to zapisali za potomstvo, da je bilo vse, kar je rekel, trdno kakor skala oziroma resnica.a

Toda ko je Jezus povedal Pilatu, da je prišel na zemljo zato, da bi pričal za resnico, je imel v mislih določno resnico. Jezus je to izjavil kot odgovor na Pilatovo vprašanje: »Torej kralj si ti?« (Janez 18:37) Božje kraljestvo in Jezus kot Kralj tega Kraljestva sta bili temi, jedro Jezusovega poučevanja, ko je bil na zemlji. (Lukež 4:43) Pouk o tem, da bo Kraljestvo posvetilo Jehovovo ime, opravičilo njegovo suverenost in zvesto človeštvo vrnilo v večno in srečno življenje, je »resnica«, v katero upajo vsi pravi kristjani. Ker je Jezusova vloga pri izpolnjevanju vseh Božjih obljub ključna in so vse Božje prerokbe zaradi Jezusa postale »amen« oziroma so se uresničile, je lahko rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje.« (Janez 14:6; 2. Korinčanom 1:20; Razodetje 3:14)

Prepoznanje te resnice kot popolnoma zanesljive veliko pomeni današnjim kristjanom. Potemtakem njihova vera v Boga in upanje v njegove obljube temeljijo na dejstvih, na resničnosti.

Resnica deluje

Nič presenetljivega ni, da Biblija povezuje resnico z delovanjem. (1. Samuelova 12:24; 1. Janezov 3:18) Bogaboječim Judom resnica ni bila tema za filozofiranje; bila jim je način življenja. Hebrejska beseda za »resnico« bi lahko pomenila tudi »zvestost« in se je uporabljala za opis človeka, ki je bil vreden zaupanja. Jezus je svoje sledilce učil, naj na resnico enako gledajo. Vneto je obsodil hinavščino farizejev, velik prepad med njihovimi samopravičnimi besedami in nepravičnimi deli. Sam pa je dal zgled, kako živeti po resnici, o kateri je učil.

Tako bi moralo biti pri vseh Kristusovih sledilcih. Za njih sta resnica Božje Besede in razveseljiva dobra vest o Božjem kraljestvu pod vladanjem Jezusa Kristusa precej več kot pa zgolj informacija. Ta resnica jih spodbuja k dejanjem, sili jih, da živijo po njej in jo delijo z drugimi. (Primerjaj Jeremija 20:9.) Za kristjane v krščanski občini prvega stoletja je bil način življenja, ki so ga kot Kristusovi sledilci sprejeli, včasih preprosto poznan kot »resnica« ali »pot resnice«. (2. Janezov 4; 3. Janezov 4, 8; 2. Petrov 2:2)

Zaklad, vreden vsakršne cene

Seveda pa to, da sprejmemo resnice Božje Besede, terja svojo ceno. Prvič, samo spoznanje resnice je lahko osupljivo doživetje. The Encyclopedia Americana piše: »Resnica je pogosto neprijetna, ker ne podpira predsodkov in mitov.« Ko vidimo, da so naša prepričanja razkrinkana kot neresnična, je lahko to veliko razočaranje, še posebej če so nas učili verski voditelji, ki smo jim zaupali. Nekateri ljudje morda takšno doživetje primerjajo z odkritjem, da so bili njihovi starši, ki so jim zaupali, pravzaprav prikriti zločinci. Toda ali ni bolje odkriti verske resnice, kakor pa živeti v zablodi? Ali ni bolje, da poznate dejstva, kakor pa da vas kdo zavaja z lažmi?b (Primerjaj Janez 8:32; Rimljanom 3:4.)

Drugič, če živimo po verski resnici, se nam lahko zgodi, da nas nekateri, ki so bili prej naši prijatelji, ne bodo več sprejemali. V svetu, v katerem so mnogi »zamenili resnico Božjo z lažjo«, so vsi, ki dosledno upoštevajo resnico Božje Besede, videti čudni in se jih ljudje zato včasih ogibajo ter jih ne razumejo. (Rimljanom 1:25; 1. Petrov 4:4)

Vendar je resnica vredna te dvojne cene. Poznati resnico nas rešuje laži, zmot in praznoverja. In ko po njej živimo, nas ta ojača, da vzdržimo v nadlogah. Božja resnica je zelo zanesljiva in utemeljena, navdaja nas z upanjem in nam tako omogoča, da pod kakršnimi koli preizkušnjami ostanemo trdni. Nič čudnega torej ni, da je apostol Pavel primerjal resnico s širokim, čvrstim usnjenim jermenom ali pasom, ki ga v bojih nosijo vojaki! (Efežanom 6:13, 14)

Biblijski pregovor pravi: »Resnico kupi in je ne prodaj, nabavi si modrosti, pouka in razumnosti.« (Pregovori 23:23) To, da odklanjamo resnico kot relativno in neobstoječo, pomeni, da zamujamo priložnost za najrazburljivejše in najbolj izpolnjivo iskanje, ki ga življenje lahko ponuja. Najti jo pomeni najti upanje; poznati in ljubiti jo pomeni poznati in ljubiti Stvarnika vesolja in njegovega edinorojenega Sina; živeti po njej pomeni živeti s ciljem in v duševnem miru, sedaj in večno. (Pregovori 2:1-5; Zaharija 8:19; Janez 17:3)

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 6]

Ali se resnica kdaj spreminja

TO VPRAŠANJE je v svoji knjigi The Art of Thinking postavil V. R. Ruggiero. Njegov odgovor je ne. Takole razloži: »Včasih je videti, da resnica se spreminja, toda če jo natančneje pregledamo, bomo ugotovili, da se ne.«

»Razmislite,« pravi, »primer glede avtorstva prve biblijske knjige, Prve Mojzesove knjige. Stoletja so kristjani pa tudi judje verjeli, da ima ta knjiga samo enega avtorja. Sčasoma so temu mnenju pričeli oporekati in ga končno zamenjali s tem, da je pri nastajanju Prve Mojzesove knjige sodelovalo kar pet avtorjev. Nato so leta 1981 objavili rezultate petletne jezikovne analize Prve Mojzesove knjige. Zapisali so, da je 82 odstotkov verjetnosti v tem, da je avtor en sam, kot so to menili že od vsega začetka.

Ali se je resnica o avtorstvu Prve Mojzesove knjige spremenila? Ne. Samo naše mnenje se je. [. . .] Resnica se z našim znanjem ali nevednostjo ne bo spremenila.«

[Okvir na strani 7]

Spoštovanje resnice

»SPOŠTOVANJE resnice ni preprosto psevdocinizem našega časa, ki poskuša ,razkrinkati‘ vse, v prepričanju, da si trenutno nihče in nič ne more lastiti resnice. To je stališče, ki združuje radostno zaupanje, da resnico je mogoče najti, in ponižno uklonitev resnici, kadar koli in kjer koli se ta pojavi. Takšna dovzetnost za resnico se zahteva od častilcev Boga resnice; medtem pa primerno spoštovanje resnice zagotavlja poštenost v človekovem ravnanju s svojim bližnjim v besedi in tudi dejanju. To je stališče, ki smo ga videli; o tem pričata S[tara] in N[ova] Z[aveza].« (The New International Dictionary of New Testament Theology, 3. zvezek, 901. stran)

[Slika na strani 7]

Znanstveni napredek temelji na odkrivanju znanstvenih resnic

[Slika na strani 8]

Resnica zajema Kraljestvo in njegove blagoslove