Krst – šele začetek
Pri preučevanju tega članka v skupščini se priporoča, brati navedene stavke iz Biblije in pojasniti njihovo uporabo, v kolikor čas dopušča.
1. a) Kako je Jezus gledal na svoj krst? (Jan. 6:38). b) Kako bi lahko danes mislili nekateri člani »velike množice« o krstu?
ZA Jezusa je bil krst šele začetek njegove službe. Ni ga smatral kot zaključek, temveč kot pričetek stvari, ki se je mora držati in jo pospeševati. Kako je s teboj? Ali si se krstil zato, da bi simboliziral svojo predanost Bogu in svojo željo, delati njegovo voljo in tako pred drugimi priznal, da si Jehovina priča? Morda si storil to pred kratkim, v zadnjih mesecih ali v zadnjem letu, tako kakor mnogi drugi, ki pripadajo sedaj Jehovinim pričam. Kaj sedaj? Ali misliš, da si storil najvažnejši korak in si lahko rečeš: »To je urejeno. Vsakdo ve, da sem Jehovina priča in pripadam »veliki množici« Jezusovih »drugih ovc«, in če sedaj umrem, imam zagotovilo, da bom kmalu obujen pod Božjim Kraljestvom« (Jan. 10:16; Razod. 7:9; Hebr. 10:5-9).
2. a) Kateri primer nam je lahko v pomoč, če razmišljamo o krstu? b) Kakšno stališče imajo danes mnogi do zakona?
2 Ali je razumno in primerno, imeti takšno stališče? Preden se naprej ukvarjamo z Jezusom, si na primer oglejmo zakon. Vseeno, če si poročen ali ne, veš, da mnogi smatrajo samo poroko kot velik dogodek in da ji posvetijo veliko časa, pozornosti in denarja. Ko je potem dogodek in praznovanje mimo, si rečejo ti ljudje: »To je za nami. Kar sedaj pride, se bo že samo po sebi uredilo.«
3., 4. a) Česa mnogi mladi ljudje glede zakona niso spoznali? (Mat. 19:4-6). b) Kakšno povezano sorazmerje bomo sedaj preiskali?
3 Vse prepogosto si mladi ljudje niso na jasnem, da je poroka začetek odnosa, ki se mora stalno pospeševati in varovati. Obljuba zakona in odgovarjajoče registriranje sta šele začetek. Mnogi imajo o zakonu napačno, nerealno predstavo in zato niso pripravljeni na nepričakovane težave, da ne govorimo o skušnjavah, do katerih lahko pride, zatem ko je minilo prvo radostno vznemirjenje. Eden zakonski partner ali oba čutita morda zatem določeno razočaranje, tako da pričneta kje drugje iskati uteho za svoje občutke in strasti in zadovoljitev globokih želja. Sedaj je to, kar je bilo prej »za njima«, zaključeno in prizadeta si iščeta nove zveze. Ali ni to eden glavnih vzrokov, da se ponesreči toliko zakonov in prinaša bolečine in grenkobo?
4 Pregledali bomo, kakšna je povezava med pravkar navedenim primerom in krstom Jezusa kakor tudi tvojim krstom.
DRAGOCENI ODNOS Z JEHOVO
5. O čem je imel Jezus v času svojega krsta točno spoznanje in jasno razumevanje?
5 Najprej se vprašajmo, kako je Jezus razumel svoj krst. V Evangelijih se ne govori veliko o tem, kaj je razmišljal, preden je šel »k Janezu na Jordan, da ga on krsti« (Mat. 3:13). Toda preglej njegovo preteklost. Na osnovi tistega, kar se je zgodilo, ko je imel dvanajst let, vemo, da je dobro razumel Hebrejske spise. Lukež poroča, da se je »deček Jezus« skoraj tri dni zadržal v templju, »kjer je sedel sredi učenikov«, in da »(so se) čudili vsi, ki so ga poslušali, razumu njegovemu in odgovorom njegovim«. Spomni se tudi na to, kar je rekel svoji materi: »Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega?« (Luk. 2:43-49). Očitno je vedel, da je bil rojen po čudežu. Verjetno je tudi doumel bistvo pomena tistega, kar je naznanil angel Gabriel njegovi materi, Mariji, namreč, da bo z močjo svetega duha spočela sina, ki mu bo Bog dal kraljestvo. Mar ni poznal tudi pomena navdihnjenih besed, ki jih je Simeon izrekel Mariji: »Tebi sami presune meč dušo«, s čemer je napovedal, kakšno trpljenje in bolečino bo občutila, ko bo videla svojega Sina na mučilnem kolu? (Luk. 1:30-33; 2:34, 35).
6. a) O čem je imel Jezus točno predstavo in kako se je to pokazalo, ko se je dal krstiti? b) Kakšno stališče je imel Jezus in na čemu je temeljilo? (Jan. 4:34).
6 Iz vsega tega lahko gotovo sklepamo, da je imel Jezus, posebno ko se je bližal tridesetemu letu, jasno predstavo o tem, kar je bilo pred njim. Vedel je, da je njegov krst šele začetek. Ali samo začetek njegove službe in pozneje nagrade za zvestobo? Ne. Nekaj drugega je bilo s tem povezano, nekaj, kar je veliko večjega pomena, mnogo važnejše in dragocenejše. Šlo je za njegov odnos do njegovega nebeškega Očeta, ki je dobil s krstom dodatni, duhovni pomen. To se vidi iz Psalma 40:6-10, kjer se, kar je brez dvoma Jezus spoznal, preroško govori o njem, ko se poroča o žrtvovanju njegovega popolnega človeškega življenja namesto vseh živalskih žrtev, ki so bile darovane po Mojzesovi postavi. Da je to razumevanje pravilno, je potrjeno v listu Hebrejcem 10:5-9, kjer Pavel citira to mesto. Toda kakšno stališče je imel Jezus kljub trpljenju in smrti, povezani s to žrtvijo, in na čem je temeljilo takšno stališče? Upoštevaj odgovor, dan v Psalmu 40:8: »Veselje mi je delati voljo tvojo, Bog moj, in postava tvoja je v mojem srcu«.
7. a) Kakšen odnos je Jezus vedno ohranil do svojega očeta in kaj je to povzročilo? b) Kako je Jezus ohranil in utrjeval ta odnos po svojem krstu? (Hebr. 5:7-9).
7 Kako jasno je prišlo s tem do izraza ne samo Jezusovo duhovno stališče, temveč tudi njegovo globoko cenjenje in srčna potreba, po ohranitvi odnosa stalne podložnosti in predanosti do svojega nebeškega Očeta! Njemu, Jezusu, je bilo vedno v veselje, delati voljo svojega Očeta, posebno še tedaj, ko je vedel, da je prišel čas, da stopi na pot žrtvovanja. Njegov krst je bil samo prvi korak. Zatem je ta odnos varoval in utrjeval, tako da je stalno težil, da ugaja svojemu Očetu in ga časti, pa naj pride karkoli hoče, »v dobrem in hudem«, kakor se pogosto reče, ko si mladi par da zakonsko obljubo. Ko je bila pred njim zadnja mučna preizkušnja, je rekel svojemu Očetu: »Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro, Oče, oslavi ime svoje!« (Jan. 12:27, 28).
8. a) Kakšno veselje si doživljal, ko si napredoval do predanosti? b) Kakšno cenjenje lahko imaš prav tako kakor Jezus v pogledu trpljenja? (Marko 10:28-30).
8 Kako pa je s teboj? Ali se lahko primer z zakonom uporabi tudi zate, ali ti je kakorkoli pomagal? Seveda ni nobene podobnosti, če primerjamo tvojo preteklost s preteklostjo tridesetletnega Jezusa. Toda, ali nisi doživel veliko veselja, ko si spoznal resnico o tem, kakšen Bog je Jehova, »Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici«? (2. Moj. 34: 6). Ali ni tudi zate, kakor za Jezusa, v veliko radost, ne samo spoznati Jehovin namen, temveč tudi videti, kako se lahko temu namenu prilagodiš? Spoznal si, da se lahko s korakom predanosti priključiš tistim, katerim je pisal Pavel: »Ki nas je (Jehova) rešil iz teme oblasti in prestavil v kraljestvo Sina ljubezni svoje« (Kol. 1:13). Brez dvoma ti je bilo prav tako kakor Jezusu jasno, da prinaša to tudi trpljenje, če si znan kot predani Jehovin služabnik. Morda si že pred krstom doživljal določene preizkušnje in sovražnosti, toda cenil si tisto, kar si spoznal, in si se odločil, da se tega trdno držiš.
9. a) Kakšna je tukaj podobnost z zakonskim odnosom? b) V kateri prednostni odnos si prišel ob svojem krstu in kako naj bi ga smatral? (Miha 4:5). c) Pred katerim velikim vprašanjem torej stojiš?
9 Tukaj nastopa podobnost z zakonskim odnosom. Ali si se predal za dlje ali samo za kratek čas? Ali imaš občutek, da si že naredil vse, kar je potrebno? Ali pa se zavedaš, da si vstopil v osebni odnos, in sicer ne z nekim drugim stvarjenjem, temveč z Najvišjim v vesolju, s katerim pa lahko v prisrčni povezanosti govoriš in ga imenuješ svojega Očeta? Ali razumeš, da si pričel z nečim, česar ne moremo vzeti za samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je treba in kar se mora pospeševati in čuvati, da ne bi izgubilo svoj pomen in bi prišlo v nevarnost, da se poškoduje in morda celo preneha? Ali si bil odločen da pod vsakimi okoliščinami rečeš ravno tako kakor Jezus: »Oče, oslavi ime svoje«? Veliko vprašanje, ki si ga moraš postaviti, se torej glasi: Kako se da ta nadvse dragoceni odnos, v katerega sem prišel s svojim nebeškim Očetom, utrditi in poglobiti?
GRADITI NA TRDNI OSNOVI
10. a) Zakaj moraš marljivo preučevati Biblijo? b) Kako lahko to delaš? (2. Tim. 3:14, 16, 17).
10 Predvsem je važen tvoj odnos do osebnega preučevanja Biblije in da se naučiš, kako boš vse praktično uporabljal v svojem vsakdanjem življenju. Jezus se je vedno veselil, da lahko dela Božjo voljo, zato je lahko rekel: »Postava tvoja je v mojem srcu« (Ps. 40:8). Preučeval je Božjo besedo in jo je lahko uporabljal. To lahko storiš tudi ti, ker v Psalmu 1:1-3, NS, pravi: »Srečen je mož ... veselje njegovo je v postavi Jehovini in postavo njegovo bere polglasno noč in dan.« Naprej je rečeno, da je takšen mož podoben drevesu, ki vedno rodi sad in je vedno zeleno in da se mu bo vse, ‚karkoli počenja, posrečilo‘. To pomeni več, kakor samo površno brati Biblijo. Zahteva, da stalno preučuješ celotno Božjo besedo kakor tudi od »zvestega in modrega hlapca« dano duhovno hrano in njegove nasvete in vedno znova ugotavljaš, kako to vpliva na vsako področje tvojega življenja. (Mat. 24:45-47).
11. a) V katerem smislu naj bi si pridobili točno spoznanje? (Fil. 1:9-11). b) Kakšno vez moramo kovati z Jehovo in kako?
11 Ne stóri take napake, da misliš, da gre pri preučevanju samo za to, da si pridobiš znanje o zunanjem okviru resnice. Točno spoznanje je gotovo važno, toda ne v tem smislu, da lahko navedeš po spominu cel kup dejstev in številk. Predvsem se moraš napolniti ‚z modrostjo in razumnostjo duhovno, da ravnaš dostojno Jehove, v vsemu njemu po volji, in rodiš sad v vsakem dobrem delu ter rasteš po spoznanju Božjem z vso stanovitnostjo in potrpežljivostjo, z radostjo‘ (Kol. 1:9-11). Prav tako kakor v zakonu pomeni to rast razumevanja in naklonjenosti, da bi se skovala vez, katere se nikoli ne pretrga. Bil je čas, ko so hebrejski kristjani postali »počasni na sluhu«. Manjkal jim je osebni študij, in potrebovali so mlečno hrano kakor mali otroci. Zato upoštevaj, kaj jim je pisal Pavel: »Popolnim pa se daje močna hrana, namreč njim, ki imajo po izkušnji (z uporabo, NS) vajene čute, da razločujejo dobro in hudo.« Ne rešuje samo razumsko znanje, temveč dejanski duh resnice, ljubezen do resnice (Hebr. 5:11-14; 2. Tesal. 2:10; 1. Kor. 8:1, 2).
12. a) Pomanjkanje česa pogosto ogroža človeške odnose? b) Katera posebna lastnost je potrebna, da bi se spet vzpostavil dober odnos? (Luk. 14:11).
12 Ukvarjati se moramo tudi z molitvijo. Pri tem nam bo spet pomagal primer zakona. Ali ni nezadostna izmenjava misli prvi znak prepada med možem in ženo? Glavni razlog morda ne pride na dan. Lahko je samo nesporazum ali pa je vzrok že to, da je nekdo po naravi bolj zadržan ali plašen. Če pa se s pomanjkljivo izmenjavo misli nadaljuje, bo na vsak način trpel odnos in prišlo bo do napetosti. Takšno stanje se lahko popravi samo, če se zavestno trudita, da obnovita izmenjavo misli. To ni lahko. Bolj od katerekoli druge lastnosti je za to potrebna ponižnost obeh partnerjev.
13. Do kakšnih problemov lahko pride sčasoma glede molitev? (1. Petr. 4:7).
13 Kako pa se to lahko uporabi v duhovnem pogledu? Na poti do tvoje predanosti in krsta verjetno ni bilo velikih težav. Tvoje cenjenje resnice in tvoja ljubezen do Darovalca resnice sta te vodili, da si naredil ta prvi korak in v molitvi k Jehovi si izrazil svojo globoko hvaležnost in željo, da se mu predaš brez zadržkov in iz vse duše. Stopil si na novo življenjsko pot. Toda na osnovi tvoje nepopolnosti in drugih faktorjev lahko prvotno navdušenje popusti, kakor se zgodi tudi v zakonu. Lahko se zgodi, da se ti počasi ali nenadoma zazdi težko moliti ali da ti postane molitev stvar navade. Kaj tedaj storiti?
14. Kaj lahko storiš, če so tvoje molitve motene? (Jak. 5:14, 15).
14 Nikar se ne opravičuj in ne poizkušaj se izgovarjati. To bi bilo nasprotno ponižnosti. Bolje je, da se odkritosrčno in pošteno trudiš najti dejanski vzrok. Ali je tvoja vest zaradi česarkoli vznemirjena? To zlahka vodi do motenj v tvojih molitvah. Ali pa si postal morda malo popustljiv in dopuščaš, da ti pritisk vsakdanjega življenja odvzema preveč časa in pozornosti? Ali gre za slabost, h kateri si se vrnil in, ki je globlje ukoreninjena, kakor se ti dozdeva? Pride lahko tako daleč, da si porečeš: »Nikoli ne bom mogel končati to, kar sem začel«. Če so postale težave tako resne, da misliš, da se ne moreš več bližati v molitvi Jehovi, tedaj je edina druga možnost v tem, da se zaupaš enemu od Jehovinih služabnikov, najbolje kakšnemu nadzorniku ali drugi zreli osebi in prosiš za pomoč. To seveda zahteva ponižnost, toda ni tako težko, kakor misliš, in trud se bo tudi izplačal. Tudi v družinskem življenju pomaga včasih kakšen starejši brat ali starejša sestra mlajšemu, da se spravi z očetom ali materjo. Prav tako je to mogoče v Božji skupščini.
15. Kakšne koristi imajo molitve, usmerjene Jehovi iz srca? (Mat. 6:6).
15 Vrednosti molitev se ne more dovolj poudariti; s tem ni mišljena formalna molitev, temveč molitev, ki odseva globoko cenjenje za vse dobro, ki ga je Jehova naredil za nas in tudi za druge. Da, izrazimo lahko svoje ljubeče zanimanje tudi za druge, tako da molimo, da jim Bog pomaga premagati njihove probleme, in da pomaga tudi nam pri reševanju naših problemov. To nas bo varovalo pred sebičnostjo, ki je nasprotje od ponižnosti.
16. a) Kako nam psalmist pomaga misliti na to, da je bil krst samo začetek? b) Zakaj je bil Jezus za nas izreden zgled?
16 Je pa še nekaj drugega, kar je važno, da bi dokončali našo gradnjo na sigurnem temelju, in kar nam pomaga misliti na to, da je bil naš krst samo začetek. Tudi to je omenjeno v Psalmu 40, in sicer v 9. in 10. vrsti: »Blagovestje o pravičnosti sem oznanjal v zboru velikem, glej, ustnic svojih nisem zadrževal, o Jehova, ti veš. Pravičnosti tvoje nisem skrival v srcu svojem, zvestobo tvojo in zveličanje tvoje sem razglasil, nisem utajil milosti in resnice tvoje v velikem zboru«. To je gotovo veljalo za Jezusa, ki je bil odločen, da to, kar je ob svojem krstu začel, izpelje do konca (Jan. 4:34). S temi besedami je Psalmist najprej izrazil svojo veliko ljubezen do Jehove in do njegovih izrednih lastnosti, kakor tudi močno željo, da bi bilo Jehovino dobro ime popolnoma opravičeno. S tem je pokazal tudi resnično ljubezen do bližnjega in odkritosrčno željo, da te stvari oznani drugim, posebno tistim, ki imajo odprto uho in odgovarjajoče reagirajo, tako da pomagajo izgrajevati »veliki zbor«. S tem, da je Jezus sledil tem besedam, nam je dal izreden zgled (Mat. 9:36-38; Jan. 17:6, 18-21).
17. Kako lahko pokažemo, da se zanimamo za ljudi? (Luk. 10:2, 5, 6).
17 V zvezi s tem je potrebno upoštevati še nekaj. Jezus pri sebi ni imel nobenega izvoda Hebrejskih spisov, toda ko je učil, se je na nje stalno skliceval ali iz njih citiral. Nam ni težko vzeti s seboj Biblijo. Zato je koristno, naučiti se, kako lahko Biblijo uporabljamo, ko dajemo ljudem pričevanje. Moramo se zanimati za ljudi, in to pokažimo tako, da povsod, kjerkoli se pokaže zanimanje, ponovno obiščemo in poizkušamo vpeljati biblijski študij.
18. Na kakšen način lahko krščene osebe razširijo svoje področje delovanja? (1. Kor. 16:9).
18 Mogoče imaš tudi ti možnosti, razširiti svoje polje delovanja, in sicer kot skupščinski oznanjevalec, kot pomožni ali splošni polnočasni oznanjevalec dobre vesti, kot misionar ali član neke betelske družine. Seveda ni vsakemu odprta vsaka službena prednost, toda če je tu resna želja in se realno načrtuje in če dotični svojo srčno željo izpoveduje v molitvah, se pogosto odpre pot za večje sodelovanje pri izvajanju Božje volje.
19. Kaj moraš, če si krščen, vedno ohraniti v svojem srcu? (2. Kor. 4:6, 7).
19 Nikoli ne misli, da te nekdo poizkuša na nekaj prisiliti. Toda v svojem srcu vedno ohrani vse, kar ponazarja tvoj krst. Kot Jehovi predani služabnik stojiš na skrajno prednostnem mestu. Občutiti moraš srčno zanimanje, ki ga ima zate Jehovina družina v nebesih in na Zemlji, in to te naj spodbudi, da napreduješ v svoji službi za Jehovo. Nikoli ne pozabi tega, tvoj krst je bil samo začetek.