Oboževanje Jehove je resnica
»Pravi oboževalci (bodo) molili Očeta v duhu in resnici; saj ... kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici« (Jan. 4:23, 24, NS).
1. Kaj loči pravo oboževanje od krivega?
KAJ bi moralo pravo oboževanje dvigniti nad vsako drugo oboževanje, če ne RESNICA? Pravo oboževanje temelji na resničnosti. Odgovarja naj dejanskemu stanju, ne pa da je osnovano na domnevah ali na predstavah oboževalcev. Ali ne bi bila vsaka druga oblika oboževanja prevara, po kateri bi bil »Bog resnice« ponižan? (Ps. 31:5; 2. Mojz. 34:6).
2. Zakaj Boga ne moremo oboževati po mili volji?
2 Kakor obstaja povezava med nevednostjo in zmoto, tako je tudi spoznanje povezano z resnico. Ali bi bilo razumno sklepati, da je hotel Stvarnik, ki je opremil človeka s presenetljivo sposobnostjo razmišljanja, da se v zvezi z oboževanjem izključi ‚resnica in razumnost‘? (Dej. ap. 26:25). Nasprotno, pravi oboževalci naj bi kakor nekoč Jezus, rekli drugim oboževalcem: »Vi molite, kar ne poznate (NS)« (Jan. 4:22). Seveda ljudje s svojim omejenim znanjem ne morejo vedeti vsega o modrem Bogu, toda to, kar vedo, naj ne bo napačno sklepanje ali celo laž. »Ni nobene laži iz resnice« (1. Jan. 2:21). Da, Jezus je zatem pokazal, da moramo »poznati« resnico, če želimo Boga oboževati na njemu sprejemljiv način. Rekel je: »Kateri ga (Boga) molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« V prvem stoletju so krščanstvo imenovali celo »pot resnice«. Mar ne zasluži sprejemljivo oboževanje tudi danes naziva »resnica«? Ali misliš, da se to lahko reče za oboževanje, ki ga gojiš ti? (Jan. 4:23, 24; 2. Petr. 2:2; Jozua 24:14).
3. Zakaj vemo, da je resnico res mogoče najti?
3 Ko je Jezus izgovoril omenjene besede o važnosti resnice, povezane z oboževanjem, je še rekel: »Saj Oče tudi išče takih oboževalcev« (Jan. 4:23, NS). Če Oče »želi« ali »išče« takšne oboževalce, ki bi ga oboževali ‚v resnici‘, potem je logično moral tudi poskrbeti za neko sredstvo, po katerem bodo resnico lahko spoznali. To je res storil in sicer tako, da se samo »takšni«, to se pravi odkritosrčni ljudje čutijo pritegnjene k pravemu oboževanju. Kako je to naredil?
KAKO OČE »IŠČE« PRAVE OBOŽEVALCE
4. Kako lahko na primer spoznamo resnico?
4 Za nekatere resnice pričajo najprej čudeži stvarstva in povzročajo, da se čutijo razumno misleči ljudje pritegnjene k Stvarniku (Ps. 111:7; Dan. 4:37). »Ker to, kar more biti znano o Bogu, je v njih vesti očitno ... njegove nevidne lastnosti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih (z očmi razuma, Nova angleška Biblija).« »Oko razuma« — notranji občutek za resnico — lahko v očitni modrosti, ki pride v stvarstvu do izraza, spozna dokaz za obstoj Boga in za njegove lastnosti. Kljub temu so nekateri, kakor pravi Biblija, ‚zamenjali resnico Božjo z lažjo‘, tako da so vpeljali oblike oboževanja, ki ne upoštevajo resnice o Božjih »nevidnih lastnostih« (Rim. 1:19, 20; 1:25).
5., 6. Kaj dokazujejo v stvarstvu opazna pravila v zvezi z resnico?
5 Stvarstvo samo dokazuje, da je Božji način postopanja neločljivo povezan z resnico in da mora zato tudi oboževanje Boga temeljiti na resnici. Zakaj lahko tako rečemo? Ker se v stvarstvu opaža nespremenljive božanske norme. Božja dela razodevajo po svoji zgradbi in načinu delovanja osnovno stanovitnost, ki pa kljub temu dopušča presenetljivo raznovrstnost oblik in barv. Encyclopaedia Britannica pravi o teh presenetljivih pravilih:
»Kar je človek dosegel v tem pogledu (v postavljanju pravil) ... je neznansko malo v primerjavi s standardiziranjem v naravi. Položaji ozvezdij med seboj, poti planetov, nespremenljive lastnosti snovi v naravi ..., elektronske poti v atomu in zgradba celic je le nekaj primerov presenetljivega standardiziranja v naravi.« (Izdaja 1959, zvezek 21, str. 306, 307.)
6 To standardiziranje daje torej v določeni meri spoznati pravo, dejansko stanje, resnico glede Božjih del. Pri tem ne gre za domneve ali človeške predstave. Vsakemu ustvarjenemu delu je osnova trden vzorec ali za to določena resnica. Ta zanesljiva, nespremenljiva pravila v stvarstvu povzročijo, da pride »oko razuma« do sklepa, da morajo biti tudi določena pravila resnice, ki naj bi določala obnašanje razumnih stvarjenj in njihov odnos do svojega Stvarnika. Ta pravila pa človeku niso »vsajena«, tako da bi jim takorekoč moral avtomatično prisluhniti, kakor poslušajo druga Božja dela naravne zakone ali nagon. Božja pravila resnice lahko sprejmemo ali odklonimo.
7. Kakšna nadaljnja možnost obstaja za to, da najdemo resnico?
7 Tako pridemo do nadaljnje točke, ki pokaže, kako Bog »išče« prave oboževalce. V Biblijo je dal zapisati pravila resnice, veljavna za obnašanje človeka in oboževanje Boga. Psalmist pravi: »Vsebina besed tvojih je sama resnica« (Ps. 119:160, 142, 151). Biblija nagovarja ljudi, ki bi radi Boga oboževali ‚v resnici‘. Biblijo je Bog navdihnil, da »uči resnico in razgalja zmote« (Jan. 4:24; 2. Tim. 3:16, Dobra vest; Jan. 17:17).
8., 9. a) Ali lahko rečemo, da je resnica brezpogojno na strani nekoga, ki uporablja Biblijo? b) Kaj dokazuje, da Jehova »išče« prave oboževalce?
8 Samo Biblija pokaže, da je oboževanje Boga Jehove resnica. Zato tisti, ki trdijo, da uporabljajo Biblijo, ne pospešujejo pa oboževanja Jehove, ne služijo namenu Biblije in resnice (Jer. 10:10, 23-25). Zato je resnica mnogim ljudem ušla. Knjiga, ki pospešuje oboževanje Jehove, pa je veliko bolj razširjena kakor vsi drugi religiozni spisi. (Primerjaj Filiplj. 1:15, 18). Danes jo dobimo v veliko večji količini, v mnogo več jezikih in veliko več deželah kakor katerokoli zgodovinsko delo. Samo Jehova je lahko to povzročil. V »iskanju« oboževalcev, ki cenijo resnico, je on naredil prve korake.
9 To še jasneje spoznamo, če pomislimo, da se danes v zvezi z njegovim oboževanjem oznanjuje njegovo Kraljestvo na izreden način ‚po vsej naseljeni Zemlji v pričevanje‘ (Mat. 24:14). Ali obstaja kakšna drugačna oblika oboževanja, na katero bi dva milijona prič v preko 200 deželah in otokih osebno opozorilo ljudi? Nobena druga oblika oboževanja ne govori ljudem na tako različne načine. To naj bi pokazalo oboževalcem, ki imajo odkritosrčno željo oboževati Boga ‚v resnici‘, da ima tukaj Jehova roko vmes. Je pa še veliko drugih dokazov za to, da je oboževanje Jehove resnica.
»RESNICA« JE ZGODOVINSKA, NE IZMIŠLJENA
10. Po čem se odlikuje resnica?
10 Apostol Peter je opozoril na očitno nasprotje med oboževanjem Jehove in drugimi oblikami oboževanja, ko je poročal o tem, kako mu je uspelo druge prepričati o resnici o Jezusu. Ni se zgodilo, kakor je rekel, tako da bi se »držali izmišljenih basni, ... marveč sami smo ... bili priče njegovega veličanstva«. To je eno od značilnih posebnosti pravega oboževanja. Potrjena je z zgodovinskimi in izpričanimi dejstvi in dogodki. Druge oblike oboževanja so značilne po množici spretno izmišljenih pravljic ali mitov (2. Petr. 1:16).
11., 12. a) Kakšna zveza obstaja med Biblijo in zgodovino? b) Zakaj je zgodovinsko poročilo Biblije tako zanesljivo?
11 Od vseh religioznih spisov vsebuje Biblija najbolj točna in stvarna zgodovinska poročila. Zato potrjuje svetovna zgodovina mnoge v Bibliji omenjene posameznosti in dogodke, čeprav takšno potrjevanje pravzaprav ni nujno. Da, dejstva in zgodovinski dogodki sestavljajo pravcate nitke, s katerimi je prepletena vsebina biblijske vesti — vest Boga, ki vpliva na zgodovino. Podatki Biblije o navadah in običajih, nazivih uradnih oseb, sodnih zadevah in celo znanstvenih ugotovitvah so vse do posameznosti točni in se jih ne da uspešno izpodbijati.
12 Skrb, s katero so biblijski pisci zapisali izčrpne rodovnike, točno navedli osebna in krajevna imena in precizno starost, datume in podatke o količini, ne kažejo na »izmišljene mite«. Če takšni podatki ne bi bili točni, bi sodobniki vanje gotovo dvomili. Sestavljalci »izmišljenih basni« so se izogibali navajanja točnih posameznosti. To je ravno posebnost mitoloških in drugih religioznih spisov. Torej je razumno sklepati, da so pisci Biblije zapisali to, čemur so bili sami priče in za kar so vedeli, da je bila resnica. Arheologu G. Ernstu Wrightu se je zdelo na osnovi svojih odkritij potrebno reči: »Radostno in koristno je ugotoviti, da Biblija ni samo zaveza vere, temveč tudi zaveza, ki je nastala v zvezi z ljudmi in dogodki iz resničnega življenja«.
13. Zakaj Bibliji ne škoduje dejstvo, da so jo pisali ljudje?
13 Dejstvo, da so Biblijo pisali samo ljudje, ljudje, ki so določene dogodke sami doživeli, ne škoduje resničnosti Jehovine besede. V resnici je to nadaljnji dokaz za to, da je Biblija dejansko Božja beseda. V njej beremo o ljudeh, kakor so bili David, Jeremija, Pavel in Job. Izvemo, kakšne napake so naredili in kakšne preizkušnje in težave so morali prenašati, in tako spoznavamo življenje, kakršno v resnici je, z njegovim strahom, razočaranji, z vsemi skrbmi in radostmi. To nas krepi v prepričanju, da so ti ljudje resnično živeli in da so to, o čemer poročajo, morali doživeti na lastnem telesu. Od takih ljudi ni pričakovati, da bi si sami izmislili, kar so pisali o zgodovinskih dogodkih ali o svojem odnosu do Boga. Ne, nehote pridemo do enakega zaključka kakor Tesaloničani, ki vesti Biblije niso sprejeli ‚kot besedo človeško, ampak, kakor je resnično, kot besedo Božjo‘ (1. Tesal. 2:13).
14. Kdo je največji osnovalec pravega oboževanja? Kako vemo to?
14 Najučinkovitejše pričevanje v korist Jehovinega oboževanja je pričevanje Jezusa Kristusa. Neizpodbitno dejstvo je, da je Jezus Kristus živel in da so njegovi nauki postopoma na njegove prve učence dobro vplivali. To dejstvo se odraža na večini današnjih koledarjev, ker se je z Jezusovim prihodom začela nova doba. V svojem predčloveškem obstoju je bil iz nebes priča prejšnjih dogodkov, ki so omenjeni v zgodovinskih zapisih Biblije. Vedel je, da pri tem ni šlo za mite. Zato se je pogosto skliceval na tiste dogodke, da bi pojasnil tisto, kar je učil, na primer to, kar je rekel o ločitvi zakona in o prihajajočem koncu sestava stvari (Mat. 19:4; 1. Moj. 1:27; Mat. 24:3, 37-39; 1. Moj. 6. in 7. poglavje). Jezus je bil največji osnovalec oboževanja Jehove in pri svojem delovanju, s katerim ‚je pričal za resnico‘, je vedno znova poudarjal Jehovino ime in njegov pomen (Jan. 17:4, 6, 26; 18:37).
KRIVO OBOŽEVANJE IN MITI
15. Po čem spoznamo mite?
15 Celo navidezno na Bibliji temelječe oblike oboževanja se prej odlikujejo po »izmišljenih mitih« kakor po zgodovinski zanesljivosti. O navideznih kristjanih je bilo napovedano: »Od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim« (2. Tim. 4:4). Neki slovar je pojasnil besedo »mitično« takole: »1. kar poteka od mita ali se nanaša nanj, posebno tisto, kar se oddaljuje od zgodovinske resničnosti: IZMIŠLJENO; 2. a) svojevoljno iznajdeno, izmišljeno ali premišljeno, dejstvom nasprotujoče«.
16., 17. Navedi primere za to, da se v katolicizmu in protestantizmu učijo miti.
16 Krščanstvo se je zateklo k mitom, da bi na primer utemeljilo oboževanje Marije in svetnikov. Tipična za to je majhna brošura, ki so jo izdali jezuiti in ima naslov When Mary Walked the Earth (Ko je Marija živela na Zemlji), in je opremljena tudi z imprimaturo nekega nadškofa. V uvodu piše: »Dogodki, o katerih poročajo naslednje strani, niso brezpogojno zgodovinski. Morda se nikoli niso zgodili.« O katoliškem »svetniku« Patricku piše dr. Joseph F. Kelly z John-Carroll-Univerze: »Zgodbe o Patricku morda nimajo vse zgodovinskega ozadja, to pa ne pomeni, da nimajo nobene vrednosti.« Večina ljudi, ki so glede resnice v določeni meri podhranjeni in se jih hrani s temi »izmišljenimi miti«, še sploh ni spoznala vseh resnici zvestih poročil Biblije. Ali jim lahko miti nudijo osnovo, po kateri bi mogli Boga moliti ‚v resnici‘?
17 Tudi protestantizem je pod vplivom »mitov«. Vsak obsežnejši priročnik vsebuje dovolj dokazov, da je veliko tistega, kar uče protestantske cerkve o trojici, o peklu, o duši, o božičnem praznovanju, o križu, o velikonočnem prazniku in drugih stvareh, prepojeno z miti. V interesu resnice pravi zato Biblija: »Ločite (se)« in: »Nečistega se ne dotikujte« (2. Kor. 6:14-17).
18. Ali Židje nimajo mitov? Utemelji odgovor.
18 Celo Židje s svojo biblijsko dediščino so se »obrnili od resnice« in si izmislili svoje ‚židovske fabule‘, ki so jih nato sestavili in tako je nastal »Talmud« (Titu 1:14). Židovski učenjak Nathan Ausubel piše v svojem delu (The Book of Jewish Knowledge), da vsebuje Talmud »velik izbor nesmiselnih naivnosti, tabujev, praznovernih predstav, demonskega mišljenja, mitov«, itd. Kakor da bi hotel to okoliščino opravičiti, piše naprej: »Te stvari, ki vplivajo na Talmud, je najti tudi v religioznih in filozofskih spisih Grkov in Rimljanov, cerkvenih očetov in krščanskih sholastikov srednjega veka«. Ali opravičuje njegov argument mite, ki se nahajajo v židovstvu? Mar ne dokazuje, da so tudi vsi drugi »zamenjali resnico Božjo z lažjo«? (Rim. 1:25).
19., 20. a) Kateremu mitu je zapadla večina oboževalcev? b) Navedi primere, ki pokažejo, da je tudi pri drugih velikih religijah najti mite!
19 Nadaljnji mit, ki so mu zapadli številni milijoni ljudi znotraj in izven krščanstva, je predstava, da so slike pomoč pri pravem oboževanju. Katoličani, budisti, hinduisti in drugi uporabljajo skupaj na stotine milijonov takšnih, večkrat zelo dragocenih podob in slik v zvezi z oboževanjem Boga. Biblija pa pravi o tem: »Lažniva je ulita podoba ... in sape ni v nobeni med njimi«. Kakšne vrednosti pa so za oboževanje v Božjih očeh? »Ničemurnosti so, smeha vredno delo« (Jer. 10:14, 15). Mislimo na to, da je po slovarju mit nekaj izmišljenega, torej v določeni meri »nič«. Ker govori Biblija o slikah, da so »ničemurnost«, spadajo torej v isto kategorijo kakor »izmišljeni miti«. Bog jih zato označuje za »smeha vredno delo«.
20 Da so legende in miti tudi v večini drugih »velikih« religijah sveta globoko zakoreninjeni, ni nobena skrivnost. V Encyclopaediji Britannici (1974) najdemo v člankih o religijah celo vedno tudi geslo »mitologija« ali »miti in legende« kot naslov. V članku o hinduizmu je rečeno v odgovarjajočem naslovu: »Mitologija popolnoma obvlada življenje hinduista.« O njej sorodni filozofiji, budizmu, je rečeno: »Miti so igrali v zgodovini budizma bistveno vlogo in nanj daljnosežno vplivali.« Kar zadeva islam, je rečeno v tem delu, da najstarejše legende o Mohamedu in njegovi družini »niso v soglasju z zgodovinskimi dejstvi« in da se med množicami še vedno najde »ljudske legende, ki obdajajo preroka in svetnike«, čeprav jih islam uradno ne priznava.
21. a) Zakaj je biblijska resnica bolj vzvišena kakor zgodbe, ki so si jih izmislili ljudje? b) Zakaj se veliko ljudi izogiba resnice?
21 Ali niso miti, ki so jih iznašli ljudje, v primerjavi s poročili očividcev, zapisanimi v Bibliji o zgodovini človeštva in deli Stvarnika, puhli in brez moči? Spoznati dajejo, kaj v resnici so: izraz truda, izogniti se resnice o Bogu in odgovornosti do njega (Jan. 8:46, 47). Resnici zvesto biblijsko poročilo, iz katerega se vidi, da je Bog Najvišji in Povzročitelj stvarstva, ki temelji na redu, pa nam našo odgovornost do Boga vodi jasno pred oči (1. Moj. 1:1-28; 2:15-17). Pravi oboževalci so upravičeno napolnjeni z globokim zadovoljstvom, ker vedo, da je ta resnica osnova njihovemu oboževanju. Res je tako, kakor je vzkliknil psalmist: »Kajti vsi bogovi ljudstev so maliki, Jehova pa je naredil nebesa. Dajajte Jehovi slavo imena njegovega« (Ps. 96:5, 8).
KRIVI BOGOVI PONIŽUJEJO ČLOVEKA
22. a) Opiši glavne značilnosti od ljudi izmišljenih bogov. b) Kako vplivajo na svoje oboževalce?
22 Zanesljivo znamenje, da gre za izmišljene bogove, je to, da so ljudem, ki so si jih izmislili, vpadljivo podobni. Psiholog. William Sargent piše, da si je človek naredil bogove, »ki odgovarjajo njegovim različnim predstavam, njegovim željam in upom, kakor tudi bojaznim« (The Mind Possessed). Apostol Pavel gre še dlje, ko pravi, da so »zamenjali slavo netrohljivega Boga s podobo obraza trohljivega človeka« in drugih stvarjenj (Rim. 1:23). Mitološki bogovi zato pogosto odsevajo človeške slabosti in slabe lastnosti, kar neizpodbitno dokazuje, da so delo »iznajdljivosti ljudi« (Dej. ap. 17:29, NS). O raznih egipčanskih bogovih in boginjah so na primer verovali, da trpijo telesne bolečine in glavobol; bili so krvoločni in med njimi so bili tudi pijanci in takšni, ki so se predajali samozadovoljevanju. V knjigi Jews, Gods and History (Židje, bogovi in zgodovina) beremo: »Grški bogovi so s svojo nebrzdanostjo in perverznostjo dajali tako slab zgled, da je to končno oslabilo moralo tega ljudstva.« Kdor obožuje takšne bogove, sprejme tudi njihove ponižujoče lastnosti (Rim. 1:18, 25-32).
23. a) Primerjaj Jehovo in njegove oboževalce z bogovi, ki so si jih izmislili ljudje in njihovi oboževalci! b) Pokaži, kako vpliva resnica na Jehovine oboževalce.
23 Oboževanje Jehove je v hudem nasprotju s tem. Jehova v nobenem primeru ni prikazan kot slab ali nemoralen. On je popoln, neumrljiv, in dokazuje v vsem, kar dela, temeljno načelno ljubezen kakor tudi modrost, moč in pravičnost. Posledica tega je, da ne pada morala njegovih oboževalcev, temveč se dviga. Tudi če so bili pravi oboževalci v preteklosti izpostavljeni slabemu vplivu malikovanja njihovih sodobnikov, niso zapadli temu vplivu. Izraelski narod je bil na primer v času svojega nastanka dolgo obdan s sprijenim poganskim kultom bogov. Toda to ni vplivalo na visoko raven njihovih svetih spisov in oboževanja Jehove. V pristojnem delu je rečeno: »Nemogoče je pojasniti dejstvo, da je zgodovina Izraela, ki se je več ali manj enako začela ... kakor zgodovina Moabcev, vodila do čisto drugačnih rezultatov«. Ali pa se je dejansko enako »začela«? Ne! Oboževanje Boga v Izraelu je imelo drugačen začetek. Niso si ga izmislili ljudje. To je bila religija, ki jo je razodel Bog. Bila je resnica (Neh. 9:13).
24. Kako si je krščanstvo ustvarilo lastnega boga?
24 Po drugi strani se danes mnogi izdajajo za oboževalce Boga Biblije, postopajo pa kakor pozneje odpadli Židje, ki Boga »niso molili« v resnici (Iza. 48:1). Duhovniki so si naredili lastnega boga, boga po svoji podobi. Njihov nauk o trojici, ki je vzet iz poganstva, prikazuje Boga kot »skrivnost«. Njihove ‚izmišljene zgodbe‘ so povzročile, da so oboževalci v njem videli nestanovitnega, neodločnega Boga, ki nima nobenih temeljnih načel in mu je dovoljena razuzdanost vsake vrste (Juda 4). Predstavili so ga kot Boga vojne, ki posluša najmanjši namig politikov in duhovnikov. V vojni se bori za vlado, v katere službi stojijo duhovniki. Mar je zato čudno, da so oboževalci tega boga postali kakor njih bog? (2. Tesal. 2:10-12; 1. Jan. 4:5, 6).
25., 26. a) Kaj žene prave oboževalce? b) V kakšnem smislu so tisti, ki nosijo Božje ime, od njega ustvarjeni?
25 Pravi oboževalci pa poznajo resnico o svojem Bogu, Jehovi, in se držijo njegovih nespremenljivih pravil. Poznajo ga, ker so preiskovali njegovo besedo, Biblijo, in so izvedeli resnico o njem (Ps. 86:11). Ta vpliv povzroča, da se ne trudijo posnemati od ljudi narejenega, neodločnega in nemoralnega Boga, temveč svojega popolnega Stvarnika. V okviru svojih možnosti se učijo odsevati njegove lastnosti, ki so v skladu z resnico — dobroto, ljubeznijo in čistostjo (Mat. 5:44-48; Efež. 5:1).
26 Zato lahko rečemo, da je Bog tiste, ki ga obožujejo, ustvaril ali oblikoval. Oblikoval jih je Jehovin zgled in njegov duh. Zato beremo v Izaiji 43:7 in 10 Jehovine besede: »Vsakega, ki se imenuje po imenu mojem, ki sem ga ustvaril v slavo svojo, ki sem ga upodobil in naredil! ... vi ste priče moje« (Primerjaj Jak. 1:18). Že sam obstoj pravih oboževalcev, ki se ‚imenujejo po njegovem imenu‘, in njihova življenjska pot sta dokaz za resnico o pravem Bogu. Zato lahko upravičeno rečemo: »Oboževanje Jehove je resnica!«