Hiša bogočastja je zgorela

V NEDELJO, 4. oktobra 1992, je v Wŏnju v Koreji ponorel možak planil v malo kraljestveno dvorano v drugem nadstropju, kjer je bilo čez 90 vernikov. Večkrat je zavpil: »Moja žena naj pride ven!« Ko ga je slišala je hitro zbežala skozi zadnja stranska vrata.

Možak je preprogo pred glavnimi vrati polil z bencinom in jo, kljub rotenju prisotnih, vžgal. Plamen je kar bruhnil ter se skupaj s črnim dimom razširil do stropa in proti odru, potem pa zajel celo dvorano. V nekaj sekundah je bila večina prisotnih v plamenih. Gorelo in kadilo se je skozi vsako okno.

Mnogi so pobegnili skozi zadnja vrata oziroma skozi okna na ozko zunanjo polico, od tam pa se povzpeli na streho sosednje hiše, odkoder so se spustili na tla. Nekaj jih je kar skočilo z drugega nadstropja. Požigalec je pobegnil in spotoma še nesramno brcal ranjene, ki so poskakali na tla.

Potujoči nadzornik, ki je imel posebno predavanje, je vpil: »Hitro rešite otroke.« Preživeli menijo, da bi se bila lahko oba z ženo rešila, če ne bi skušala pomagati drugim. Tako pa sta prišteta k 15 mrtvim; 26 pa jih je bilo ranjenih. Drugi mož, ki je kasneje umrl v bolnišnici, je tudi tvegal življenje, ko je pomagal drugim.

Umrli so tisti, ki so bili v sprednjem delu dvorane. Potujoči nadzornik in njegova žena sta se zadušila v gostem dimu. Žrtve so bile iz devetih družin; umrli so tudi trije otroci, stari 3, 4 in 14 let. Pravi čudež je, da ni bilo več mrtvih, saj je bil prostor majhen, zaradi plamenov pri vhodu pa niso mogli oditi ven.

Kmalu je prispelo sedem gasilskih avtomobilov in 30 gasilcev, vendar je divji ogenj že terjal žrtve. Požar so pogasili v eni uri. Ker je močno gorelo, so mrtve izjemno težko identificirali, trajalo je več kot dve uri.

Wŏnjuška policija je kasneje požigalca prijela, obtožili so ga morjenja in požiga. Ko je bil zaprt na policijski postaji, je skušal narediti samomor.

Z ženo je surovo ravnal

Ko se je požigalčeva žena začela zanimati za biblijske nauke, mu je prišlo v navado, da ji je pretil. Sredi septembra, kakšnih štirinajst dni preden je potujoči nadzornik obiskal občino Jehovovih prič v Wŏnjuju, je možakar ženo pretepel do nezavesti. Ko si je opomogla, jo je polil z razredčilom za lak in ga vžgal. Vendar se je takoj ovedel, ko je zagorelo in ogenj hitro pogasil.

Tiste tragične nedelje je od žene zahteval, naj ne gre v kraljestveno dvorano. Zelo se je razjezil, vendar se ni dala prestrašiti. Ko je šlo za čaščenje, je hotela ubogati Boga, ne pa ljudi, tudi moža ne. (Dejanja apostolov 5:29; Hebrejcem 10:​24, 25) Tako je odšla na shod.

Po požigu kraljestvene dvorane je možev odvetnik skušal ženo prisiliti, naj podpiše izjavo, da je soodgovorna za moževo gnusno dejanje, ker se ni hotela odpovedati zanesenjaški veri in ker mu ni bila dobra žena. Seveda tega ni podpisala. Resnice ni hotela umazati s tem, da bi razloge za to strašno tragedijo kakorkoli povezala s svojim preučevanjem Biblije.

Teden dni po nesreči, se je na okrajnem zboru Jehovovih prič krstila, s tem je potrdila svojo predanost v službi Jehovu, Gospodarju vesolja. (Psalm 83:18)

Pomoč od blizu in daleč

Iz podružnice Jehovovih prič v Ansungu, kakšnih 100 kilometrov od Wŏnjuja, so takoj, ko so izvedeli za nesrečo, poslali pomoč ranjencem in njihovim družinam, pa tudi družinam, ki so imele žrtve. Razen denarja so tja poslali tudi krščanske starešine, da bi ugotovili, kakšno pomoč še morda potrebujejo.

Poskrbeli so, da se je občina preselila v drugo kraljestveno dvorano v Wŏnjuju, za potrebne pa so priskrbeli še različne stvari. Kmalu je pomoč prihajala od sokristjanov iz vse Koreje. Pravzaprav so takoj po nesreči mnogi prišli iz drugih mest in želeli pomagati. Nič posebnega ni bil prispevek v vrednosti 1200 ameriških dolarjev, ki ga je poslala občina 75 Prič, druga, kjer jih je bilo 87, pa je prispevala znesek, vreden 2200 ameriških dolarjev.

Krščanski starešine v občini, kjer se je zgodila tragedija, so pomagali, kolikor so mogli, čeprav so bili med njimi takšni, ki so največ izgubili. Predsedujočemu nadzorniku sta umrla dva otroka, enemu krščanskemu starešinu je umrl sin, drugemu pa je hudo ožgalo obraz. Ti kristjani so pretrpeli veliko izgubo, vendar so skupaj z občino zadržali mir in ostali trdni v veri.

Nekaj dni po tragediji, je predstavnik podružnice imel pogrebni govor za vse umrle. Navzočih je bilo veliko Prič iz vse države, tako so pokazali, da imajo bratovščino radi in da jih skrbi zanjo. Izraze sožalja pa jim je poslalo veliko podružnic Jehovovih prič iz različnih koncev sveta.

Na pogreb je prišel tudi načelnik obveščevalnega oddelka krajevne policije in prevzelo ga je obnašanje Prič. Opazoval je, kako tihi in mirni so in kako prijazni so s tistimi, ki jim je ogenj pogoltnil drage. Na pogreb je prišel tudi direktor Urada za družbeno okolje in industrijo. Kasneje, ko so govorili o velikodušnih prispevkih, ki so jih prejeli iz vse države, je dejal, da je to nemogoče storiti, če nimaš vere. Tudi zastopnik župana mesta Wŏnju je bil resnično prevzet. Rekel je, da ga je ganila mirnost, vzajemna ljubezen in organizacijske sposobnosti Prič.

Ta tragedija je samo še en dokaz več, da živimo v ,nevarnih časih‘ (2. Timoteju 3:1). Pričakovati je, da se bodo dogajale takšne strašne reči, kot je bila ta. Vseeno pa Jehovove priče v Wŏnjuju niso ostale brez poguma. Odločno še naprej častijo edinega pravega Boga Jehova in vztrajno spolnjujejo njegovo voljo. (Prispevek dopisnika za Prebudite se! iz Koreje.)

[Slike na strani 26]

Na desni: Kraljestvena dvorana in (spodaj) zgorel oder, kjer so mnogi umrli

Spodaj: Priča tolaži Suh Sunok, ki ji je ogenj vzel dva otroka, in Šim Hjošin, krščanski starešina, ki ima ranjena otroka