Je Božič res poganski praznik?

IZVOLJENI knez Friedrich III. iz Brandenburga je leta 1693 izdal naslednji odlok:

»Zatem, ko smo izvedeli, da za božič po vaseh trobijo na rogove s pretvezo, da bi pritrobili (navzdol) svetega duha, in da se postavljajo božična drevesa, naj oznanjevalci oznanijo, da je to prepovedano in da bo gosposka v kraju zločin resno kaznovala.«

V državi Massachusetts (ZDA) pa so 1660. praznovanje božiča sploh prepovedali. V 17. stoletju je bilo to praznovanje tudi v Angliji prepovedano kot »pogansko in papeško praznovanje Saturnalij in satanskega praznika malikovanja in brezdelja.«

Čeprav so ti zakoni preteklost, pa vseeno sprožijo vprašanje: Je božič res poganski praznik? Če bomo malo bolje preiskali, odkod so nekateri razširjeni božični običaji, si bomo odgovorili na to vprašanje.

Datum

V vseh splošnih enciklopedijah in priročnikih piše, da datum Jezusovega rojstva ni znan in da si je cerkev ‚sposodila‘ 25. december od Rimljanov, poleg tega pa še njihove običaje in veseljačenje. Navedli bomo nekaj značilnih razlag: »V cerkvenem koledarju so zadržali številne ostanke predkrščanskih praznovanj — znan je božič, ki je obenem praznovanje Saturnalij in rojstnega dne boga Mitre.« (Encyclopaedia Britannica) »Splošno mnenje, da je bil izbran datum (25. december), ker so pogani tisti čas – čas zimskega sončnega obrata (solsticija), ko postajajo dnevi zopet daljši – praznovali ‚ponovno rojstvo sonca‘.« (Encyclopedia Americana) »Tistega dne (25. decembra), ko se sonce začne vračati na severno nebo, so poganski častilci Mitre praznovali rojstni dan nepremagljivega sonca.« (New Catholic Encyclopedia)

Saturnalije so bile razkošne sedemdnevne slavnosti pri Rimljanih (od 17. do 24. decembra), Saturnu na čast. Saturn je bil v starorimski mitologiji bog poljedelstva in vinogradništva. Praznovanje je bilo povezano z veseljačenjem, plesom, tedaj so se medsebojno obdarovali in domove okrasili z zimzelenimi rastlinami. 25. december, rojstni dan boga sonca, Mitre (prvotno babilonski bog svetlobe), je predstavljal višek sedemdnevnega praznovanja.

V trudu, da bi spreobrnili pogane in pridobili spet tiste, ki so se vrnili k svojim posvetnim običajem, je rimska cerkev sredi 4. stoletja ‚pokristjanila‘ rojstni dan Mitre in ‚posvojila‘ datum in običaje, le da je bil to od tedaj praznik v čast rojstnega dne Jezusa Kristusa. Tako se je rodil božič.

Božično drevo

Nekateri viri poročil pripisujejo izvor božičnega drevesa Bonifaciju, ki je pregovoril v 8. stoletju Nemce, da naj opustijo čaščenje svetega hrasta. Po legendi je iz korenin posekanega svetega hrasta zrasla mlada jelka. Bonifacij naj bi spreobrnjenim poganom pojasnil, da je jelka to njihovo sveto drevo – Kristusovo drevo.

Po drugih virih naj bi božično drevo izviralo od rajskega drevesa, ki je bilo razširjeno v Srednjem veku v Nemčiji. Drevo je bilo središče rajske igre, kjer sta bila čaščena »sveta« Adam in Eva, njun praznik je bil 24. december. Drevo so okrasili z jabolki in oblati (mlinci).

Najstarejši dokaz za božično drevo, kot ga poznamo danes, izvira iz Strassbourga, in sicer iz 1531. leta. Nemški priseljenci so očitno ta običaj prenesli v severno Ameriko, kjer so ga okraševali in se je običaj razširil. Prvo božično drevo z električno razsvetljavo je bilo leta 1882. v New Yorku, v stanovanju Edwarda Johnsona, sodelavca – Thomasa Edteona, iznajditelja električne žarnice.

Sveti Miklavž

Legenda pripoveduje, da je Miklavž bil škof v 4. stoletju v Myri (sedaj jugozahodna Turčija) in ko je izvedel, da neki domačin ni imel denarja, da bi svojim trem hčeram pripravil doto, je skrivaj metal zlatnike ali koščke zlata skozi okno ali skozi dimnik v njihovo hišo. Padli naj bi bili naravnost v nogavice, ki so se sušile blizu ognja. Vsi važni elementi zgodbe o svetem Miklavžu so tako znani.

Debelušnega Božička, v rdeče oblečenega prinašalca darov pa je rodila bogata domišljija v nadaljevankah znanega New Yorkerja. Najprej so mu nizozemski priseljenci nadeli ime Sveti Miklavž (Nikolas), v holandščini je to Sinterklaas. Nato pa so v 15. stoletju med pisce vključili še washingtonskega pisca Irvinga in Clementa Moora (ta je znan po pesnitvi »To je bila noč pred božičem«), da so mu dali literaren opis. Končno pa mu je karikaturist Thomas Nast nadel obliko prijaznega starejšega moža, ki ga lahko povsod vidimo v času okoli božiča.

Božje drevce in omela

Zimzelene rastline so bile že dolgo pred krščansko dobo v večjem delu Evrope sestavni del poganskih zimskih običajev, s katerimi so hoteli zagotoviti vrnitev pomladi.

Za Tevtone in Kelte srednjeveške Nemčije in Anglije je bilo božje drevce simbol večnega življenja, ker ostane zeleno, medtem ko drugim drevesom listje pozimi odpade. Omela pa je bila še posebej sveta pri Druidih starodavne Britanije, ki so ji pripisovali čarobno moč proti demonom, čarovništvu, strupom, boleznim in nerodovitnosti. V Skandinaviji je bila omela tako sveta, da sta sovražnika, ki sta se srečala pod drevesom, na katerem je rasla omela, odložila svoje orožje in se v znak miru poljubila.

Razvile so se groteskne legende, ki povezujejo ti dve rastlini z Jezusom. Po eni takšnih legend, bodika včasih ni bila zimzelena. Toda ko je Marija na begu v Egipt malega Jezusa skrila pod to rastlino pred Herodovimi vojaki, so ji takoj zrasli debeli zeleni listi s trni, ki so dojenčka skrili in zaščitili.

JE TO NEKAJ ZATE? Poganski obredi in praznoverja (legende) — takšen je začetek praznovanja božiča. Prvi kristjani pa so vse to odklanjali. V delu World Book Encyclopedia (Svetovna enciklopedija) se o tem poroča: »Niso praznovali Jezusovega rojstnega dne, ker so imeli vsako praznovanje rojstnega dne za poganski običaj.«

Ta ‚paket‘ obredov in praznoverij, ki se imenuje božič, pa ni nič drugega kot stranski proizvod znanega izreka papeža Gregorja I., ki ga je poslal misionarju Auguštinu: »Razruši njihove malike, toda posveti njihove templje.« Spremenila so se samo imena — vsebina pa je še vedno vseskozi poganska.