Bil sem »veliki ubijalec«

BILO je spomladi leta 1965. Stal sem v rokoborskem ringu, nasproti Taihu, največjemu Sumo-mojstru. Izprala sva si usta z vodo in stresla sol po borišču v znamenje očiščenja. Tudi štiri minute, ko sva se ogledovala in ocenjevala, so minile. Znova sva se pogledala. Sodnik je odprl pahljačo – to je znak za začetek. Morala sva se boriti – in borila sva se! Že šestič sem premagal velikega Taiho! Zaradi tega so mi dali vzdevek »veliki ubijalec«. Zame (japonskega Sumo rokoborca), je to bilo vznemirljivo.

Sumo ni olimpijska športna disciplina in zunaj Japonske to komajda poznajo. Pravzaprav je Japonska edina dežela, kjer je to narodni šport. Morda bi rad vedel, kaj je posebnega na tem športu? Cilj sumo boja je drugega borca vreči z določenimi predpisanimi prijemi na tla ali ga prisiliti iz ringa.

Sumo — starodaven japonski šport

Sumo je zelo star šport, znan na Japonskem vsaj od prvega stoletja pred n. št., na azijski celini pa so ga verjetno poznali že pred tem časom. Že stoletja sta sumo in šintoizem tesno povezana. Šintoobred na primer vključuje molitev za dobro žetev riža. V obdobju Heian (794–1185 n. št.) so na dvorih prirejali sumo boje, in tako je to postal cesarski šport. Ko je v 12. stoletju prevzela oblast vojska, je postal sumo enako pomemben kot lokostrelstvo in umetnost mečevanja, postal je obvezen del šolanja vojakov. Postopoma pa se je sumo razvil v poklicen šport, kakršnega poznamo danes. Od časa Tokugawe (1603–1868) se je sumo razvil v šport, ki ima veliko gledalcev.

Zakaj sem postal sumo-borilec?

Ko sem bil star dvanajst let, sem že meril 1,75 m in sem zlahka dvignil dve vreči riža po 60 kg. Ker sem bil tako velik in močan, so se starši zelo veselili, ker so pač želeli, da bi jih nasledil in skrbel za kmetijo. Že kot najstnik pa sem si mislil, da bo moja teža ovira za kmeta, ki se mora ves dan pripogibati na polju. Takšno delo se mi je zdelo zelo naporno.

Nekdo bi lahko rekel, da sem rojen za sumo borilca, ker sem bil rojen na Kokkaidu, najsevernejšem od štirih japonskih glavnih otokov. Običajno je zasnežen od novembra do aprila in fantje imajo, ker morajo veliko hoditi po snegu, močne kolke, kar je še posebej primerno za ta šport. Odločil sem se za sumo, čeprav so starši drugače želeli.

Kaj se dogaja v sumo »hlevu«

Mladi nadebudneži začnejo vaditi v sumo šolah, imenovanih hlevi. V mojem hlevu se je pričel dan ob 3 zjutraj. Težak trening se je pričel z uvodnimi vajami, pozneje pa so vaje prešle v izmenične boje med člani naše skupine. Življenje takšne skupine (šole) je organizirano fevdalno (srednjeveški družbeni sistem), kjer je najpomembnejši rang. Mi ‚novinci‘ smo morali čistiti in kuhati za bojevnike, ki so bili na višji stopnji. Tisti, ki so imeli najvišji čin, so najprej jedli in zjutraj zadnji vstajali.

Urili smo se vse dopoldne, ko je bil na vrsti prvi obrok hrane, seveda spet po vrstnem redu čina. Kakšna jed! Chanko-naba je jed za sumo-bojevnike: gosta in izdatna enolončnica, v glavnem meso ali riba z dodatkom korenja, čebule, fižola, sojine omake in sladkorja. K temu smo jedli veliko riža in popili veliko piva.

Brezdelje, ki sledi tej praznični jedi, je pomembno zato, ker sumo-bojevnik pridobi na teži in moči, tako pa bo prej zmagal na tekmovanjih. Uspeh sumo-bojevnika je odvisen od tega, koliko hitro lahko poveča svojo težo in s tem moč. Kako važna je telesna konstrukcija pokaže dejstvo, da mora imeti sumo-nadebudnež težo in višino, ki ustreza njegovi starosti že ko začne trenirati. Potrebno je tudi veliko vztrajnosti, da se vzpneš po sumo-lestvici. Mladi sumoborilec dobi vsako leto priložnost, da na šestih petnajstdnevnih turnirjih pokaže svoje znanje.

Sumo, kjer borišče ni kvadratno

Sredi ogromne sumo dvorane je ploščad iz gline, približno 60 cm višja od tal, ki meri 5,5 m v premeru. Ker je področje, na katerem se bori, bolj okroglo kot ne, je borišče prej podobno kakšnemu prstanu kot pa borišču v zahodnih deželah. Borišče, imenovano dohyo, ni ograjeno z vrvjo. Obkrožajo ga riževe vreče, napolnjene z zemljo, borišče pa ima 4,6 m premera. Ilovnata tla so posuta z drobnim peskom. Pesek lahko pomaga pri odločanju, kdo je zmagal. Kako? Ker se zmagovalca lahko določi po sledeh!

Očiščevalna sol in voda sta pripravljeni. Nad boriščem je lesena streha v stilu shintu, predmeti, ki prinašajo srečo pa so zagrebeni v tla ringa. Zraven je buden sodnik, oblečen v tradicionalno vojaško obleko s črnim pokrivalom šintoističnega izvora.

Prihod najboljših rokoborcev nudi sijajen prizor, takšen je obred pred začetkom boja. Oblečeni so v bogato vezene brokatne predpasnike, ki tehtajo tudi po štiri kilograme in več! Rokoborci obkrožijo borišče in ploskajo. Nato se začno boriti. Vsak dan med turnirjem pričnejo tekmovanje rokoborci najnižje stopnje, zatem pa ostali po stopnjah. Samo veliki mojstri obdržijo svoj položaj, ker se jim naslov, ko so ga enkrat dosegli, ne odvzame več, drugi pa so lahko višje ali nižje na lestvici, pač po tem, kolikokrat so na turnirju izgubili ali zmagali in to se menja od turnirja do turnirja.

Kdo zmaga?

Pri sumo-rokoborbi je duhovna moč prav tako važna kot telesna moč in borilna tehnika. Tako pregovor dobro predstavi rokoborca, ko pravi: »Začeti s priklonom in končati s priklonom.« Ko stopi rokoborec v ring, se prikloni proti sredini ringa. Ko je zmagovalec znan, se glave zopet priklonijo.

Vsak rokoborec je oblečen v torimawashi, to je v kakšnih 11 m dolg svilen predpasnik, ki se ga, ko je po dolžini šestkrat prepognjen, ovije okrog bokov, potegne med nogami in na hrbtu umetelno zveže.

Sumo-rokoborec lahko tehta tudi več kot 136 kg. Kakor buldožerja udarita pri tachiai, prvem telesnem gibu, drug proti drugemu. Udarec lahko povzroči omotico. Nato poskušata rokoborca zgrabiti drug drugega za predpasnik, da bi kateri padel. Istočasno pa se poskušata obvarovati nasprotnika, tako da se ne pustita prijeti. Kakšna spretnost! Ker mi je pogosto uspelo dvigniti nasprotnika iz ringa, so mi rekli ‚žerjav‘.

Kako se določi zmagovalca? V trenutku ko se rokoborec s katerimkoli delom telesa dotakne tal v ringu ali izven njega, je borbe konec in je izgubil. (Seveda je borilec z nogami lahko na tleh na borišču, ne pa izven njega.) Zmagovalec ponudi premagancu roko in mu pomaga vstati. Še vedno sta prijatelja.

V šestnajstih letih, kolikor sem bil sumo rokoborec, nisem nikoli opazil, da bi se kdo posluževal karate udarcev ali kakšnih drugih nepoštenih metod. Kaj takega bi bilo, milo rečeno, skrajno nevljudno.

Največji sumo rokoborci so veliki mojstri. Prišel sem do sekiwake, dve stopnji niže, ko sem premagal Taiho. Leta 1969 sem iz zdravstvenih razlogov prenehal z rokoborbo, ampak ne povsem, ostal sem v tem poklicu kot sodnik in učitelj. To je bila dobro plačana služba.

Biblija ali sumo in šinto?

Poklicno ukvarjanje s sumo je povzročilo, da sem vsako leto bil šest mesecev zdoma. Nekega dne leta 1974 je prišla na moja vrata neka ženska, Jehovina priča. Brez oklevanja sem vzel traktat in ga dal moji ženi. Po tistem sem odšel na turnir na otoku Kiušiu. Medtem, ko sem bil zdoma, se je tista ženska vrnila in ugotovila, da moja žena spoštuje Biblijo. Ko sem se čez šest tednov vrnil domov, je moja žena že preučevala Biblijo. Ker na splošno nisem bil za vero, sem ji nasprotoval.

Kljub temu nas je Jehovina priča, ki je preučevala z mojo ženo, vztrajno vabila, naj obiščemo njeno družino. Mislil sem, da so želeli samo družbo s ‚sumo rokoborcem‘. Nisem mogel razumeti, da so se zanimali zame kot človeka. Ko me je žena vsa solzna prosila, naj grem z njo, sem privolil – čeprav nerad. Ko smo bili pri teh ljudeh, sem užival v prijetnem vzdušju. Moja žena se je avgusta 1975 krstila, ampak sam nikoli nisem pomislil, da bi šel po poti resnice.

Leta 1976 pa so me nekega dne obiskale Jehovine priče. Nisem se preveč trudil, da bi se z njimi pogovarjal, ampak kar nenadoma sem rekel: »Brat, ali bi ti preučeval z menoj Biblijo?« Nisem prav vedel, zakaj sem to rekel, ampak rekel sem. Pričela sva preučevati, nekoliko sem napredoval, toda kmalu so se začele nadloge.

V sumo svetu se od tebe pričakuje, da se znaš prilagoditi. Ko sem bil na poti, sem želel obiskovati sestanke Jehovinih prič v mestih, kjer smo pač bili. Zato sem prosil, da bi bil ob določenem času prost. Prositi za takšno dovoljenje pa je bilo nekaj nenavadnega in vsi so se mi smejali. Toda povsod, po celi Japonski, kjerkoli sem se srečal z brati, sem videl ljubezen in enotnost Jehovinih prič.

Seveda sem želel postati kristjan, toda istočasno sem hotel ostati v sumo društvu, da bi imel zagotovljene dohodke. Ko pa sem bolje spoznal Jehovino voljo, sem vedel, da je to nemogoče. Res je sicer, da se je nekoč Jakob boril z angelom (1. Mojzesova 32:24–29), ampak jaz sem moral upoštevati, da je sumo tesno povezan z lažno religijo. Sumo se je pričel v templjih, in s tem japonskim bojem so še vedno povezani verski obredi. Čeprav sumo rokoborec ne gleda v tem športu verske stvari, pa je nemogoče sumo ločiti od šintoizma.

Zato sem januarja 1977 sklenil, da izstopim iz sumo zveze. Istega leta sem se krstil in že nekaj časa služim v skupščini kot sluga pomočnik. Naučil sem se, biti zadovoljen s tem, kar imam; zato mi uspe z delom čistilca prehraniti mojo petčlansko družino.

Nisem sicer več sumo-rokoborec, kljub temu bi lahko rekli, da sem še vedno ‚veliki ubijalec‘; »veliki« so lažni verski nauki in praznoverja. Te običaje in izročila napadam in »ubijam«, z mečem duha, Božjo besedo, Biblijo. (Efežanom 6:17) Sedaj služim svojemu Stvarniku kot oznanjevalec, splošni pionir, povprečno po 90 ur mesečno. Kakšna služba je to? Oznanjevanje dobre vesti o Božjem Kraljestvu. (Matevž 24:14) Želiš tudi ti postati takšen ‚veliki ubijalec‘? To se da storiti v družbi Jehovinih prič. (Tako je pripovedoval Kiyoshi Myobudani.)

[Slika na strani 22]

Bivši sumo-rokoborec Myobudani v napadu

[Slika na strani 23]

Sedaj je krščanski oznanjevalec