Sihem — mesto v dolini

GLOBOKO v osrčju dežele, ki jo je Bog izbral za svoje ljudstvo, ugnezdeno med gorama Ebal in Garizim, leži mesto Sihem. Tu je Jehova pred skoraj štiri tisoč leti obljubil Abrahamu: »Semenu tvojemu hočem dati to deželo.« (1. Mojzesova 12:6, 7)

Abrahamov vnuk Jakob je skladno s to obljubo šotoril pri Sihemu in zgradil oltar, ki ga je poimenoval »Bog mogočni je Bog Izraelov«. Na tem območju je verjetno tudi izkopal vodnjak, da bi svojo družino in črede oskrbel z vodo, in ta je stoletja kasneje postal znan kot »studenec Jakobov«. (1. Mojzesova 33:18–20; Janez 4:5, 6, 12)

Vendar pa med člani Jakobove družine niso bili vsi goreči za pravo čaščenje. Dina, njegova hči, si je poiskala družbo med kanaanskimi dekleti v Sihemu. Takrat še kot mladenka je zapustila varnost šotorov svoje družine in začela obiskovati bližnje mesto ter tam sklepati prijateljstva.

Kako so mestni mladeniči gledali na to mlado devico, ki je redno zahajala na obisk v njihovo mesto – očitno brez spremstva? Knezov sin jo je »videl [. . .] in jo ugrabi ter leže ž njo in jo posili«. Zakaj se je Dina družila z nemoralnimi Kanaankami in se s tem izpostavljala nevarnosti? Ali morda zato, ker je mislila, da ji manjka družba vrstnic? Ali je bila trmoglava in neodvisna, tako kot nekateri njeni bratje? Preberite poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi in poskusite doumeti, kolikšno gorje in sramoto sta zaradi tragičnih posledic hčerinega zahajanja v Sihem občutila Jakob in Leja. (1. Mojzesova 34:1–31; 49:5–7; glej tudi The Watchtower, 15. junij 1985, stran 31.)

Približno 300 let za tem so se ponovno pokazale posledice neupoštevanja teokratičnega vodstva. Pri Sihemu je Jozue organiziral enega najznamenitejših zborov v izraelski zgodovini. Predstavljajte si prizor v tisti dolini: Pred goro Garizim stoji več kot milijon ljudi, moških, žensk in otrok, ki pripadajo šestim izraelskim plemenom. Prek doline, pred goro Ebal, stoji približno enako število ljudi iz drugih šestih plemen.a In tam doli, ob skrinji zaveze in med dvema množicama Izraelcev, stojijo duhovniki in Jozue. Kakšen pogled! (Jozue 8:30–33)

Nad to velikansko množico se dvigata dve gori in ponujata ostro nasprotje lepote in pustote. Garizimova gornja pobočja so zelena in plodna, medtem ko so Ebalova povečini siva in gola. Ali slišite razburjeno šušljanje Izraelcev, ki čakajo na trenutek, ko bo Jozue spregovoril? V tem naravnem gledališču se sliši odmev vsakega zvoka.

Pri tem, ko Jozue kake štiri do šest ur bere ,Mojzesovo knjigo postave‘, sodeluje tudi ljudstvo. (Jozue 8:34, 35) Izraelci pred Garizimom očitno rečejo Amen! po vsakem blagoslovu, medtem ko Amen! tistih pred Ebalom poudari vsako prekletstvo. Ljudstvo namreč najbrž prav pusti videz gore Ebal spominja na nesrečni izid neposlušnosti.

»Proklet bodi, kdor ne spoštuje očeta svojega in matere svoje!« svari Jozue. Več kot milijon grl enoglasno odgovori: »Amen!« Jozue počaka, da se odmevanje tega gromkega odgovora poleže, nato pa nadaljuje: »Proklet bodi, kdor prestavi svojega bližnjega mejnik!« Šest plemen in zraven še mnogoštevilni tujci zopet vzkliknejo: »Amen!« (5. Mojzesova 27:16, 17) Če bi bili tam, ali bi sploh kdaj pozabili to srečanje med gorama? Mar se potreba po poslušnosti ne bi za večno vtisnila v vaše misli?

Po kakih 20 letih je Jozue, malo preden je umrl, zopet sklical narod pri Sihemu, da bi potrdili svoj sklep. Postavil jih je pred odločitev, ki jo mora vsakdo narediti. »Izberite si danes, komu boste služili,« je dejal. »Jaz pa in moja hiša hočemo služiti GOSPODU.« (Jozue 24:1, 15) Ti, za vero krepilni zborovanji pri Sihemu sta očitno pustili svoje znamenje. Izraelci so posnemali Jozuetov zgled zvestobe še veliko let po njegovi smrti. (Jozue 24:31)

Približno 15 stoletij kasneje je v senci gore Garizim počival Jezus in takrat se je spletel prisrčen pogovor. Jezus je, izčrpan od dolgega potovanja, sedel na rob Jakobovega studenca. Pristopila je Samarijanka z vrčem za vodo. Ko jo je Jezus prosil za požirek, je bila nemalo presenečena, saj Judje s Samarijani niso niti govorili, kaj šele, da bi pili iz njihovih posod! (Janez 4:5–9) Jezusove naslednje besede pa so jo še bolj presenetile.

»Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; kdorkoli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temuč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje.« (Janez 4:13, 14) Zamislite si, kako zanimiva je bila zanjo ta obljuba, saj je zajemanje vode iz tega globokega vodnjaka bilo težaško opravilo. Jezus je nato razložil, da tako Jeruzalem kot gora Garizim kljub svojemu zgodovinskemu pomenu nista tisti sveti kraj, s katerega se je treba bližati Bogu. To, kar šteje, namreč ni kak kraj, temveč stališče srca in vedenje. »Pravi molilci [bodo] molili Očeta v duhu in resnici,« je dejal. »Oče tudi išče takih, da bi ga molili.« (Janez 4:23) Kako tolažilne so bile te besede! Ta dolina je tako spet postala kraj, kjer so bodrili ljudi, naj služijo Jehovu.

Ob razvalinah starega Sihema leži danes mesto Nablus. V dolini še vedno vladata gori Garizim in Ebal, nemi priči preteklih dogodkov. Ob vznožju teh dveh gora si je še vedno mogoče ogledati Jakobov vodnjak. Ko globoko premišljujemo o dogodkih, ki so se tam odvijali, nas to spominja, kako pomembno je podpirati pravo čaščenje, kot sta nas učila tudi Jozue in Jezus. (Primerjaj Izaija 2:2, 3.)

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 31]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.