Jozua naj ti pomaga, da pogumno služiš Jehovi!

»NA svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal.« Morda veš, da je te besede izrekel človek, Jezus. Če bi govoril hebrejsko, bi se spomnil imena Jošua, ker je ime Jezus grška oblika hebrejskega imena Jošua (Jozua). (Janez 16:33)

Zato je povsem primerno, da je pogum ključna zasnova biblijske knjige, ki jo je napisal Jezusov predhodnik, Jozua, Nunov sin. Morda pa se sprašuješ, kako lahko nam ta knjiga, ki jo je napisal Jozua, osebno koristi. Pričnimo torej s to zamislijo — biti pogumen.

Ko se je Mojzesovo življenje zaključilo, je Jehova izbral za njegovega naslednika Jozua, Nunovega sina, ki gotovo ni bil novinec ali neizkušen mladenič. Jozua se je rodil v egiptovskem suženjstvu, toda po izhodu iz Egipta se je izkazal za pogumnega vodjo, ko je bilo treba odbiti neizzvan napad Amalekovcev. (2. Mojzesova 17:8—16) Jozua je potrdil svoj pogum in vero tedaj, ko sta edino on in Kaleb izmed dvanajsterice, ki je bila poslana na ogled v Kanaan, brez strahu poročala, da bi z Jehovino pomočjo lahko premagali nemoralne Kanaance in zavzeli obljubljeno deželo. (4. Mojzesova 13:1—14:9)

Ker Mojzes ni smel vstopiti v obljubljeno deželo, je rekel Jozui: »Bodi pogumen in hraber! Kajti ti boš popeljal to ljudstvo v deželo, ki jo je Jehova s prisego obljubil dati njihovim očetom, in ti jim jo boš razdelil v dedino.« (5. Mojzesova 31:7, 23, EI)

Vidiš torej lahko, zakaj lahko pričakujemo, da bomo iz Jozuetove knjige izvedeti, kako pogumen je bil in kako smo lahko mi pogumni. Zares, več kot polovica biblijskih stavkov, v katerih sta besedi »pogumen« in »močan«, se najdejo v knjigi Jozue ali v komentarjih o njem. Ko na primer začnemo brati to knjigo, naletimo na nasvet, ki ga je Jehova dal Jozui: »Samo močan bodi in silno srčen, (pogumen, NS) da si prizadevaš delati po vsej postavi, ki ti jo je zapovedal Mojzes, hlapec moj; ne odstopi od nje ne na desno, ne na levo, da bi uspešno ravnal, kamorkoli pojdeš.« (Jozua 1:7) Poglejmo nekaj primerov, v katerih je Jozua dokazal, da je imel pogumno vero, kakor tudi hrabrost za dela. Potem lahko vidimo, kaj se lahko iz tega osebno naučimo.

Pogumna vera in dela

Zatem ko je Jehova spodbudil Jozuo, naj bo ‚pogumen in zelo močan‘, je ta pričel s pripravami, da popelje Izrael čez Jordan v Kanaansko deželo. Takole je zapovedal: »Pripravite si živeža, zakaj po treh dneh pojdemo čez ta Jordan, da stopite v deželo in jo posedete, ki vam jo daje v posest Jehova, Bog vaš.« (Jozua 1:11) Ta pogumna vera ni navedla Jozuo na misel, da bi lahko enostavno sedeli in čakali, da bo Jehova vse storil zanje. Morali so se sami potruditi. Tako moramo tudi mi verovati in biti pogumni, da bi ubogali Jezusov nasvet in zaupali v Boga, da nam bo pomagal z ustrezno hrano in obleko. Vendar pa obljuba takšne pomoči ne pomeni, da lahko preprosto sedimo in ničesar ne storimo za to, da bi se preživljali. (Matevž 6:25—33)

Neodložljiv problem, s katerim se je Jozua najprej srečal, je bil prehod čez reko Jordan spomladi, ko je bila voda visoka in zato prehod nevaren. (Jozua 5:10) Jozua ni takole razmišljal: »Morda bi bilo bolje počakati do sredine leta, ko bo gladina vode upadla.« Bog je rekel, da naj dela in Jozua je pogumno ukrepal. Ali vidiš v tem kakšen pouk? Ko je čas, da naredimo nekaj, kar je povezano s pravim čaščenjem, tedaj moramo pogumno ukrepati, ne smemo se nagibati k temu, da odlagamo, dokler stvari ne bi postale ugodnejše in primernejše. Da, bodi kot Jozua. (Propovednik 11:4; Jakob 4:13, 14)

Da bi pokazal, da je z njim, je Bog zapovedal Jozui, naj duhovniki nesejo skrinjo zaveze v naraslo reko. Ko so stopili v vodo, se je ta razdelila. Tako je ljudstvo lahko šlo po suhem čez reko. Jozua ni sebi pripisal zasluge za to, temveč je po Jehovinem povelju zgradil v Gilgalu (na varnem ob zahodni obali reke) spomenik iz kamenja, ki so ga prinesli iz sredine rečnega korita. Tako je bilo poudarjeno, da je ‚Jehovina roka močna in da naj se ga vedno boje‘. (Jozua 3:5 do 4:24) Čeprav ne moremo osebno videti tega kamnitega spomenika, pa bi nam moralo to, kar je Jehova storil po Jozui, vseeno vliti zaupanje v Božjo sposobnost, da ukrepa v korist svojega ljudstva. Ta spomenik je gotovo postal pomemben za Izraelce, ko so stali pred utrjenim mestom Jeriho.

Bo Jozua, neustrašni vojni poveljnik, vodil Izraelce v masovni napad na utrjeno mesto? Morda že veš, da je Jozua namesto tega poslušal Božja navodila. Kaj je naredil? Zapovedal je svojim oboroženim možem, da so vsak dan tiho korakali okoli mesta, za njim pa so šli duhovniki, nekateri so trobili v ovnove rogove, drugi nosili skrinjo. Sedmi dan so korakali okrog mesta sedemkrat, zatem pa je ‚ljudstvo zagnalo bojni krik med trobljenjem na trombe. ... in obzidje (Jerihe) se je sesulo‘ To je Jozuetovim vojakom omogočilo, da so prodrli v mesto in ga uničili. Da, to je bila popolna zmaga! (Jozua 6:20)

Pogumno odločen, vendar razumen

Še en vidik hrabrosti Jozue lahko cenimo na osnovi dveh dogodkov, ki sta se zatem odigrala. Prvi dogodek se je tikal bližnjega mesta Aj. Ko so Izraelci napadli to mesto, so bili premagani. Zakaj? Zato ker je Ahan v nasprotju z Božjo zapovedjo vzel nekaj plena iz Jerihe. Nekateri morda opravičujejo njegovo dejanje, ker so bile stvari, ki jih je vzel, koristne in izgleda, da ni s tem nikogar oškodoval. Morda si slišal podobna razmišljanja o drobnih krajah pri delodajalcu ali »malih« prestopih. Kako pa je Jozua reagiral na to?

Z Božjo pomočjo je Jozua izločil prestopnika in potrdil zločin, ko je našel ukradene predmete. Kako nepomembno so izgledali ti predmeti! Toda Jozua je prišel do jedra problema in rekel Ahanu: »Zakaj si nas pahnil v nesrečo? Danes bo Jehova tebe pahnil v nesrečo.« (Jozua 7:25, EI) Jozua je bil odločno za pravičnost in je dal usmrtiti grešnika ter tako odprl pot do zmage nad mestom Aj. Glede na ukrepanje Jozue v zvezi z Ahanom lahko razmišljamo: ‚Sem jaz tako odločen, kadar tovariši na delu ali v šoli lahkomiselno nepravilno ravnajo ali so nemoralni?‘

Sedaj pa poglejmo še drugi primer, v katerem gre za kanaanske prebivalce Gibeona. Ko so ti prebivalci slišali, da je Jozua osvojil Jeriho in Aj, so se poslužili zvijače in poslali može, da so se izdajali za popotnike iz daljnje dežele, ki žele skleniti zavezo in mir z Izraelom. Uspelo jim je. Pozneje se je izkazalo, da so bili ti ljudje dejansko iz bližnjega Gibeona in mnogi Izraelci so godrnjali nad to odločitvijo. Se je Jozua razjezil zaradi te zvijače in zapovedal, naj se Gibeonce uniči?

Zaveza je bila sklenjena in Jozua jo je spoštoval. Zapovedal je, naj Gibeonci odslej nosijo vodo in nabirajo drva za Božjo hišo. Gibeonci so se strinjali in so spoštovali ta dogovor in kmalu so dogodki pokazali, da ga je spoštoval tudi Jozua. Kako? Pet kanaanskih kraljev iz tega področja se je združilo in krenilo nad Gibeon. Jozua je hitro reagiral in po maršu, ki je trajal vso noč, je napadel zarotnike. Jehova je pomagal, povzročil je, da je na kanaansko vojsko padala smrtonosna toča in na čudežen način je zaustavil sonce za en dan, da so Izraelci lahko zmagali. Ko mislimo na Gibeonce, ali bomo odločni in pogumni, kadar se z nekom dogovorimo ali damo svojo besedo za nekaj, kar ne nasprotuje Božjim načelom? Ali držimo besedo tudi, če je to težko ali neprijetno? (Psalm 15:4)

Značilno je, da je po pravkar omenjeni borbi, ko je bilo treba pogubiti pet sovražnih kraljev, Jozua spodbujal svoje ljudstvo: »Ne bojte se in ne plašite se! Bodite močni in hrabri! Kajti tako bo storil Jehova vsem vašim sovražnikom, ki se vojskujete zoper nje.« (Jozua 10:25, EI) Izraelcem je koristilo, da so bili močni in hrabri, ker so šli najprej proti jugu in tam zmagovali s pomočjo Jehove, zatem pa so krenili na sever, kjer je hazorski kralj sklenil brezuspešno zvezo proti Izraelu. Čeprav Izraelci niso imeli tako napredne tehnike kakor Kanaanci, ki so imeli utrjena mesta in bojne vozove, pa so pogumno delali po Jehovini volji.

Kaj se še naučimo od Jozue

Posebno pozornost smo poklonili hrabrosti Jozue. Toda ko bereš to knjigo, lahko najdeš še druge koristne, poučne stvari.

Na mnoge ženske je na primer vplivalo Rahabino stališče, ko je zaščitila dva Izraelca, ki sta kot oglednika prišla v Jeriho. Ko je večina prebivalcev Kanaana slišala, kakšne stvari je naredil Jehova za Izraelce, so večinoma prešli v obrambo in boječe nasprotovali Izraelu. Rahaba ni bila takšna. Bila se je pripravljena spreti s svojim narodom in tvegati življenje, da bi bila deležna Jehovine nezaslužene dobrote. Storila je tudi vse, kar je mogla, da bi pomagala svojim sorodnikom, da bi zaščitili svoja življenja. Gotovo bi lahko to poročilo uporabili, kadar pomagamo danes ženskam razumeti prednost pravega čaščenja pred sosedi ali celo rojaki. (Jozua 2:8—14)

Jozua ti bo dal tudi dober ‚nasvet‘ glede napačnega ocenjevanja nagibov drugih. Gre za čas, ko je bil podrejen že dobršen del Kanaana in ko je Jozua razdelil deželo vsem rodovom po njihovi dediščini. Ljudje iz dveh in pol rodov so se vrnili na svoje področje vzhodno od Jordana. Po povratku so postavili oltar. Ostali rodovi so prenagljeno in napačno sklepali, kaj naj bi ta oltar pomenil. Pretila je vojna med rodovi. Ko bereš to poročilo v Jozui, v 22. poglavju, upoštevaj, kako je treba paziti na to, da se nekomu ne pripisuje slabih nagibov zaradi njegovih dejanj. Opazuj tudi, kaj bi bilo prav storiti, če meniš, da te je nekdo užalil ali naredil kaj nepravilnega.

Če pregledujemo knjigo Jozue, ne bi smeli spregledati dejstva, ki ga ta knjiga poudarja, namreč kako važno se je učiti in častiti Boga kot zahteva Božja beseda. Bog je svetoval Jozui, naj redno bere njegovo Besedo in naj nikoli ne odstopi od nje. (Jozua 1:8) Po zmagi nad Ajem je Jozua ves narod odpeljal na sever, v področje Sihema, med gori Ebal in Gerizim. Tam je zgradil žrtveni oltar in ‚napisal na kamne opis Mojzesovega zakona‘. (Jozua 8:32) Bral je ljudstvu zakon. »Ni bilo besede iz tega, kar je zapovedal Mojzes, ki je ne bi bil omenil Jozue pred vsem zborom Izraelovim in pred ženami in otročiči in tujci, ki so bivali med njimi.« (Jozua 8:35)

Pozneje, ko je Jozue nekaj časa živel v mestu, ki si ga je skromno izgovoril v dediščino, je ponovno sklical ljudstvo in rekel: »Star sem in prileten; vi pa ste videli vse, kar je storil Jehova, Bog vaš, vsem tem narodom spričo vas, zakaj Jehova, Bog vaš, on je, ki se je bojeval za vas.« Spodbujal jih je: »Bodite prav trdni (pogumni, NS), da hranite in izpolnjujete vse, kar je pisano v knjigi Mojzesovega zakona, da se od tega ne ganete ne na desno ne na levo. ... Ampak oklepajte se Jehove, Boga svojega.« Da bi jih še bolj spodbudil v tej smeri, jih je spomnil: »Spoznajte torej z vsem svojim srcem, ... da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril Jehova, Bog vaš; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila.« (Jozua 23:2—8, 14)

Na koncu je še enkrat zbral ljudstvo, da se je od njega poslovil, in jih prosil: »Danes izberite, komu hočete služiti: ... Jaz pa in moja hiša bomo služili Jehovi.« Ko so mu pritrdili, da bodo tudi oni služili Jehovi, je z njimi sklenil zavezo. V božanskem poročilu piše: »In zgodi se po teh rečeh, da umre Jozue, sin Nunov, hlapec Jehovin, ko je bil star sto in deset let.« Gotovo nam je ta zvesti Jehovin častilec močna spodbuda, da bomo tudi mi pogumni in močni, medtem ko se ‚bojimo Jehove in mu služimo s popolno vdanostjo in v resnici‘. (Jozua 24:14, 15, 29)