Vprašanja bralcev
Poročajo, da v nekaterih bolnišnicah po porodu ohranijo placento in popkovnico, da iz njune krvi izvlečejo določene substance. Ali naj bi kristjana to skrbelo?
V mnogih krajih se ne dogaja nič takega, zato kristjanom ni treba biti v skrbeh. Če pa obstaja res dober razlog za domnevo, da to delajo v bolnišnici, kjer bo rodila kaka kristjanka, bi bilo primerno enostavno naročiti zdravniku, naj placente in popkovnice ne uporabijo ne tako ne drugače, ampak naj ju vržejo stran.
Iz bioloških virov, bodisi živalskih bodisi človeških, pridobivajo različne medicinske izdelke. Določeni hormoni so na primer izvlečki iz seča brejih kobil. Konjska kri je tako vir seruma proti tetanusu, iz krvi človeških placent (posteljica) pa že dolgo pridobivajo gamaglobulin za boj proti boleznim. V nekaterih bolnišnicah placente ohranijo in zamrznejo, kasneje pa jih zbere kak farmacevtski laboratorij, kjer iz krvi, bogate s protitelesi, z obdelavo izločijo gamaglobulin.
Po nedavnih trditvah raziskovalcev z uporabo krvi iz posteljice uspešno zdravijo eno vrsto levkemije, razglabljajo pa tudi o tem, da bi bilo tako kri mogoče uporabiti pri nekaterih motnjah imunskega sistema ali namesto transplantatov kostnega mozga. Od tod je bilo v javnosti tudi nekoliko objav o starših, ki so dali kri iz posteljice obdelat, jo zamrznit in shranit, če bi bila v kasnejših letih morda uporabna pri zdravljenju njihovega otroka.
Taka komercializacija placentne krvi pa ni nič kaj privlačna za prave kristjane, ki svoje razmišljanje uravnavajo po Božjem popolnem zakonu. Stvarniku je kri sveta, ker predstavlja od Boga dano življenje. Odobril je le eno rabo krvi in to na oltarju, v povezavi z žrtvovanjem. (3. Mojzesova 17:10–12; primerjaj Rimljanom 3:25; 5:8; Efežanom 1:7.) Sicer pa so morali kri, odstranjeno iz bitja, zliti na zemljo, jo odvreči. (3. Mojzesova 17:13; 5. Mojzesova 12:15, 16)
Kadar kristjani ulovijo kako žival ali ubijejo domačo kokoš ali prašiča, pustijo, da kri odteče, ter le-to nato odvržejo. Ni jim je treba dobesedno izliti na zemljo, bistveno je namreč, da je nikakor ne uporabijo, ampak jo vržejo stran.
Hospitaliziranim kristjanom je razumljivo, da biološke produkte, ki so se jim odstranili, vržejo stran, najsibodo to telesni izločki, obolelo tkivo ali kri. Vzemimo na primer, da zdravnik morda želi najprej narediti določene teste, denimo analizo seča, patološko preiskavo tumorskega tkiva ali preiskave krvi. Nato pa te substance skladno s krajevnim zakonom odvržejo. Običajno nekemu bolnišničnemu pacientu za to niti ni treba posebej prositi, saj je odstranitev takih bioloških substanc tako razumljiva kot tudi zdravstveno razumna. Če pa bi pacient(ka) iz tehtnega razloga dvomil(a) o tem, da se bodo držali take normalne prakse, lahko to omeni odgovornemu zdravniku ter mu pove, da zaradi verskih razlogov želi, da bi vse te substance odvrgli.
Vendar pa, kot je že bilo omenjeno, to povprečnega pacienta le redkokdaj skrbi, saj v mnogih krajih o taki ohranitvi in ponovni uporabi posteljice ali drugih bioloških substanc niti ne razmišljajo, kaj šele, da bi to delali rutinsko.
Videti je, da članek »Sovražimo hudo« v »Stražnem stolpu«, 1. januar 1997, meri na pedofilijo. Kako bi to početje opredelili?
»Pedofilija« je po Webster’s Ninth New Collegiate Dictionary opredeljena kot »spolna izprijenost, pri kateri so otroci priljubljen predmet spolnosti«. Vidike tega početja obsoja Peta Mojzesova knjiga 23:17, 18, kjer Bog izraža nasprotovanje temu, da kdo postane tempeljski prostituiranec (»ali ,katamit‘, deček, hranjen za namene spolne izprijenosti«, podčrtna opomba v NW). Ta stavka tudi prepovedujeta, da bi kdo prinesel v »hišo GOSPODA« denar ,psa‘ (»verjetno gre za pederasta, človeka, ki analno spolno občuje, navadno z dečkom«, podčrtna opomba v NW). Svetopisemski in svetni viri torej potrjujejo, da je Stražni stolp razpravljal tudi o tem, da odrasli otroka naredi za predmet spolne zlorabe, kar zajema tudi ljubkovanje.