Ali se lahko zanesete na svojo vest?

KOMPAS je v normalnih okoliščinah zanesljiv instrument. Njegova igla, ki se vrti v smeri zemeljskega magnetnega polja, neprestano kaže proti severu. Popotniki se tako lahko zanesejo, da četudi bi ostali brez vodstva kažipotov, se bodo usmerjali po kompasu. Kaj pa se zgodi, če blizu kompasa postavimo kak magnetni predmet? Igla bo, namesto da bi kazala proti severu, zanihala proti magnetu. Nič več ni zanesljiv vodnik.

Nekaj podobnega se lahko zgodi s človekovo vestjo. Stvarnik nam je to sposobnost vsadil, da bi nam služila kot zanesljiv vodnik. Ker smo narejeni po Božji podobi, naj bi nam vest pri odločanju vedno kazala pravo smer. Navajati bi nas morala k temu, da bi odsevali Božja moralna merila. (1. Mojzesova 1:27) Pogosto se to tudi zgodi. Krščanski apostol Pavel je denimo pisal, da celo nekateri, ki nimajo Božje razodete postave, »delajo po naravi, kar zahteva postava«. Zakaj? Ker ,jim to izpričuje njihova vest‘. (Rimljanom 2:14, 15)

Vseeno pa se vest ne oglasi vedno, ko bi se morala. Zaradi človeške nepopolnosti smo nagnjeni k početju nečesa, za kar vemo, da ni prav. »Kajti veselim se postave Božje po notranjem človeku,« je priznal Pavel, »ali v svojih udih vidim drugačno postavo, ki se ustavlja postavi uma mojega in me ima ujetega v postavi greha, katera je v mojih udih.« (Rimljanom 7:22, 23) Če se dovolj pogosto vdajamo napačnim nagnjenjem, nam bo vest postopoma otopela in nam nazadnje nehala govoriti, da je tako vedenje napačno.

A čeprav smo nepopolni, lahko svojo vest uskladimo z Božjimi merili. To je v resnici življenjsko pomembno. Čista, prav šolana vest nas ne vodi le v prisrčen, oseben odnos z Bogom, ampak je tudi nujno potrebna za našo rešitev. (Hebrejcem 10:22; 1. Petrov 1:15, 16) Čista vest nam bo nadalje tudi pomagala modro odločati v življenju, kar nam bo prineslo mir in srečo. Psalmist je o človeku s tako vestjo dejal: »V srcu njegovem je postava njegovega Boga, neomahljivi mu bodo koraki.« (Psalm 37:31)

Šolanje vesti

Šolati vest pomeni več kot le na pamet se učiti celo vrsto zakonov in se po njih dosledno ravnati. To so počeli farizeji v Jezusovih dneh. Ti verski voditelji so poznali postavo in do podrobnosti razvili tradicijo, s katero naj bi ljudem pomagali izogniti se kršenju postave. Ko so na sobotni dan Jezusovi učenci trgali klasje in jedli zrnje, so farizeji zato takoj protestirali. Jezusa so tudi izzvali, ko je nekemu človeku na sobotni dan ozdravil suho roko. (Matevž 12:1, 2, 9, 10) Po tradiciji farizejev sta obe dejanji pomenili kršitev četrte zapovedi. (2. Mojzesova 20:8–11)

Jasno je, farizeji so preučevali postavo. Toda ali je bila njihova vest usklajena z Božjimi merili? Komajda! Takoj zatem, ko so namreč dlakocepili ob nečem, kar je bila po njihovem mišljenju šokantna kršitev predpisa o sobotnem dnevu, so se že posvetovali proti Jezusu, »kako bi ga pogubili«. (Matevž 12:14) Predstavljajte si: ti samopravični verski voditelji so se naježili ob pomisli na uživanje sveže utrganega klasja in ozdravljanja na sobotni dan, prav nič pa jih ni ustavljalo kovati zaroto, da bi umorili Jezusa!

Podobno popačeno so razmišljali višji duhovniki. Ti pokvarjeni možje se niti malo niso čutili krive, ko so Judu ponujali 30 srebrnikov iz tempeljske zakladnice, da jim izda Jezusa. Ko pa je Juda denar nepričakovano vrnil, vržeč ga v tempelj, je bila vest višjih duhovnikov postavljena pred pravno dilemo. »Ne smemo,« so rekli, »jih [kovance] dejati v tempeljski zaklad, ker so krvav denar.« (Matevž 27:3–6) Višje duhovnike je očitno skrbelo, da je bil zdaj Judov denar umazan. (Primerjaj 5. Mojzesova 23:18.) Obenem pa se tej isti skupini mož ni zdelo nič napačnega porabiti denar za podkupnino, da se izda Božjega Sina!

Biti uglašen z Božjim mišljenjem

Omenjeni zgledi kažejo, da šolanje vesti zahteva več kot le polniti si um s seznamom tega, kaj se sme in kaj ne. Priznati moramo, da je poznavanje Božjih zakonov nujno in poslušnost njim je potrebna za rešitev. (Psalm 19:7–11) Toda poleg učenja Božjih zakonov moramo tudi razviti srce, ki bo uglašeno z Božjim razmišljanjem. Takrat lahko doživimo uresničevanje Jehovove prerokbe po Izaiju, ki pravi: »Tvoje oči [bodo] gledale tvojega Učitelja. Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: ,To je pot, po njej hodite!‘ če boste morali iti na desno ali na levo.« (Izaija 30:20, 21, SSP; 48:17)

To seveda ne pomeni, da nam bo pred tehtno odločitvijo kak dobeseden glas povedal, kaj naj naredimo. A če je naše razmišljanje o stvareh uglašeno z Božjim, bo naša vest bolje opremljena za to, da nam bo pomagala odločati se, kot ugaja Bogu. (Pregovori 27:11)

Razmislite o Jožefu, ki je živel v 18. stoletju pr. n. š. Ko ga je Potifarjeva žena silila, da bi z njo zagrešil prešuštvo, jo je Jožef zavrnil, rekoč: »Kako bi [. . .] jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?« (1. Mojzesova 39:9) V njegovih dneh Božji zakon, ki bi obsojal prešuštvo, še ni bil zapisan. Vrhu tega je Jožef živel v Egiptu, daleč od družinine discipline in smernic očakov. Zaradi česa je bil torej Jožef zmožen upreti se skušnjavi? Enostavno rečeno, zaradi svoje šolane vesti. Osvojil je Božje gledišče, da naj bosta mož in žena »eno meso«. (1. Mojzesova 2:24) Videl je, da bi bilo potemtakem narobe, če bi vzel ženo nekoga drugega. Jožefovo razmišljanje o tej zadevi je bilo uglašeno z Božjim. Prešeštvo je žalilo njegov moralni čut.

Danes je malo takih ljudi, kot je bil Jožef. Spolna nemorala se bohoti in mnogi ne čutijo nobene odgovornosti, da bi ostali moralno čisti ne do Stvarnika, ne do samih sebe, niti ne do svojega zakonskega partnerja. Razmere so zelo podobne tistim, ki so opisane v Jeremijevi knjigi: »Nihče se ne kesa hudobnosti svoje, da bi rekel: Kaj sem storil? Vsakdo izmed njih se je obrnil v teku svojem kakor konj, ki strmoglavo hiti v boj.« (Jeremija 8:6) Danes je torej bolj kot kdaj prej potrebno, da smo uglašeni z Božjim mišljenjem. Da bi nam to lahko uspelo, imamo eno čudovito pripravo.

Pomoč pri šolanju vesti

Navdihnjeno Sveto pismo je »koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bode popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) S preučevanjem Biblije si bomo urili našo »zmožnost zaznavanja«, kot to imenuje Biblija, da bomo lahko ločili med pravilnim in napačnim. (Hebrejcem 5:14, NW) Tako bomo tudi vzljubili stvari, ki jih ljubi Bog, ter zasovražili reči, ki jih on sovraži. (Psalm 97:10; 139:21)

Cilj biblijskega preučevanja torej ni le osvojiti podatkov, ampak tudi duh in pravo vrednost resnice. V Stražnem stolpu, ki je izšel 1. aprila 1977str. 117, 118; 15. odst., piše: ,Pri biblijskem preučevanju si prizadevajmo ujeti čut za Božjo pravico, ljubezen in pravičnost, in si te lastnosti globoko vsaditi v srce, tako da postanejo del nas, enako kakor hranjenje in dihanje. V sebi skušajmo še bolj prebuditi čut za moralno odgovornost, tako da negujemo tankočutno zavest o tem, kaj je prav in kaj ne. Da, še več, svojo vest šolajmo tako, da bomo čutili veliko odgovornost do popolnega Zakonodajalca in Sodnika. (Izaija 33:22) Ko se torej učimo o Bogu, ga skušajmo posnemati na vsakem področju življenja.‘

Pridobivati si »um Kristusov«

S preučevanjem Biblije si bomo tudi pridobivali »um Kristusov«, tisto umsko naravnanost k poslušnosti in ponižnosti, ki jo je pokazal Jezus. (1. Korinčanom 2:16) Spolnjevanje Očetove volje ga je napolnjevalo z veseljem, ni mu bilo le rutina, ki se jo opravlja avtomatsko, brez razmišljanja. Njegovo stališče je preroško opisal psalmist David: »Veselje mi je delati voljo tvojo, Bog moj, in postava tvoja je v mojem srcu.«a (Psalm 40:8)

Pri šolanju vesti je zelo pomembno, da si pridobivamo ,Kristusov um‘. Ko je namreč Jezus živel na zemlji kot popoln človek, je v največji možni meri znotraj človeških omejitev odseval Očetove vrline in osebnost. Zato je lahko rekel: »Kdor je mene videl, je videl Očeta.« (Janez 14:9) Jezus je v vsakem položaju, v katerem se je znašel, naredil točno to, kar je od njega želel njegov Oče. Kadar potemtakem preučujemo Jezusovo življenje, si pridobivamo jasno sliko o tem, kakšen je Bog Jehova.

Beremo, da je Jehova »usmiljen in milostljiv [. . .], počasen v jezi in bogat v dobroti«. (2. Mojzesova 34:6, SSP) Jezus je te lastnosti vedno znova izkazoval svojim apostolom. Ko so se ti večkrat pričkali glede tega, kdo je večji, jih je Jezus z besedo in zgledom potrpežljivo učil, da »kdorkoli hoče biti prvi med vami, bodi vam hlapec«. (Matevž 20:26, 27) To je le en zgled, ki pokaže, da se lahko z razmišljanjem o Jezusovem življenju uglasimo z Božjim mišljenjem.

Več ko se naučimo o Jezusu, bolje bomo opremljeni za to, da bomo posnemali nebeškega Očeta, Jehova. (Efežanom 5:1, 2) Vest, ki je uglašena z Božjim mišljenjem, nas bo vodila v pravo smer. Jehova ljudem, ki mu zaupajo, obljublja: »Jaz ti dam razumnost in kazal ti bom, po kateri poti naj hodiš; svetoval ti bom, v te vpirajoč svoje oko.« (Psalm 32:8)

Koristi šolane vesti

Mojzes je poznal muhavost nepopolnih ljudi, zato je Izraelce opozarjal: »Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes izpričujem; zato da zapoveste otrokom svojim, da hranijo in izpolnjujejo vse besede tega zakona.« (5. Mojzesova 32:46) Tudi mi si moramo Božji zakon zapisati v srce. Če bomo to naredili, nam bo vest bolj verjetno vodila korake in pomagala pravilno se odločati.

Seveda pa moramo biti previdni. Biblijski pregovor namreč razlaga: »Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt.« (Pregovori 14:12) Zakaj pride pogosto do tega? Ker, kakor pravi Biblija: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17:9) Vsi moramo torej prisluhniti opominu iz Pregovorov 3:5, 6: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.«

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 7]

Biblijsko šolana vest nam lahko kakor kompas kaže pravo smer

[Vir slike]

Kompas: Courtesy, Peabody Essex Museum, Salem, Mass.