Ali ločite med pravilnim in napačnim?

»Osebno sem odgovoren za poboj okrog 25 ljudi. [. . .] Prizor se mi kaže v mislih vsako noč, vsak dan. Tlačijo me nočne more. [. . .] Zgodi se, da grem kam in vidim obraz, ki me spomni na ljudi, ki sem jih ubil. To mi je še vedno tako živo pred očmi, kakor da bi se zgodilo danes, pravkar. [. . .] Tega, kar sem storil, si ne morem odpustiti.« (V.S.)

»Ukazali so mi, naj grem tja in pobijam sovražnike. [. . .] Nisem se ustavil in nanje pomislil kot na može, žene in otroke. [. . .] Menil sem in še vedno menim, da sem ravnal, kakor mi je bilo ukazano, ter izvrševal dana povelja, in mislim, da to ni nič napačnega.« (W.C.)

ŠESTNAJSTEGA marca 1968 sta zgoraj citirana moža sodelovala pri tem, kar je bilo kasneje obsojeno kot sramotni vojni zločin. Skupaj s še drugimi vojaki sta vdrla v neko vietnamsko vasico, in tam so nato neusmiljeno pobili na stotine civilistov – tudi ženske, otroke in starce. Toda poglejte, kako različno se odzivata ta vojaka. Prvega to, kar je naredil, očitno preganja. Drugi pa meni, da so bila njegova dejanja upravičena. Kako se lahko dva človeka tako različno odzivata na isto izkušnjo?

Odgovor ima opravka z vestjo – od Boga dano sposobnostjo, ki nam pomaga pošteno zazreti se vase ter presojati dejanja in namene. Vest je naš notranji čut za to, kaj je prav in kaj ne.

Nekateri ljudje se pri odločanju zatekajo k reku »Naj te vodi tvoja vest«. Žal pa vest ni vedno zanesljiva. Mnogi v resnici so že in še dopuščajo ter celo zagrešijo velika grozodejstva, ne da bi se jim vest sploh kaj oglasila. (Janez 16:2; Dejanja 8:1) Nekoč je angleški romanopisec Samuel Butler dejal, da vest »ljudem, ki je nočejo poslušati, kmalu neha govoriti«.

Ali se lahko zanesete na svojo vest? Naslednji članek bo pokazal, da je odgovor veliko odvisen od tega, kako dobro je šolana.

[Navedba vira slike na strani 3]

Zgoraj: prizor iz vojne, U.S. Signal Corps photo