Ali je za naravne nesreče odgovoren Bog
»O BOG, le kaj si nam storil?«
Pravijo, da je tako vzkliknil človek, ki je preživel nesrečo, ki jo je v Kolumbiji 13. novembra 1985 povzročila erupcija zasneženega Nevado del Ruiza. Plaz, ki je sledil erupciji, je v eni sami noči pod seboj pokopal celotno mesto Armero in odnesel 20.000 življenj.
Zato lahko razumemo reakcijo tega človeka. Že od nekdaj so nemočni ljudje, ko so se znašli iz oči v oči s strah zbujajočimi naravnimi silami, pripisovali takšne nesreče Bogu. Preprosti ljudje so žrtvovali celo človeške žrtve, samo da bi pomirili svoje bogove morja, neba, zemlje, gora, ognjenikov in drugih izvorov nevarnosti. Še dandanes nekateri posledice naravnih katastrof enostavno sprejmejo kot usodo ali Božje dejanje.
Ali je Bog res odgovoren za nesreče, ki po vsem svetu povzročajo ljudem toliko trpljenja in izgub? Ali bi morali krivdo naprtiti njemu? Če hočemo priti do odgovorov, moramo pobližje pogledati, kaj vse je vpleteno v takšne nesreče. Pravzaprav moramo ponovno pregledati nekatera znana dejstva.
Kaj je »naravna nesreča«
Ko je na Kitajskem potres prizadel mesto Tangšan, v katerem je po uradnih podatkih umrlo 242.000 ljudi, in ko je orkan Andrej v Združenih državah Amerike opustošil južno Florido in Louisiano ter povzročil za več milijard dolarjev škode, so poročila o teh naravnih nesrečah po vsem svetu polnila časopisne stolpce. Kaj pa, če bi bil potres v nenaseljeni puščavi Gobi, ki leži 1100 kilometrov severozahodno od Tangšana, ali pa če bi orkan Andrej ubral drugo smer in se polegel nekje nad morjem, ne da bi se kopnega sploh dotaknil? Komajda bi kdo vedel za to.
Potemtakem je jasno, da ko govorimo o naravnih nesrečah, ne govorimo zgolj o naravnih silah, ki se nam tako pretresljivo razkrivajo. Vsako leto je na tisoče večjih in manjših potresov, na ducate viharjev, ciklonov, orkanov, tajfunov, ognjeniških izbruhov in drugih neukrotljivih pojavov, ki ostanejo zapisani samo v kakšni statistiki. Ko pa takšni dogodki na veliko uničujejo življenja in lastnino ljudi ter prekinejo siceršnji vsakdan, postanejo nesreče.
Ne bi smeli tudi pozabiti, da škoda in z njo povezane izgube niso vedno sorazmerne z naravno silo, ki jih je povzročila. Ni nujno, da bo silno divjanje naravnih sil povzročilo tudi največjo nesrečo. Leta 1971 je na primer San Fernando v Kaliforniji, Združene države Amerike, prizadel potres z močjo 6,6 po Richterjevi lestvici, umrlo pa je 65 ljudi. Leto kasneje pa je potres z močjo 6,2 v Managui, Nikaragva, pobil 5000 ljudi!
Ko torej pridemo do problema vse večje uničevalnosti ob naravnih nesrečah, se moramo vprašati: Ali so naravne sile postale bolj divje? Ali pa so k problemu prispevali tudi človeški faktorji?
Kdo je odgovoren
Biblija v Bogu Jehovu prepoznava Velikega stvarnika vsega, vključno z naravnimi silami naše zemlje (1. Mojzesova 1:1; Nehemija 9:6; Hebrejcem 3:4; Razodetje 4:11). To ne pomeni, da on povzroča vsak vetrc ali pršec. Namesto tega je postavil določene zakone, ki vplivajo na zemljo in njeno okolico. V Propovednikovi knjigi 1:5-7 na primer beremo o treh osnovnih procesih, ki omogočajo življenje na zemlji: vsakodnevni vzhod in zahod sonca, nespremenljivi zračni tokovi in kroženje vode. Najsi se ljudje tega zavedajo ali ne, delujejo ti in drugi podobni naravni sistemi, ki vključujejo podnebje, geologijo in ekologijo zemlje, že tisočletja. Pravzaprav avtor Propovednikove knjige opozarja na veliko razliko med nespremenljivim in brezkončnim v stvarstvu, in bežnostjo in časnostjo človekovega življenja.
Jehova pa ni samo Stvarnik naravnih sil, on ima tudi moč, da jih nadzoruje. V Bibliji lahko na mnogih mestih beremo pripovedi, kako je Jehova za dosego svojega cilja nadzoroval naravne sile ali pa vplival na njih. Sem lahko vključimo razdelitev Rdečega morja za časa Mojzesa in zaustavitev sonca in meseca na njuni nebesni poti v Jozuetovem času (2. Mojzesova 14:21-28; Jozue 10:12, 13). Tudi Jezus Kristus, Božji Sin in obljubljeni Mesija, je nazorno prikazal svojo moč nad naravnimi silami; recimo takrat, ko je pomiril vihar nad Galilejskim jezerom (Marko 4:37-39). Takšne pripovedi nedvomno kažejo, da lahko Bog Jehova in njegov Sin, Jezus Kristus, popolnoma nadzorujeta vse, kar vpliva na življenje na naši zemlji (2. letopisov 20:6; Jeremija 32:17; Matevž 19:26).
Ali je potem Bog odgovoren za vse večje uničenje in opustošenje, ki ga v zadnjem času povzročajo naravne nesreče? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej pretehtati ali obstajajo dokazi, da so naravne sile v zadnjem času postale veliko bolj divje, morda kar nenadzorovane?
Poglejmo kaj nam glede tega pove knjiga Natural Disasters—Acts of God or Acts of Man?: »Nikakršnih dokazov ni, da bi se podnebni mehanizmi skupaj s sušami, poplavami in cikloni spreminjali. Noben geolog tudi ne trdi, da bi zemeljski premiki skupaj s potresi, ognjeniki in tsunamiji (valovi, ki jih povzroči podmorski potres) postajali bolj divji.« Podobno pripominja knjiga Earthshock: »Kamnine vsakega kontinenta pripovedujejo o brezštevilnih večjih in manjših geoloških procesih, vsak med njimi pa bi danes za človeštvo pomenil strahotno nesrečo; prepričani pa smo lahko, saj nam to potrjuje znanost, da bo do takšnih procesov v prihodnosti vedno znova prihajalo.« Z drugimi besedami, zemlja in njene dinamične sile so skozi vso zgodovino ostale bolj ali manj enake. To pa pomeni, da zemlja v zadnjem času še ne pustoši nenadzorovano, pa naj nekatere statistike kažejo na povečanje nekaterih geoloških ali ostalih dejavnosti ali pa ne.
Kako potem pojasniti vse večjo pogostnost in uničevalnost naravnih nesreč, o katerih beremo? Če ne bi smeli kriviti naravnih sil, potem bi mogoče morali s prstom pokazati na človeka. Priznani strokovnjaki so zares priznali, da je zaradi človekovih dejavnosti naše okolje bolj nagnjeno k naravnim nesrečam in bolj občutljivo na njé. V državah v razvoju vse večje potrebe po hrani silijo kmete k prevelikemu izkoriščanju svojega koščka obdelovalne zemlje ali pa k pridobivanju obdelovalne zemlje s krčenjem življensko pomembnih gozdov. To pa povzroča hudo erozijo tal. Vsak dan številčnejše prebivalstvo pospešuje rast revnih četrti in barakarskih naselij, ki so nenačrtno zgrajena v nevarnih področjih. Celo v razvitih državah se ljudje izpostavljajo nevarnosti kljub jasnim opozorilom, kakor milijoni, ki živijo ob prelomnici San Andreas v Kaliforniji. Ko se potem v takšnih okoliščinah zgodi kaj nepričakovanega, ko pride do viharja, poplave ali potresa, ali res lahko za hude posledice rečemo, da so »naravne«?
Tipičen zgled je suša v afriškem Sahelu. Ob besedi »suša« navadno pomislimo na pomanjkanje dežja ali vode, kar pripelje do lakote, izstradanosti in smrti. Toda ali sta ta velika lakota in stradanje zgolj posledica pomanjkanja vode? Poglejmo v knjigo Nature on the Rampage: »Dokazi, ki so jih zbrale znanstvene in humanitarne agencije kažejo, da zdajšnja lakota ni posledica dolgotrajne suše, ampak dolgotrajnega brezobzirnega izkoriščanja zemlje in vodnih virov. . . . Nadaljnja dezertifikacija Sahela je pojav, ki mu je v glavnem kriv človek.« Južnoafriški časopis The Natal Witness, pa opaža: »Lakota ni posledica pomanjkanja hrane, gre za to, da do nje ni možno priti. Drugače povedano, gre za revščino.«
Podobno lahko rečemo za večino opustošenja, ki ga povzročijo ostale katastrofe. Študije razkrivajo, da je ob naravnih nesrečah nesorazmerno večja stopnja umrljivosti pri revnejših kot pa pri bogatejših narodih. Po eni od študij je na Japonskem med letoma 1960 in 1981 bilo 43 potresov in drugih nesreč, umrlo pa je 2700 ljudi, povprečno torej 63 mrtvih v vsaki nesreči. V istem obdobju je bilo v Peruju 31 nesreč, v katerih je umrlo 91.000 ljudi, povprečno torej 2900 mrtvih. Zakaj takšna razlika? Naravne sile sicer lahko sprožijo nesrečo, človeške dejavnosti — družbene, gospodarske, politične — pa so krive za takšno razliko v človeških žrtvah in uničenju lastnine, ki so posledice nesreč.
Kakšne rešitve so na voljo
Znanstveniki in izvedenci si že veliko let prizadevajo najti način, kako se uspešno spoprijeti z naravnimi nesrečami. Preiskali so zemljine globine, da bi razumeli, kako potresi in ognjeniški izbruhi delujejo. Z vesoljskimi sateliti opazujejo vremenske vzorce in sledijo ciklonom in orkanom, ali pa napovejo poplave in suše. Te raziskave dajejo informacije, za katere upajo, da jim bodo omogočile zmanjšati vpliv teh naravnih sil.
Ali je ves ta trud obrodil? Glede teh dragih, tehnološko zahtevnih meritev, je neka organizacija za opazovanje naravnega okolja pripomnila: »Te meritve so sicer precej pomembne. Toda če zanje porabimo nesorazmerno veliko denarja in truda, če so zgolj opravičilo za namerno prezrtje tveganja, ki je sestavni del družb v katerih žrtve nesreč živijo, potem lahko te meritve bolj škodujejo kot pa koristijo.« Čeprav je na primer koristno vedeti, da bangladeški obalni delti nenehno grozijo poplave in plimski valovi, pa to znanje prav nič ne preprečuje, da milijoni Bangladežanov ne bi bili prisiljeni tam živeti. Končna posledica je, da smrt pobira svoj davek, ki šteje na stotine tisočev ljudi.
Jasno je torej, da je tehnična informacija le delno uporabna. Ljudem je potrebno olajšati pritisk, ki jim daje kaj malo možnosti, razen te, da živijo na še posebej nevarnih področjih ali pa da so prisiljeni uničevati okolje. Drugače povedano, če hočemo ublažiti škodo, ki nastane ob nesrečah, potem bi morali skrbno preobraziti družbeno, gospodarsko in politično ureditev, v kateri živimo. Kdo pa bi lahko opravil takšno nalogo? Samo Tisti, ki je zmožen nadzorovati sile, ki sprožajo naravne nesreče.
Božja prihodnja dejanja
Bog Jehova ne bo opravil samo z vnanjimi znaki. Segel bo kar do korenin človeških tegob. Pokončal bo grabežljive in zatiralne politične, trgovske in verske sisteme, ki »vlada[jo] ljudem v njih nesrečo« (Propovednik 8:9). Nihče, ki pozna Biblijo, ne bo prezrl njenih prerokb, ki kažejo na čas, ko bo Bog vzel stvari v svoje roke in zemljo odrešil hudobije in trpljenja ter obnovil zemeljski raj miru in pravičnosti (Psalm 37:9-11, 29; Izaija 13:9; 65:17, 20-25; Jeremija 25:31-33; 2. Petrov 3:7; Razodetje 11:18).
To pa je pravzaprav tisto, za kar je Jezus Kristus vse svoje sledilce učil moliti, namreč: »Naj pride tvoje kraljestvo, naj se spolni tvoja volja kakor v nebesih tudi na zemlji.« (Matej 6:10, Janko Moder) Mesijansko kraljestvo bo odstranilo in nadomestilo vse nepopolne človeške vladavine, tako kot je to napovedal prerok Danijel: »V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, samo pa bo ostalo na veke.« (Danijel 2:44, EI)
Kaj pa bo Božje kraljestvo doseglo takšnega, kar narodi danes ne zmorejo? Biblija nam nudi omamen preblisk vsega, kar nas čaka. Namesto razmer, kakršne so na tej sliki, na primer lakote in revščine, bo »preobilo [. . . ] žita v deželi, do vrhov gorá« in »drevje na polju bo rodilo sad svoj in zemlja bo dajala prirastke svoje, in varni bodo v svoji zemlji.« (Psalm 72:16; Ezekiel 34:27) O naravnem okolju pa nam Biblija takole pripoveduje: »Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvela kakor roža. . . . zakaj privrele so v puščavi vode in potoki v samoti. Peščeno zrcaljenje se je izpremenilo v jezero in žejna tla v vrelce vodá« (Izaija 35:1, 6, 7). Tudi vojn več ne bo (Psalm 46:9).
Kako bo Jehova vse to dosegel in kako bo obrzdal naravne sile, da ne bodo več povzročale škode, nam Biblija ne pove. Vendar pa smo kljub temu lahko prepričani, da se tisti, ki bodo živeli pod to pravično vladavino, »ne bodo [. . . ] zaman trudili ne rodili otrok za naglo smrt, kajti zarod Gospodovih blagoslovljencev so in njih potomci z njimi.« (Izaija 65:23, EI)
V tej reviji, kakor tudi v ostalih izdajah družbe Watch Tower Society, Jehovove priče neprestano poudarjajo, da je bilo leta 1914 v nebesih ustanovljeno Božje kraljestvo. To kraljestvo že skoraj 80 let nadzoruje svetovno oznanjevanje, danes pa smo na pragu ,novih nebes in nove zemlje‘. Človeški rod ne bo osvobojen samo uničujočih posledic naravnih nesreč, ampak tudi vsakršne bolečine in trpljenja, ki ga tare zadnjih šest tisoč let. Takrat bomo zares lahko rekli: »Prejšnji svet je minil.« (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:4, EI)
Kako pa je s sedanjostjo? Ali Bog pomaga tistim, ki so zaradi narave ali česa drugega v stiski? Prav gotovo pomaga, ni pa nujno, da to dela tako, kot bi večina morda pričakovala.
[Slika na straneh 8, 9]
Zaradi človekovih dejavnosti je naše okolje občutljivejše za naravne nesreče
[Viri slik]
Laif/Sipa Press
Chamussy/Sipa Press
Wesley Bocxe/Sipa Press
Jose Nicolas/Sipa Press