Jehovova rešenjska dela danes

BIBLIJA nam o Jehovu takole govori: »Mnogo nesreč zadene pravičnega, a iz vseh ga Gospod [Jehova, NW] rešuje.« In še: »Gospod [Jehova, NW] pa zna pobožne rešiti iz preizkušnje.« (Psalm 34:20, Jože Krašovec, v NW 34:19; 2. Petrovo 2:9, EI)

Kako pa Jehova pride na pomoč svojim, ko so ti v stiski? Ne s čudežno preobrnitvijo naravnih sil ali s kakšnim drugim nadnaravnim dejanjem, kot nekateri pričakujejo, da bo; to naredi po neki drugi sili, ki je večina v resnici niti ne razume, z ljubeznijo. Jehova zares ljubi svoje ljudstvo in tudi njemu je privzgojil medsebojno ljubezen, tako močno ljubezen, da lahko z njo doseže zanje vse, kar se zdi skoraj čudežno (1. Janezov 4:10-12, 21).

Nekateri bodo ugovarjali, češ da v nujnih primerih potrebujemo hrano, zdravila in opremo, ne pa ljubezen. Hrana, zdravila in oprema so vsekakor pomembni. Toda apostol Pavel sklepa takole: »Ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« (1. Korinčanom 13:2, 3)

Pogosto lahko beremo, kako humanitarna pomoč leži in gnije v pristanišču, ali pa so jo pojedli glodalci, medtem ko ljudje, ki jo potrebujejo, umirajo zaradi bolezni in izstradanosti. Ali pa, kar je še hujše, ta pomoč pride v roke grabežljivim in brezobzirnim ljudem, ki potem z njo kujejo dobiček zase. Eno je torej imeti vse potrebno pri roki, čisto nekaj drugega pa je poskrbeti, da bodo tisti v stiski tega res deležni. Iskrena ljubezen in skrb lahko poskrbita za razliko.

Ljubezen v praksi

Orkan Iniki je septembra 1992 zajel havajski otok Kauai s 55.000 prebivalci. Orkan, ki je pihal s hitrostjo 210 kilometrov na uro, njegovi sunki pa so dosegali tudi do 260 kilometrov na uro, je ubil dva človeka, 98 jih je bilo ranjenih, poškodoval je 75 odstotkov domovanj, 8000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, škodo, ki jo je povzročil, pa so ocenili na eno milijardo ameriških dolarjev. Med prebivalci tega majhnega otoka je bilo tudi okoli 800 Jehovovih prič iz šestih krščanskih občin. Kako jim je šlo?

Še preden je orkan zajel otok, so občinski starešine pod vodstvom potujočega nadzornika že stopili v stik z vsemi člani občin in se prepričali, ali so pripravljeni na udar. Takšna ljubeča skrb je bila zelo koristna in je Priče obvarovala pred resnimi poškodbami ali smrtjo (primerjajte Izaija 32:1, 2).

Četudi so bile komunikacije in transportne poti zelo poškodovane, so bili trije predstavniki podružnice družbe Watch Tower Bible and Tract Society iz Honoluluja med prvimi, ki so prišli na razdejano področje, ki je ostalo za orkanom, potem ko so od Urada za civilno zaščito dobili posebno dovoljenje za let na Kauai. Takoj so stopili v stik z domačimi Pričami, naslednje jutro pa so organizirali sestanek, na katerem so naredili načrt za pomoč. Ustanovili so odbor za pomoč, ki je ocenil potrebe in s pomočjo podružnice v Honoluluju priskrbel ves potrebni material. Delali so brez premora, nadzorovali dobavo pomoči tistim, ki so jo potrebovali, popravljanje in pospravljanje poškodovanih domovanj.

Priče z drugih otokov so se hitro odzvali potrebam svojih bratov v nesreči. Takoj ko je bilo letališče na Kauaiju odprto, je na pomoč priletelo sedemdeset Prič. Pripeljali so humanitarno pomoč, vredno 100.000 ameriških dolarjev, vključevala pa je generatorje, plinske gorilnike, svetilke in hrano. Eno od otoških kraljestvenih dvoran so uporabili kot skladišče, vendar so se bali, da bi jo kdo oplenil. Potem so vojaki na parkirišče kraljestvene dvorane pripeljali tovornjake in prosili brate ali jih smejo parkirati pri njih. Vojaki, ki so stražili tovornjake, so tako hkrati rešili tudi problem ropa pomoči.

Bratje so potem nosili generatorje od hiše do hiše; povsod so delali dve do tri ure, tako da so hladilniki lahko normalno delovali. Skupine bratov so bile razporejene po posameznih domovih, kjer so pomagali pospraviti in popraviti škodo. Ko so tako popravljali hišo naše sestre, ki ji je mož zelo nasprotoval, je bil ta tako ganjen, da je lahko samo nemo stal ob strani in jokal. Ko je neki obiskovalec s celine videl drugo skupino Prič kako delajo, sta njihovo obnašanje in organiziranost nanj naredila tak vtis, da jim je pristopil in vprašal, zakaj so tako drugačni. Ko mu je brat pojasnil, da so takšni zaradi ljubezni do Boga in sokristjanov, je mož odvrnil: »Kako bi jaz lahko spoznal Boga?« (Matevž 22:37-40) Potem pa je še pristavil: »Tako ste organizirani, da me bo ob vrnitvi na Florido kdo od vaših že čakal pri vratih.«

Tako so Jehovove priče pomagali pospraviti in popraviti 295 domov na Kauaiju. Od tega jih je bilo 207 potrebnih manjših popravil, 54 jih je bilo huje poškodovanih, 19 pa popolnoma uničenih. V njihovo delo je bil vključen tudi obisk vsake Priče, za katerega so vedeli, da je na otoku; tako so se prepričali, da je bilo poskrbljeno za prav vse. Ko so neki naši sestri dostavili vse potrebno, je njen sosed, sicer budist, pripomnil, da od svoje skupine ni dobil niti čajne vrečke. Druga gospa, ki ji je skupina Prič počistila hišo, pa je dejala: »Že dolgo prihajate na moja vrata in jaz sem vas imela samo za dobre sosede; ta prijateljska ljubezen, ki ste jo izkazali, pa mi je razkrila, kakšna organizacija v resnici ste. Hvala za vaše trdo delo.«

Poleg skrbi za gmotne potrebe sokristjanov, pa so bili odgovorni za pomoč zaskrbljeni tudi za njihov duhovni blagor. Samo dva dni po divjanju orkana, so nekatere občine že imele shod. Kmalu so se spet začele sestajati majhne preučevalske skupine. Deset starešin z drugih otokov je priskočilo na pomoč starešinam s Kauaija, tako da je bil lahko vsak Pričevalec na otoku deležen pastirskega obiska. Naslednjo nedeljo je vseh šest občin preučilo stražnostolpni preučevalni članek, član Odbora za pomoč je v 30 minutnem govoru povedal kako pomoč poteka, shod pa je s 30 minutnim govorom sklenil član podružničnega odbora, ki je za to prišel iz Honoluluja. Poročilo enega od prisotnih pravi: »Vse je okrepilo jasno vodstvo in vsi so se čutili duhovno pripravljene, da se lotijo problemov, ki so še ostali. Na zaključku programa, jih je veliko jokalo, sledilo pa je spontano ploskanje.«

Svetovna bratovščina

Takšna ljubezen in skrb sta znamenji Jehovovega ljudstva po vsem svetu. Ko je približno leto poprej ciklon Val pometel skozi Zahodno Samoo, je povzročil kar precejšnjo škodo, vendar pa so Jehovove priče iz drugih delov sveta hitro priskočili na pomoč tamkajšnji bratovščini. Ko je vlada kasneje priskrbela denarno pomoč vsem verskim organizacijam, tudi Jehovovim pričam, za popravilo njihovih zgradb, so Priče vrnili denar skupaj s pismom, v katerem so razložili, da je vsa škoda že odpravljena in da lahko denar porabijo za popravilo vladnih zgradb. O tem je poročal tudi lokalni časopis. Ko je to videl neki vladni uslužbenec, je Pričam dejal, da se sramuje svoje cerkve, saj je ta spravila vladni denar v žep, četudi so vso nastalo škodo na zgradbah pokrili iz zavarovalnine.

Podobno je bilo septembra 1992, ko je v jugovzhodni Franciji poplavila reka Ouvèze in opustošila Vaison-la-Romaine skupaj s še petnajstimi sosednjimi občinami; Priče so se spet hitro odzvali. Čez noč je voda odnesla 40 življenj, uničila 400 domov, na stotine jih je poškodovala, na tisoče družin pa je ostalo brez pitne vode in elektrike. Drugi dan zgodaj zjutraj so Priče iz tamkajšnjih občin prvi priskočili na pomoč poplavljencem. Tiste, ki so potrebovali streho nad glavo so ljubeče vzele k sebi družine Prič iz pokrajine. Prišlo je na stotine Prič od blizu in daleč, da bi pomagali. V bližnjem mestu Orange so ustanovili odbor za pomoč, ki je usklajeval delo štirih prostovoljskih skupin, ki so odstranjevale blato, čistile hiše, oprale celo goro z blatom prepojenih oblek ter pripravile in razdelile hrano in pitno vodo po vsem prizadetem področju. Prostovoljno so očistili celo tamkajšnjo šolo in nekaj občinskih zgradb. Za njihovo neutrudno delo so jim bili hvaležni tako bratje kot ljudje celotne občine.

Jehovove priče so na različnih koncih sveta tako kot drugi trpeli zaradi nesreč, kot so poplave, viharji in potresi. Ker vedo, da so to posledice nepredvidljivih okoliščin, ki se jih ni moč vnaprej obraniti, za njih ne krivijo Boga ali kogar koli drugega (Propovednik 9:11). Namesto tega so prepričani, da jim bo na pomoč priskočila požrtvovalna ljubezen njihovih bratov, ne glede na to kako strašne stvari bi jih lahko zadele. Ta ljubeča dejanja so posledica njihove skupne vere. Učenec Jakob to takole razlaga: »Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: ,Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!‘, ne da bi jima dal, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva.« (Jakob 2:15-17, EI)

Vir prave zaščite

Namesto da bi pričakovali čudežna božanska posredovanja, so Jehovove priče spoznali, da morajo zaščito iskati v svetovnem krščanskem bratstvu. Pravzaprav je to, kar lahko bratstvo v času nesreče izpelje, že skoraj čudežno. V mislih imajo Jezusove besede iz Matejevega evangelija 17:20 (EI): »Če imate vero kakor gorčično zrno in porečete tej gori: ,Prestavi se odtod tja!‘, se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« Prav zares, ko postane prava krščanska vera, združena z ljubeznijo, dejavna, potem kot gora velike ovire izginejo.

V teh nestanovitnih in nevarnih časih Jehovovo ljudstvo po vsem svetu čuti zaščitno roko svojega Boga. Čutijo tako kot psalmist: »Mirno bom legel in spal bom, saj ti sam, Gospod, skrbiš, da sem varen.« (Psalm 4:9, Jože Krašovec, v NW 4:8) Polni zaupanja se osredinjajo na nalogo, ki je zdaj na vrsti: »To veselo novico o kraljestvu bodo razglašali po vsem svetu v pričevanje vsem ljudstvom. In takrat pride konec.« (Matej 24:14, Janko Moder) Z gotovostjo pa se veselijo uresničitve Jehovove obljube o miroljubnem, pravičnem novem svetu, kjer ne bodo več občutili niti naravnih nesreč niti tistih, ki jih izzove človek (Miha 4:4)

[Slike na strani 12]

Priče so prišli od blizu in daleč, da bi pomagali poplavljencem