Jehova je skrbel za nas pod prepovedjo — 2. del

»BOG Z nami,« je med drugo svetovno vojno pisalo na pasni zaponki moje nacistične vojaške uniforme. Zame je to bil samo še dokaz, da so cerkve povezane z vojno in prelivanjem krvi. Kar upiralo se mi je. Ravno tedaj sta me Jehovovi priči v Limbach-Oberfrohnu (Vzhodna Nemčija) zvabili v pogovor. Sit sem bil religije, postal sem ateist in evolucionist.

»Kar pozabite, da bom postal kristjan,« sem rekel Pričama, ki sta me obiskali. Toda njuno dokazovanje me je prepričalo, da obstaja Bog. Iz radovednosti sem kupil Biblijo in jo pričel z njima preučevati. Bilo je spomladi leta 1953. Že skoraj tri leta so Priče v Vzhodni Nemčiji delovale pod komunistično prepovedjo.

The Watchtower (15. avgusta 1953) je takole opisal položaj takratnih Jehovovih prič: »Čeprav za njimi stalno vohunijo in jim grozijo, čeprav se ne morejo obiskovati, ne da bi se pred tem prepričali, če jim kdo ne sledi, navkljub zaporni kazni dveh do treh let zaradi ,razširjanja hujskaške literature‘, ki jo morda pri nekom odkrijejo, in kljub temu da je na stotine zrelih bratov, ki so prevzemali vodstvo, zaprtih, Jehovovi služabniki v Vzhodni Nemčiji še vedno oznanjujejo.«

Leta 1955 sem z ženo Regino obiskal mednarodni kongres Jehovovih prič v Nürnbergu (Zahodna Nemčija), naslednje leto pa sva se v Zahodnem Berlinu krstila. To je seveda bilo še pred postavitvijo berlinskega zidu leta 1961, ki je Vzhodno Nemčijo odrezal od Zahodnega Berlina. Še preden sem se krstil, je bila moja zvestoba do Boga Jehova preizkušena.

Prevzeti odgovornost

Skupščina Jehovovih prič v Limbach-Oberfrohnu, s katero sva se pričela povezovati, je potrebovala nekoga, ki bi šel po biblijsko literaturo v Zahodni Berlin. Imela sva majhno podjetje in dva majhna otroka, toda služenje Jehovu je takoj na začetku postala osrednja tema najinega življenja. Nekoliko sva preuredila svoj star avto, tako da sva lahko vanj skrila 60 knjig. Kurir je imel nevarno nalogo, toda to me je izučilo, da sem se zanesel na Jehova.

Z avtom ni bilo tako enostavno priti iz Vzhodnega v Zahodni Berlin in pogosto sem se spraševal, kako nam bo uspelo. Ko smo enkrat bili v svobodnem predelu, smo pobrali literaturo in skrili knjige v avto, preden smo se vrnili čez mejo nazaj v Vzhodno Nemčijo.

Enkrat smo ravno uspeli skriti knjige, ko je prišel iz stanovanjskega bloka nek tujec. »Vi tam!« je zaklical. Zastal mi je dih. Nas je opazoval? »Bolje, da greste drugič kam drugam. Vzhodnonemški policijski avto z radijsko postajo je parkiran tam na vogalu in lahko vas ujamejo.« Oddahnil sem si. Mejo smo prečkali brez težav in vsi štirje v avtu smo prepevali celo pot domov.

Priprava na osamitev

V 1950-ih letih smo se bratje v Vzhodni Nemčiji glede literature in vodstva zanašali na brate iz Zahoda. Toda leta 1960 so bile narejene določene spremembe, ki so pripomogle, da je vsaka Priča iz Vzhodne Nemčije bila še tesneje povezana s Sopričami na področju, kjer je živela. Potem je bil v Berlinu junija 1961 prvi razred šole kraljestvene službe za starešine. Obiskal sem ta prvi štiritedenski tečaj. Komaj šest tednov za tem smo bili nenadoma odrezani od Zahoda, ko so postavili berlinski zid. Naše delovanje zdaj ni bilo le prepovedano, marveč tudi osamljeno.

Nekatere je skrbelo, da bo delovanje Jehovovih prič v Vzhodni Nemčiji postopoma povsem zamrlo. Vendar so organizacijske spremembe, ki so bile vpeljane pred manj kot enim letom, pripomogle, da smo ostali duhovno povezani in močni. Poleg tega so bili starešine, ki so se šolali v prvem razredu šole kraljestvene službe, sposobni na isti način usposobiti druge starešine. Jehova nas je pripravil na osamitev, ravno tako kot nas je z območnim kongresom leta 1949 pripravil na prepoved leta 1950.

Ko smo bili odrezani od Zahoda, nam je postalo jasno, da moramo sami poskrbeti, da bi organizacija napredovala. Pisali smo krščanskim bratom v Zahodni Berlin in jim predlagali, da bi se z njim sestali na avtocesti na Vzhodu, kajti po njej so se lahko peljali potniki z Zahoda. Na dogovorjenem kraju smo se pretvarjali, da imamo težave z avtom. Nekaj minut zatem so pripeljali mimo naši bratje, ki so nam prinesli biblijsko literaturo. Na srečo so mi prinesli tudi moj učbenik šole kraljestvene službe, moje beležke in Biblijo. Vse to sem iz varnostnih razlogov pustil v Berlinu, preden sem ga zapustil. Vesel sem bil, da sem jih spet imel! Še sanjalo se mi ni, kako bom vse to potreboval v naslednjih nekaj letih.

Šola v ilegali

Nekaj dni kasneje smo dobili navodila, naj organiziramo razrede šole kraljestvene službe v vseh predelih Vzhodne Nemčije. Imenovani so bili štirje instruktorji, med njimi tudi jaz. Zdelo se mi je nemogoče, da bi pod prepovedjo izšolali vse starešine. Da bi prikril, kaj v resnici počnemo, sem nameraval razrede organizirati tako, da bi bili videti kot počitniško taborjenje.

Vsak razred je bil sestavljen iz štirih učencev ter mene kot instruktorja, šesti brat pa nam je kuhal. Na taborjenju so bile tudi žene in otroci. Tako nas je bilo ponavadi vseh skupaj 15 do 20. Jasno nam je bilo, da običajni kampi niso primerni za takšno stvar, zato sem z družino pričel iskati primerne kraje.

Ko smo se nekoč peljali skozi vas, smo opazili kolovoz, ki je vodil od glavne ceste proti gozdičku. Kraj se mi je zdel idealen, zato sem se šel pogovorit z županom. »Iščemo kraj, kjer bi s še nekaj družinami kakšnih štirinajst dni taborili,« sem pojasnil. »Radi bi bili nekje na samem, da bi lahko otroci tekali na okrog. Bi lahko bili v tistem gozdičku tamle?« Strinjal se je, zato smo se takoj dogovorili.

Namestili smo šotore in mojo prikolico, tako da smo dobili osrednji štirikotni prostor, ki je bil skrit navzven. Prikolico smo imeli za učilnico. V njej smo 14 dni po osem ur na dan temeljito preučevali. Na vidnem mestu pa so bili postavljeni stoli in miza za primer, če bi nas kdo nepričakovano obiskal. In to se je res zgodilo! Ob takšnih trenutkih smo zelo cenili ljubečo podporo svojih družin.

Med poukom so naše družine stražile. In ravno takrat so opazili župana, ki je poleg tega bil sekretar komunistične partije, kako se po kolovozu približuje našemu gozdičku. Stražar je takoj pritisnil na stikalo, ki je bilo po kablu povezano z zvoncem v prikolici. V hipu smo poskakali iz prikolice in se posedli za mizo po vnaprej dogovorjenem vrstnem redu ter pričeli igrati karte. Da bi vse skupaj bilo videti čimbolj normalno, smo imeli na mizi steklenico žganja. Županov obisk je bil prijateljski in domov se je vrnil, ne da bi posumil, kaj se v resnici dogaja.

Razrede šole kraljestvene službe smo organizirali po vsej državi od pomladi leta 1962 do konca leta 1965. Temeljit pouk v tej šoli je vključeval napotke, kako se spoprijeti s posebnim položajem v Vzhodni Nemčiji, starešine pa je pripravil za nadzor oznanjevanja. Da bi starešine obiskovali razrede, so morali ne le žrtvovati svoj dopust, ampak so tvegali tudi zapor.

Koristi šole

Oblasti so skrbno opazovale naše delovanje in na koncu leta 1965, ko je večina starešin že obiskala šolo, so poskušale zadati naši organizaciji smrtni udarec. Priprli so 15 Prič, za katere so mislili, da vodijo naše delovanje. Šlo je za dobro pripravljeno akcijo, ki se je raztezala po vsej državi. Spet so mnogi mislili, da bodo Priče odnehale. Vendar smo se z Jehovovo pomočjo prilagodili položaju in šli z delom naprej po starih tirnicah.

Še posebej je bilo to mogoče, ker so se starešine usposobili v šoli kraljestvene službe in se je med šolanjem med njimi spletlo močno zaupanje. Tako se je organizacija izkazala za pogumno. Kako pomembno je bilo, da smo poslušno ter natančno sledili organizacijskim navodilom (Izaija 48:17)!

V naslednjih mesecih je postalo očitno, da je množično preganjanje, ki so ga sprožile vladne oblasti, komajda škodovalo našemu delovanju. Že kmalu smo lahko spet pričeli s šolo kraljestvene službe. Ko so oblasti odkrile, da smo si opomogli, so bile prisiljene spremeniti taktiko. Kakšno zmagoslavje za Jehova!

Dejavno oznanjevanje

Takrat je bilo v eni skupini za skupščinsko preučevanje knjige približno pet ljudi. Vsakdo od nas je na teh preučevanjih knjige dobil biblijsko literaturo, poleg tega pa se je ravno po teh skupinicah za preučevanje usklajevalo oznanjevanje. Od vsega začetka naju je z Regino Jehova blagoslavljal z mnogimi ljudmi, ki so želeli preučevati Biblijo.

Oznanjevanje od hiše do hiše smo nekoliko prilagodili, da bi se zaščitili pred odkritjem in aretacijo. Obiskali smo en naslov, potem smo preskočili nekaj stanovanj, preden smo potrkali na naslednja vrata. Pri nekih vratih naju je gospa z Regino povabila, naj vstopiva. Pogovarjali smo se o neki svetopisemski temi, ko je v sobo vstopil njen sin. Bil je zelo neposreden.

»Ste že kdaj videli Boga?« je vprašal. »Toliko da veste, verjamem samo to, kar vidim. Vse ostalo so zame neumnosti!«

»Tega ne morem verjeti,« sem odgovoril. »Ste že kdaj videli svoje možgane? Vse, karkoli počnete, odkriva, da jih imate.«

Z Regino sva navedla še druge stvari, ki jih sprejemamo, čeprav jih ne vidimo, kot na primer električni tok. Mladenič je pozorno poslušal. Z njim in njegovo mamo smo pričeli preučevati Biblijo. Oba sta postala Priči. Pravzaprav je 14 oseb, s katerimi sva z ženo preučevala, postalo Priče. Polovico sva spoznala na obiskih od hiše do hiše, drugo polovico sva srečala, ko sva oznanjala priložnostno.

Ko smo z nekom pričeli redno preučevati Biblijo in ko smo menili, da je človek vreden zaupanja, smo ga povabili na naše shode. Najbolj nas je skrbelo, da ne bi učenec ogrozil varnosti Božjega ljudstva. Tako je včasih trajalo leto ali še kaj več, preden smo biblijskega učenca povabili na shod, včasih pa je bilo to razdobje še mnogo daljše. Spominjam se nekega človeka, ki je imel v družbi pomemben položaj, celo z najvišjimi funkcionarji komunistične partije pa se je kar tikal. Z njim smo devet let preučevali Biblijo, preden smo mu dovolili, da je pričel obiskovati shode! Danes je ta človek naš krščanski brat.

Oblasti so nam še vedno za petami

Od leta 1965 nismo več doživeli množičnih aretacij, pa tudi pri miru nas niso pustili. Oblasti so nas še vedno imele na očeh. Ravno takrat sem bil še tesneje vključen v delovanje organizacije, zato so me policisti še posebej nadzorovali. Neštetokrat so me prišli iskat, da bi me izprašali. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer so me zasliševali. »Lahko se kar posloviš od svobode,« so rekli. »Od tu greš naravnost v zapor.« Na koncu so me vedno izpustili.

Leta 1972 sta me obiskala policista in našo organizacijo nehote lepo pohvalila. Pred tem sta prisluškovala našemu skupščinskemu preučevanju Stražnega stolpa. »Članek se nama je zdel zelo napadalen,« sta se pritožila. Očitno sta bila zaskrbljena nad tem, kaj si bodo morda mislili drugi o komunistični ideologiji, če bodo prebrali omenjeni članek. »Navsezadnje,« sta rekla, »je naklada Stražnega stolpa pet ali šest milijonov in berejo ga v državah v razvoju. To ni cenen bulvarski tisk.« Pri sebi sem si mislil: »Kako prav imata!«

Do leta 1972 smo bili že 22 let v ilegali in Jehova nas je ljubeče in modro vodil. Njegovim navodilom smo zvesto sledili, toda potrebno je bilo še nadaljnjih 18 let, preden so Priče v Vzhodni Nemčiji uradno priznali. Kako hvaležni smo za zdajšnjo čudovito svobodo, da lahko častimo svojega Boga Jehova! (Pripovedoval je Helmut Martin.)