Jehova je skrbel za nas pod prepovedjo — 1. del

Desetletja je Jehovove priče skrbelo, kako je z njihovimi brati v deželah, kjer je krščansko delovanje omejeno. Veseli nas, da vam lahko predstavimo prvega od treh člankov, ki odkrivajo nekaj tega, kar se je dogajalo takrat. Gre za pripovedi zvestih kristjanov iz nekdanje tako imenovane Vzhodne Nemčije.

LETA 1944 sem bil nemški vojni ujetnik. Kot bolničar sem delal v Cumnockovem taborišču v bližini Ayra na Škotskem. Smel sem se gibati tudi zunaj taborišča, toda moji stiki s krajani so bili omejeni. Ko sem tako neko nedeljo pohajkoval, sem srečal moža, ki se je trudil, da mi bi razložil nekaj stvari iz Biblije. Potem sva se pogosto skupaj sprehajala.

Sčasoma me je povabil na shod, ki je bil v njegovi hiši. To je bilo zanj nevarno, kajti pripadal sem osovraženemu narodu. Takrat nisem vedel, da je Jehovova priča. Očitno je šlo za shod biblične preučevalske skupinice. Čeprav nisem kaj dosti razumel, se še zdaj spomnim slike otroka, oblečenega v dolgo belo obleko, ki je bil zraven leva in jagnjeta. Podoba novega sveta, kot je opisana v biblijski Izaijevi knjigi, me je globoko ganila.

Decembra 1947 so me izpustili iz ujetniškega taborišča. Ko sem se vrnil domov v Nemčijo, sem se poročil z Margit, ki sem jo spoznal že pred vojno. Dom sva si uredila v Zittau, v bližini meje med Poljsko in Češko-Slovaško. Čez nekaj dni je potrkala na najina vrata Jehovova priča. »Če gre za isto skupino kot na Škotskem,« sem rekel ženi, »potem se ji morava pridružiti.« Še isti teden sva bila prvič na shodu Prič.

Iz Biblije sva kmalu spoznala, da morava redno obiskovati krščanske shode in sodelovati v oznanjevanju. Dejansko je kmalu postalo to, o čemer so naju iz Biblije poučile Priče, najpomembnejša stvar v najinem življenju. Sčasoma sem pričel voditi skupinsko preučevanje Biblije. Potem sta naju februarja 1950 krščanska potujoča nadzornika vprašala: »Bi se želela krstiti?« Isto popoldne sva z Margit simbolizirala svojo predanost Bogu s krstom.

Pričenjajo se težave

Zittau je bil v sovjetskem predelu Nemčije in napori, da bi Jehovovim pričam povzročali probleme, so se pričeli leta 1949. Z veliko težavo so nam odobrili majhno zborovanje v Bautzenu. Potem so nam poleti nenadoma odpovedali posebne vlake za veliki območni kongres v Berlinu. Kljub temu so ga tisoči obiskali.

Motili so nam tudi skupščinske shode. Na njih so bili tudi provokatorji in to samo zato, da bi kričali in žvižgali. Enkrat smo bili skoraj prisiljeni prekiniti predavanje potujočega nadzornika. Tisk nas je imenoval preroki obsodbe. V časopisnih člankih se je celo trdilo, da se zbiramo na hribih, ker pričakujemo, da nas bodo odnesli oblaki. Časniki so tudi citirali nekatera dekleta, ki so trdila, da so hoteli Pričevalci nečistovati z njimi. Razlaga, da ,kdor se preda Jehovu, bo večno živel‘, je bila popačena, češ, da kdor spolno občuje s Pričami, bo živel večno.

Kasneje so nas obtožili, da smo vojni hujskači. To, kar smo govorili o Božji vojni Harmagedon, so napačno razlagali kot podžiganje k oboroževalni tekmi in vojni. Kakšen nesmisel! Neglede na to, so me avgusta 1950, ko sem prišel v tiskarno krajevnega časopisa, kjer sem delal kot tiskar, na nočno izmeno, pri vhodu zaustavili. »Odpuščen si,« mi je rekel vratar. Spremljal ga je policist. »Vaši ljudje so za vojno.«

Spet doma. Margit si je dala duška. »Nič več nočne službe,« je rekla. Nisva bila zaskrbljena. Kmalu sem našel drugo službo. Zaupala sva Jehovu, da bo poskrbel za naju in tako je tudi bilo.

Naše delo je prepovedano

Enaintridesetega avgusta 1950 je bilo delovanje Jehovovih prič v Nemški demokratični republiki prepovedano. Sledil je val aretacij. Priče so postavili pred sodišče, nekatere so obtožili na dosmrtno ječo. Dva iz Zittaua, ki sta pod nacisti pretrpela koncentracijsko taborišče, so zdaj zaprli komunisti.

Aretirali so nadzornika naše skupščine skupaj z njegovo ženo. Tisti, ki so jih aretirali, so v hiši pustili majhna otroka, ki naj bi zase sama skrbela. Stara starša sta ju vzela k sebi in danes sta ti dekleti goreči oznanjevalki Božjega kraljestva.

Kurirji iz skupščin v Vzhodni Nemčiji so potovali v Berlin, da bi na vnaprej dogovorjenih krajih v svobodnem zahodnem delu dvignili literaturo. Mnoge od teh pogumnih kurirjev so aretirali, jih privedli pred sodišče in jih obsodili na zaporno kazen.

Nekoč zgodaj zjutraj je prišlo nekaj mož postave, da bi preiskali najin dom. Slutila sva, da bodo prišli, zato sem vsa skupščinska poročila, ki sem jih hranil, skril zraven osjega gnezda v skednju. Mene žuželke niso nikoli nadlegovale, ko pa so pričeli iskati okrog njih prišleki, so bili nenadoma obdani z oblakom os. Preostalo jim ni nič drugega, kot da so zbežali na varno!

Na kongresu leta 1949 nas je Jehova pripravil na prepoved. Program nas je spodbudil, da še več osebno preučujemo, hodimo na shode, oznanjamo, da se medseboj podpiramo in hrabrimo. Čeprav so nas ljudje pogosto kritizirali in sramotili, si tega nismo jemali k srcu.

Shodi pod prepovedjo

Po objavi prepovedi sem se sestal z dvema Pričama, da bi se pogovorili, kako naj se še naprej shajamo. Zbiranje je bilo nevarno, kajti aretacija navzočih je lahko pomenila zaporno kazen. Obiskali smo vse Priče na svojem področju. Nekateri so bili zaskrbljeni, vendar nas je ohrabrilo, ko smo videli, da je vsakdo čutil, da bi moral obiskovati shode.

Človek, ki se je zanimal, nam je ponudil svoj skedenj, da bi se tam shajali. Čeprav je stal skedenj sredi polja, vsem na očeh, je imel zadnja vrata, do katerih je vodila steza, ki jo je zakrivalo grmovje. Tako smo lahko neopazno prihajali in odhajali. Celo zimo se nas je okrog 20 shajalo pri sveči v tem starem skednju. Vsak teden smo se zbrali skupaj na preučevanju Stražnega stolpa ter na službenem shodu. Program smo prilagodili našim okoliščinam in poudarjali smo, da moramo ostati duhovno dejavni. Kmalu smo z navdušenjem sprejeli v našo sredino moža, ki se je zanimal in je postal naš novi brat v resnici.

Sredi 1950-ih let so kazni postale nekoliko milejše in nekatere brate so izpustili iz zapora. Mnoge so izgnali v Zahodno Nemčijo. Zame je to pomenilo nepričakovane spremembe, ki so sledile obisku brata iz Zahodne Nemčije.

Moja prva večja naloga

Brat se je predstavil kot Hans. Po najinem razgovoru sem bil naprošen, da se zglasim na nekem naslovu v Berlinu. Ko sem pozvonil dogovorjeno geslo, so me povabili, naj vstopim. Pridružila sta se mi dva moška, ki sta se z menoj prijazno vendar zelo na splošno pogovarjala. Pogovor sta speljala tako, da sta me lahko vprašala: »Bi sprejel posebno nalogo, če bi ti jo ponudili?«

»Seveda bi,« sem odgovoril.

»Dobro,« sta rekla, »to sva hotela slišati. Želiva ti varno pot domov.«

Tri tedne kasneje so me prosili, da zopet pridem v Berlin in spet sem se znašel v isti sobi. Ko so mi bratje izročili zemljevid področij okrog Zittaua, so prešli k stvari. »Nobenih stikov nimamo s Pričami na tem področju. Bi lahko ti z njimi navezal stike?«

»Seveda,« sem takoj odgovoril. Šlo je za precejšnje področje, več kot 100 kilometrov dolgo, od Riese do Zittaua, ter prek 50 kilometrov široko. Imel sem le kolo. Ko sem navezal stike s posameznimi Pričami, sem jih povezal z njihovo skupščino, ki je redno pošiljala svoje predstavnike v Berlin, da bi tam dobili literaturo in navodila. S takšnim načinom delovanja smo oblastem preprečili, da so škodovale vsem skupščinam, če so odkrile eno.

Zaupamo v Jehova

Kljub preganjanju smo poslušali navodila Biblije in nismo nikoli prenehali hoditi od hiše do hiše s sporočilom o Božjem kraljestvu (Matej 24:14; 28:19, 20; Apostolska dela 20:20). Oglasili smo se na naslovih, ki so nam jih priporočili znanci in doživeli smo marsikaj zanimivega. Kot boste videli iz naslednjega doživljaja, so se nam včasih celo naše napake spremenile v blagoslov.

Z ženo sva dobila naslov, ki naj bi ga obiskala, toda potrkala sva na napačna vrata. Ko so se vrata odprla, sva na obešalniku opazila policijsko uniformo. Margit je prebledela, meni pa je srce pričelo močno razbijati. To je lahko pomenilo zapor. Kratka molitev.

»Kdo sta?« je možakar kratko vprašal. Ohranila sva mirno kri.

»Gotovo vas od nekod poznam,« je odvrnila Margit, »ne morem se spomniti od kod. Saj res, vi ste policist. Gotovo sem vas videla v uniformi.«

S tem se je ozračje nekoliko razelektrilo. Prijazno naju je vprašal: »Sta jehovca?«

»Da,« sem mu pritrdil, »sva in priznati morate, da sva morala zbrati zvrhano mero poguma, da sva potrkala na vaša vrata. Prav z vami bi rada govorila.«

Povabil naju je v hišo. Večkrat sva ga obiskala in z njim sva pričela preučevati Biblijo. Sčasoma je postal naš krščanski brat. Po tem doživetju sva še bolj zaupala Jehovu!

Sestre so pogosto bile kurirke, kar je zahtevalo od njih, da brezpogojno zaupajo Jehovu. To je občutila tudi Margit, ko je nekoč potovala v Berlin, da bi dvignila literaturo. Dobila jo je veliko več, kot je pričakovala. Prepoln težak kovček je morala zvezati z vrvjo za perilo. Vse je šlo kot po maslu, dokler ni prišla na vlak. Potem je prišel gor carinik.

»Kaj je to? Kaj je notri?« je vprašal glede kovčka.

»Moje perilo,« je odgovorila Margit.

Zdelo se mu je sumljivo, zato je zahteval, da ga odpre. Oprezno ter počasi, vozel za vozlom, je razvezovala vrv za perilo okrog kovčka. Ker je moral carinik pregledati vlak le na določenem delu vožnje, zatem pa je moral izstopiti, da bi ujel naslednji vlak za vožnjo nazaj, je postajal vse bolj nestrpen. Končno, ko so ostali le še trije vozli, se je naveličal. »Izgini in odnesi že vendar svoje perilo!« je zatulil.

Jehovova osebna skrb

Pogosto mi je ponoči uspelo spati največ štiri ure, kajti običajno sem se posvečal skupščinskim zadevam pod okriljem noči. Po neki takšni noči so zjutraj na najina vrata močno potrkali policisti. Prišli so, da bi naredili preiskavo. Prepozno je bilo, da bi lahko karkoli skril.

Policisti so porabili celo dopoldne, da so vse postavili na glavo, za vsak primer so preiskali tudi stranišče, da ni morda tam kaj skrito. Nihče pa se ni spomnil, da bi pregledal mojo jakno, ki je visela na obešalniku. Na hitro sem v mnoge njene žepe skril dokumente. Bili so prepolni stvari, ki so jih iskali policisti. Tako so ostali praznih rok.

Avgusta 1961 sem bil spet v Berlinu. Izkazalo se je, da je šlo za zadnjo zbirko literature, preden so postavili berlinski zid. Berlinska železniška postaja je bila polna ljudi, medtem ko sem se pripravljal za vrnitev v Zittau. Vlak je pripeljal in vsi so se usuli na peron, da bi prišli nanj. V gneči so me povlekli s seboj in nenadoma sem se znašel v praznem predelu vlaka. Takoj zatem, ko sem vstopil, je stražar od zunaj zaklenil vrata. V enem oddelku sem stal sam, medtem ko so se v preostalem delu vlaka gnetli ostali potniki.

Krenili smo v Zittau. Nekaj časa sem bil v vagonu sam. Potem se je vlak ustavil na postaji in vrata v mojem predelu vlaka so se odprla. Vstopilo je nekaj ducatov sovjetskih vojakov. Šele takrat se mi je posvetilo, da potujem v oddelku, ki je bil rezerviran za sovjetsko vojsko. Najraje bi se pogreznil v zemljo. Vendar se vojakom to ni zdelo prav nič čudno.

Ko smo nadaljevali pot v Zittau, so se vrata našega oddelka spet odprla in vojaki so poskakali ven. Na postaji so preiskali vse potnike. Edino mene so pustili pri miru. Nekateri vojaki so me celo pozdravili, meneč da sem kak višji častnik.

Šele kasneje smo spoznali, kako prav nam je prišla ta literatura, kajti berlinski zid je začasno pretrgal poti, po katerih smo se oskrbovali z njo. Z literaturo smo bili preskrbljeni za nekaj mesecev. Medtem je bilo poskrbljeno, da smo ponovno vzpostavili zvezo.

Berlinski zid je leta 1961 vnesel v naše življenje v Vzhodni Nemčiji mnoge spremembe. Vendar je Jehova, tako kot vselej, spet prehitel dogodke. Navkljub prepovedi je še naprej skrbel za nas. (Pripovedoval je Hermann Laube.)

[Slika Hermanna in Margite Laube na strani 26]

[Slika na strani 27]

Veselili smo se majhnega zborovanja v Bautzenu