Jehova je skrbel za nas pod prepovedjo — 3. del

PISAL se je 14. marec 1990. Na ta pomemben dan sem bil zraven, ko nam je visok vladni uradnik v ministrstvu za verska vprašanja v Vzhodnem Berlinu izročil dokument, s katerim smo bile Jehovove priče zakonito priznane v tedaj še Nemški demokratični republiki, oziroma Vzhodni Nemčiji. Tisti dan sem med samim protokolom razmišljal o času, v katerem sem postal Jehovova priča, spomnil sem se težkih trenutkov, ki sem jih preživel.

Sredi 1950-ih let, ko mi je sodelavka Margarete, ki je tudi sama bila Priča, prvič govorila o svojem na Bibliji temelječem prepričanju, so Jehovove priče v Vzhodni Nemčiji hudo preganjali. Kmalu zatem je odšla delat drugam, tako da sem pričel preučevati Biblijo z drugo Pričo. Leta 1956 sem se krstil in še isto leto sva se z Margarete poročila. Pripadala sva berlinski skupščini Lichtenberg. V njej je bilo približno 60 kraljestvenih oznanjevalcev, ki so sodelovali v delu pričevanja.

Dve leti po mojem krstu so policisti obiskali dom brata, ki je skrbel za našo skupščino. Nameravali so ga aretirati, vendar je bil na delu v Zahodnem Berlinu. Družina mu je sporočila, naj tam tudi ostane, in čez nekaj mesecev so se mu pridružili na Zahodu. Čeprav mi je bilo šele 24 let, sem dobil odgovorne dolžnosti v skupščini. Hvaležen sem Jehovu, da mi je dal potrebno modrost in moč, da sem lahko izpolnil takšne obveznosti (2. Korinčanom 4:7).

Poskrbeti za duhovno hrano

Ko je avgusta 1961 zrastel berlinski zid, so bile Priče na Vzhodu nenadoma odrezane od bratovščine na Zahodu. Napočil je čas, ko smo literaturo najprej prepisovali s pisalnim strojem, kasneje pa tudi tiskali. Od leta 1963 sem porabil kar dve leti, da sem doma zgradil skrivališče za majhno tiskarno. Cel dan sem delal kot orodjar, ponoči pa sem s še dvema bratoma tiskal Stražni stolp. Oblasti so poskušale odkriti našo tiskarno, vendar nam je Jehova pomagal, da smo hrano, kot smo to takrat imenovali, vedno dobili pravočasno.

Da smo lahko natisnili dovolj revij, smo potrebovali veliko papirja, ki pa ga ni bilo tako enostavno priskrbeti. Če bi na veliko redno kupovali papir, bi postale oblasti pozorne. Zato so ga posamezne Priče kupovale v manjših količinah in ga prinašale na skupinsko preučevanje Biblije. Od tu smo ga spravili v našo tiskarno. Druge Priče so razdeljevale zgotovljene revije.

Ker so policisti sumili, da tiskam literaturo, so me stalno nadzorovali. Proti koncu leta 1965 sem opazil, da me zasledujejo več kot običajno in imel sem občutek, da nekaj naklepajo. Nenadoma so me nekega dne zgodaj zjutraj presenetili.

Za las sem ušel

Tistega zimskega jutra sem bil na poti v službo. Niti svitalo se še ni. Da bi se ubranil pred ostrim mrazom, sem se zavil do ušes. Med hojo sem izza žive meje opazil štiri glave. Možje so na vogalu zavili in šli proti meni. Zgrožen sem v njih prepoznal policiste. Kaj naj naredim?

Globok sneg je bil odkidan in po sredini je vodila ozka steza. S sklonjeno glavo sem šel naprej. Gledal sem v tla. Na kratko sem se pomolil. Možje so se mi vse bolj približevali. So me prepoznali? Ko smo po ozki potki šli drug mimo drugega, sem komajda verjel, kaj se je zgodilo. Pospešil sem korak. »Hej,« je eden zavpil, »saj to je on. Stoj!«

Tekel sem, kolikor so me noge nesle. Zdrvel sem mimo vogla in preskočil sosedovo ograjo ter pristal na našem dvorišču. Skočil sem v hišo in za sabo zapahnil ter zaklenil vrata. »Vsi iz postelje!« sem zatulil. »Prišli so pome!«

Margarete je bila v hipu dol. Takoj je zavzela mesto pri vratih. V trenutku sem bil v kleti in že sem zakuril peč. Pograbil sem vsa skupščinska poročila, kar sem jih imel, in jih zažgal.

»Odprite!« so robantili možje. »Odprite! Javni tožilec!«

Margarete se ni uklonila, dokler nisem vsega skuril, tako da se ničesar več ni dalo prepoznati. Pridružil sem se Margareti in ji prikimal. Odprla je vrata. Možje so vdrli.

»Zakaj si zbežal?« so me vprašali.

Kmalu so dobili okrepitev in skupaj so pretresli celo hišo. Najbolj me je skrbelo za skrivališče, kjer sem imel tiskarski stroj in 40.000 pol papirja. Med večurnim zasliševanjem mi je Jehova pomagal, da sem ohranil mirno kri. To doživetje nas je še bolj zbližalo z našim ljubečim nebeškim Očetom in okrepilo našo vztrajnost.

V zaporu, pa vendar svobodni

Proti koncu 1960-ih so mi poslali poziv, naj se javim zaradi vojaške obveznosti. Ker sem zaradi ugovora vesti služenje odklonil, so me na silo za sedem mesecev zaprli v delovno taborišče pri Cottbusu, južno od Berlina. Tam je bilo zaprtih še 15 Prič. Vsi smo se znašli v taborišču zaradi krščanske nevtralnosti (Izaija 2:2-4; Janez 17:16). Delovni dan je bil dolg in naporen. Vstajali smo ob 4:15 in takoj so nas odpeljali iz taborišča na delo na železniško progo. Čeprav smo bili zaprti, so se nam punujale priložnosti, da smo drugim pripovedovali o Jehovovem kraljestvu.

V Cottbusu sta bila z nami zaprta dva vedeževalca. Nekega dne sem zvedel, da hoče mlajši na vsak način govoriti z mano. Kaj je hotel? Povedal mi je, kaj mu leži na srcu. Njegova stara mama je bila vedeževalka in tudi sam se je dokopal do podobnih sposobnosti, potem ko je prebral njene knjige. Čeprav si je mladenič zelo želel, da bi se osvobodil tega vpliva, pa se je bal posledic. Jokal je in jokal. Pa vendar, kaj je imelo vse to opraviti z mano?

Med pogovorom mi je odkril, da družba Jehovovih prič škodi njegovi sposobnosti napovedovanja prihodnosti. Razložil sem mu, da obstajajo hudobni duhovi, demoni, in dobri, pravični angeli. Na primeru Efežanov, ki so postali kristjani, sem mu pokazal, kako nujno je, da odstrani vse, kar je povezano z vedeževanjem, oziroma vse, kar ima kaj opraviti s spiritizmom (Apostolska dela 19:17-20). »Potem poišči Priče,« sem mu rekel. »Povsod jih boš našel.«

Mladenič je čez nekaj dni zapustil taborišče in ničesar več nisem slišal o njem. To, kar se mi je pripetilo s tem prestrašenim in neutolažljivim mladeničem, ki je hrepenel po svobodi, je poglobilo mojo ljubezen do Jehova. Petnajst Prič je bilo v taborišču zaradi svojega verovanja, vendar so bile duhovno svobodne. Tisti mladenič pa je bil sicer izpuščen iz zapora, vendar je še vedno sužnjeval »bogu«, ki ga je zastraševal (2. Korinčanom 4:4). Priče morajo svojo duhovno svobodo dobro varovati!

Naši otroci so preizkušeni

Ne le odrasli, tudi mladi so morali goreče zastopati svoje biblijsko prepričanje. Nanje se je pritiskalo tako v šoli kot v službi, samo da bi klonili. Najini štirje otroci so se tudi morali postaviti za svoje verovanje.

Vsak ponedeljek so imeli v šoli slovesnost ob pozdravljanju zastave. Otroci so se zbrali na dvorišču, zapeli pesem in med dviganjem zastave po thälmannsko salutirali. Ernst Thälmann je bil nemški komunist, ki so ga leta 1944 umorili nacistični esêsovci. Po drugi svetovni vojni je Thälmann postal vzhodnonemški heroj. Zaradi našega biblijskega prepričanja, da lahko sveto počastimo samo Boga Jehova, sva z ženo poučila otroke, da med takšno slovesnostjo spoštljivo stojijo, vendar v njej ne sodelujejo.

Otroke so v šoli poleg tega učili komunistične pesmi. Z Margarete sva šla v šolo in razložila, zakaj najini otroci nočejo peti takšnih političnih pesmi. Povedala sva, da se bodo radi naučili pesmi z drugačno vsebino. Tako so se najini otroci že zgodaj naučili, da so neomajni v svojem prepričanju in drugačni od svojih vrstnikov.

Proti koncu 1970-ih je najina najstarejša hčerka hotela iti za vajenko v neko pisarno. Vendar pa se je od vsake vajenke zahtevalo, da opravi 14-dnevno predvojaško usposabljanje. Ker vest Renati ni dovolila, da bi pri tem sodelovala, je smelo vztrajala in končno so jo oprostili takšnega usposabljanja.

Med vajeništvom je Renata hodila k pouku, pri katerem se je od nje zahtevalo, da se udeleži strelskih vaj. »Renata, saj si vendar sama prišla na streljanje,« je rekel učitelj. Ni se kaj prida zmenil za njene ugovore. »Ni ti potrebno streljati,« ji je obljubil, »poskrbi za prigrizek.«

Tisti večer smo se o celi stvari pogovorili v družini. Ugotovili smo, da ni bilo prav, da je bila Renata navzoča na strelskih vajah, pa čeprav ni neposredno sodelovala na njih. Molitev in skupni pogovor sta jo ohrabrila, da se ni pustila zastrašiti. Kako je šele naju ohrabrilo, ko sva videla hčerko, kako zagovarja pravična načela!

Povečujemo naše javno oznanjevanje

Ko je proti koncu 1970-ih let nasprotovanje našemu delovanju popustilo, smo iz Zahoda pričeli prinašati velike količine krščanskih izdaj. Čeprav je bilo to precej nevarno delo, so se pogumni bratje prostovoljno javili zanj. Zelo smo cenili povečano zalogo literature in napore, ki so bili vloženi v to, da nam jo priskrbijo. Ko so nas v letih na začetku prepovedi ostro preganjali, je bil pravi izziv, oznanjati od hiše do hiše. Pravzaprav je strah pred kaznijo nekatere povsem odvrnil od tega. Vendar se je sčasoma naše javno oznanjevanje osupljivo povečalo. V 1960-ih letih je redno oznanjevalo od hiše do hiše le okrog 25 odstotkov kraljestvenih oznanjevalcev. Vendar se je število tistih, ki so redno sodelovali v tej veji službe, proti koncu 1980-ih dvignilo na 66 odstotkov! Od takrat niso bile oblasti več tako pozorne na naše javno oznanjevanje.

Enkrat je brat, s katerim sva skupaj šla na oznanjevanje, vzel s seboj hčerkico. Dekličina navzočnost je starejšo gospo, s katero smo se pogovarjali, navdušila, tako da nas je povabila na svoj dom. Cenila je našo predstavitev Svetega pisma in se strinjala, da jo spet obiščemo. Kasneje sem prepustil ženi, da je obiskala gospo, in nemudoma je pričela na njenem domu z njo preučevati Biblijo. Čeprav že v letih in krhkega zdravja, je gospa postala naša sestra in sedaj vztraja v Jehovovi službi.

Svoboda se približuje, potrebne so spremembe

Jehova nas je pripravil na čas, ko bomo bolj svobodni. Naj povem primer: Malo pred tem, preden je bila preklicana prepoved, se nam je svetovalo, da se pričnemo na shodih drugače nagovarjati. Iz varnostnih razlogov smo se do tedaj klicali po imenih. Mnogi, ki so se leta poznali, niso vedeli za sovernikov priimek. Ko smo se pripravljali, da na naše shode povabimo veliko več ljudi, ki so se zanimali, smo bili spodbujeni, da se medseboj kličemo po družinskem imenu. Nekaterim se je to zdelo brezosebno, vendar pa so se tisti, ki so poslušali ta nasvet, kasneje v svobodi temu lažje prilagodili.

Bili smo tudi spodbujeni, da pričnemo naše shode s pesmijo. Tako smo se navadili na redosled, katerega se držijo skupščine povsod po svetu. Druga sprememba je vključevala velikost skupin za preučevanje. V 1950-ih letih so se postopoma povečevale in sicer iz štirih oseb na osem. Kasneje na deset in končno na dvanajst. Poleg tega smo se potrudili določiti za večino Prič najbližje mesto skupščinskega shajanja.

Šele nato, ko smo takšne predlagane spremembe uresničili, smo spoznali, kako modre so. Jehova se je pogosto izkazal za modrega in skrbnega očeta! Postopoma nas je vodil v skupnost s preostalo zemeljsko organizacijo in vedno bolj smo čutili, da smo del svetovne bratovščine, njegovega ljudstva. Prav gotovo je Bog Jehova ljubeče ščitil svoje ljudstvo med skoraj 40-letno prepovedjo, pod katero je delovalo v Vzhodni Nemčiji. Veseli smo, da smo končno uradno priznani!

Danes je na področju nekdanje Vzhodne Nemčije več kot 22.000 Jehovovih prič, ki so očividci modrega vodstva in ljubeče skrbi Boga Jehova. Njegova podpora v letih, ko smo delovali pod prepovedjo, nam je odkrila, da obvladuje kakršenkoli položaj. Ni pomembno, kakšno orožje je uperjeno proti njegovemu ljudstvu, kajti tako ali tako se bo izkazalo za neuspešno. Jehova vedno dobro poskrbi za vse, ki mu zaupajo. (Izaija 54:17; Jeremija 17:7, 8) (Pripovedoval je Horst Schleussner.)

[Slika na strani 31]

Horst in Margarete Schleussner ob poslopjih Družbe v Vzhodnem Berlinu