Zvitki z mrtvega morja — Neprecenljiv zaklad

NA DNU qumranskega vadija, severozahodno od Mrtvega morja, ležijo starodavne razvaline. Dolgo časa so jih imeli za ostanke rimske postojanke, zato se arheologi niso kaj prida menili zanje. Z odkritjem Mrtvomorskega Izaijevega zvitka leta 1947 pa so se brž lotili ponovne obravnave nahajališča.

Kmalu so strokovnjaki dognali, da so stavbe pripadale neki judovski verski skupnosti. Takoj so postavili domnevo, da so rokopise v votlinah sredi bližnjega strmega skalovja skrili ravno ti ljudje. Vendar so ob poznejših najdbah bolj ko ne podvomili v to.

Neprecenljiva najdba

Zdaj so se beduini prav dobro zavedali vrednosti rokopisov, ki so jih našli. Ko je leta 1952 neki starec pripovedoval, kako je še zamlada na pregonu za obstreljeno jerebico v špranji v skalnati steni, kamor je izginila, našel lončenino in starinsko oljenko, so se nanovo lotili iskanja.

Starec je še znal pokazati prav tisto ustje votline sredi globokih zajed v strmi steni. Izkazalo se je, da je votlina delo človeških rok; zdaj ji pravijo Votlina št. 4. Tu so beduini kak meter pod takratno površino tal našli koščke rokopisov. Ti niso bili shranjeni v posodah, tako da so večinoma že hudo prepereli, počrneli, toliko da ne sprhneli. Počasi so odkopali kakih 40 000 fragmentov, ki so nekoč sestavljali skoraj 400 rokopisov. Med stotino biblijskih rokopisov so se našli delčki vseh knjig v Hebrejskih spisih razen Esterine. Veliko odkopanega gradiva iz Votline št. 4 ni še niti objavljenega.

Med pomembnejšimi, tu odkopanimi rokopisi, je bil v enem samem zvitku prepisan rokopis Samuelovih knjig. Njegovo hebrejsko besedilo, ki ima od verjetnih 57 ohranjenih 47 stolpcev, je na moč podobno besedilu, ki so ga uporabili prevajalci grškega Septuagintinega prevoda. Prav tako so našli tudi grške odlomke Septuaginte iz Tretje in Četrte Mojzesove knjige, ki izvirajo še iz prvega stoletja pred našim štetjem. Rokopis Tretje Mojzesove za hebrejski יהוה, torej za sveto Božje ime, uporablja IAO, ne pa grškega Kýrios, ”Gospod“.a

V odlomku iz Pete Mojzesove knjige hebrejsko besedilo vključuje tudi odlomek iz 32. poglavja, 43. vrstice, ki ga najdemo v Septuaginti in ga navaja Pismo Hebrejcem 1:6: ”Pred njim naj padejo na kolena vsi božji angeli.“ Tu je bilo prvič, da so to vrstico zasledili v kakem hebrejskem rokopisu, s tem pa so se dokopali do teksta, ki je očitno podlaga za grški prevod. Tako so strokovnjaki dognali spet nekaj novega o besedilu Septuaginte, ki jo Krščanski grški spisi tako pogosto navajajo.

Zvitek z Drugo Mojzesovo knjigo naj bi po ugotovitvah izviral iz tretje četrtine tretjega stoletja pred našim štetjem, zvitek s Samuelovo knjigo s konca istega stoletja, zvitek z Jeremijevo knjigo pa izmed 225 in 175 pred našim štetjem. Našli so torej dovolj gradiva iz prvega stoletja pred našim štetjem, da morejo slediti spremembam v pisavi in posameznih črkah hebrejske in aramejske abecede, to pa je nadvse dragoceno pri datiranju rokopisov.

Presenečenje v Votlini št. 11

Nazadnje so beduinski domačini kakor tudi arheologi temeljito prebrskali že vso okolico Qumrana. Kljub temu pa so leta 1956 beduini opazili netopirje, ki so izletavali skozi skalne razpoke severno od Votline št. 1. Splezali so tja in našli še eno votlino, ki pa je imela zadelan vhod. Odstraniti so morali dve toni odkrušenega kamenja, da so prodrli do njega. Najdbe so bile enkratne — dva kompletna rokopisa in pet velikih kosov drugih rokopisov.

Najpomembnejša najdba je bil prelep zvitek s Knjigo psalmov. Po debelini usnja so presodili, da mora biti iz telečje in ne iz kozje kože. Pet pol, štirje posebni listi in štirje odlomki merijo v dolžino skupaj čez 4. metre. Vrh tega zvitka je sicer lepo ohranjen, zato pa je spodnji rob že dokaj preperel. Izvira iz prve polovice prvega stoletja našega štetja, vsebuje pa dele 41 psalmov. V njih je nekako 105-krat izpisan tetragrám v starinskih starohebrejskih pismenkah, tako da že na daleč izstopa iz oglate hebrejske pisave v sobesedilu.

Drug rokopis, Tretja Mojzesova knjiga, je v celoti spisan v stari hebrejski pisavi, čeprav si še ne vemo prav razlagati zakaj. Je pa to najdaljši obstoječi dokument s to obliko pisave, ki je bila v rabi, ko so Judje morali v babilonsko pregnanstvo, na koncu sedmega stoletja pred našim štetjem.

Na dan je prišel tudi prepis nekega Targuma, aramejske parafraze Jobove knjige. To je eden najzgodnejših Targumov, kar so jih zapisali. V drugih votlinah so našli še veliko komentarjev k drugim biblijskim knjigam. Kako so se vendar vsi ti zvitki znašli skriti tako na varnem v teh votlinah?

Nekatere, kot že omenjeno, je nemara skrila qumranska skupnost. Po dokaznem gradivu sodeč, pa je kaj verjetno, da so mnoge tja spravili Judje na begu pred rimskim navalom na Judejo leta 68. našega štetja, pred dokončnim opustošenjem Jeruzalema dve leti pozneje. Judovska pustinja je bila varna naravna shramba za te dragocene rokopise, in to ne le po votlinah blizu Qumrana, pač pa tudi v votlinah kilometre in kilometre severneje, pri Jerihu, in južneje, pri Masadi. Kako hvaležni smo, da so se le ohranili! Še dodatno namreč izpričujejo, da je Jehovova navdihnjena Beseda nespremenljiva. Resnično, ”beseda našega Boga obstane na veke“. (Izaija 40:8)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 13]

KMALU ŠE KAJ VEČ?

Čeprav so Mrtvomorske zvitke našli že pred desetletji, velik del fragmentov še vedno niso objavili. The New York Times (23. december 1990) je tako ponegodoval: ”Klanska gruča strokovnjakov, ki se namerno ogiba stikov s stanovskimi kolegi, si ljubosumno pridržuje celo fotografske posnetke in velik del gradiva, ki ga ima v rokah, sploh noče objaviti.“ Vendar pa je, kot poroča sestavek, v tej uredniški ekipi pred kratkim prišlo do kadrovskih sprememb, kar bo morda vendarle razbilo ”klanstvo, ki obdaja te zvitke . . ., in bo svet o nekem prav posebnem zgodovinskem veku zvedel še kaj več“.

[Navedba vira slike na strani 12]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.