Boš posnemal Božje usmiljenje?

”Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.“ — EFEŽANOM 5:1

1. Zakaj bi morali biti pazljivi glede posnemanja drugih?

VEČINA ljudi bodisi v dobrem ali slabem posnema druge. Ljudje, ki nas obkrožajo in ki jih morda posnemamo, lahko znatno vplivajo na nas. Navdihnjeni pisec Pregovorov 13:20 je posvaril: ”Kdor hodi z modrimi, bo moder, kdor se druži z bedaki, postane slab.“ Božja beseda torej upravičeno pravi: ”Ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro! Kdor dela dobro, je od Boga.“ (3. Janezovo 11)

2. Koga bi morali posnemati in v čem?

² Poznamo odlične biblijske zglede mož in žena, ki jih lahko posnemamo. (1. Korinčanom 4:16; 11:1; Filipljanom 3:17) Toda najbolj moramo posnemati Boga. V Pismu Efežanom 4:31—5:2 Pavel najprej našteva navade in običaje, ki bi se jih naj ogibali, nato pa nas spodbuja, naj bomo ’usmiljeni ter si drug drugemu odpuščamo‘. To vodi do ključne spodbude: ”Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni.“

3., 4. Kako se je Bog opisal in zakaj bi morali upoštevati, da je pravičen Bog?

³ Katere Božje poti in lastnosti bi naj posnemali? Iz tega, kako se je Jehova opisal Mojzesu, lahko vidimo, da gre za številne osebnostne značilnosti in dejanja: ”Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho; vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih.“ (2. Mojzesova 34:6, 7)

⁴ Jehova ”ljubi, kar je prav in pravično“, zato bi ga prav gotovo morali spoznati in posnemati to njegovo osebnostno značilnost. (Psalm 33:5; 37:28) On je Stvarnik, pa tudi vrhovni Sodnik človeštva ter Zakonodajalec, zato z vsemi ravna pravično. (Izaija 33:22, v EI 33:23) To je jasno razvidno iz tega, kako je zahteval in poskrbel za izvrševanje pravičnosti med svojim ljudstvom Izrael in pozneje v krščanski skupščini.

Izvrševanje Božje pravičnosti

5., 6. Kako je pravičnost prišla do izraza v Božjem ravnanju z Izraelom?

⁵ Ko je Bog Izraelce izbral za svoje ljudstvo, jih je vprašal, ’če bodo radi poslušali njegov glas in spolnjevali njegovo zavezo‘. Ljudstvo, zbrano ob vznožju Sinaja, je odgovorilo: ”Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.“ (2. Mojzesova 19:3-8) Kako resna obveza! S pomočjo angelov je Bog Izraelu dal kakih 600 zakonov, ki so se jih, kot njemu predano ljudstvo, bili dolžni držati. Kaj pa, če se jih kdo ni držal? Strokovnjak za Božji zakon je pojasnil: ”Beseda, ki so jo oznanjali angeli, [se je] skazala za trdno in . . . je vsaka kršitev in neposlušnost dobila pravično povračilo.“ (Hebrejcem 2:2)

⁶ Da, Izraelec, ki Zakonu ni bil pokoren, je dobil ”pravično povračilo“; vendar ne po pomanjkljivi človeški pravičnosti, pač pa po pravičnosti našega Stvarnika. Bog je za kršenje Zakona predvidel različne kazni. Najhujša kazen je bilo ’odrezanje‘ ali usmrtitev. Ta je veljala za težke kršitve, kot so malikovalstvo, prešuštvo, krvoskrunstvo, sodomíja, homoseksualnost, žrtvovanje otrok, uboj in zloraba krvi. (3. Mojzesova 17:14; 18:6-17, 21-29) Še več: Izraelec, ki je namerno, zakrknjeno kršil katerikoli Božji zakon, je lahko bil ’odrezan‘. (4. Mojzesova 4:15, 18; 15:30, 31) Ob izvršitvi te Božje pravičnosti so lahko posledice dokaj čutili prestopnikovi potomci.

7. Kakšne so bile posledice izvrševanja pravice med Božjim starodavnim ljudstvom?

⁷ Take kazni so poudarile vso težo kršenja Božjih zakonov. Na primer: če je sin postal pijanec in požeruh, ga je bilo treba privesti pred zrele sodnike. Če so ti ugotovili, da gre za namernega, neskesanega grešnika, so pri izvršitvi kazni morali sodelovati tudi starši. (5. Mojzesova 21:18-21) Tisti med nami, ki so starši, si lahko predstavljajo, da to ni bilo lahko narediti. Bog pa je vedel, da je bilo to vendarle potrebno, da se med pravimi častilci ne bi širila hudobija. (Ezekijel 33:17-19) Za tak postopek je poskrbel tisti, za katerega lahko rečemo: ”Vsa njegova pota so pravica; Bog je zvest in brez krivice, pravičen in poštèn je.“ (5. Mojzesova 32:4)

8. Kako pravičnost zaznamuje Božje ravnanje s krščansko skupščino?

⁸ Po mnogih stoletjih je Bog izraelski narod zavrgel in izbral krščansko skupščino. Toda Jehova se ni spremenil. Še vedno je skrbel za pravičnost in lahko se ga je opisalo kot ”ogenj, ki prečiščuje“. (Hebrejcem 12:29; Luka 18:7, 8) Potemtakem je ohranil pripravo za vcepljanje pobožnega strahu celotni skupščini z izključitvijo prestopnikov. Predani kristjani, ki so postali neskesani grešniki, so bili izključeni.

9. Kaj je izključitev in kaj se z njo doseže?

⁹ Kaj je vključevala izključitev? To lahko vidimo iz nazornega primera načina obravnavanja problemov v prvem stoletju. Neki kristjan v korintski skupščini je imel nemoralno razmerje z očetovo ženo in se ni pokesal, zato je Pavel naročil, da ga morajo izključiti iz skupščine. To je bilo treba storiti zato, da bi se zaščitila čistost Božje skupščine, saj ”ščepec kvasu prekvasi vse testo“. Z izključitvijo so preprečili, da bi njegova hudobija sramotila Boga in njegovo ljudstvo. Ostro karanje v obliki izključitve ga je morda otreznilo, kar je njemu ter skupščini vlilo primeren strah pred Bogom. (1. Korinčanom 5:11-13; primerjaj 5. Mojzesovo 17:2, 12, 13.)

10. Kako naj bi se Božji služabniki odzvali na izključitev osebe?

¹⁰ Božja zapoved pravi, da se kristjani z izključenim ’ne družijo, s takim naj niti ne jedo‘.a Izključenemu je tako odtegnjeno prijateljstvo, tudi se ni smel več družiti z zvestimi, ki so spoštovali Božje zakone in želeli po njih tudi živeti. Med njimi so morda sorodniki, ki ne živijo v istem gospodinjstvu s prizadeto družino. Takim sorodnikom bo morda težko upoštevati Božja navodila, enako kot je bilo težko hebrejskim staršem po Mojzesovem zakonu sodelovati pri usmrtitvi brezbožnega sina. Toda Božja zapoved je jasna in smo torej lahko prepričani, da je izključitev pravična. (1. Korinčanom 5:1, 6-8, 11; Titu 3:10, 11; 2. Janezovo 9-11; glej Stražni stolp, 1. januar 1982, od 18. do 26. strani; 1. september 1988 od 10. do 13. strani.)

11. Kako lahko pri izključitvi pridejo do izraza različne lastnosti Božje osebnosti?

¹¹ Toda spomnimo se, da naš Bog ni le pravičen. Je tudi ”velik v milosti, odpušča krivdo in hudobijo“. (4. Mojzesova 14:18) Njegova Beseda pojasnjuje, da se izključeni lahko pokesa, prosi Boga za odpuščanje. In kaj tedaj? Z njim se sestanejo izkušeni starešine, da bi skrbno, pobožno pretehtali ali je njegovo kesanje, zaradi katerega je bil izključen, iskreno. (Primerjaj Apostolska dela 26:20.) Če je, tedaj je lahko znova sprejet v skupščino. Tako se je zgodilo tudi s tistim človekom iz Korinta, kot je zapisano v Drugem pismu Korinčanom 2:6-11. Toda nekateri izključeni že več let nimajo nobenega stika s skupščino. Ali se lahko karkoli stori, da bi se jim pomagalo priti nazaj?

Pravičnost uravnotežena z usmiljenjem

12., 13. Zakaj bi posnemanje Boga moralo odsevati še kaj drugega razen pravičnosti?

¹² To, o čemer smo do sedaj govorili, ima opraviti le z eno izmed Božjih lastnosti, ki so omenjene v Drugi Mojzesovi knjigi 34:6, 7. Ti dve vrstici pa govorita še o drugih Božjih lastnostih in ne samo o pravičnosti. Zato se tisti, ki ga želijo posnemati, ne usmerjajo le na uveljavljanje pravičnosti. Če bi delal model Salomonovega templja, ali bi preučil samo enega od njegovih stebrov? (1. kraljev 7:15-22) Ne, saj bi s tem ne dobil uravnovešene slike o naravi in vlogi templja. Tako je tudi, če želimo posnemati Boga. Posnemati moramo tudi njegove ostale poti in lastnosti, saj je on ”usmiljen in milostljiv, . . . prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo“.

¹³ Usmiljenje in pripravljenost odpuščati sta Božji osnovni lastnosti, kot lahko vidimo iz njegovega ravnanja z Izraelom. Bog pravičnosti jim ni prizanesel, kadar so večkrat grešili, pa vendar je istočasno bil tudi zelo usmiljen in je odpuščal. ”Pokazal je Mojzesu svoja pota, Izraelovim sinovom svoja dela. Usmiljen in milostljiv je Gospod, potrpežljiv in zelo milosrčen; ne vojskuje se vedno, ne jezi se na veke.“ (Psalm 103:7-9; 106:43-46) Da, če pogledamo nazaj na njegova dejanja v minulih stoletjih, ugotovimo, da so te besede resnične. (Psalm 86:15; 145:8, 9; Miha 7:18, 19)

14. Kako je Jezus pokazal, da posnema Božje usmiljenje?

¹⁴ Jezus Kristus ”je odsvit njegovega [Božjega] veličastva in odseva njegovo bistvo“, zato bi od njega pričakovali enako usmiljenost, pripravljenost odpuščanja. (Hebrejcem 1:3) Tak je tudi bil, kot kaže njegovo ravnanje z drugimi. (Matej 20:30-34) Svoje usmiljenje je poudaril tudi z besedami, zapisanimi v 15. poglavju Lukovega evangelija. Tri tam zapisane prispodobe dokazujejo, da je Jezus posnemal Jehova in zato za nas predstavljajo pomemben pouk.

Skrb za izgubljeno

15., 16. Kaj je Jezusa navedlo, da se je poslužil prispodob, zapisanih v 15. poglavju Lukovega evangelija?

¹⁵ Te prispodobe pričujejo o Božjem usmiljenem zanimanju za grešnike, nam pa nudijo skladno sliko, ki naj bi jo posnemali. Upoštevaj okvir prispodob: ”Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga [Jezusa] poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali, češ: ’Ta sprejema grešnike in jé z njimi.‘ “ (Luka 15:1, 2)

¹⁶ Vsi omenjeni so bili Judje. Farizeji in pismouki so bili ponosni nase zaradi navideznega natančnega izpolnjevanja Mojzesove postave, šlo bi naj za pravičnost v pravnem smislu. Bog pa se s tako pravičnostjo, ki si jo ljudje sami razglašali, ni strinjal. (Luka 16:15) Tukaj omenjeni cestninarji so bili očitno davkarji, ki so pobirali davek za Rim. Cestninarji so bili zaničevani, ker so mnogi od svojih sonarodnjakov izterjevali pretirane vsote denarja. (Luka 19:2, 8) Primerjali so jih z ”grešniki“, h katerim so spadali nemoralni ljudje in celo vlačuge. (Luka 5:27-32; Matej 21:32) Toda Jezus je verske voditelje, ki so se pritoževali, vprašal:

17. O čem govori prva prispodoba v 15. poglavju Lukovega evangelija?

¹⁷ ”Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa eno od njih izgubi, ne pusti devetindevedesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ’Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se je izgubila.‘ Povem vam: prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.“ Verski voditelji so lahko razumeli to slikovito izražanje, saj so ovce in pastirji bili vsakdanji pojav. Iz skrbi je pastir pustil 99 ovc, ki so se pasle na znanem pašniku, sam pa je odšel iskat tisto, ki se je izgubila. Vztrajal je, dokler je ni našel, nato pa je prestrašeno ovco nežno prinesel nazaj v čredo. (Luka 15:4-7)

18. Kaj je bil povod za veselje, kot je razvidno iz druge Jezusove prispodobe v 15. poglavju Lukovega evangelija?

¹⁸ Jezus je dodal drugo prispodobo: ”Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge luči in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ’Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo zgubila. Povem vam: prav takó veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.“ (Luka 15:8-10) Drahma je bila vredna skoraj toliko kot delavčev dnevni zaslužek. Ta kovanec je morda bil ženina dediščina, lahko da je bil tudi sestavni del nakita. Ko ga je zgubila, ga je tako dolgo iskala, da ga je našla, česar so se ona in prijateljice veselile. Kaj nam to pove o Bogu?

Veselje v nebesih — nad čim?

19., 20. O kom sta predvsem govorili prvi dve prispodobi v 15. poglavju Lukovega evangelija in kaj je njuno bistvo?

¹⁹ Ti dve prispodobi sta bili Jezusov odgovor na kritike, ki jih je bil deležen nekaj mesecev prej, ko je zase dejal, da je ”dobri pastir“, ki bi dal življenje za ovce. (Janez 10:11-15) Toda prispodobe v osnovi niso govorile o Jezusu. Pismouki in farizeji so se morali naučiti Božjega gledišča in poti. Zato je Jezus rekel, da se v nebesih veselijo grešnika, ki se spreobrne. Ti pobožnjakarji so trdili, da služijo Jehovu, vendar pa ga niso posnemali. Po drugi plati pa je Jezusovo usmiljeno ravnanje predstavljalo voljo njegovega Očeta. (Luka 18:10-14; Janez 8:28, 29; 12:47-50; 14:7-11)

²⁰ Če je radost povzročil eden izmed stotih, bi moral še večjo radost povzročiti en kovanec izmed desetih. Tudi danes si lahko predstavljamo čustva žene, ki se je veselila, ko je našla kovanec! Tudi tu se pozornost usmerja na nebesa, saj so se božji angeli skupaj z Jehovom veselili ”nad enim grešnikom, ki se spreobrne“. Upoštevaj zadnjo besedo, ”spreobrne“. Ti dve prispodobi sta dejansko govorili o grešnikih, ki so se spreobrnili oziroma pokesali. Gotovo si opazil, da obe poudarjata umestnost radovanja nad kesanjem grešnikov.

21. Kaj se naučimo iz Jezusovih prispodob v 15. poglavju Lukovega evangelija?

²¹ Ti zapeljani verski voditelji so si domišljali, da živijo skladno z Mojzesovo postavo, so pa spregledali, da je Bog ”usmiljen in milostljiv . . . odpušča krivdo, hudobijo in pregreho“. (2. Mojzesova 34:6, 7) Če bi posnemali to značilnost Božjih poti in osebnosti, bi razumeli Jezusovo usmiljenje z grešniki, ki so se pokesali. Kako pa je z nami? Ali si ta pouk jemljemo k srcu in se po njem ravnamo? Bodimo sedaj pozorni na Jezusovo tretjo prispodobo.

Vključena tudi kesanje in usmiljenje

22. Kakšna je, kratko rečeno, tretja prispodoba v 15. poglavju Lukovega evangelija?

²² Tej prispodobi pogosto pravijo prispodoba o izgubljenem sinu. Toda ko jo boš prebral, boš morda razumel, zakaj ji nekateri pravijo prispodoba o očetovi ljubezni. Pripoveduje namreč o mlajšem sinu, ki dobi očetovo dediščino. (Primerjaj 5. Mojzesovo 22:17.) Sin nato odide v daljno deželo, kjer z razsipnim življenjem vse zapravi, tako da mora nazadnje pasti svinje, in se celo hraniti z njihovo hrano. Nazadnje se otrezni in se odloči za vrnitev domov, pa čeprav bi moral delati za očeta kot najemniški delavec. Ko se približa domu, mu oče stopi naproti in mu izrazi dobrodošlico, priredi mu celo gostijo. Starejši brat, ki je delal doma, zavrača izkazano usmiljenje. Toda oče pove, da bi se morali veseliti, ker je sin bil prej mrtev, sedaj pa živi. (Luka 15:11-32)

23. Kaj bi se morali naučiti iz prispodobe o izgubljenem sinu?

²³ Nekateri pismouki in farizeji so menili, da jih Jezus primerja s starejšim sinom, za razliko od grešnikov, ki so bili ponazorjeni z mlajšim sinom. Ali so doumeli bistvo prispodobe in ali smo ga doumeli mi? Poudarja namreč izredno lastnost našega usmiljenega nebeškega Očeta, pripravljenost, da odpusti na osnovi grešnikovega iskrenega kesanja in spreobrnjenja. Prispodoba bi poslušalce morala navesti, da bi se z veseljem odzvali na odrešitev skesanih grešnikov. Bog torej tako gleda na zadevo in tako ravna, enako pa ravnajo tudi tisti, ki ga posnemajo. (Izaija 1:16, 17; 55:6, 7)

24., 25. Katere Božje poti bi si naj prizadevali posnemati?

²⁴ Očitno je, da pravičnost zaznamuje vse Božje poti, zato tudi tisti, ki želijo posnemati Jehova, zelo cenijo in si prizadevajo za pravičnost. Toda našega Boga ne motivira zgolj abstraktna ali toga pravičnost. Ima veliko usmiljenje in ljubezen. To odkriva njegova pripravljenost odpuščanja na osnovi iskrenega kesanja. Zato je primerno, da je Pavel naše odpuščanje povezal z posnemanjem Boga: ”Drug drugemu odpuščajte, kakor vam je tudi Bog odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni.“ (Efežanom 4:32—5:2)

²⁵ Pravi kristjani si že dolgo prizadevajo posnemati Jehovovo pravičnost kakor tudi njegovo usmiljenje in odpuščanje. Bolj, ko ga spoznavamo, lažje ga bomo posnemali. Kako lahko to uporabimo v primeru osebe, ki je bila upravičeno strogo pokarana, ker je grešila? Poglejmo.

[Podčrtne opombe]

Kaj si se naučil?

◻ Kako se je Božja pravičnost izrazila med Izraelci in v krščanski skupščini?

◻ Zakaj bi morali poleg Božje pravičnosti posnemati tudi njegovo usmiljenje?

◻ Kaj je bil povod za tri prispodobe v Luku, 15. poglavju, in kaj bi se morali iz njih naučiti?

[Slika na strani 16, 17]

Ravan er-Raha pred goro Sinaj (v ozadju levo)

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Navedba vira slike na strani 15]

Garo Nalbandian

[Navedba vira slike na strani 18]

Garo Nalbandian