Kako usmerjaš svoje življenje?

»Blagor njim (srečni so tisti, NS), ki hodijo brezmadežno po pravem potu, ki žive po postavi Jehovini.« (Psalm 119:1)

1. Kaj pokaže zgodovina, da je važno za srečo?

‚KAJ je potrebno za srečno življenje?‘ Mnogi ljudje bi odgovorili, da so to materialne stvari, kot so hrana, obleka in streha nad glavo ali različne vrste rekreacij in uživanj. Toda zgodovina pokaže, da sta za tvojo srečo pomembnejša tvoj pogled na življenje in način življenja. Ali boš, ko imaš opraviti s svojim delodajalcem, tovariši in družino — govoril resnico? vzel kaj, kar ni tvoje? ali sodeloval v sumljivih stvareh ali zabavah?

2. Kakšna vprašanja si postavljajo nekateri ljudje, ko gre za pravila glede njihovega življenja?

² Nekateri žele, da bi obstajala določena pravila, ki bi jih poznali ali pa poiskali, kadar bi bilo treba kaj odločiti. Drugi narede tako, kakor se jim zdi prav po njihovi vesti. Morda pa se celo sprašuješ: »Kaj je pravzaprav ‚vest‘, ker se v Bibliji toliko o njej govori? Kako deluje? Je pomembna pri odločanju in iskanju sreče?« Kaj moramo delati, da bi mogli reči, kakor apostol Pavel: »Jaz sem živel pred Bogom z dobro (popolnoma čisto, NS) vestjo do tega dne.« (Dejanja apostolov 23:1, EI)

Tvoja vest — kaj je to?

3., 4. Kaj je »vest« in kdo jo ima?

³ Večina ljudi misli, da je vest splošen občutek za presojo — kaj je prav in kaj ne. Seveda imamo o tem zelo točna pojasnila — v Božji besedi. Biblija nam potrdi, da je vest kot neka notranja priča. Zato je Pavel rekel: »To mi izpričuje moja vest s svetim Duhom.« (Rimljanom 9:1) Uporabil je grško besedo synei‚desis, kar dobesedno pomeni spoznavanje sebe. Zato je vest sposobnost, s katero se lahko opazujemo in odločamo o sebi, smo tako rekoč priča samim sebi.

⁴ Vest ni samo posledica družbenega razvoja, ker Biblija pokaže, da jo je Bog vsadil prvemu človeškemu paru. (1. Mojzesova 3:7, 8) Ko je govoril o odgovornosti Judov in poganov, je Pavel pisal: »Kadar namreč pogani (brezbožniki), ki nimajo postave, po naravi delajo, kar veli postava, so oni, ko nimajo postave, sami sebi postava; ti namreč kažejo, da je delo postave zapisano v njih srcih, ker to spričuje obenem njih vest ter misli, ko se med seboj tožijo ali tudi zagovarjajo.« (Rimljanom 2:14, 15, EI) Da, celo ljudje, ki ne poznajo Božjega zapisanega zakona, gledajo na stvari, kot so ubijanje, kraja in krvoskrunstvo kot na nepravilne. Iz navedenega citata tudi lahko vidimo, da je vest vzajemno delovanje med srcem in razumom (»mislimi«).

5. Povej, kako vest deluje.

⁵ ‚Vest‘, ki jo verjetno najbolje poznamo, je pravzaprav njeno presojanje našega obnašanja ‚po storjenem dejanju‘ oziroma po nepravilnem delu. Ko vidimo, da smo kaj nepravilno naredili ali celo sramotno, nas naša vest obtoži in obsoja. (Primerjaj 2. Samuelova 24:10; 1. Janezov 3:20.) Če jo ‚poslušamo‘, nam bo lahko pomagala v toliko, da takšnega napačnega dejanja ne bomo ponovili. In lahko nas navede, da se pokesamo opravičimo ali pa, če je le mogoče, storjeno popravimo. (Psalm 32:3, 5; Matevž 5:23, 24; Lukež 19:1—8)

6. Kako še lahko ‚deluje‘ tvoja vest?

⁶ Naša vest pa lahko ‚pomaga‘ tudi drugače. Čeprav nekateri pravijo, da je dobra vest nema, bi nam naša vest, če smo pred neko odločitvijo ali problemom, morala povedati, kaj je pravilno, in nas spodbuditi, da pravilno odločimo. Dober zgled za to nam je Jožef, ki se ni ‚približal‘ Potifarjevi ženi. Čeprav tedaj še ni bilo napisanega Božjega zakona proti prešuštvu, je vest Jožefa navedla, da je ostal moralno čist. (1. Mojzesova 39:1—9) Če poslušamo vest, preden kaj naredimo, nas ne bo morila slaba vest.

7. Kaj želimo ‚določiti‘ na osnovi tega študija?

⁷ Vedeti pa je treba, kolikšen vpliv bi smela imeti vest? Ali veruješ, da o večini moralnih in osebnih vprašanj odloča vest? Ali pa prevladujejo pravila? So morda nevarnosti, ki jih je treba poznati? Kaj pokaže v zvezi s tem Božja beseda, ki pravi, da je vsako Pismo »koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti«? (2. Timotejev 3:16)

Pretiravanja

8. S katerih dveh skrajnostnih gledišč se je gledalo na moralo?

⁸ Spor med pravili in vestjo je stoletja star. V članku »Kazuistika«a (Encyclopaedia Britanica, 11. izdaja) se pojasnjuje, da se je za moralo »včasih mislilo, da je zunanji zakon, včasih pa, da je notranje razpoloženje... Tisti, ki verjamejo v zakon, zaupajo v oblast ali doslednost; medtem ko tisti, ki verjamejo v nagnjenost, gledajo predvsem na nagonske sposobnosti — vest, zdravo pamet ali čustvenost.« Ko je bil na Zemlji Jezus, in z njim apostoli, se je glede obeh gledišč pretiravalo. Če se bomo seznanili s tedanjimi razmerami, bomo bolje razumeli koristnost biblijske uravnovešenosti in Božje modrosti.

9., 10. a) V čem so bili skrajnostni farizeji? b) Kaj je bilo, nasprotno temu, v navadi med Grki in Rimljani?

⁹ Židovski farizeji so fanatično zagovarjali pravila. Mojzesov zakon jim ni bil dovolj, zato so ‚razvili‘ številna pravila ali »človeške zapovedi«, ki so razveljavile Božje zapovedi. Razen tega so ta pravila, ki so jih postavili nad Božja, povzročila da so njihovi birokratski pogledi spodbujali h gledišču, da se pravičnost lahko doseže s poznavanjem in držanjem teh človeških uredb. (Matevž 15:1—20; 23:1—5; Lukež 18:9—12)

¹⁰ »Nasprotje temu pa so bili starodavni Grki,« pravi učenjak klasičnih del Samuel H. Butcher. »Pri Grkih se ni noben sistem naukov in običajev in noben priročnik prenesel v dokumentirano obliko z veljavnimi pravili o morali. ... Nespremenljiva pravila so paralizirala delovanje.« Glede Rimljanov pa v Encyclopaediji Britannici piše: »Ciceru in Seneki je bil vodič zdrava pamet. Vse probleme sta reševala po njihovem bistvu, bolj sta pazila na duh kakor na črko.« Ta grško-rimska filozofija je bila v prvem stoletju razširjena. Bi za kristjane veljalo tako? Pavel je pisal: »Glejte, da vas kdo ne ujame z modrovanjem in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po začetnih naukih sveta in po Kristusu.« (Kološanom 2:8, EI; Dejanja apostolov 17:18—21)

11. Kako sta se obe skrajnosti kazali pozneje v zgodovini?

¹¹ Tudi v stoletjih, ki so sledila, sta ti dve skrajnostni gledišči imeli svoje zagovornike, celo med tistimi, ki so se imenovali kristjani. Jezuiti so bili znani po poudarjanju morale na osnovi številnih cerkvenih zakonov. Protestantizem je po reformaciji poudarjal individualizemb in vest, kar je pripeljalo do splošno priznanega mnenja, znanega kot »morala, ki je odvisna od situacije«, ki jo je razširjal škof dr. Joseph Fletcher. V The National Observerju je pisalo: »Dr. Fletcher je razčlenil sporen razglas o osebni svobodi in odgovornosti, osnovani na etiki bratske ljubezni, kar naj bi sodobnemu človeku odprlo pot iz okorelih in zastarelih pravil in predpisov kot je »Deset zapovedi«. ... Na osnovi ljubezni kot edinega vodiča, so v nekaterih situacijah za dr. Fletcherja moralno sprejemljivi tudi splav, predzakonski spolni odnosi, razveza ... in druga nepravilna dela.«

12. Katere nevarnosti se moramo izogibati?

¹² Jasno je, da ljudi, ki se nagibajo k skrajnostim — vodijo bodisi pravila ali vest. Nekateri ‚vidijo‘ slabost v eni skrajnosti, kot nihalo od skrajne desne ‚preidejo‘ v skrajno levo stran, v drugo skrajnost. V Srednjem veku na primer se je nihalo od stališča jezuitov, osnovanega na pravilih, do gledišča reformatorjev, ki so poudarjali svobodo in vest. Morda tudi poznaš kakšne starše, ki so bili preveč strogi pri vzgoji svojih otrok. In ko so njihovi otroci odrasli, so reagirali tako, da so šli v nasprotno skrajnost in svojim potomcem dali vso svobodo, kar je imelo katastrofalne posledice. Spoznamo lahko resničnost biblijske ugotovitve: »Vem, o Jehova, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23)

Božje uravnoteženo in koristno vodstvo

13. Kako nam Biblija pomaga glede moralnosti in vesti?

¹³ Jehova nam je kot kristjanom priskrbel uravnoteženo pomoč v Svetem Pismu, tako da se lahko izognemo: (1) birokratskega poudarjanja pravil, kar bi lahko povzročilo dlakocepsko in okorelo gledanje na življenje in čaščenje ali (2) pretiranega poudarjanja svobode vesti, kar bi ljudi navedlo na človeško razmišljanje, ki opravičuje celo nepravilna dejanja. Da bi bili uravnoteženi po Božji besedi in da bi nam koristilo njeno vodstvo, moramo imeti enako stališče kakor David: »Pota svoja mi kaži, Jehova, steze svoje me uči. Vodi me, da hodim po resnici tvoji, in uči me, ker ti si Bog rešenja mojega.« (Psalm 25:4, 5)

14., 15. Kaj lahko izvemo iz Krščanskih grških spisov o gledišču Hebrejcev glede zakonika in kakšno je bilo Božje gledišče?

¹⁴ Biblija nam pove, da Jezus ni odobraval k pravilom nagnjenih pismarjev in farizejev. Nekaterim Hebrejcem, ki niso želeli uporabiti sposobnosti razmišljanja, ki jim jo je dal Bog, so bolj ugajale uredbe o tem, kako si umivati roke, kaj »delati« ob sobotah in kaj »dajati kot desetino«. To je rodilo nadležna pravila, ki so zahtevala neskončna tolmačenja in odvračala pozornost od duhovnih in važnejših vidikov Svetega pisma. Jezus je religioznim voditeljem rekel: »Dajete desetino od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo.« (Matevž 23:23, EI; Marko 7:3, 4)

¹⁵ Mojzesov zakon je pospeševal duhovnost, moralnost in skrbel za zdravje Hebrejcev ter jim tudi dokazal, da kot grešniki potrebujejo Mesijo. (Galatom 3:19, 23—25; Rimljanom 7:7—14) Ker je bil zakon popoln, ga niti en Izraelec ni mogel brezhibno spolnjevati in tako imeti vzorno vest. (Hebrejcem 9:9, 10) Čeprav je imel ta zakonik božanski izvor, je bil ob določenem času Božji namen z njim zaključen in Bog ga je ukinil. Zatem je Bog ljudstvu za svoje ime namesto tega obširnega napisanega zakonika, ‚zapisal zakone v njihove misli in srca‘. (Jeremija 31:33; Hebrejcem 10:16; 2. Korinčanom 3:5—11)

16. Kaj se svetuje (a) osebam, ki so do sebe zelo stroge, in (b) v zvezi z gledišči in pravili?

¹⁶ Ljudje, ki danes nadzorujejo ali koordinirajo dejavnost drugih oseb, morajo paziti, da jih ne obremenjujejo z nepotrebnimi človeškimi odredbami. K temu se lahko nagibajo predvsem tisti, ki so zelo strogi ali zahtevni do samih sebe in ki menijo, da morajo drugi gledati na stvari enako kot oni. Zato je Pavel pisal kristjanom: »Ne da gospodujemo veri vaši, temveč sodelavci smo za radost vašo; kajti z vero stojite.« (2. Korinčanom 1:24) Podobno temu bi se kristjani na splošno morali paziti, da ne bi od nekoga, ki mu je zaupano vodstvo, zahtevali pravila za vsako stvar. Namesto tega bi mi vsi morali napredovati v spoznanju Božje besede, tako da bi si izšolali našo vest in sposobnost zaznavanja. (Hebrejcem 5:14)

17. Pred katerim drugim nepravilnim glediščem se moramo še paziti?

¹⁷ Druga nevarnost je, da krenemo v nasprotno skrajnost in menimo, da ima vsak kristjan pravzaprav pravico delati vse, kar mu dovoljuje njegova vest. Nekateri so pred nedavnim v zvezi s tem zaključili, da ‚krščanstvo ni religija pravil‘ in se sklicevali na stavke, kot je: »Kajti vi ste poklicani na svobodo, bratje; samo naj svoboda ne bode za priložnost (pretvezo, EI) mesu, temveč po ljubezni služite drug drugemu. Zakaj vsa postava se izpolnjuje v eni besedi, v tejle: ‚Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe‘.« (Galatom 5:13, 14) Res je, da kristjani niso pod Mojzesovo postavo ali kakšnim drugim obširnim božanskim zakonikom. Kljub temu bi morali paziti, da nas »nihče ne prevara z dozdevno pametnimi besedami«, ker vidimo, če pošteno preiščemo Biblijo, da nam je ona priskrbela nekoliko zakonov in pravil. (Kološanom 2:4)

Kristjani niso brez zakonov

18., 19. Kakšno je stališče kristjanov do biblijskih zakonov in pravil?

¹⁸ Pavel je pisal Korinčanom, da morajo moža, ki je kriv prešuštva, izključiti. Dodal je še, da malikovalci, prešuštniki, homoseksualci, tatje, pohlepne osebe, pijanci, klevetniki in oderuhi »ne podedujejo Božjega kraljestva«. (1. Korinčanom 5:1, 6, 7, 11—13; 6:9—11) Beremo še, da se morajo kristjani ‚zdrževati malikom darovanih stvari, krvi, zadavljenega in nečistovanja‘ in zavrniti domnevne brate, ki pospešujejo lažne nauke. (Dejanja apostolov 15:28, 29; Titu 3:10; 2. Janezov 9—11) Jasno je, da so to zakoni. Kdor takole greši, ne more postati pravi kristjan. In če neki Božji služabnik greši in se ne pokesa, mora biti izključen.

¹⁹ V Bibliji najdemo tudi pravila, kaj storiti, kadar izključitev ni potrebna. Pavel je na primer pisal, da naj se neporočeni kristjani poročijo ‚samo v Gospodu‘ in naročil, da ‚tistemu, ki noče delati, tudi ni treba dati jesti‘. (1. Korinčanom 7:39; 2. Tesaloničanom 3:10) Nekdo bi lahko sklepal: ‚Gotovo to vse ni važno, ker tudi če teh nasvetov ne poslušam, ne bom izključen.‘ Kako nerazumno! Bog na ta pravila resno gleda. Mar ni rekel Pavel Solunčanom naj si takšnega ‚zapomnijo‘ in ‚se ne družijo‘ z ljudmi, ki so leni in ki namenoma ne poslušajo pravil o delu? (2. Tesaloničanom 3:14, 15)c

20., 21. Kaj lahko izvemo o skupščinskih navodilih in kako bi morali nanje gledati?

²⁰ Nekatera pravila so še posebej koristna za skupščine. Na primer: nekateri kristjani v prvem stoletju so govorili jezike. Pavel je svetoval, naj govorita samo dva ali trije od njih ob isti priliki, in to po vrsti, in da mora biti zraven prevajalec. Ta pravila so pospeševala mir in red. (1. Korinčanom 14:26—33) Podobno lahko danes starešine neke skupščine svetujejo v zvezi s čiščenjem kraljevske dvorane in nepotrebnega rezerviranja prostorov v njej ali parkirnega prostora, pri vsem tem je potrebno gledati na sosede in varnost. Takšna skupščinska pravila niso nebiblijska, ker imajo isti cilj, kakor so jih imeli Pavlovi nasveti o govorjenju jezikov (mir in red). S tem je povezan biblijski nasvet: »Slušajte voditelje svoje.« (Hebrejcem 13:17) Ker je to, če ne grešimo z lažjo in krajo, poslušnost do Boga, to besedilo vsekakor velja tudi za našo poslušnost do navodil starešin glede skupščinskih zadev. To tudi ni težko, ker to ni ‚gospodarjenje nad Božjo dediščino‘. (1. Petrov 5:3)

²¹ Druga ‚pravila‘ ali način, kako je neka stvar narejena, koristijo čredi po vsem svetu. Od Jehovinih prič se na primer zahteva, da poročajo o svojem oznanjevanju. (Primerjaj Dejanja apostolov 2:41, 42; 8:14.) Kdor se nagiba v skrajnost glede osebne svobode, se morda s tem ne bo strinjal. Toda razmisli o mnogih dobrih straneh takšnega poročanja: nadzorniki črede lahko iz poročil, ki kažejo obseg oznanjevanja o Kraljestvu, vedo, kje je potrebna pomoč in kdaj se novi učenci lahko zberejo v skupščino. In mar nam ni všeč, ko beremo poročila z vsega sveta? (Ezekiel 9:11; Marko 6:30; Dejanja apostolov 14:21—23; 15:3; 19:1—6) Prepričani, da Bog vodi svoje ljudstvo, lahko izkazujemo duh podpore in sodelovanja.

22. Zakaj je potrebno preučiti še vprašanje vesti?

²² Poleg določenih zakonov ali pravil so v Svetem pismu koristna načela, ki lahko modrim kristjanom pomagajo, da bi bili »brezmadežni na pravem potu«. (Psalm 119:1) Načela nam še posebej pomagajo, da lahko uskladimo našo vest z Božjim mnenjem. Toda kaj pravzaprav je ‚vprašanje ali stvar vesti‘? Nekateri so mislili: ‚Če je nekaj odvisno od moje vesti, je to čisto moja stvar.‘ Preiščimo to stvar v naslednjem članku in izvedeli bomo, kako lahko izšolamo našo vest, da bi nam kar najbolje koristila.

Lahko pojasniš?

◻ Kaj je tvoja vest in kako ti lahko pomaga?

◻ Kateri dve skrajnosti glede morale sta nepravilni?

◻ Kako nam Biblija pomaga, da pravilno gledamo na moralno vodstvo?

◻ Kakšno biblijsko gledišče moramo imeti o zakonih ali pravilih?

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

Ljudje, ki od sebe veliko zahtevajo, bi morali paziti, da drugim ne postavljajo mnogih pravil

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Nekateri menijo, da lahko kristjan dela vse, kar mu dovoli njegova vest — to pa je napačno

[Slika na strani 23]

Ljudje v moralnih stvareh često ‚nihajo‘ iz ene skrajnosti v drugo.

DOLŽNOST ČUSTVA VEST

ZAKONI PRAVILA OBLAST