Kristjani in upanje na milenij

»Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:10)

1. a) Kako govori krščanstvo o upanju na milenij? b) Zakaj to ne moti Jehovinih prič?

RIMSKOKATOLIŠKA cerkev in seveda večina velikih, utrjenih protestantskih religij svojim članom nikoli ne omenjajo upanja na milenij. Zaničevalno govorijo o tem upanju kot o »milenizmu« (hiliázmu)a in tistih, ki vanj upajo, kot o »milenistih« ali hiliástih. Toda Jehovine priče se tega verovanja ne sramujejo, saj neizpodbitna zgodovinska dejstva pokažejo, da so že prvi kristjani upali, da pride milenij.

PRVI KRISTJANI IMENOVANI »MILENISTI« (HILIÁSTI)

2. Kaj se izjavlja v dveh enciklopedijah glede verovanja prvih kristjanov v milenij?

² O kristjanih, ki verujejo v Kristusovo tisočletno vladavino, piše v Encyclopedii Americani: »Tiste, ki so imeli takšno gledišče, so imenovali mileniste ali hiliáste in njihov nauk hiliázem. Mnogi priznavajo, da so bila takšna gledišča, če ne na splošno, pa vsaj zelo običajna v starodavni cerkvi.« V francoski Encyclopaedii Universalis se poroča: »V zahodnem krščanstvu je bil milenizem zelo aktiven v židovskem krščanstvu v prvih treh stoletjih. ... Milenizem je bil zelo globoko ukoreninjen v času prvih stoletij krščanstva.«

3., 4. a) Kateri pokazatelji so, da kristjanom ni bilo treba čakati na Razodetje, da bi lahko šele tedaj upali v milenij? b) Kaj morda nekateri mislijo o upanju v milenij?

³ Dokazano je, da so kristjani upali v 1000-letno Kristusovo vladavino celo, preden je apostol Janez do konca prvega stoletja dobil razodetje. Če beremo hebrejske preroke spoznamo, da so že imeli upanje na milenij, da so bili predhodniki upanja, ki ga je dal Kristus v Razodetju, v 20. in 21. poglavju. Zanimivo je, da to Encyclopaedia Britannica (izdana 1966) potrjuje z naslednjimi besedami: »Prvi kristjani so zamisel o milenizmu dobili v glavnem iz hebrejskih eshatoloških pričakovanj (pričakovanja v zvezi z odločilno sodbo človeštva in sveta).« Prav o tej točki pa New Encyclopaedia Britannica (30. zv., 1977) pravi naslednje: »V knjigi Razodetje je prišlo do izenačenja hebrejske apokalipseb (pričakovanje končnega uničenja zla in zmage dobrega) s krščanstvom. ... V prvih sto letih krščanske zgodovine (33—133) so to obliko milenizma ali hiliazma (iz grške besede za 1000) na splošno učili in cerkev je ta nauk sprejela.« (Naš kurziv.)

⁴ Nekateri bodo morda ugovarjali: ‚Že mogoče, ampak upanje teh prvih kristjanov v milenij se ni nanašalo na Zemljo. To je bilo nebeško upanje.‘ Toda kaj pokažejo zgodovinska dejstva in Biblija? Preglejmo.

PRIČAKOVALI SO RAJ NA ZEMLJI

5., 6. Kakšna gledišča so imeli kristjani prvega stoletja po izjavah različnih virov poročil?

⁵ Veliko dokazov je, da si zgodnji kristjani niso nikoli zamišljali, da bi prihod Mesije ali Kristusa spodbujal vse prerokbe in obljube v zvezi s ponovno vzpostavo raja na Zemlji iz Hebrejskih spisov. Dictionnaire de Théologie Catholique priznava: »Izvori milenizma so daleč starejši od krščanske dobe. Verovanje v zemeljsko mesijansko vladavino je imelo svoj začetek v upanju Izraelcev.«

⁶ V A History of Christianity je zgodovinar Keneth Scott Latourette govoril o prvih kristjanih, ki so pričakovali drugi Kristusov prihod: »Mnogi so pričakovali, da se bo pred popolnim koncem zgodovine in izpolnitvijo Božjega namena v popolni izvršitvi njegove volje — Kristus vrnil — to upanje je bilo znano vsem kristjanom, ter da bo tedaj vzpostavil svoje kraljestvo na Zemlji in vladal tisoč let. ... Ta predstava tisočletnega razdobja ni bila omejena le na krščanstvo, temveč jo je bilo mogoče najti tudi v judovstvu.«

7. Kaj pokazuje, da prvi kristjani niso zamenjali raja z nebesi?

⁷ Obstaja torej zbirka dokazov, da so prvi kristjani bili »milenisti«, v kolikor se je to ime nanašalo na tiste, ki so pričakovali tisočletno vladavino Kristusa, Mesije. Jezus je razodel, da bo vladal iz nebes, toda ni odpravil prvotnega mesijanskega upanja Hebrejcev, na obnovo raja na Zemlji v tem mileniju. Zanimivo je, da je v katoliškem delu Supplément au Dictionaire de la Bible priznano, da se v »hebrejskih zapisih, kakor tudi v zgodnji krščanski literaturi beseda raj običajno ne uporablja kot sinonim za nebo«. (Naš kurziv.)

KRISTUS NI ODPRAVIL UPANJA V MILENIJ

8. a) Kaj jamči Jezusov prihod? b) Kako pokažejo biblijski stavki, da bo raj ponovno vzpostavljen na Zemlji?

⁸ V svoji znameniti pridigi na gori je Jezus rekel: »Ne mislite, da sem prišel razveseljevat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim.« (Mat. 5:17) V prevodu Today’s English Version se zadnji stavek glasi: »Nisem prišel, da razveljavim, ampak da uresničim njihov nauk.« Ker je Jezus prišel, da uresniči preroške nauke, je njegov prihod jamčil, da se bodo izpolnile njihove prerokbe o obnovi raja na Zemlji. Naštejmo jih samo nekaj: Psalm 37:11, 29; 72:1—8, 16—19; 115:16; Izaija 9:6, 7; 11:1—10; 45:18; Daniel 2:34, 35, 44, 45; 7:13, 14.

9. Kako je v Očenašu povezano Kraljestvo z upanjem v milenij?

⁹ Jezus je v pridigi na gori tudi jasno pokazal, da ima Zemlja določeno vlogo v izvršitvi Božje volje ali namena. Svoje naslednike je učil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na Zemlji.« (Mat. 6:9, 10) Izpolnitev Božje volje na Zemlji je povezal s prihodom Božjega Kraljestva, ki pa ni nič drugega kot mesijansko Kraljestvo. Gospodov Očenaš torej, ki so ga katoličani in protestanti skozi stoletja dobesedno na milijonkrat ponovili, je dejansko, med drugim, molitev za izpolnitev mesijanske obljube, povezane z upanjem v milenij.

DOCELA RAZODETO UPANJE V MILENIJ

10. a) Kdaj in kako je Jezus docela razodel upanje v milenij? b) Kakšne prijetne posameznosti je povedal?

¹⁰ Četrt stoletja zatem, ko so Rimljani leta 70 n. št. razdejali Jeruzalem (kar je odvzelo Hebrejcem upanje za narodnostno osvoboditev po političnem mesiji), je Jezus, pravi Mesija, docela razodel resnično upanje v milenij. Apostol Janez je v svojem poročilu o razodetju, ki ga je dobil od Boga po Jezusu Kristusu, napisal:

»In videl sem angela iti doli iz nebes, imajočega ključ od brezna in verigo veliko na roki svoji. In zgrabi zmaja, staro kačo, ki je hudič in satan; in zveže ga za tisoč let. ...

In videl sem prestole, in sedli so nanje in dana jim je bila sodba; ... blažen in svet, kdor ima delež v prvem vstajenju; do teh druga smrt nima oblasti, marveč duhovniki bodo Božji in Kristusovi, in bodo z njim kraljevali tisoč let.

In videl sem novo nebo in zemljo novo. ... In slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo z njimi ... in obriše vse solze z njih oči; in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Raz. 20:1—6; 21:1—4)

POJASNJENA »SVETA SKRIVNOST«

11. Kako je, odgovarjajoče prvotnemu mesijanskemu upanju Hebrejcev, Jezus razodel milenijsko upanje?

¹¹ Ali vidiš podobnost med tem opisom milenijske Kristusove vladavine in prvotnim mesijanskim upanjem Hebrejcev, »upanjem v vzorno mesijansko bodočnost ... zlato dobo rajske blaženosti ... svet popolnega miru in soglasja med vsemi stvarjenji ... ‚nova nebesa in novo zemljo‘«, kot to navaja The Jewish Encyclopedia?c

12., 13. Kaj pokaže, da so Jezusovi učenci še vedno pričakovali zemeljsko vladavino Mesije?

¹² Vendar se ne da zanikati, da so bile nekatere pomembne posameznosti v zvezi z mesijanskim kraljestvom Hebrejcem nerazumljive; celo dvanajsteri apostoli in drugi Kristusovi učenci so jih težko doumeli. Kmalu zatem, ko je govoril na gori, kjer je svoje učence poučil, da molijo za prihod Božjega Kraljestva in da se izvaja Božja volja na Zemlji tako kakor v nebesih, je rekel Jezus svojim učencem: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje vse v prilikah.« (Marko 4:11, EI)

¹³ V času svoje službe na Zemlji je Jezus mnogo naučil svoje učence o mesijanskem Kraljestvu. Dejansko jim je celo po svoji smrti in vse do vnebohoda k nebeškemu Očetu, še naprej govoril o »Božjem kraljestvu«. Kljub temu se je njihovo zadnje vprašanje glasilo: »Gospod, ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?«, s čemer so pokazali, da so še vedno pričakovali, da bo Mesija obnovil zemeljsko izraelsko kraljestvo. (Dej. ap. 1:3, 6, EI) Imeli so prav, ko so mislili, da se Mesijansko kraljestvo nanaša na oblast ali vladavino, toda zmotno so mislili, da bo Mesija vladal na Zemlji in da bo njegova vladavina čisto hebrejska.

14. a) Kaj je pomagalo Kristusovim učencem, da so opustili zmotno upanje? b) Naštej važne značilnosti ‚svete skrivnosti‘, ki so jih prvi kristjani začenjali postopoma razumeti?

¹⁴ Šele po izlitju svetega duha ob binkoštih Kristusovi učenci niso več mislili na narodnostno Mesijansko kraljestvo in razumeli nove pomembne značilnosti ‚svete skrivnosti o Božjem Kraljestvu‘. Eden vidikov te ‚svete skrivnosti‘ je bil, da bo Mesija nebeški kralj in da bo njegova vladavina (uprava) v nebesih. (Jan. 18:36; Dej. ap. 2:32—36; 1. Tim. 3:16) Druge značilnosti te ‚svete skrivnosti‘ — so za zveste Hebrejce bile misli, oblikovane po svetih zapisih ne po grški filozofiji — to so bile nove in revolucionarne resnice — kot na primer, da bo izbrano omejeno število ljudi, ki se bodo kot »sveti« pridružili Mesiji v njegovem Kraljestvu in vladali z njim v nebesih. Izbrani pa ne bodo samo iz Hebrejcev, temveč tudi izmed poganov ali nehebrejcev. (Dan. 7:13, 14, 27; Luk. 12:32; 22:28—30; Jan. 14:1—3; Efež. 3:3—6; Kol. 1:26, 27)

REVOLUCIONARNO NOVO UPANJE

15. Zakaj je bila že sama misel na odhod v nebesa velika sprememba za zvesti hebrejski ostanek?

¹⁵ Vse to je bilo čisto novo. Kakor smo videli že v članku »Izvor upanja na milenij«, je bilo hebrejsko prvotno mesijansko upanje zemeljsko upanje in da so samo zaradi vpliva izročil krive religije in filozofije, nekateri od njih začeli v poznejši zgodovini verovati v nesmrtnost duše. Zvesti hebrejski ostanek, ki se je držal navdihnjenih Hebrejskih spisov in sprejel Jezusa kot pravega Mesijo, gotovo ni verjel v nesmrtnost. Zato je bila zanje zamisel o Mesijinem vladanju iz nebes nad Zemljo, in da bodo oni postali njegovi sovladarji v nebesih, velika sprememba.

16. Kaj je pisal Peter o tem tako drugačnem novem upanju?

¹⁶ V pismu, naslovljenem prvim kristjanom, ki so dobili ta poseben poziv, da naj bodo duhovniki in kralji z Mesijo, je pisal Peter: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem usmiljenju svojem prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem dediščine neminljive in neoskrunjene in nevenljive, shranjene v nebesih za vas ... Vi pa ste ‚rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo‘.« (1. Petr. 1:3, 4; 2:9)

17. Kako je Pavel pokazal, da je bil klic za življenje v nebesih nekaj čisto novega?

¹⁷ Tudi apostol Pavel je pisal o tem posebnem klicu za nebeško življenje, namreč: »On nas je odrešil in nas poklical s svetim klicem, ... razodeta (milost) pa zdaj s prihodom našega Odrešenika (Rešitelja) Jezusa Kristusa. On je uničil smrt, osvetlil pa življenje in neminljivost. (2. Tim. 1:9, 10, EI) Zakaj je Kristus to nesmrtnost ali netrohljivost, oznanil ali »osvetlil« s »svetim klicem«, če bi bilo življenje v nebesih upanje zvestega ostanka Hebrejcev? Ne, ta poziv za nebeško življenje je bil seveda čisto nekaj novega za te zgodnje kristjane, izbrane izmed Hebrejcev in poganov.

NEBEŠKO UPANJE ZA OMEJENO ŠTEVILO »IZVOLJENIH«

18., 19. Pojasni, kako Pavlovo drugo pismo Timoteju in prvo Petrovo pismo pokažeta, da ne bodo vsi, ki upajo v večno življenje, kralji in duhovniki s Kristusom v nebesih. (Razod. 5:9, 10)

¹⁸ Ali dobijo vsi, ki sprejmejo Kristusa in upajo v večno življenje, ta »sveti poziv« k neminljivemu življenju v nebesih? Ko pokazuje, da se ta posebni klic nanaša na omejeno število »izbranih« ali »izvoljenih«, Pavel dodaja: »Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da tudi oni dosežejo zveličanje, ki je v Kristusu Jezusu, z večno slavo. Zanesljiva je beseda: ‚Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli; če trpimo, bomo z njim tudi kraljevali‘.« (2. Tim. 2:10—12, EI)

¹⁹ Če so vsi rešeni poklicani k »večni slavi«, da bi »kraljevali« s Kristusom Jezusom, komu bi tedaj vladali? Če naj bi vsi postali ‚kraljevsko duhovništvo‘, v čigavo korist bi delovali kot kraljevski duhovniki?

20. Kako se iz Pavlovih listov Galatom in Rimljanom vidi, da je število duhovnih Izraelcev omejeno?

²⁰ Upoštevaj naslednje: v svojem pismu Galatom govori Pavel o kristjanih izmed Židov in nežidov, ki so se ‚krstili v Kristusu‘, da so zares »Abrahamovo seme in po obljubi dediči«, in naziva jih »Izrael Božji«. (Gal. 3:26—29; 6:16) V pismu Rimljanom pa isti apostol govori o »sveti skrivnosti«, da pokliče Bog tudi nežide zaradi ‚premalo vere‘ mnogih Židov, ter dodaja — kar je ključnega pomena — »dokler ne pride polno število poganov«. Takole pojasnjuje: »dokler«, to je, ko se pokličejo pogani, da dopolnijo določeno število, »bo zveličan ves Izrael.« Očitno se to nanaša na duhovni Izrael, na »izvoljene« izmed Hebrejcev in nehebrejcev, ki so ‚pravi Izraelci‘ ali »resnični Izraelci«. (Rim. 11:7, 17—26; 9:6; The New English Bible; 2:28, 29)

21. a) Koliko je duhovnih Izraelcev? b) Kateri biblijski stavek pokaže, da niso izbrani izmed angelov?

²¹ Ker bodo nehebrejci sprejemali ta »sveti klic« samo dotlej, dokler ne bo število tistih, ki sestavljajo »Izrael Božji« dopolnjeno, je logično, da je število duhovnih Izraelcev omejeno. In kakšno je to število? Poglej v Razodetje 7:1—8. Tam je zapisano omejeno število kristjanov, ki so »zapečateni«, da bi postali del duhovnega Izraela. Da to omejeno število ni izbrano izmed angelov, dokazuje to, kar piše v Razodetju 14:1—4, kjer je za to isto število rečeno, da so »odkupljeni z zemlje«, »odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu«.

22. Kakšno je na Bibliji utemeljeno upanje 144 000?

²² Za teh 144 000 duhovno rojenih, maziljenih kristjanov je njihovo na Bibliji osnovano upanje nebeško. Zatem, ko bodo imeli delež na »prvem vstajenju«, bodo »duhovniki Bogu in Kristusu, in kraljevali bodo z njim tisoč let«. (Razod. 20:6)

23. Kakšna vprašanja se pojavljajo zaradi besed »prvina« in »kraljevati«?

²³ Če pa so ti »izvoljeni« ‚prvina‘, tedaj je razumljivo, da jim sledijo še drugi sadovi. In če bodo »kraljevali«, kdo bodo njihovi podložniki in kakšno upanje imajo ti podložniki? V naslednjem članku bomo na to odgovorili.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Papijas iz Hierapolisa, Irenej iz Liona in Justinij iz Rima — »svetniki« in »očetje« iz drugega stoletja, ki jih katoliška cerkev priznava — so bili milenisti. — The Catholic Encyclopedia

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

V borbi proti upanju v milenij, sta rimski duhovnik Kaj in »sveti« Dionizij oporekala verodostojnost Razodetja sv. Janeza. — Dictionnaire de Théologie Catholique

[Podčrtni opombi]