Katoličani ne upajo v milenij

NEBESA ali pekel! Kakšna izbira med dvema možnostima! Vendar sta ta dva obeta na razpolago milijonom katoličanom, protestantom, Hebrejcem in muslimanom. Katoličani imajo za pot v nebesa še vice. Toda celo ta strah in to upanje je tako nejasno, da mnogi iskreni verniki dvomijo, če sploh obstojata.

Nič čudnega torej, če je francoski religiozni pisec Jaques Duquesne lahko zapisal naslednja pogovora z dvema aktivnima katoličanoma: (z moškim) »Ali verjamete v pekel? — Ah ne, nikakor! ... — In v nebesa? — Nič bolj ne verjamem, da obstajajo, kot v pekel.« (z žensko) »Kaj mislite, da se z nami zgodi, ko umremo? — Ko umremo? Pred nekoliko leti sem prenehala verjeti, da sploh kaj obstoja. — Kaj hočete s tem reči? — Ničesar ne preživi. Vsakdo lahko vidi, da je telo mrtvo. Enako je z dušo. Ne vem, res ne vem ... — Toda vi še vedno trdno verujete v Boga? — Da, vsekakor. — Kaj vas spodbuja, da verujete? — Zato, da imam upanje.« (Good for Men of Today (Bog za današnje ljudi, v francoščini).

Zelo očitno je, da katoliška cerkev svojim članom ni dala upanja, ki bi povzročilo trdno vero. Dejansko sta dvom in celo nevera dva izmed slabih sadov, ki jih sedaj žanjejo vse tradicionalne religije krščanstva. V mnogih, pretežno katoliških deželah, se je nejasno in megleno upanje »nebeške blaženosti« pokazalo kot premalo zmožno, da bi zaščitilo milijone, da ne bi izgubili vere in da se ne bi obrnili k ateizmu, ki naj bi izpolnil njihove naravne in zakonite želje za primernim življenjem na Zemlji. V zamenjavo za nedoločeno upanje »večne blaženosti« v nebesih, so mnogi, kot izgleda, pripravljeni, da se polni upanja zavzamejo za »sedemdeset« let srečnega življenja na Zemlji. Toda celo to upanje se je izkazalo varljivo.

PODCENJEVANJE »MILENIZMA«

Mnogi ljudje so postali danes mlačni »kristjani«, ki se bolj zanimajo za sedanjost kakor za izpolnitev krščanskega upanja. Eden od razlogov za to je, da so krščanske cerkve to upanje izkrivile. Prezirljivo govorijo o iskrenih kristjanih, ki upajo v milenij ali tisočletno Kristusovo vladavino. V zelo znanem in obsežnem francoskem delu Dictionnaire de Théologie Catholique se »milenializem« definira takole: »Kriva vera, ki so jo izpovedali tisti, ki so pričakovali občasno vladavino Mesije, ki naj bi trajala tisoč let, kakor so včasih mislili. ... Od petega stoletja se milenizma več ne omenja, ali zelo redko, omenja ga pa samo nekaj prenapetih sekt.«

Čeprav to znano katoliško delo zaničljivo govori o tistih, ki verujejo v tisočletno vladavino Mesije, pa se priznava, da se je o milenizmu ali hiliazmu govorilo že pred petim stoletjem. Z drugimi besedami, milenijsko upanje se je v teku petega, stoletja izgubilo. Zakaj? Ali potrjuje zgodovina tisto, kar Biblija sama odkriva, namreč, da so prvi kristjani verovali v tisočletno Kristusovo vladavino? In če so, kako to, da je toliko milijonov katoličanov in protestantov brez tega upanja v milenij? Preglejmo, kaj razodevajo znana dela in zgodovinske knjige v odgovor na ta vprašanja.

PRIČEVANJE »CERKVENIH OČETOV«

Katoliški leksikoni priznavajo, da so mnogi zgodnji »cerkveni očetje« verovali v tisočletno Kristusovo vladavino ali v milenij in ga tudi učili. V The Catholic Encyclopedii se izjavlja: »Pozneje se je med katoličani pojavil škof Papijas iz Hierapolisa, učenec sv. Janeza (apostola), kot zastopnik ‚milenizma‘. Trdil je, da je svoj nauk sprejel od sodobnikov apostolov. Irenej pa pravi, da so se drugi ‚prezbiterji‘ (starešine), ki so videli in slišali učenca Janeza, od njega naučili, da je vera v milenizem del Gospodovega nauka ...

Zamisli o milenizmu se najde pri večini komentatorjev v poslanici sv. Barnabe (začetek drugega stoletja) ... Sv. Irenej iz Liona, po rodu iz Male Azije, ki je bil pod vplivom spremljevalca sv. Polikarpa, je sprejel ideje o milenizmu, o njih je razpravljal in jih zagovarjal v svojem delu proti gnostikoma ... Mučenika sv. Justinija iz Rima se postavlja v nasprotje s Hebrejci v njegovem Dialogu s Trifonom (80, 81. pogl.) v zvezi z načeli milenizma. ... Priča za nadaljnje verovanje v milenij v pokrajini Aziji je sv. Melito, škof iz Sarda, v drugem stoletju. ...

... Tertulijan, glavni zastopnik montanistike (znanost o rudah in rudarstvu), pojasnjuje nauk, ... da bo ob koncu časov vzpostavljeno veliko kraljestvo obljube, novi Jeruzalem, ki bo trajalo tisoč let. Vsi ti avtorji milenizma, se sklicujejo na razne odstavke iz preroških knjig Stare zaveze, in na nekoliko odstavkov iz pisem sv. Pavla in Apokalipse (Razodetja) sv. Janeza.« (Naš kurziv.)

KATERI SO RES »APOSTOLSKI«

Sedaj pa eden glavni dokazov rimokatoliške cerkve v korist njene premoči nad protestantskimi cerkvami in tudi Jehovinimi pričami: trdi namreč, da je edini čuvar krščanske tradicije vse od apostolskih časov. V A Catholic Dictionary piše: »Rimokatoliška cerkev je apostolska zato, ker njena doktrina vsebuje vero, ki je bila nekoč razodeta apostolom, to vero ona varuje in pojasnjuje, brez dodajanja in odvzemanja.« (Naš kurziv.)

Vendar so možje, ki so navedeni v The Catholic Encyclopedii, kot takšni, ki so učili o milenijskem upanju, priznani od katoliške cerkve kot njeni zgodnji »cerkveni očetje«. Za dva od njih (Polikarpa in Papijasa) je rečeno, da sta videla in slišala apostola Janeza in srečala učence, ki so poznali samega Kristusa in druge apostole. Vsi ostali so navedeni kot »očetje« ali »učitelji« v drugem ali začetku tretjega stoletja in vsi so verovali v tisočletno Kristusovo vladavino.

Znani Dictionnaire de Theologie Catholique gre še dalje, ko pravi, da so sodobniki Papijasa, ki so bili celo »bolj inteligentni« in »ostroumnejši« od njega, »potrdili njegovo verovanje v tisočletno vladavino in menili, da je to verovanje ena od bistvenih postavljenih načel krščanske vere.« V istem katoliškem delu je rečeno za Justinija Mučenca, da je, čeprav je vedel, da nekateri njegovi sodobniki ne delijo njegovega mišljenja glede milenija, menil, da je on »čuvar bolj spopolnjene pravoverne doktrine«. O Ireneju piše v tem slovarju naslednje: »Zanj je milenizem del tradicionalnega nauka. ... Izgleda, da sveti Irenej misli, da se lahko Pisma tolmači brez milenizma.« (zv. X, stolpci 1761, 1762.) (Naš kurziv.)

Kdo je torej bliže pravemu apostolskemu nauku in tradiciji: rimskokatoliška cerkev, ki tiste, ki še vedno verujejo v tisočletno Kristusovo vladavino prezirno imenuje ‚čudaška sekta‘ — ali Jehovine priče, ki gojijo upanje na milenij? Kako je prišlo do tega, da je to upanje izpuščeno iz katoliške dogme?

ODPADNIŠTVO PAČI KRŠČANSKO UPANJE

V prejšnjem članku smo videli, da so zaradi odpadništva, ki se je pojavilo v poznejših stoletjih pred, n. št., Hebrejci zamenjali svoje upanje na vstajenje s poganskim verovanjem v prirojeno nesmrtnost duše in svoje prvotno mesijansko upanje spremenili v politično. Podobno je odpad, ki se je po prerokbi pojavil med kristjani (Dej. ap. 20:29, 30; 2. Tesal. 2:3; 1. Jan. 2:18, 19) prispeval k popačenju upanja v milenij.

Hebrejski učenjak Hugh J. Schonfield izjavlja: »Krščansko upanje v zemeljsko Božje kraljestvo se pred drugim stoletjem ni spreminjalo.« »Kljub prošnji za neomajnost, zvestobo in vztrajnost je bilo vedno več kristjanov razočaranih in so bodisi zapustili cerkev ali pa se obrnili k tistim učiteljem, ki so nudili tolmačenja o naravi krščanstva, ki so bila manj vezana na zemljo.«

O tem »odmiku« od upanja v obnovljeni raj na Zemlji s pomočjo nebeškega Mesijanskega kraljestva ali vladavine, se izjavlja v The New International Dictionary of New Testament Theology (zv. 2, pod »Raj«): »V nadaljnjo smer cerkvene zgodovine so se vnesli mnogi nebiblijski motivi, slike in misli o raju. ... Špekulacije v cerkvi glede raja in zamisli poljudne pobožnosti, so tudi povezane z dejstvom, da so se doktrine o nesmrtnosti duše pojavile, da bi prevzele mesto eshatologije NZ (Nove Zaveze) skupaj z njenim upanjem v vstajenje mrtvih in novim stvarstvom (Razod. 21 f.), tako da je duša sojena šele po smrti in doseže raj, sedaj mišljeno v nekem drugem svetu.« (Naš kurziv.)

S prodiranjem grškega nauka o nesmrtnosti duše, so torej odpadli kristjani prenesli raj z Zemlje v nebo in opustili prvotno upanje v milenij. The Encyclopaedia Britannica (1977) to priznava in dodaja: »Vpliv grškega mišljenja na krščansko teologijo je izpodkopal gledišče sveta o mileniju.«

NEOPLATONIZEMb NADOMESTI MILENIJSKO UPANJE

Tako je postalo upanje na milenij žrtev odpada. Njegovi sovražniki se niso ustrašili ničesar samo da ga pobijejo. Pri naštevanju nasprotnikov milenizma se govori v Dictionnaire de Theologie Catholique o rimskem duhovniku Kaju (konec drugega in začetek tretjega stoletja) ki je, »da bi zmagal milenizem, nedvomno zanikal avtentičnost Apokalipse (Razodetja) in Evangelija sv. Janeza«. Ta isti znani katoliški leksikon tudi razodeva, da je »sveti« Dionizij, škof iz Aleksandrije (v tretjem stoletju), napisal razpravo proti milenizmu in da ni »pomišljal oporekati verodostojnost Apokalipse svetega Janeza, da bi odvrnil tiste, ki so se držali verovanja v milenizmu ravno na osnovi te knjige«.

Nadalje iz tega katoliškega slovarja (ki obsega 15 zvezkov) spoznamo, da je »cerkveni oče« iz tretjega stoletja, Origen, obsodil tiste, ki so verovali v zemeljske blagoslove milenija, ker so »tolmačili Pismo kot Hebrejci«. Zakaj pa je Origen milenizmu tako nasprotoval? The Catholic Encyclopedia nas obvešča: »Glede na neoplatonizem, na katerem so temeljile njegove doktrine ... (Origen) ni mogel biti na strani milenizma.« Ker je kot Platon veroval v nesmrtnost duše, je bi Origen prisiljen prenesti zemeljske blagoslove tisočletne Mesijanske vladavine v duhovno sfero.

AVGUŠTIN ODLOČI, DA »NE BO VEČ MILENIJA«

Človek, ki je zadal smrtni udarec upanju v milenij tako katoličanov kot protestantov, je bil nedvomno »sveti« Avguštin, ki ga The Encyclopaedia Britannica drži za »največjega misleca krščanske starine«, »ki je religijo Nove Zaveze skoraj povsem zlil s platonskim izročilom grške filozofije«. Avguštin je bil odločno proti prvotnemu upanju v obnovljeni raj na Zemlji začasa Kristusove tisočletne vladavine. Naj citiramo The Catholic Encyclopedio: »Sv. Avguštin je nazadnje bil prepričan, da ne bo več milenija ... veliki učitelj ... prispodobno pojasnjuje 20. poglavje Apokalipse. Prvo vstajenje, o katerem govori to poglavje, se po njegovih besedah nanaša na duhovno rojstvo pri krstu; tisočletni sabat po šestih tisočletjih zgodovine je celota večnega življenja. ... Pojasnilo tega slavnega učitelja so pozneje prevzeli zahodni teologi in milenializem v svoji zgodnji obliki je izgubil vsako podporo.«

Seveda niso le katoličani oropani prvotnega biblijskega upanja v milenij, temveč tudi protestanti. Iz Makropaedie Britannice (1977) izvemo naslednje: »Avguštinov prispodobni milenializem je postal uradni nauk cerkve, apokalipticizem (pričakovanje končnega uničenja zla in zmage dobrega) se je umaknil. ... Protestantski reformatorji luterancev, kalvinistov in anglikanske tradicije niso bili pristaši Apokalipse, temveč so ostali močno pod vplivom Avguštinovih nazorov.«

Katoliški in protestantski teologi napačno trde, da se nebeško upanje, ki ga daje Biblija določenemu številu kristjanov, pozvanih, da vladajo s Kristusom kot kralji, duhovniki in sodniki, nanaša na vse pravične. (Razod. 20:4—6; Luk. 22:28—30) Ti teologi nudijo svojim »vernikom« nedoločeno upanje na »večno blaženost« v nebesih. Božji namen, da se izvrši njegova volja »kakor v nebesih tako na zemlji«, je popolnoma izginil iz njihovih pričakovanj. (Mat. 6:10) Toda Biblija nam nudi presenetljivo upanje v večno življenje ne samo v nebesih za manjšino izvoljenih, temveč tudi na Zemlji, za neštevilno množico drugih. O tem dvojnem upanju, tesno povezanem s Kristusovo tisočletno vladavino, bosta obširneje govorila naslednja dva članka.

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

Tertulijan je verjel, da bo ob koncu časov vzpostavljeno veliko kraljestvo obljube, ... ki bo trajalo tisoč let.

[Poudarjeno besedilo na strani 18]

Origen je kot Platon veroval v nesmrtnost duše, zato ni mogel biti na strani milenizma.

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

Avguštin je biblijsko učenje skoraj povsem zlil z grško filozofijo in bil odločno proti upanju v tisočletno kraljestvo.

[Podčrtni opombi]