Sijajen uspeh upanja v milenij

1. Kakšna vprašanja so se pojavila s prihodom Mesije?

ALI je, ko je dolgo pričakovani Mesija prišel med Hebrejce, potrdil njihovo prvotno verovanje v bodoče življenje s pomočjo vstajenja, ali pa je govoril v prid njihove novoosnovane poganske zamisli o prirojeni nesmrtnosti duše? Ali je Jezus Kristus, ko je oznanil nebeško upanje, mislil, da bodo vsi rešeni šli v nebo? Ali pa Hebrejski in Krščanski grški spisi ponujajo milijonom upanje na večno življenje na Zemlji?

BODOČE ŽIVLJENJE Z VSTAJENJEM

2. Kaj je navedel Jezus v zvezi z upanjem na bodoče življenje?

² Jezus je pokazal, da je, ravno nasprotno od poučevanja poganske zamisli o nesmrtnosti človeške duše, upanje v bodoče življenje — odvisno od vstajenja. Izjavil je: »Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.« (Jan. 5:26—29)

3. Kaj sedaj nekateri krščanski teologi priznavajo glede duše?

³ Zanimivo je, da nekateri sodobni teologi krščanstva skušajo povedati, da niti Hebrejski niti Krščanski grški spisi ne podpirajo nesmrtnosti. V The New International Dictionary of New Testament Theology (zv. 3, 1978), se na primer poudarja, da »je v SZ (Stari Zavezi) misel o ločenosti duše od telesa ali duše, ki se loči od telesa ob smrti, neznana«. In ponovno: »Mat. 10:28 ne govori o možnosti nesmrtnosti duše, temveč o nespremenljivosti Božje obsodbe tistih, ki se ne kesajo. ... NZ (Nova Zaveza) gleda človeka v bistvu kot enoto in obljublja spremembo cele osebe, ne samo preživetje enega dela. ... Zato ne more biti nesmrtnosti brez predhodnega vstajenja.«

NEBEŠKO IN ZEMELJSKO UPANJE

4. Kaj sprejemajo Jehovine priče; s čim se ne strinjajo in zakaj?

⁴ Jehovine priče ne zanikajo, da Krščanski grški spisi učijo, da bodo nekateri dobili »nebeški klic«. (Hebr. 3:1) Ne strinjajo pa se, da bi takšen »nebeški klic« odpravil prvoten Božji namen, da bo spremenil Zemljo v raj in jo napolnil s pravičnimi ljudmi. Ne morejo verjeti, da bi bile vse prerokbe iz Hebrejskih spisov o obnovi raja na Zemlji le mrtve črke na papirju. Še bolj pa verjamejo v ta prvotni Božji namen zato, ker je obljuba o »novi zemlji«, kjer »prebiva pravičnost«, potrjena tudi v Krščanskih grških spisih. (2. Petr. 3:13; Razod. 21:1—4)

5., 6. a) Kako Biblija pojasnjuje dvojno biblijsko upanje: a) nebeško, b) zemeljsko?

⁵ Resno preučevanje Biblije je Jehovine priče navedlo na verovanje, da je krščansko biblijsko upanje dvojno: dar nesmrtnosti v nebesih omejen na manjšino in večno življenje na Zemlji za večje število ljudi. Nebeško upanje za »kraljevanje« s Kristusom je izredna »milost« ali »nezaslužena dobrota« 144 000 »izvoljenim« (EI) ali »izbranim« (NS), pričenši z apostoli in prvimi Kristusovimi učenci. (Luk. 12:32; Rim. 5:17; 8:33; Razod. 5:9, 10; 7:1—4; 14:1—4) Od teh jih je le »ostanek« doživel ‚Gospodovo prisotnost‘, oziroma jih na Zemlji živi le še »ostanek«. (1. Tesal. 4:14—17; Razod. 12:17)

⁶ Zemeljsko upanje je prvotno upanje, ki bi ga Adam in Eva lahko dosegla, če bi ostala pod suverenostjo Boga Jehove in ne bi iskala moralne neodvisnosti. (Glej prva tri poglavja 1. Mojzesove knjige.) Človek »je po naravi prsten«. (1. Kor. 15:47; The Jerusalem Bible) Njegove naravne težnje in hrepenenja so zemeljske. »Nebesa so nebesa Jehovina, a zemljo je dal sinom človeškim.« (Ps. 115:16) V Bibliji se jasno izjavlja, da Jehova ‚zemlje ni ustvaril prazne, temveč jo je oblikoval za prebivanje‘. (Iza. 45:18) Zato je upanje na večno življenje v rajskih pogojih tako naravno kot biblijsko. Ne bi se ga bilo treba sramovati.

UPANJE V MILENIJ ZA DVE SKUPINI

7. Kakšno upanje nudi obljuba Abrahamu in Danielova prerokba narodom na Zemlji?

⁷ Ker so 144 000 duhovni Izraelci »seme« ali ‚pravi Abrahamov zarod‘ in »po obljubi dediči« (Gal. 3:26—29; EI), bi bilo prav, da se spomnimo, da se je obljuba, dana Abrahamu, takole glasila: »In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Moj. 22:16—18) Prerok Daniel je pravtako govoril o »ljudstvih, narodih in jezikih« nad katerimi bo Jezus Kristus, »Sin človekov«, »vladal in kraljeval«, skupaj z »izvoljenimi« ali »svetimi Najvišjega«. (Dan. 7:13, 14, 27; 2. Tim. 2:10)

8. Kaj pokaže, da sta Pavel in Janez razumela, da rešitev ni omejena samo na »izvoljene«?

⁸ Prvi kristjani so bili seznanjeni s temi prerokbami, ki so govorile o dveh skupinah: o »semenu« in »narodih«, o »svetih« in o »ljudstvih«. To je potrdil apostol Pavel, zatem ko je govoril o ‚Kristusovih sodedičih‘, ki bodo ‚oslavljeni‘ skupaj z njim v nebesih, da človeško »stvarstvo« nestrpno »pričakuje« osvoboditev iz »sužnjevanja razpadljivosti« in da bi bilo deležno ‚svobode slave otrok Božjih‘. (Rim. 8:15—21) Ko je pisal apostol Janez kristjanom, ki so kot on imeli nebeško upanje, je govoril o Kristusu kot o ‚odgovarjajoči žrtvi za naše grehe (za grehe »izvoljenih«), toda ne samo za naše, temveč tudi za vse človeštvo‘. (1. Jan. 2:2; 3:1—3)

9. a) Katere vizije je Janez verjetno že videl, ko je pisal svoj prvi list? b) Kako te potrjujejo; da bosta rešeni dve skupini?

⁹ Ko je Janez napisal te besede je verjetno že dobil razodetje, v katerem je, zatem, ko je videl 144 000 »zapečatenih« duhovnih Izraelcev, zagledal »veliko množico, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov«. Ti bodo preživeli »veliko stisko« in »Jagnje«, Jezus Kristus, jih bo vodilo »k studencem voda življenja«. (Razod. 7:4—17) In seveda je v tem istem razdobju Janez dobil tudi vizijo o tisočletni Kristusovi vladavini, v kateri se ponovno omenjata dve skupini: tisti, ki imajo »delež v prvem vstajenju« in ki bodo »kraljevali« in »ljudstvo«, ki ga bo Bog blagoslovil in bo »njegovo ljudstvo«. (Razod. 20:1—21:8)

10. Kateri dve skupini danes upata v milenij; in v kakšnem razmerju je njuno število?

¹⁰ Upanje na milenij danes zmaguje v srcih »male črede«, ki je poklicana, da ‚sede na prestole‘ s Kristusom v nebesih in vlada tisoč let. (Luk. 12:32; 22:28—30) To upanje v milenij je sprejela tudi »velika množica«, ki se je pridružila maziljenemu krščanskemu ostanku v oznanjevanju ‚dobre vesti o kraljestvu za pričevanje vsem narodom‘. (Mat 24:14) Obe skupini sta bili navzoči na svečanosti v spomin na Gospodovo smrt 31. marca 1980. Po vsem svetu je vzelo simbole kruha in vina samo 9564 oseb, to je zares le majhen »ostanek« 144 000, ki bodo vladali z Jezusom v tisočletnem kraljestvu. Poleg njih pa je bilo navzočih še 5 717 092 drugih, ki so s tem pokazali cenjenje Jehovine velike priprave, omogočene z žrtvijo njegovega Sina. Ti se veselijo upanja na večno življenje na rajski Zemlji.

UPANJE V MILENIJ ŠE VEDNO ŽIVI!

11. Kdaj in kako se bo uresničilo upanje v milenij?

¹¹ Da, upanje v milenij je danes zelo živo. Uresničilo se bo po prihajajoči »veliki stiski«, ko bodo Kristus in njegovi 144 000 »izvoljeni« pričeli vladati v nebesih in ko bo »velika množica« ovcam podobnih ljudi skupaj z milijardami obujenih na Zemlji doživljala neizrekljive blagoslove v zemeljskem področju tega Mesijanskega kraljestva. (Mat. 25:34; Razod. 20:12, 13)

12. Kako enciklopedija razlaga milenij?

¹² Človeštvo danes takšno upanje nujno potrebuje. Posvetnim modrijanom takšno upanje ni nepoznano. Zato se v Britannici Macropaedii (1977) definira milenij takole: »To tisočletno razdobje, znano kot milenij, naj bi bil čas, v katerem se bodo končno uresničile človeške težnje za mirom, svobodo pred zlom in pravično vladavino na Zemlji s pomočjo Božje moči. ... Milenizem se ukvarja z zemeljskim upanjem človeške družbe. ... Milenizem poskuša s slikovitimi besedami odgovoriti na vprašanja: Kakšen bo konec tega sveta? Ali se bodo človeštvu sploh kdaj izpolnile stoletne sanje o življenju v zemeljskem raju, ali bodo vsi ljudje uničeni v ognju, ki bo nastal zaradi njihove lastne nespameti ali Božje obsodbe?« (Naš kurziv)

13. a) Veruješ, da bo Zemlja uničena z »ognjem«? Zakaj tako odgovarjaš? b) Kakšen je bil Božji prvotni namen z Zemljo?

¹³ Za določene pisce enciklopedije in za neverne religiozne voditelje so lahko ta vprašanja zanimiva samo zaradi teoretiziranja, toda za mnoge iskrene ljudi v vseh deželah so njihovi vsakdanji problemi še kako stvarni, zato se zanje goreče zanimajo. Jehovine priče so na ta vprašanja našle odgovor v Bibliji. Za njih upanje v večno življenje »v zemeljskem raju« ni »stoleten sen«, temveč ima sigurne temelje, ker temelji na zdravem biblijskem nauku. Tako Hebrejski kot Grški spisi pokažejo, da Bog hudobnim ljudem ne bo dovolil uničiti zemlje z »ognjem«. (Razod. 11:18; Iza. 45:18) Tudi sam ne namerava uničiti Zemlje. (Ps. 104:5) Zatem, ko je ustvaril človeka in ga postavil v raj, je Bog razodel svoj namen, namreč, namen da si človek »podloži« zemljo s širjenjem rajskih pogojev in da »napolni (ne prenapolni) zemljo« s pravičnimi ljudmi, ‚ustvarjenimi po Božji podobi‘. (1. Moj. 1:26—28; 2:15)

14. Kako se upanje v milenij vključuje v Božji »večni namen«?

¹⁴ To pa je še vedno Božja »volja«, ki se bo izpolnila po njegovem Mesijanskem kraljestvu »kakor v nebesih, tako na Zemlji«. (Mat. 6:10) Celotna vsebina Biblije brez dvoma pokazuje, da Bog ni odstopil od svojega prvotnega namena. (Iza. 46:9, 10) Milenij ali tisočletna Kristusova vladavina se vključuje v Božji »večni namen«, katerega del pa je, da »vse stvari združi v Kristusu, kar je na nebesih in kar je na zemlji«. (Efež. 3:11; 1:8—10, NS) Ali z drugimi besedami, milenij sam po sebi ni cilj; on je sredstvo za dosego cilja ali izvršitve prvotnega namena z Zemljo.

TO NI »MATERIALISTIČEN SEN«

15., 16. Kako je katoliški duhovnik definiral upanje v milenij, toda na kaj je očitno pozabil?

¹⁵ Religiozni nasprotniki zasmehujejo Jehovine priče, ker oznanjujejo upanje v milenij. Navzlic temu pa so ravno oni tisti, ki povsem mirno pošljejo vse dobre v nebesa in vse hudobne v pekel, v večno mučenje, s tem pa Zemljo izločijo iz Božjega »večnega namena«. Francoski dominikanski duhovnik H. C. Chery, čigar posebnost je kritiziranje Jehovinih prič, na primer, naziva upanje v obnovo raja na Zemlji »materialistične sanje«.

¹⁶ Najprej bi bilo treba tega katoliškega duhovnika spomniti, da katoliška cerkev upanja v milenij ni nikoli formalno obsodila ali ga označila kot krivoversko. To ni nič presenetljivega, ker temelji na Bibliji in ga je večina prvih in najpomembnejših »cerkvenih očetov« imela za »enega od bistvenih naukov krščanske vere«. So bili tudi Polikarp, Papijas, Irenej, Justinij Mučenik in Tertulijan »materialistični sanjači«?

17. Zakaj nihče nima pravice obtoževati Jehovinih prič, da so ‚materialistični sanjači‘?

¹⁷ Nekateri od njih so res, kakor pozneje tudi drugi, dvomili v milenij, zato so prej omenjenim milenijskim blagoslovom pridali posvetno uporabo ali ga celo izkrivili v socialno politiko. Toda nihče ne more obtožiti Jehovinih prič, da bi tako delale. Celo danes se v tem svetu, ki nagiba k užitkom, ti kristjani pogumno borijo proti materializmu in iskanju užitkov tako pri sebi kakor tudi v svojih skupščinah. Naglašajo duhovne vrednosti. Zavedajo se, da tisti, ki postane žrtev materializma v tem »času konca« morda nikoli ne bo doživel milenija. (Luk. 21:34—36; Dan. 12:4) Razen tega ne pričakujejo, da bodo prišli v milenij s pomočjo človeških programov socialnih reform. Zanašajo se na Božjo pomoč po njegovem mesijanskem Kralju. Na čelu nebeških borbenih sil se bo ta »Kralj kraljev« boril in odpravil zlobo z Zemlje. (Razod. 19:11—20:3)

RAJ — DUHOVEN IN DOBESEDEN

18. Zakaj lahko pričakujemo, da se v mileniju duhovni raj še naprej razvija?

¹⁸ Jehovine priče danes že živijo v duhovnem raju, z zaupanjem pa pričakujejo, da se bo v tisočletni Kristusovi vladavini njihova duhovnost poglobila. Tedaj se bodo odprle simbolične »knjige«, in razodele Božje zahteve. (Razod. 20:12)

19. Zakaj bo tisočletje zahtevalo veliko požrtvovalnosti in trdega dela?

¹⁹ Jehovine priče so s pozornim branjem biblijskih stavkov, ki govorijo o tisočletni Kristusovi vladavini (na primer Razodetje 20:11—21:8) ugotovile, da bo milenij od tistih z zemeljskim upanjem zahteval veliko požrtvovalnost. Veliko bo treba delati na obdelovanju in olepševanju Zemlje, toda rajskih pogojev ne bodo sebično širili le zase in za svoje družine. Kristusova tisočletna vladavina bo dejansko »dan sodbe«a za tiste, ki bodo preživeli prihajajočo »bitko velikega dne Boga vsemogočnega«. (Dej. ap. 17:30, 31; Razod. 16:14, 16); to bo sodni dan tudi za milijone mrtvih, ki bodo obujeni in bodo sojeni po delih, ki jih bodo storili v raju na Zemlji. (Jan. 5:28, 29; Luk. 23:42, 43) Te obujene se bo v tisočletni vladavini Mesije nesebično poučevalo o poteh pravičnosti. (Primerjaj Izaija 11:1—9.) Ne, to niso »materialistične sanje«! To bo pomenilo veliko trdega dela, tudi na duhovnem področju.

20. Kaj se bo zgodilo, ko se dopolni 1000 let in kakšno upanje bodo imeli zvesti?

²⁰ Vendar bo milenij šele začetek. Po zaključni preizkušnji, ko se bo končalo polnih 1000 let, bodo možje in žene, ki bodo ostali zvesti Božji vesoljni suverenosti, uvedeni v večno življenje na rajski Zemlji.b (1. Kor. 15:24—28; Razod. 20:7—10)

UPANJE, KI JE LAHKO TUDI TVOJE

21., 22. a) Kaj Jehovine priče vedno z veseljem naredijo? b) Kakšno je njihovo upanje za bližnjo bodočnost?

²¹ Takšno upanje ima sedaj več kot 2 000 000 krščanskih Jehovinih prič v več kot 200 deželah. In to upanje je v njihovih mislih in srcih tako živo, da vedno z veseljem še drugim pojasnijo ‚vzroke svojega upanja‘. (1. Petr. 3:15)

²² Od leta 1914 pokazujejo svetovni dogodki, s katerimi se izpolnjujejo biblijske prerokbe, da sedaj živimo v »času konca« in da je blizu »čas stiske« brez primere. (Dan. 12:1—4; Mat. 24:3—21) Ostanku »izvoljenih« in »veliki množici« njegovih spremljevalcev je obljubljeno, da bodo »veliko stisko« preživeli. (Mat. 24:22; Razod. 7:9, 10, 14) Potemtakem se bo njihovo upanje v milenij izpolnilo. Ali veruješ v to? »Naj vas Bog, ki daje upanje, napolni z veseljem in mirom po vašem verovanju, da boste bogati z upanjem.« (Rim. 15:13, NS)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 25]

Obujeni bodo v tisočletni vladavini Mesije poučevani o poteh pravičnosti