Izvor upanja na milenij

DANES je malo izbire med upanjem in zaskrbljenostjo povprečnega katoličana, protestanta ali Hebrejca. Skoraj vsi verujejo v nesmrtnost človeške duše in v z njo povezano nebeško blaženost v nebesih ali v večno mučenje v nekakšnem »peklu«.

Ker religije krščanstva trde, da so sorodne z monoteizmom Hebrejcev in priznavajo, da so Hebrejski spisi navdihnjeni, bo zanimivo izvedeti, če se današnje upanje Hebrejcev in »kristjanov« ujema z upanjem, zapisanim v Hebrejskih spisih in z zgodnjim verovanjem Hebrejcev.

MESIJANSKO UPANJE

Kaj so pravzaprav pričakovali Hebrejci na osnovi takšnih stavkov kot so 1. Mojzesova 3:15, 22:15—18, 49:10 in 5. Mojzesove 18:18? Navedli smo samo štiri od 456 stavkov iz Hebrejskih spisov, ki jih je imela stara židovska vera za mesijanske. Kakšno je bilo njihovo upanje?

Ugleden hebrejski vir daje naslednjo informacijo: »... ideja o osebnem Mesiji se razteza skozi vso Staro zavezo. To je naravni izhod preroškega upanja. Prvi prerok, ki je podrobno opisal bodočega popolnega kralja je bil Izaija (ix. 1—6/2—7 v nežidovskih Biblijah, xi. 1—10, xxxii. 1—5). ... Popolni kralj, ki ga pričakuje Izaija, bo mladika (potomec) Jesejevega debla, na katerem bo počival Božji duh modrosti, hrabrosti in religije in ki bo vladal v strahu Božjem, njegova bedra bodo opasana s pravičnostjo in zvestobo (xi. 1—3a, 5). Ne bo se zapletal v vojne ali zmage narodov; bojna oprema bo uničena (ix. 4/5); njegova duša se bo trudila, da utrdi med njegovimi ljudmi pravičnost (ix. 6b/7b; xi. 3b, 4). Sad njegove pravične vladavine bosta mir in red po vsej deželi. Jagnje se ne bo balo volka in leopard ne bo škodoval otroku (xi. 8/6); to se pravi, da ne bo, kakor se pojasnjuje v naslednjem stavku, več zatiranja in nasilja na sveti gori Božji, ker bo zemlja polna spoznanja Božjega, kakor je morje polno vode (primerjaj xxxii. 1, 2, 16). Ljudje ne bodo težili za politično slavo, temveč bodo živeli idilično vaško življenje (xxxii. 18, 20). Pod takšnimi popolnimi pogoji lahko zemlja samo napreduje, in se ji ni bati napadov sosednjih narodov (ix. 6a/7a/, xxxii. 15). Novo zrasla Jesejeva mladika bo kot svetilnik drugim narodom in prihajali bodo k njemu, da bi jih vodil in jim sodil (xi. 10). Upravičeno se bo imenoval ‚Čudoviti svetovalec‘, »Bog silni«, »Oče večnosti«, »Knez miru« (ix. 5/6/).

»Ta zamisel o bodočnosti povsem odgovarja Izaijevemu gledišču, da bo sodba privedla do duhovne obnove, moralne ter religiozne popolnosti.« (The Jewish Encyclopedia, zv. 8, str. 506)

V Hebrejskih spisih je bilo dano Hebrejcem veliko mesijanskega upanja. Zagotovo pa pri tem ni bilo nič »nebeškega«! Kaj pa piše v nebiblijskih židovskih spisih? V isti enciklopediji piše tudi: »V rabinski apokaliptični literaturi prevladuje osnutek zemeljskega Mesije in je ob koncu prvega stoletja našega štetja od judaizma tudi uradno priznan.« (str. 510)

ZEMELJSKO UPANJE

Prvotno hebrejsko upanje je bilo potemtakem zemeljsko. Torej ni nobenega biblijskega dokaza, da bi bili njihovi zvesti predniki Abraham, Izak in Jakob upali na življenje v nebesih. Tudi zakon, dan po Mojzesu, ni dajal takšnega upanja. Isto se lahko reče tudi za poetične in preroške knjige Hebrejskih spisov.

V znanem delu Dictionnaire de Theologie Catholique piše o tem: »Upoštevajte v Stari Zavezi vso zemeljsko blagostanje, v katero je upal veren človek na osnovi Božje obljube, ki je bila dana njemu, njegovi družini in zemlji. Razen tega so pričakovali duhovne in moralne darove in upali so, da bo prišel Mesija in kralj.« (Kurziv naš.)

Protestantski Dictionnaire Encyclopedique de la Bible to potrjuje. Takole beremo: »Upanje, ki je dano v Stari Zavezi se je razvijalo postopoma. Pričelo je z zemeljskimi blagoslovi, politično obnovo in ponovno naselitvijo prebivalcev. ... To upanje se je razvilo in postalo splošno. ... ‚Večni služabnik‘ bo prišel; in s svojim trpljenjem in ponižanjem bo rešil ljudi. Izaija 42:1—4 pokaže, da svet zaupa njegovim naukom. Zatem pride slava večnega služabnika, mesijanska doba in obnovljenje človeštva.« (kurziv naš.)

To zemeljsko upanje Hebrejcev je lepo pojasnjeno v The Jewish Encyclopedii: »... preroki so razvili upanje v vzorno mesijansko prihodnost po vladavini sina Davidove hiše — v zlato dobo rajske blaženosti ... Prišla bi v obliki sveta popolnega miru in harmonije med vsemi stvarjenji, angelskega stanja, preden je grešil. (Iza. xi. 1—10, 1xv. 17—25; ‚nova nebesa in nova zemlja‘.) ... ‚spreobrnjenje vseh stvarjenj, da postanejo ena družina, ki bo živela po Božji volji‘ je glavni predmet mesijanskega upanja Izraelcev; le odstranitev ‚kraljestva nasilja‘ se mora zgoditi pred vzpostavitvijo Božjega kraljestva. ... Perzijsko-babilonsko leto dvanajstih milenijev (tisočletij) je bilo spremenjeno v hebrejski eshatologijia v univerzalni teden po sedem milenijev, kar odgovarja ustvarjalnemu tednu — in stavku ‚tisoč let je v tvojih očeh kot včerajšnji dan‘ (Ps. xc. 5 /A. V. 4/) pospešuje misel, da po sedanjem svetu muk (‚olam ha-zeh‘) pride sabatni milenij, ‚svet, ki mora priti‘ ( ‚olam ha-ba‘...).« (zv. 5, str. 209—211.) (naš kurziv)

VSTAJENJE IN NE PRIROJENA NESMRTNOST

Stoletja Hebrejci niso verovali v poganski nauk o nesmrtnosti človeške duše. Hebrejci so bili izobraženi ljudje in vsak pismeni Hebrejec je lahko bral zvitke Hebrejskih spisov, ki izrecno trdijo, da »duša (hebrejsko ne’feš)« lahko umre. Navajamo le nekaj stavkov: 1. Mojzesova 19:19, 20, 4. Mojzesova 23:10, Jozua 2:13, 14, Psalm 22:29 (30. vrsta v hebrejskih Biblijah), Ezekiel 18:4, 20.

Zato je zgodnje hebrejsko upanje na življenje na Zemlji v raju, ki ga bo obnovil Mesija, počivalo na verovanju v vstajenje, ne pa na veri v prirojeno nesmrtnost. To potrjuje The Jewish Encyclopedia, kjer beremo: »Vstajenje je bilo sestavni del mesijanskega upanja. (Iza. xxvi. 19; Dan. xii. 2) ... Najprej so na vstajenje gledali kot na čudežno darilo, ki je zagotovljeno samo pravičnim ..., zatem so verovali, da bodo vstali vsi, povezano pa naj bi bilo s poslednjo sodbo. ... Hilelitom in šamaitom pa je sporna točka to, ali je proces oblikovanja telesa pri vstajenju isti kakor pri rojstvu.« (Zv. 5, str. 216)

V istem uglednem hebrejskem poročilu se izjavlja v zvezi z »geheno« (krščanskim »peklom«) naslednje: »Nobene biblijske osnove ni za verovanje v kaznovanje duše po smrti; to je bil ‚prispevek‘ Babiloncev in Perzijcev, ki se je hebrejsko obarval z besedo »gehinom« (dolina Hinom), ki je bila oskrunjena z ognjem žrtvovanja Molohu, ki mu ga je prinašal Manasej (2. Kraljem xxiii. 10).« (The Jewish Encyclopedia, str. 217.)

Zakaj potem danes hebrejski teologi na splošno učijo nauk o prirojeni nesmrtnosti in večnem mučenju? Supplemént au Dictionnaire de la Bible nam o tem takole poroča: »(Hebrejci) so najprej mislili, da obstaja rešitev na Zemlji ...; neglede na to, da je bilo mesijansko upanje sijajno in bi bodoča vladavina dolgo trajala — nekateri so celo, kot izgleda, verovali, da bo večna — in je temeljila na nacionalni in zemeljski naravi. Takšna vera je bila osnova tega religioznega obdobja. Zatem je prodrl nov izgled: ‚odkritje‘ srečnega obstoja po smrti.« (Naš kurziv.)

Kako so Hebrejci »odkrili«, da ima človek »dušo«, ki živi še po smrti telesa? Še enkrat nam ta znani leksikon nudi odločilno informacijo. The Jewish Encyclopedia priznava: »Samo zaradi stika Hebrejcev s perzijskim in grškim mišljenjem se je zamisel o duši ločeni od telesa in s svojo osebnostjo vkoreninila v judaizmu.« To potrjuje tudi Dictionnaire Encyclopédique de la Bible, kjer piše: »Zamisel o nesmrtnosti je nastala v grški miselnosti, medtem ko je upanje na vstajenje hebrejskega izvora. ... Po Aleksandrovih zmagah je judaizem postopoma sprejemal grško mišljenje.«

Če nekdo dvomi, da Hebrejci prvotno niso verovali v nesmrtnost duše, je dovolj, če povemo, da v prvem stoletju našega štetja to vprašanje še vedno ni bilo prepričljivo v hebrejskih razmišljanjih, kar se lahko dokaže, da so farizeji verovali v nesmrtnost, medtem ko saduceji niso. (Glej Josip Flavij: Antiquities, knjiga 18, 1. poglavje, 3, 4. odstavek; Vojne, knjiga 2, 8. poglavje, 14. odstavek; primerjaj Dejanja apostolov 23:8.)

PRVOTNO MESIJANSKO UPANJE PREDRUGAČENO

Kakor so Hebrejci postopoma opuščali svoje upanje v bodoče življenje z vstajenjem in prevzemali pogansko zamisel o nesmrtnosti ločene »duše«, tako se je preoblikovalo tudi njihovo prvotno mesijansko upanje. V prvem stoletju našega štetja je hebrejsko mesijansko upanje postalo narodnostno-politično upanje.

To potrjuje The Jewish Encyclopedia takole: »Hebrejci niso iskali rešitve v upanju v osebnega Mesijo, vse dokler ni padla dinastija Makabejcev ( v drugem stoletju pr. n. št.), in ko je zaradi despotske vladavine Heroda Velikega in njegove družine in tudi vsled vedno večje tiranije Rimskega cesarstva postalo njihovo stanje neznosno. Hrepeneli so po obljubljenem rešitelju iz Davidove hiše, ki bi jih osvobodil jarma osovraženega tujega vsiljivca.«

V svoji knjigi Life and Times of Jesus the Mesiah je Alfred Edersheim napisal: »Ves tedanji Izrael je pričakoval narodnostno obnovo in slavo. Vse drugo so bila samo sredstva za ta cilj; sam Mesija je bil le odlično orodje za uresničitev teh ciljev. ... Rabinska zamisel Mesije ni bila, da bi bil on ‚luč‘, ki bo svetila poganom in oslavljala svoj narod Izrael — temveč da bi zadovoljil želje človeštva.«

Edersheim dalje poudarja, da hebrejski religiozni voditelji okrog prvega stoletja našega štetja niso več pričakovali Mesijo — odkupitelja. Takole izjavlja: »Kolikor se lahko razbere njihove nazore iz njihovih zapisov, stari rabini niso več mislili na pomembne nauke o prvotnem grehu in o grešnosti naše celotne narave. ... Ker niso občutili potrebe po osvoboditvi od greha, lahko razumemo, zakaj v njihovem rabinskem izročilu ni bilo prostora za duhovniško službo Mesije in zakaj je celo njegova lastna trditev, da je prerok svojega ljudstva, bila popolnoma zasenčena z njegovo osebnostjo — kot kralja in rešitelja. To je v resnici bila stalno prisotna potreba, ki je postajala vedno bolj nujna, ker je izraelsko trpljenje kot naroda izgledalo skoraj nerazložljivo.«

Tako se je prvotno upanje Hebrejcev postopoma izgubljalo. Upanje o mesijanskem Kralju, ki ne bi bil vladar samo Hebrejcem, temveč tudi ‚svetilnik drugim narodom‘, se je umaknilo zanesenjaškemu pričakovanju narodnega voditelja, ki bi jim pomagal do zmage nad njihovimi političnimi in religioznimi sovražniki. Zemeljsko upanje o »sabatnem mileniju (tisočletju)«, v katerem bi Mesija vzpostavil »zlato dobo rajske sreče«, »svet popolnega miru in soglasja med vsemi stvarjenji« je zamenjalo nejasno nebeško upanje, osnovano na zamisli prirojene nesmrtnosti, kar so si izposodili od Babiloncev, Perzijcev in Grkov.

Leta so tekla. Noben politični Mesija ni osvobodil Hebrejcev ali da bi jih po uničenju Jeruzalema leta 70 n. št. ponovno zbral in naselil. Tako je celo to spremenjeno upanje v srcih Hebrejcev oslabelo, kakor piše Edersheim: »Zakaj se je tako nepojasnjeno zavlačevala rešitev Izraela in prihod Mesije? Tudi sama židovska vera se je s tem znašla pred nerešljivo skrivnostjo. Dana pojasnila so sporna, so samo domneve ali prizadevanja, da se izigra vprašanje. Edini namen je oblastno vsiljevanje molka vsem poizvedovanjem — molči se, kadar kdo vpraša o slepi in žalostni podložnosti nerazložljivosti ... molči se o nenehno ponavljajočem razočaranju in obupu. Njihovo upanje je enako neuspešnemu objokovanju porušenega svetišča.«

Na srečo je upanje o zemeljskem raju, obnovljenem pod vladavino Mesije, še vedno dostopno iskrenim Hebrejcem in nekateri so ga že sprejeli ter si obrisali solze. Toda mnogi naši drugi bralci niso dobili odgovora na vprašanje, kako je prihod Jezusa Kristusa, Mesije, vplival na upanje o »sabatnem mileniju« »miru in soglasja med vsemi stvarjenji« na Zemlji? In če je Kristus to upanje potrdil, zakaj pravzaprav vsi protestanti in katoliški »kristjani« ne pričakujejo tega milenija?

[Slika na strani 13]

Ateist — »srečna bodočnost«? Hindus ali budist — nirvana? Katolik ali protestant — »večno blaženstvo v nebesih«? Kakšno upanje nudi Biblija?

[Podčrtna opomba]