»Spodbujeni z živim upanjem«
»Do sedaj trdo delamo in se trudimo, ker smo upanje svoje postavili na živega Boga, ki je Rešitelj vseh ljudi, posebno zvestih.« (1. Tim. 4:10, NS)
1. Zakaj bi nas Božja beseda morala spodbuditi k delovanju?
V BOŽJI besedi Bibliji najdemo »prijetne besede; — in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice«. (Prop. 12:10) Te besede so še posebej prijetne, ker v nas budijo živo upanje — upanje na večno življenje pod kraljevsko ureditvijo, za katero je suvereni Gospod Jehova tako prijazno poskrbel po svojem Sinu, Jezusu Kristusu. (Jan. 3:16; Rim. 15:12, 13) Propovednik je rekel, da so »besede modrih kakor bodice«, ker spodbujajo poslušalce k delu. Besede modrosti in upanja, ki jih beremo v Božji besedi, bi nas morale spodbuditi, da marljivo delamo in se trudimo v službi za interese njegovega pravičnega kraljestva. (Propov. 12:11, EI)
2. Kaj so pričakovali verni ljudje?
2 Vse odkar je Jehova v Edenskem vrtu dal obljubo, so ljudje, ki so verovali v Boga, pričakovali sodni dan, ko bo mesijansko seme zdrobilo glavo kači. (1. Moj. 3:15; Rim. 16:20) Ta dan sojenja satanovemu svetu, bo dosegel vrhunec, ko bodo osvobojeni vsi, ki so upali v Jehovino kraljestvo pod Kristusom. (2. Tim. 4:1, 18; Luk. 21:28)
ZANESLJIVO UPANJE
3. a) Zakaj je to upanje sigurno? b) Kaj bi nas moralo spodbuditi k javnemu oznanjevanju našega upanja?
3 Biblijska knjiga Hebrejcem ima v enajstem poglavju napisan dolg seznam mož in žena, ki so pokazovali zgledno vero. ‚Trdno so pričakovali tisto, kar so upali.‘ Zanje je bilo takšno upanje stvarnost in po njem so postopali, medtem ko so pričakovali »mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog«. Čeprav niso dočakali izpolnitve obljub v svojih dneh, so to »oddaleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na Zemlji«. (Hebr. 11:1, NS; 11:10, 13) Izpolnitev tega upanja danes ni tako »daleč«, ker je Kraljestvo tukaj! Koliko več razlogov torej imamo, da naše upanje javno oznanjujemo! (Mat. 24:14, 33)
4. O čem je prerokoval Enoh in kako se to danes nas tiče?
4 Nekateri od teh zvestih mož, ki so ‚trdno pričakovali, kar so upali‘, so živeli v času Božje sodbe, tako kakor živimo danes mi. Jehova jih je uporabil, da so opozarjali hudobne ljudi. Tako je Enoh v dneh pred potopom oznanjeval pokvarjenim ljudem: »Glej, prišel je Jehova z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.« (Juda 14, 15) Ta sodba je bila ponazoritev Božjega sojenja današnjega sveta, ki je nezaslišano brezbožen.
5. Kakšen zgled nam je zapustil Noe s svojimi deli vere?
5 Tudi Noe, ki je preživel izvršitev Jehovine obsodbe nad brezbožnim svetom, je bil »glasnik pravičnosti«. (2. Petr. 2:5) Trudil se je, da je delal po veri, ko je gradil »barko v rešitev hiše svoje; po njej (veri) je obsodil svet«. (Hebr. 11:7) Noe je bil odličen zgled za nas danes. Skoraj bo izvršena »pravična sodba Božja« nad tistimi, ki »ne poznajo Boga«, kaznovani bodo z »večno pogubo«; ločeni od »obličja Gospodovega in izpred slave moči njegove«. Medtem ko se nam približuje ta sodba — je zdaj bolj kot kdajkoli prej na Zemlji čas za oznanjevanje Jehovine pravičnosti! (2. Tesal. 1:5—10)
6. a) Katera sodba v starem času poudarja neizogibnost »velike stiske«? b) Kako se lahko izognemo te sodbe?
6 Med tistimi, ki so javno oznanjevali svoje upanje v Božje kraljestvo, so bili: Abraham in Sara ter Izak in Jakob. Abraham je živel v času, ko je Jehova izvršil obsodbo nad Sodomo in Gomoro. Zelo si je prizadeval, da se Sodome ne uniči, celo tedaj, če bi se v njej našlo samo deset pravičnih ljudi (kot njegov nečak Lot). Končno mu je Bog rekel: »Ne pokončam zaradi tistih desetih.« Podobno kot Abraham tudi mi danes upamo, da bo množici prizaneseno uničenje v prihajajoči »veliki stiski«. Vendar ne bo! Ta brezbožni svet mora biti uničen, kakor sta bili Sodoma in Gomora; to bo očiščenje zemlje v pripravi za obnovljeni raj. Edini način, da preživimo Božjo sodbo je, da nismo »del tega sveta«, kakor niso bili Lot in njegova družina, ki so ušli iz Sodome pred ognjenim uničenjem. Pogubno bo tudi, če se kdo vrne k stvarem v svetu. »Spominjajte se žene Lotove.« (Luk. 17:26—32; 1. Moj. 18:22—32; 19:15—26; Mat. 24:21; Jan. 15:19)
7. Kakšno prednost, podobno Ezekielovi, imamo mi danes in kako bi v zvezi z njo morali postopati?
7 Med tem zvestim »oblakom prič«, za katere pravi Pavel v listu Hebrejcem, 11. poglavje, da so »prepričani o stvareh, ki jih ne vidijo« (EI), je tudi »Samuel in (drugi) preroki«. In kakšen pogum so pokazovali z oznanjevanjem Jehovine besede! (Hebr. 11:32; 12:1) Med nje se šteje tudi Ezekiel, ki je iz Babilona prerokoval Jehovino sodbo odpadlemu Jeruzalemu — sodbo, ki je sledila leta 607 pr. n. št. Resnost Ezekielove naloge jasno vidimo iz ‚Jehovine besede‘, ki jo je pogosto dobil. Glasila se je: »Ako pa čuvaj vidi meč prihajati, a ne zatrobenta in ljudstvo ne bo posvarjeno, meč pa pride ter pobere koga izmed njih: ta bo vzet v krivici svoji, ali kri njegovo bom zahteval iz roke čuvajeve. Tebe torej, sin človečji, sem postavil hiši Izraelovi za čuvaja, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu.« (Ezek. 33:6, 7; 3:17—21) Ali danes vidimo »prihajati meč«? Ali razumemo, da sedanja »stiska« med narodi neizprosno pelje v Božjo bitko, Harmagedon? Zato moramo ‚zatrobiti z opozorilno trobento‘ in ljudem pokazati pot do Božjega Kraljestva — njihovega edinega upanja. Kakšna prednost je, sodelovati v tem delu opozarjanja v dnevu sodbe, tako kakor je nekoč to delal Ezekiel. (Mat. 24:3—8, 14; 25:31, 32; Razod. 16:13—16)
»DOVRŠEVALEC NAŠE VERE«
8. Kakšen dober zgled je dal Jezus glede opozarjanja?
8 Zatem ko je opisal velik »oblak prič«, od katerih so mnogi oznanjevali opozorilno vest v predkrščanskem času, obrne pozornost na »začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa«. Ta Božji Sin je neustrašeno oznanjeval Božje kraljestvo v dneh sodbe — izvršitev te sodbe je prišla z uničenjem Jeruzalema leta 70. n. št. Pavel spodbuja nas, ki živimo v drugem dnevu sodbe, naj upoštevamo Jezusov zgled, kadar je bil pod pritiskom, ‚da ne omagamo, pešajoč v dušah svojih‘. (Hebr. 12:1—3; Jan. 12:31)
9., 10. a) Katera hrana je bila Jezusu bolj dragocena? b) Glede česa je Jezus poučil svoje učence?
9 Nihče ni za interese Jehovinega kraljestva delal več kot Božji Sin. V tem je posnemal svojega Očeta v nebesih, ker je rekel: »Oče moj dela doslej, tudi jaz delam.« Služba za Kraljestvo je Jezusu pomenila tudi več kot telesna hrana, ker je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal. ... Glej, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev. Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje.« (Jan. 5:17; 4:34—36)
10 Jezus je opozoril na svojo žetev ljudi, ki »so bili izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«, in dal je zgled za žetveno delo, ko je hodil skozi mesta in vasi, ter poučeval in oznanjeval upanje v Kraljestvo. To je bilo istočasno opozarjanje, ker je Jezus svoje dvanajstere učence, preden jih je odposlal, poučil: »In če vas kdo ne sprejme in tudi ne posluša besed vaših, odidite iz tiste hiše ali tistega mesta in otresite prah z nog svojih. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomski in Gomorski zemlji v dan sodbe nego tistemu mestu.« (Mat. 9:35—10:15)
‚VEČJA DELA OD TEH‘
11. Kakšen nenavaden komentar je Jezus dal malo pred svojo usmrtitvijo?
11 Tistega večera preden so ga usmrtili, je Jezus svojim učencem govoril o svoji tesni zvezi z Očetom pri izvrševanju del in je zatem dodal: »Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam, in bo vršil še večja dela od teh: kajti jaz grem k Očetu.« (Jan. 14:9—12) Katera dela je Jezus mislil? Kako bi bila lahko večja kot tista, ki jih je opravljal sam Božji Sin skupaj s svojim Očetom?
12. Kako je pokazal Jezus, kaj bodo vključevala ta »večja dela«?
12 Nekaj dni pozneje, po njegovi smrti in vstajenju, se je Jezus prikazal učencem v Galileji ter jim povedal, kaj bodo vključevala »večja dela«, rekoč: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta (sestava stvari).« Jezus jih je poučeval še štirideset dni o Božjem kraljestvu, zatem jim je, preden je šel v nebesa, rekel: »Temveč prejmete moč, ko pride sveti duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.« (Mat. 28:16—20; Dej. ap. 1:3—8)
13. Kakšno ‚temeljito pričevanje‘ se je dajalo v dneh apostolov?
13 Jezus je torej govoril o velikem delu pričevanja in poučevanja, ki bo prodrlo do vseh krajev Zemlje. Zatem ko je bil ob binkoštih na njegove učence izlit sveti duh, se je začela ta akcija oznanjevanja z Jehovinim blagoslovom, rezultat pa je ‚temeljito pričevanje‘ (NS). Eden od tistih, ki so v tem delu prednjačili, je bil apostol Pavel, ki je ob pravem času rekel starešinam krščanske skupščine v Efezu: »Kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah, (temeljito) pričujoč Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa.« (Dej. ap. 20:20, 21, 24; 2:40; 10:42; 23:11; 28:23)
14. a) V kakšnem obsegu so oznanjevali pred letom 70 n. št.? b) Kako so gledali delavci na »predanost Botru«?
14 Ti kristjani iz prvega stoletja so se dela opozarjanja ljudi in poučevanja o »dobri vesti« lotili tako, da so bili Hebrejci popolnoma seznanjeni s prihajajočim uničenjem Jeruzalema — ki je prišlo nadenj nenadoma leta 70. n. št., točno tako, kakor je prerokoval Jezus. (Mat. 23:37, 38; 24:15—22) Medtem ko se je približevala izvršitev obsodbe, je lahko apostol Pavel napisal, da se je upanje o »dobri vesti« ‚oznanilo po vsem stvarstvu pod nebom‘. (Kol. 1:23, EI) To temeljito pričevanje je zares pokazalo celo večja dela od tistih, ki jih je izvršil Jezus! Kdo pa so bili delavci? Ponižni možje in žene, ki so postavili predanost Bogu na prvo mesto v svojem življenju. Lahko so rekli skupaj z apostolom Pavlom: »Predanost Bogu (NS) pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega. ... Kajti zato se tudi trudimo in nas sramote, ker smo upanje svoje postavili na živega Boga, ki je Rešitelj vseh ljudi, posebno vernih.« (1. Tim. 4:8—10) Njihovo ‚temeljito pričevanje‘ in sodelovanje na ‚večjih delih‘ v tem dnevu sodbe je Bog bogato blagoslovil.
SODOBNE PRIČE
15. Kako se dejavnost Jehovinih prič razlikuje od delovanja religij krščanstva?
15 V tem končnem dnevu sodbe brezbožnega sveta, ki se je začel ob izteku »časa narodov« leta 1914 n. št., je velika množica prič preplavila Zemljo z oznanjevanjem Jehovinega imena in Kraljestva. Krščanstvo mrko gleda na njihov način pričevanja o tem upanju, tako kakor so hebrejski religiozni voditelji zviška gledali na Jezusa in njegove apostole. (Luk. 21:24; Jan. 7:45—52; Dej. ap. 5:27—29) Jehovine priče ne računajo na maloštevilne izbrane duhovnike, ki so se šolali na religioznih semeniščih, da bi jih predstavili na prižnici, po televiziji ali po radiu. Nasprotno, sami so skupnost oznanjevalcev, ki šteje več kot dva milijona — in ti osebno oznanjujejo. Upanje o »dobri vesti«, ki so ga sprejeli v svoja srca, oznanjajo od hiše do hiše, na javnih mestih in priložnostno. (Dej. ap. 5:42; 20:20, 21; 1. Petr. 3:15) Zvesto razglašajo opozorilo, da je ta svet v sodnem dnevu in da se bo soočil z »veliko stisko, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo«. (Mat. 24:21, 22, EI)
16. Kakšne osebe je izbral Jehova, da danes izvršujejo njegovo delo?
16 Krščanske Jehovine priče so zato v sodobnem času dosegle s pomočjo Božjega duha ‚večja‘ — obsežnejša dela kakor so bila dela Jezusa, ko je bil na Zemlji. Toda zasluge za to ne pripisujejo sebi. Raje se veselijo, da so takšni, kakršne je opisal Pavel: »Kajti glejte poklic svoj, bratje, da ni (od Boga) poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog in to, česar ni, da uniči to, kar je: da se ne hvali nobeno meso pred obličjem Božjim.« (1. Kor. 1:26—29) Često je ponižna Priča za Kraljestvo »neumna« po posvetnih merilih, toda bogata v veri, ki dosega srca tistih, ki si vzamejo čas in prisluhnejo.
IZRAŽATI NAŠE »ŽIVO UPANJE«
17. Kako je Jehova v službenem letu 1979 blagoslovil svoje ljudstvo v soglasju s Psalmom 145:10—14?
17 V službenem letu 1979 je Jehova čudovito blagoslovil oznanjevanje svojega ljudstva po vsej Zemlji, pomagal mu je, da je znova dosegel ‚večja dela‘ kljub prepovedim, preganjanju in gospodarskim pritiskom. Ponovno so dali ogromno pričevanje za Jehovino ime in Kraljestvo.
18. a) Kako je z novokrščenimi? b) Kakšne sadove je prinesla služba kraljestva? c) Kakšno je bilo poročilo s Spominske svečanosti leta 1979 in kaj upamo glede mnogih obiskovalcev?
18 V poročilu je posebej poudarjeno število krščenih, 113 672, kar je 19,6 odstotkov več kot je bilo krščenih leto dni prej. Poraslo je tudi število Prič na delu, več ur je bilo posvečenih službi za Kraljestvo, povečalo se je število ponovnih obiskov pri zainteresiranih in večje je število biblijskih študijev, ki se jih vodi s takšnimi ovcam podobnimi ljudmi. To delo poučevanja prinaša sadove in to potrjuje doslej največji obisk na našem najvažnejšem sestanku v vsem letu — na svečanosti v spomin na Jezusovo smrt, prisotnih je bilo 5 323 766 ali 4,4 odstotka več kakor leto dni prej. Upamo, da bodo ti trije milijoni obiskovalcev, ki niso Priče, še dalje napredovali v smeri ‚javnega oznanjevanja za rešitev‘. (Rim. 10:8—10)
19. a) Kakšna navdušujoča poročila vključuje pionirska služba? b) Kako pionirska služba prispeva k »večjim delom«?
19 Navdušujoče je videti, kako še naprej rastejo vrste polnočasnih »pionirskih« oznanjevalcev Kraljestva. Z mesečnim povprečjem 127 558 pionirjev je dosežen 10,5 odstoten porast z ozirom na 1978. leto. Ti pionirji so veliko prispevali pri opravljanju ‚večjih del‘ v tem »času konca«; in mnogi od njih so bili blagoslovljeni in so napredovali v svoji aktivnosti zaradi štirinajstdnevnega tečaja za pionirsko službo, ki je bil prirejen po vsem svetu. (Dan. 12:4) Mnogi drugi prav tako pokazujejo zanimanje, da se prijavijo za polnočasno »splošno pionirsko službo«. Samo avgusta se je za to službo prijavilo 896 oseb v Združenih državah in 777 na Japonskem. Mnoge dežele so prav tako poročale o najvišjem številu tistih, ki so sodelovali v »pomožni pionirski službi« — razširjenem delovanju v enem ali več mesecih — in to še naprej spodbuja skupščine k »večjim delom«.
20. a) Kakšna spodbuda bi morala biti za nas poročilo za leto 1979? b) Kako naj bi zato delovali v zvezi z našim živim upanjem?
20 Resnično, poročilo za službeno leto 1979 bi naj bilo močan razlog za veselje Jehovinih prič po vsej Zemlji. Vse bi moralo spodbuditi k še večjemu sodelovanju v »večjih delih«, dokler je še čas. Spodbudi naj nas, da se »držimo izpovedi svojega upanja neomahljivo« in da lahko po Jezusu »prinašamo vedno hvalno daritev Bogu, to je ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo«. (Hebr. 10:23; 13:15) Da, naše ‚živo upanje‘ bi za nas moralo biti vedno stvarno!