Potrebujejo prijatelje
ZAZVONIL je telefon, klicala je žena krščanskega brata: »Oh, brat, zdravnik mi je rekel, da bo moj mož živel le še tri mesece. Ne vem, kako naj mu to povem, pa sem takoj pomislila nate. Prosim te, ali bi hotel govoriti z njim?« Po nekaj sekundah je dobila odgovor: »Seveda, upam, da ga bom lahko obiskal jutri zjutraj.«
Naslednje jutro sta se moža prisrčno pozdravila. Ko so popili kavo, je obiskovalec vprašal bolnega prijatelja, kako se počuti. »Čisto dobro. Operacija je uspela, sedaj je le vprašanje, kako si bom opomogel.«
»To zveni spodbudno. Pokazuje, da si pogumen. Kot Božji služabnik si lahko vedno vesel, celo če bi počasi okreval, morda počasneje, kot sedaj računaš. Toda karkoli se zgodi, lahko vse prenesemo v moči našega nebeškega Očeta, ali ne?«
Bolnik, mož v zrelih letih, je pogledal svojega prijatelja naravnost v oči. »Glej no! Ali veš ti o meni nekaj, kar jaz sam ne vem?« Obiskovalec mu je mirno odgovoril: »Res je. Zdravnik je govoril s tvojo ženo in kar ji je rekel, je zelo resno. Misli, da je v nevarnosti tvoje življenje. Seveda, on je prvi zdravnik, ki je povedal svoje mišljenje, toda to pokazuje, da bi morali nekaj narediti. Mar ne bi bilo pametno obiskati nekega drugega zdravnika, ki bi ti morda lahko pomagal z drugačnim zdravljenjem? Ne bi bil prvi bolnik, ki bi živel veliko dlje, kot so zdravniki predvidevali. Morda pa bi bilo bolje, da že sedaj urediš stvari, v primeru, če se ti bolezen poslabša? Pripravljen sem ti pomagati v vsakem pogledu.«
Pogovor se je nadaljeval, toda slišali smo dovolj, da smo videli, kako pošten in koristen je bil. Bolniki imajo pravico izvedeti resnico o svojem zdravstvenem stanju, še posebej kadar vprašajo.
ZAKAJ VČASIH OKLEVAMO?
Morda neradi obiščemo nekoga, čigar življenje se bliža koncu. Vidimo in čutimo razdiralno moč smrti, in to nas plaši. (Hebr. 2:14, 15) Toda prosimo te — kakor v vseh primerih, kadar so tvoji prijatelji v velikih težavah — nikar v takih situacijah ne misli nase. V Pregovorih 17:17 ni zaman napisano: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« Zato te kot člana krščanske skupščine tvoj brat ali sestra potrebujeta bolj kot kdajkoli prej. Ne dovoli, da te žalostno stanje tvojega bolnega prijatelja navede, da te vodijo občutki, namesto da bi skrbel za njegove dejanske potrebe. Pomisli na to, kaj je zanj najboljše, in bodi mu dober prijatelj. To bo odstranilo napetost in iskreno veselje služenja drugim bo pozdravilo tvojo žalost.
KAJ REČI?
Kadar obiščeš zelo bolnega človeka, je najbolje, da razumeš, da mu ne boš pomagal z narejeno veselostjo. Prijazno vprašanje: »Hočeš, da malo posedim pri tebi?« — je lahko dober začetek. Vprašanja: »Kako se počutiš?« ali »Lahko zate kaj naredim?« ti lahko pokažejo, o čem se bolnik želi pogovarjati. Če se boji neznanih stvari, ki se mu lahko pripetijo, bo o tem zelo težko govoril. Nekdo morda težko pove, kaj se dogaja v njegovih mislih in srcu. Toda če bolnik želi govoriti o slabih izgledih svoje bolezni, ga ne prekinjaj z besedami, ki dajejo lažno upanje kot na primer: »Oh, ne smeš misliti na to! Saj ti bo bolje.« Iskreno se strinjaj z njim, da se stvari lahko obrnejo na slabše, toda celo tedaj naj vse prepusti sposobnostim nebeškega Očeta. (Filip. 4:6, 7)
Rečeš lahko: »Bi rad, da ti preberem nekaj vrst iz Biblije?« Takšne tolažilne besede bodo v njem krepile vero. Bolnikom so všeč Psalmi, ker so v njih čudovito izraženi globlji občutki človeka v stiski in njegov klic k Jehovi za pomoč.
Ljudje, ki so težko bolni, so običajno zelo utrujeni in nimajo moči za pogovor. Zato v takih situacijah ni treba veliko govoriti. Sedeti mirno ob bolnikovi postelji in ga držati za roko, je že samo po sebi vir tolažbe. Celo če bolniki ne prosijo, da se moli, bodo naši prijatelji, ki jih morda čaka smrt, zelo cenili, če se jim njihovi krščanski bratje želijo pridružiti v molitvi. Če boš lahko našel besede, polne vere v Jehovino željo in moč, da podpira tvojega prijatelja v takšnih težkih situacijah, tedaj bosta doživela vzvišeni trenutek edinosti v duhu.
Čeprav ne bi smeli na težkega bolnika nikoli pritiskati, da svoje zadeve pravočasno uredi, je vendarle dobro, da iščemo trenutek, ko bo hotel o tem govoriti. Potolažilo ga bo, če mu njegovi krščanski prijatelji obljubijo, da bodo poskrbeli za vse, če bi on umrl — posebno za njegovo ženo in otroke, ali če gre za ženo, za njenega moža. Morda je potrebno tudi zapisati, če gre za skrbništvo ali pravice, ki jih je treba prenesti. Še sigurneje bi bilo, posvetovati se z odvetnikom, da bi se poskrbelo za izpeljavo poslednjih želja.
Seveda naj bi naši obiski ne bili vedno tako resni, kakor smo sedaj opisali. Vse je odvisno od stanja, v kakršnem se znajde tvoj bolni prijatelj. Bolniki se zelo radi spominjajo srečnih trenutkov v svojem življenju. Ali veš za kakšen prijeten skupen doživljaj? Povej mu ga in prepričan si lahko, da bo bolnik, ko se boš poslovil, razmišljal o takšnih spominih. V srcu gorečega Jehovinega služabnika lahko prebudiš globoki občutek sreče, čeprav sedaj ne more ničesar narediti na področju oznanjevanja »dobre vesti«. Spomni ga na vse, kar je naredil s tem v zvezi v preteklosti. Toplo pohvali bolnike za njihovo vztrajnost in dober zgled, ki ga dajejo s tem, ko svoje trpljenje prenašajo z vero in vedro. (Hebr. 6:10)
PREMAGAJ STRAH
Strinjal se boš, da so tisti, ki so se sprijaznili z boleznijo ali nesrečnim slučajem, ki lahko prekine naše življenje, bolj sposobni pomagati drugim, ki se naj bi soočili s smrtjo. Dokaz zrelosti je, da ne zanikamo stvarnosti, s katero se bomo morda morali vsi soočiti.
Toda kaj lahko naredimo, če nas muči strah pred smrtjo, da bi lahko premagali te slabe občutke in temne misli? Predvsem ne poskusi prezreti svojega strahu. Vzemi si čas za razmišljanje o negotovosti sedanjega življenja in rešitvi, ki jo daje Bog. Prijatelji Boga, nebeškega izvora življenja, lahko o tem razmišljajo realno in uravnovešeno. Vedo, da je smrt pravzaprav spanje brez zavesti, bolečin in strahu. (Jan. 11:11—14) Jezus je oznanjeval, da bodo mrtvi obujeni, rekoč: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven.« (Jan. 5:28, 29) Čeprav so Jezusa njegovi nasprotniki usmrtili, ga je nebeški Oče vrnil v življenje. Po tem čudežu piše apostol Pavel: »Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi.« (1. Kor. 15:3—8) Da, zares je bilo veliko dokazov, da je Kristus vstal.
Kristjani vedo, da življenje, ki se ga razveseljujejo sedaj, ni najvažnejše. Imeti Božje priznanje je veliko dragocenejše, ker ima »obljubo življenja sedanjega in prihodnjega«. (1. Tim. 4:8) Bodi prepričan, da nam bo Jehova ob soočenju s smrtjo dal moči, če jo bomo potrebovali. (Ps. 46:1)
»NISMO ZAPUŠČENI«
Če si prepričan, da je le malo upanja na ozdravljenje, tedaj je gotovo potrebno, da ostaneš duhovno uravnovešen. Morda se po tvojih misli podijo vprašanja, kot na primer: »Zakaj ravno jaz?« Morda te vznemirja strah in občutek zapuščenosti. Bori se proti njemu. Obvladaj svoje misli. Še vedno si živ in Jehova je blizu. Misli na to, da bo satan hotel izkoristiti tvojo slabost in poskušal oslabiti tvojo vero v Boga in njegove obljube. Toda v tej borbi nisi sam. Jehova »te ni zapustil«. (2. Kor. 4:9)
Prosi prijatelje da ti pomagajo, posebno tiste, ki so že prebrodili mnoge težave z Jehovino pomočjo. Imej trdno vero v vse Božje obljube. Glej naprej, na čas, ko se boš vrnil v življenje in boš videl vse Jehovine blagoslove. Kakšen čas bo to! Večno živeti med pravimi prijatelji, brez bolečin in žalosti. Bog Jehova želi, da mi vsi večno živimo. Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre.« (Jan. 11:25)
SPOMNI SE SVOJIH ŽALUJOČIH PRIJATELJEV
Če neki krščanski brat ali sestra umre, ne pozabi njegovih bližnjih sorodnikov. To je čas, ko naj bi se vživel v njihov položaj. Ali si lahko zamisliš, kako se počutijo po takšni izgubi ljubljene osebe? Nadaljevati morajo s svojim običajnim, vsakdanjim življenjem, le da so globoko prizadeti. Sedaj je čas, ko najbolj potrebujejo prijatelje — prijatelje, ki jih bodo poslušali. Povedati nekomu, kaj je rekel ali storil mož, žena ali otrok, je lahko tolažilno in pomirjajoče. Nemogoče je, da bi svoje drage izgubljene takoj pozabili. Medtem jim lahko pomagamo, da ponovno zaživijo svoje vsakdanje življenje.
Za svoje žalujoče prijatelje lahko veliko narediš. To je lahko telefonski pogovor ali nepričakovano povabilo na kosilo ali večerjo. Jih lahko povabiš k sodelovanju pri svojem osebnem študije Biblije? Ali so urejene vse uradne in finančne formalnosti? Ali imajo dovolj denarja za življenje, in če nimajo, ali smo jim pripravljeni pomagati s tistim, kar nam je dal Jehova?
Jasno je torej, kdaj nas naši prijatelji še posebej potrebujejo — v času žalosti, skrbi in celo strahu. Jezus je povedal priliko o dobrem Samarijanu, ki nam lahko koristi v takem času. Nikar ne dovolimo, da bi se za nas reklo, ‚šel je mimo‘, kakor je bilo z duhovnikom in levitom v Jezusovi prispodobi. (Luk. 10:29—37) Sedaj bomo veliko lažje razumeli, kar je zapisano v Propovedniku, v sedmem poglavju, drugi vrsti: »Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine.« Tudi Jakob je pisal: »Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za vdove in sirote v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.« (Jak. 1:27) Jehova naj nas blagoslovi, medtem ko delamo tako!