Veseli se v »Bogu, ki daje upanje«
»Zakaj ti si moje upanje, moj Bog, moje zaupanje, Jehova, od moje mladosti.« (Psalm 71:5, EI)
1., 2. a) Kakšen svetopisemski dokaz imamo, da Bog skrbi za nas? b) Kako se lahko dopolni naše veselje?
ALI kdaj postojiš in razmisliš o svojem dragocenem odnosu z Bogom? Kako ganljivo je vedeti, da Bog skrbi za nas! Resnično z Jehovinega gledišča narodi niso nič več kot kapljica v vedru. Zato smo gotovo kot posamezniki v njegovih očeh zelo majhni, vseeno pa nam Jezus Kristus zagotavlja: »Mar ne prodajajo dveh vrabcev za vinar? pa ne eden od njiju ne pade na tla brez Očeta vašega. Vam so pa tudi lasje na glavi vsi sešteti. Ne bojte se torej; vi ste boljši od mnogo vrabcev.« (Mat. 10:29—31; Iza. 40:15)
2 Če Bog opazi, da je padel en vrabec, koliko več usmiljenja mora imeti z nami, ljudmi, ki jih je ustvaril po svoji podobi! (1. Moj. 1:26) Naš Bog je v resnici veličasten zaradi svoje modrosti in ustvarjalne moči, toda še večji je ravno zaradi svoje skrbi za potrte in v pokazovanju ljubezni do človeštva. (Ps. 33:4, 5) Zares je prednost, da smo lahko deležni njegove ljubezni in da jo obdržimo, tako kakor nam zagotavlja Jezus: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.« Jezus je zatem dodal: »To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.« (Jan. 15:10, 11, EI)
3. Zakaj je David in zakaj lahko mi popolnoma zaupamo Jehovi?
3 Tudi v teh kritičnih dneh se lahko veselimo, ker nam je naš ljubeči Bog dal upanje. Izgleda, da je David napisal 71. psalm zatem, ko je šel skozi težke preizkušnje in zato hvali suverenega Gospoda Jehovo kot svoje upanje in zaupnika od mladosti. Ko se je na primer David soočil z okornim velikanom Goliatom, je izjavil: »Jehova, ki me je rešil iz krempljev leva in medveda, me bo rešil iz rok tega Filistejca.« Jehova je tako storil! (1. Sam. 17:37, 45—50, EI) Jehova vse do današnjega dne podpira maziljeni preostanek svojih prič, ki so mu s čvrstim upanjem zvesto služili ‚od svoje mladosti‘.
POTREBA PO ŽIVEM UPANJU
4. Zakaj so stvari »poprej napisane« izvor upanja?
4 Jehovine obljube, zapisane v njegovi besedi, so resnično izvor zanesljivega upanja za bodočnost. Apostol Pavel izjavlja: »Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem upanje.« (Rim. 15:4) Seveda mi potrebujemo upanje, toda kako nam stvari »poprej« zapisane dajejo razlog za upanje? Zakaj pa se je najprej pokazala potreba po upanju?
5. a) Zakaj se je pokazala potreba po upanju? b) Zakaj so bili naši prastarši upravičeno obsojeni na smrt in zakaj smo vključeni tudi mi?
5 »Poprej napisano« nam jasno odkriva, kako je Bog ustvaril naše prastarše in ju postavil v raj veselja z izgledom na večno življenje in naseljevanje Zemlje s prijaznimi in srečnimi ljudmi, ki ne bi nikoli umrli. (1. Mojz. 1:26—28; 2:7—9, 18—25) Vendar sta Adam in Eva to prednost izgubila. Zakaj? Zato ker sta grešila in nista uspela ostati popolnoma poslušna svojemu Očetu, Bogu Jehovi. Suvereni Gospod Jehova je neposlušni par upravičeno obsodil na smrt. Postala sta svojevoljna, neodvisna in zanju ni bilo več prostora med Jehovinimi lojalnimi stvarjenji. Razen tega sta nakopala smrtno kazen ne le sebi, temveč vsem milijardam otrok, ki so se jim rodili kot grešnima staršema. Pavel nam pravi: »Kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato, ker so vsi grešili.« (Rim. 5:12)
6. Kakšno upanje ima človeštvo kljub suženjstvu?
6 Vendar Pavel nadalje govori, da čeprav je bilo »stvarstvo« podvrženo ničevosti, ima »upanje«. Živo upanje, »da se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih Božjih otrok«, v ravno takšno svobodo, kot sta jo uživala naša prastarša v Edenu. To vključuje upanje na večno življenje. Samo Bog je lahko dal takšno upanje. (Rim. 8:20, 21, EI; Jan. 17:3)
UPANJE V »SEME«
7. Kako je identificirano »seme« obljube?
7 Že v začetku »poprej napisanih« stvari beremo o Božji obljubi, da bo »Seme (potomec)« njegove, ženi podobne organizacije v nebesih, »zdrobilo glavo (kači)«, to je, uničilo satana skupaj z vsem njegovim zarodom. (1. Moj. 3:14, 15) Toda, kdo je to »seme«? Pozneje je rečeno, da je to »seme« Božjega prijatelja Abrahama, po čigar semenu bodo ‚blagoslovljeni vsi narodi na Zemlji‘. Apostol Pavel identificira to »Seme«, rekoč: »Abrahamu pa so bile dane obljube in semenu njegovemu ... ‚In semenu tvojemu‘, ki je Kristus.« (1. Moj. 22:18; Gal. 3:16)
8. a) Kako je bila že dolgo vnaprej napovedana Jezusova življenjska pot na Zemlji? b) Kako se je pokazala Božja ljubezen do človeštva?
8 »Poprej napisane« stvari so napovedovale življenjsko pot Jezusa Kristusa na Zemlji. Jezusa so prezirali, mučili, imeli so ga za ničvrednega, gledali so nanj ‚kakor na jagnje, ki ga peljejo v zakol,‘ — vse to je Izaija prerokoval več kot sedemsto let vnaprej. V soglasju z Očetovo voljo je ‚dal svojo dušo v smrt‘, tako da bi lahko »mnoge« odkupil iz okovov greha. (Iza. 53:3—12) Jehova ga je obudil iz mrtvih in ga postavil v nebesih kot zastopnika življenja, »da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje«. Bog je pripravil vse potrebno zato, ‚ker je toliko ljubil (človeštvo)‘. (Jan. 3:15, 16, EI; Dej. ap. 3:15) Kakšno čudovito upanje nam daje ta priprava! (Jan. 5:24—29)
TRDNA OSNOVA ZA UPANJE V VEČNO ŽIVLJENJE
9. a) Kakšno jamstvo imamo za naše upanje? b) Kako bi moralo na nas vplivati našo upanje?
9 Že samo ime Boga Jehove jamči za naše dobro utemeljeno upanje. To ime pomeni »On povzroča, da nastane«, kar pokazuje, da on dela na razvijanju njegovega namena posebne stvari. On je Bog, ki »ne laže,« in ki je poskrbel za »upanje ..., ki ga je ... obljubil pred veki«. (Titu 1:2, EI) Kaj pomeni to upanje tebi? Ali tako gledaš nanj, kakor gledajo ljudje iz krščanstva na svojo religijo — kot na formalizem, ki mu služijo le z ustnicami? Ali si globoko v srcu vso svojo osebnost in svoje celo življenje predal »Bogu upanja«? (Rim. 15:13) Ali ti je to upanje postalo tako močno, da se ti zdi kot stvarnost? Če da, tedaj je to postalo tvoja vera, ki jo oživljajo dobra dela pričevanja drugim o tvojem upanju. (Hebr. 11:1; Jak. 2:17)
10. a) Kaj dodaja k stvarnosti našega upanja? b) Zakaj bi se naj maziljeni kristjani sedaj veselili v svojem upanju?
10 Kakor naš suvereni Gospod Jehova večno živi, tako nudijo njegove obljube osnovo za »živo upanje«. Njegov obujeni Sin, Jezus Kristus, »ker večno živi«, dodaja k realnosti tega upanja, ker lahko »popolnoma reši tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker večno živi, da se poteguje zanje«. (Hebr. 7:24, 25) Zato je apostol Peter pisal maziljenim kristjanom: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem usmiljenju svojem prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem dediščine neminljive in neoskrunjene in nevenljive, shranjene v nebesih za vas, ki vas moč Božja čuva in po veri ohrani za zveličanje, pripravljeno, da se razodene v poslednjem času. V katerem se radujete.« (1. Petr. 1:3—6) Ker smo sedaj vstopili v ‚poslednji čas‘, imajo maziljeni kristjani razlog, da se veselijo v tem upanju.
11. a) Kakšno »živo upanje« ima tudi »velika množica«? b) Kakšno trdno osnovo ima to upanje?
11 Kako pa je z »veliko množico iz vseh rodov, jezikov in narodnosti«, ki pričakuje večno življenje na rajski Zemlji? Tudi njihovo upanje je »živo«, ker jim je obljubljeno: »Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne vročina nobena; kajti Jagnje, ki je sredi prestola (Božjega), jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči.« (Razod. 7:9, 16, 17) Tisti, ki upajo v takšno »dobro vest«, ne bodo razočarani, ker ima to upanje trdno osnovo v Božji navdihnjeni Besedi. Apostol Peter je citiral Izaija 40:8, ko je govoril o ‚besedi Jehovini, ki ostane vekomaj‘: »Kajti ‚vse meso je kakor trava in vsa slava njegova kakor trave cvet; posuši se trava in cvet ji odpade, beseda Jehovina pa ostane vekomaj‘. To pa je beseda blagovestja, ki se vam je oznanila.« (1. Petr. 1:23—25)
12. Kako velikodušen je Bog v dajanju večnega življenja?
12 Ko je sebe opisal kot dobrega Pastirja, ki »da svoje življenje za ovce«, je Jezus rekel: »Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo.« (Jan. 10:10, 11) Ta velikodušnost ni omejena le na »malo čredo«, katere pripadniki so postali Kristusovi sodediči v nebesih. (Luk. 12:32) Ne, Jezus je namreč rekel: »Imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bo ena čreda, eden pastir. In jaz jim dajem večno življenje.« (Jan. 10:16, 28) Poleg »velike množice«, ki pričakuje, da bo preživela »veliko stisko«, bodo obujeni na Zemljo tudi zvesti služabniki predkrščanske dobe in milijarde drugih mrtvih — obujeni bodo z upanjem na večno življenje. (Mat. 2.4:21; Hebr. 11:35; Razod. 20:12) Kako velikodušen je naš Bog s svojo pripravo za življenje!
13. Kako je izražena Božja ljubezen do ljudi in kako bi naj to vplivalo na nas?
13 Jehovina velikodušnost v izražanju ljubezni do ljudi se kaže tudi v Jezusovih prejšnjih besedah: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na (sovražni) svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil.« (Jan. 3:16—18, EI) Ker sta Jehova in njegov Sin tako velikodušna, mar ne bi morali tudi mi biti velikodušni pri oznanjevanju »dobre vesti« drugim?
14. a) Zakaj narodi nimajo »upanja«? b) Kako se pokazujeta naša vera in »živo upanje«?
14 Ko to delamo, sodelujemo v dobrih delih, »ki jih je Bog najprej pripravil, da živimo v njih«. Nismo več kakor tisti, za katere je rekel Pavel, da so »tujci zavezam obljube, ne imajoč upanja in brez Boga na svetu«. Ne živimo več »kakor žive pogani v ničemurnosti svojih misli, razum jim je otemnel in Božjemu življenju so odtujeni zaradi nevednosti, v kateri so zaradi zakrknjenosti svojega srca«. (Efež. 2:10, 12; 4:17, 18, EI) Ne, ker sedaj hodimo z Bogom in naša »dobra dela«, ki vključujejo oznanjevanje in poučevanje »dobre vesti«, zrcalijo našo vero in »živo upanje«, ki napolnjuje naša srca. (Mat. 4:17; 5:16; 9:35; 24:14)
UPANJE V PRAVIČNO VLADAVINO
15. a) Zakaj je dobra vladavina neobhodna za naše »živo upanje«? b) Katero ohrabrujočo prerokbo je v zvezi s tem zapisal Izaija?
15 Naše živo upanje obsega veliko več, kot je upanje na večno življenje. Premisli: Kako prijetno bi bilo večno živeti pod surovimi in zatiralskimi človeškimi vladavinami, kakršne so često vladale? Nekateri bi imeli rajši smrt kot takšno suženjstvo. K sreči živo upanje Božjega naroda vključuje tudi pravično vladavino, Kraljestvo, za katero kristjani tako dolgo molijo. To kraljestvo bo opravičilo Jehovino ime in povzročilo, da se bo njegova volja godila »kakor v nebesih tako na zemlji«. (Mat. 6:9, 10) V svoji dolgoročni pripravi tega Kraljestva je Jehova uporabil kralja Davida iz Izraela za ponazoritev Jezusa Kristusa v vlogi kralja. Prerok Izaija ga je opisal kot »Kneza miru«, rekoč: »Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bo konca na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost Jehove nad vojskami stori to.« (Iza. 9:6, 7)
16. Kakšno zagotovilo sta glede Kraljestva dala Gabriel in psalmist?
16 Več kot tisoč let pozneje se je angel Gabriel prikazal devici Mariji, rekoč ji: »Milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Jehova Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida ... in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lukež 1:30—33, EI) Zato ta »Sin Najvišjega« ne nudi samo pot rešitve in večnega življenja, temveč tudi blagoslove svojega kraljestva. Ta vladavina bo pravično vodila vse človeštvo in prinesla obilo miru svojim podložnikom po vsej Zemlji. (Ps. 72:1—8)
17. Zakaj naj bi bili »prebogati v upanju« in kako lahko to upanje izrazimo?
17 Apostol Pavel še enkrat omenja stvari »poprej napisane«: »In zopet Izaija pravi: ‚Pride korenina Jesejeva (Davidov oče) in on, ki vstane, da gospoduje poganom; vanj bodo upali pogani‘. Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da ste prebogati v upanju, v moči svetega duha.« (Rim. 15:12, 13) Naše upanje v Božje Kraljestvo pod Kristusom je v resnici izvor veselja in srčnega miru in ker smo polni tega upanja, smo spodbujeni, da ga oznanimo drugim z močjo, ki nam jo daje Božji duh. (Zah. 4:6; Iza. 40:28—31)
18. Kakšen navdušujoč opis Kraljestva nam daje Izaija?
18 Ko je Pavel govoril o »Jesejevi korenini«, je citiral iz 9. poglavja Izaije, kjer je opisano sijajno stanje Kristusove kraljevske vladavine: »In duh Jehovin bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Jehovinega. In blagougodje njegovo bo v strahu Jehovinem; in ne bo sodil po videzu svojih oči, ne pravde odločeval po sluhu svojih ušes; temveč v pravičnosti bo sodil siromake in nepristransko bo odločeval pravdo krotkim na Zemlji.« Po opisu miroljubnega stanja duhovnega raja, ki ga Božji narod že sedaj uživa, v katerem so udomačene tudi divje živali, je rečeno: »Zakaj vsa zemlja bo polna spoznanja Jehovinega, kakor vode pokrivajo morja globočino.« Kako veličastno upanje! Zato ni čudno, da se mnogi izmed narodov spreobrnejo in povprašajo po »Jesejevi korenini«, po ustoličenem Jezusu, ki je kakor »prapor ljudstvom« (1. do 10. vrsta, EI)
19. Zakaj bi se naj sedaj tega upanja še posebno veselili?
19 Človeštvo živi od pomembnega 1914. leta ‚v zaključku sestava stvari‘. »Sin človekov« je prišel z vsemi angeli in sedel na svoj slavni nebeški prestol. Začel je zbirati narode za sodbo in ločevanje »kakor pastir loči ovce od kozlov«. Za narode in »kozle« je to čas brezupne stiske, toda za poslušne, ovcam podobne ljudi, je to čas, ‚da dvignejo svoje glave, ker se približuje njihova odrešitev‘. (Mat. 24:3—8; 25:31—34; Lukež 21:26—28)
20. Na kakšen način bi morali vztrajati v upanju?
20 Toda da bi se izpolnilo upanje, je potrebna vztrajnost. Medtem ko se »zadnji dnevi« bližajo koncu, moramo gledati na stvari tako, kakor je gledal nanje Jezus. Pavel je opozoril: »A Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu, da enodušno, z enimi usti slavite Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa.« (Rim. 15:5, 6) Zato tudi mi še naprej »enodušno, z enimi usti« vztrajno služimo, medtem ko »oznanjamo dobro vest o Kraljestvu, vsem narodom za pričevanje«, prepričani, da pride zatem konec. (Mat. 24:13, 14) Da, neomajno zaupajmo v našega suverenega Gospoda Jehovo, Boga, ki daje upanje.