Bodi živa priča za »dobro vest«
»Vi ste priče moje, govori Jehova, in hlapec moj, ki sem ga izvolil: da bi spoznali in verovali meni in umeli, da sem jaz večno isti.« — Izaija 43:10
1. a) Česa bogovi, ki so jih ustvarili ljudje, ne morejo narediti, kadar gre za potrditev njihove božanske narave? (Iza. 43:8, 9) b) Kako pa je nasprotno s pravim Bogom?
BOGOVI in boginje, ki so jih ustvarili ljudje, ne morejo postaviti niti ene same priče, ki bi potrdila njihovo božansko naravo. Takšni bogovi niso izrekli nobenih prerokb, ki bi se nezmotljivo izpolnile. Bog Jehova, Najvišji, pa je lahko pred več kot 2700 leti pokazal na cel narod, na Izrael, kot na svojo pričo. Rekel je: »Vi ste priče moje, ... hlapec moj, ki sem ga izvolil: da bi spoznali in verovali meni in umeli, da sem jaz večno isti. ... Jaz sem napovedal in reševal in oznanjal.« (Izaija 43:10—12)
2. a) Kaj so Izraelci vedeli o Jehovinih ukrepih reševanja, kakor vidimo iz Psalma 78? b) Kaj kaže da so Izraelci vedeli, da je Jehova izpolnil svojo preroško »besedo«?
2 Izraelci so imeli svoje svete spise, ki so vsebovali zanesljivo poročilo o Božjem načinu postopanja z njimi. Vedeli so, da je Vsemogočni osvobodil iz egiptovskega suženjstva njihove prednike in jih zatem ob raznih prilikah reševal iz rok njihovih sovražnikov. Poznali so obljube, ki jih je izpolnil, ko jim je dal v dediščino kanaansko deželo. (Psalm 78) V biblijski knjigi Jozue beremo: »Ni izginila besedica od vsega dobrega, kar je bil Jehova obljubil Izraelovi hiši; vse se je izpolnilo.« (Jozua 21:45)
3. a) Na katere dogodke je Izaijeva prerokba opozarjala Izraelce? b) Kako so Izraelci lahko v izpolnitev teh preroških besed dajali pričevanje?
3 S prerokbo, ki jo je Bog Jehova izrekel po Izaiji in z njo nazval Izraelce kot svoje priče, je Najvišji pokazoval na to, da bo izraelski narod zaradi nezvestobe prišel v babilonsko suženjstvo, da pa jih bo pozneje po Ciru osvobodil. (Iza. 43:14, 15; 44:24 do 45:2) Tako bodo postali Izraelci priče nove osvoboditve. Kako pa bodo lahko po vrnitvi služili Jehovi kot njegove priče? Ne tako, da bi drugim narodom oznanjevali, ker to ni bila njihova naloga. Toda lahko so dajali pričevanje s svojim načinom življenja. Lahko so dokazali, da so povsem zaupali Jehovi kot svojemu Zaščitniku in Rešitelju in vedeli, da sta tako sedanje kakor tudi bodoče dobro in sreča odvisna samo od njega.
NOVA NALOGA — OZNANJEVANJE
4., 5. a) Kaj je vključevalo pričevanje v primeru tistih, ki so postali učenci Jezusa Kristusa? (Mat. 28:19, 20) b) Čigave priče so bili učenci Jezusa Kristusa in kako se vidi to iz Dejanj apostolov 1:8, 2:32,33, 4:19, 20 in 5:29—32?
4 Z nastopom Jezusa, Mesije ali Kristusa, se je pričela na Zemlji nova vrsta dajanja pričevanja. Vsi, ki so postali učenci Jezusa Kristusa, so prevzeli odgovornost, da govorijo z drugimi o tem, kar je storil Bog Jehova v zvezi s svojim Sinom. K množici Židov in proselitov, ki so ob binkoštih leta 33 n. št. strmeli, ko so videli, kako je deloval Božji duh na približno 120 učencev Jezusa Kristusa, je rekel na primer apostol Peter: »Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite.« (Dej. ap. 2:32, 33) Peter je pričal torej za to, kar je storil Bog Jehova. Istočasno je pričal tudi za Jezusa, ko je poudaril, da je resnično bil Mesija ali Kristus. S tem je ravnal v soglasju z besedami, ki jih je Božji Sin pred vrnitvijo v nebesa namenil učencem: »Prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče.« (Dej. ap. 1:8) Kot Jezusove priče so sčasoma verne imenovali »kristjane«. Po poročilu v Dejanjih apostolov 11:26 (NS) se je to zgodilo po »Božji modrosti«.
5 Krščanska skupščina, sestoječa iz Židov in Nežidov, je še naprej dajala pričevanje za »dobro vest o Kristusu«. Tvorila je ljudstvo, ki ga je Bog Jehova uporabljal za svoje priče. (Fil. 1:27) Učenci so se kot taki javno pokazali. Ko jim je Sinedrij, najvišje židovsko sodišče, zapovedal, naj ne govorijo več v Jezusovem imenu, so apostoli pojasnili: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi. Bog očetov naših je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili. Tega je Bog z desnico svojo povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu izpokorjenje in odpuščenje grehov. In mi smo mu priče teh reči in tudi sveti duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu.« (Dej. ap. 5:29—32) Že prej sta apostola Peter in Janez rekla temu sodišču: »Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.« (Dej. ap. 4:19, 20)
6. a) Kakšna čudovita možnost se je nudila ljudem v zvezi z »dobro vestjo«? b) Kaj morajo izvedeti Židje kakor tudi Nežidje, kakor so spoznali Jezusovi učenci po Dejanjih apostolov 4:12 in 17:29—31?
6 Apostoli in ostali učenci Jezusa Kristusa so točno vedeli, da so bili dolžni dati pričevanje za Boga in njegovega Sina. Vsi ljudje so imeli pravico slišati »dobro vest«, da bi lahko dobili večno življenje, tako da so sprejeli Jezusa kot Kristusa in priznavali spravno vrednost njegove žrtve. (Jan. 3:16; 17:3) Apostol Peter je rekel Sinedriju: »V nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mogli zveličati.« (Dej. ap. 4:12) Nekaj let pozneje je rekel apostol Pavel Atenčanom: »Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamenu, obdelanemu po umetnosti in iznajdljivosti človeški. Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se izpokore; zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih.« (Dej. ap. 17:29—31) Da, vsi ljudje, Židje in Nežidje, naj slišijo »dobro vest«, preden bi jim smrt odtegnila priložnost, da bi dajali pričevanje za Boga in Kristusa za dosego večnega življenja.
7. a) Kaj so bili pripravljeni delati kristjani prvega stoletja v zvezi z oznanjevanjem »dobre vesti«? Zakaj ? b) Kaj se lahko vprašamo v zvezi s primerom apostola Janeza?
7 »Dobra vest« je bila torej povezana z večno blaginjo tistih, ki so bili bližnji prvim kristjanom. Bila je tudi Božja volja, da se jo oznani vsem ljudem. (1. Tim. 2:3, 4) Njihova prisrčna ljubezen do Boga in bližnjih je navedla zveste kristjane, da so še naprej dajali pričevanje, čeprav so s tem postavljali na kocko svojo svobodo in celo svoje življenje. Okoli leta 96 n. št. je pisal zadnji živeči apostol kristjanom v Mali Aziji: »Jaz, Janez, brat vaš in sodeležnik v stiski in v kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil na otoku, imenovanem Patmu, zavoljo besede Božje in pričevanja Jezusovega.« (Razod. 1:9) Ali posnemaš Janeza, tako da ‚govoriš o Bogu in daješ pričevanje o Jezusu‘? Ali si pripravljen trpeti zaradi tega in si prepričan, da ljudje morajo slišati »dobro vest«, ker lahko zanje pomeni rešitev?
DATI PRIČEVANJE S POSEBNO LEPIM ŽIVLJENJEM
8. Ali pomeni dajati pričevanje samo oznanjevati? Kako lahko to ponazoriš?
8 Krščanska Jehovina priča, ki bi rada pridobila srca odkritosrčnih ljudi, se mora sama držati tega, kar uči. Besede, ki jih ne podpira zgledno krščansko življenje, so brez pomena. Razmisli: Ali želiš, da nekdo, ki je znan kot lažnik in goljuf, govori o tebi? Ali ne bi njegov slab glas povzročil dvoma o resničnosti njegovih izjav in mar ne bi moglo imeti njegovo pričevanje zate slabe posledice, celo če bi odgovarjalo dejstvom? Ali te ne bi mogli ljudje ocenjevati enako kot njega?
9. Kakšno življenje se zahteva od nekoga, ki daje pričevanje za Jehovo? Zakaj?
9 Glas neke priče je lahko odločilen za to, če se njegovemu pričevanju verjame ali ne. Zato morajo vsi, ki so Jehovine priče, živeti pošteno. Apostol Pavel je poudaril to nujnost, ko je nagovoril Žide, ki so poznali Zakon, z naslednjimi besedami: »Ki torej učiš drugega, sebe li ne učiš? ki oznanjaš, naj se ne krade, kradeš? ki govoriš, naj se ne prešeštvuje, prešeštvuješ? Ki so ti mrzki maliki, pleniš svetišče?« (Rimlj. 2:21, 22) Kdor živi življenje, ki ni v skladu s tem, kar oznanja, onečašča Boga. Apostol Pavel nadaljuje z besedami: »Zavoljo vas se ime Božje preklinja med pogani.« (Rimlj. 2:24)
10., 11. a) Kaj lahko pričakujemo glede družinskega življenja od tistih, ki želijo biti priče Najvišjega? b) Kaj pomeni ‚ohraniti dobro vest‘ in kako lahko to dobro deluje celo na nasprotnike, kakor se vidi iz 1. Petrovega 3:16?
10 Da bi bili živa priča za Jehovo, morajo nastopati kristjani kot zgledni zakonski možje in očetje, soproge in matere, sinovi in hčere. (Efež. 5:24 do 6:4) Zakonski pari se morajo truditi, da rešujejo zakonske probleme tako, da sledijo biblijskim nasvetom. Naj ne poizkušajo, kakor je običaj v svetu, premostiti neko neprijetno situacijo z ločitvijo ali razvezo. (Mat. 19:4—9; 1. Kor. 7:10, 11) Pravi kristjani so lahko zaradi svoje vere v Boga Jehovo in njegovega Sina nepriljubljeni in zasmehovani, toda vseeno naj vsak čas upoštevajo navdihnjeni nasvet: »In dobro vest imejte, da se v tem, za kar vas obrekujejo, osramote tisti, ki grdijo vaše lepo vedenje v Kristusu.« (1. Petr. 3:16)
11 To pomeni, naj kristjani pazijo na to, da ne bi storili nobene krivice in tako dobili slabo vest; naj ne storijo ničesar, kar jih bi obsodilo. Pravo obnašanje lahko nasprotnikom pomaga spoznati, da so Božje služabnike napačno presojali. Zato se morda sramujejo svojega obnašanja do Božjih prič. Morda bodo sprevideli, da so po krivici slabo govorili o teh pravih kristjanih — ki so jih morda proglasili za licemerne, navidez pobožne, ljudem sovražne in podobno.
12. Kaj se lahko zgodi po 1. Petrovem 2:12, če je nekdo očividec zglednih del nekega kristjana?
12 Malo pred tem opozarja Peter, da lahko kristjanovo dobro obnašanje nasprotnikom celo pomaga, da pričnejo slaviti Boga. Takole beremo: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja.« (1. Petr. 2:12) Mislimo na to, da lahko zgledno življenje celo izrecne nasprotnike prepriča o tem, da tisti, ki jih zasmehujejo, izvajajo pravo oboževanje, in to jih lahko navede, da slavijo Boga in mu služijo kot Najvišjemu. Nikoli ne dovolimo, da bi postali malodušni zaradi nasprotovanja ali ravnodušnosti, ki jo srečujemo v našem trudu, da bi z drugimi govorili o »dobri vesti«. Lahko se zgodi, da bo naše zgledno življenje v neprijetni situaciji pomagalo odkritosrčnim ljudem spoznati, da je naše oboževanje zares pristno. To lahko povzroči, da bodo o njem hoteli več izvedeti.
13., 14. a) Kako lahko žena da svojemu nevernemu možu najboljše pričevanje? b) Kaj naj vidi neverni zakonski mož, če njegova krščanska žena sledi nasvetu iz 1. Petrovega 3:1, 2?
13 Krščanska zakonska žena morda ugotovi, da pri svojem nevernem možu ne doseže ničesar, če govori z njim o »dobri vesti«. Njeno odlično obnašanje pa je lahko pričevanje, ki naredi boljši vtis od mnogih besed. Zato je apostol Peter krščanskim ženam svetoval: »Pokorne bodite svojim možem, da jih, če kateri niso poslušni besedi, pridobite s svojim vedenjem brez besede, ko vidijo bogaboječe in čisto življenje vaše, povezano z globokim spoštovanjem.« (1. Petr. 3:1, 2, NS)
14 Neverni zakonski mož naj vidi, da njegova žena z njim sodeluje v vsakem pogledu, razen če je nekaj v nasprotovanju z njeno religijo. Na osnovi njenega zglednega življenja mora spoznati, da je njena vera silna moč, ki jo žene k temu, kar je dobro. Njeno stališče, besede in postopanje naj mu ne dajejo nobenega povoda za upravičeno negodovanje. Če ima neverni zakonski mož stalno pred očmi živ zgled hvalevrednega življenja, lahko sčasoma postane veren. Da lahko neka žena pridobi svojega moža »brez besede«, seveda ne pomeni, naj z njim nikoli o veri ne govori. Nikar pa naj se z njim ne prepira ali mu o tem stalno govori.
15. Kako lahko mladi ljudje povzročijo, da postane »dobra vest« za učitelje in sošolce privlačnejša?
15 Tudi mladi ljudje, ki še obiskujejo šolo, lahko z zglednim obnašanjem povzročijo, da postane »dobra vest« učiteljem in sošolcem privlačnejša. Mladinca lahko zaradi njegove vere zasmehujejo. Če pa ta pritisk stanovitno prenese, ne da bi enako vrnil z enakim, se lahko nekateri učitelji in morda tudi nekateri sošolci pričenjajo spraševati, kaj mu daje to moralno moč. Če predvsem svoje šolske naloge zanesljivo in vestno opravlja in je prijazen do drugih in jih spoštuje, imajo lahko očividci ugoden vtis o njem in želijo morda kaj več vedeti o njegovi veri. Tudi v takšnem primeru postane dobro obnašanje odlično pričevanje. (Primerjaj Titu 2:6—8)
16. Kako lahko uporaba temeljnih načel iz 1. Petrovega 2:18 in Tita 2:9, 10 učinkuje kot dobro pričevanje?
16 Kristjan, ki je zaposlen, naj se drži temeljnih načel, ki so vsebovana v naslednjih, sužnjem namenjenih opozorilih: »Hlapci, bodite pokorni v vsem strahu gospodarjem, ne samo dobrim in krotkim, ampak tudi osornim.« (1. Petr. 2:18) »(Hlapci) naj bodo pokorni svojim gospodarjem, v vsem jim pogodu, naj ne ugovarjajo, ničesar ne izmikajo, ampak kažejo v vsem največjo zvestobo, da tako lepšajo nauk Rešitelja našega Boga v vsemu.« (Titu 2:9, 10) Kristjan naj zato z veseljem opravlja svoje delo in se ne razburi, čeprav bi od njega zahtevali nekaj nerazumnega. Do svojega delodajalca naj bo spoštljiv in ne svojeglav. Drugi, ki ga opazujejo, naj vidijo, da je pošten, marljiv, ki misli tudi na druge. Če je tako, raste spoštovanje do pravega oboževanja v očeh tistih, ki spoznajo, da je ta postal dober delavec in plemenit človek zaradi svoje religije.
17. Kako naj mislimo o življenju, ki smo ga živeli, preden smo spoznali resnico?
17 Kako pa je z življenjem, ki ga živiš kot Jehovina priča? Kako misliš ti o življenju, ki si ga živel, preden si prišel do točnega spoznanja resnice? Morda pripadaš tistim, ki jih je opisal apostol Peter z besedami: »Dosti namreč bodi pretekli čas življenja, ko ste delali voljo poganov, živeč v razuzdanosti, pohotnosti, pijanosti, požrešnosti, nezmernem popivanju in nespodobnem malikovanju.« (1. Petr. 4:3) Seveda takšni zavrgljivi postopki nikoli niso primerni. Naj ostane pri tem, da so kristjani te stvari delali, ko so bili še v nevednosti, in naj bodo odločni, da jih nikoli več ne bodo delali.
18. Kaj bi se lahko vprašali, če resnično želimo biti živa priča za »dobro vest« in kaj naj se trudimo delati?
18 Ali si pripravljen sedaj, ko živiš po »Božji volji«, pomagati drugim, da delijo srečo s teboj? (1. Petr. 4:2) Je tvoje srce tako polno hvaležnosti za »dobro vest«, da zgrabiš vsako priložnost za pričevanje o Bogu Jehovi in Jezusu Kristusu, da, da takšne prilike iščeš? (Luk. 6:45; 8:15) Ali to, kar drugim poveš o Božji besedi, potrjuješ s svojim življenjem? Samo tedaj, če oznanjamo resnico in po njej tudi živimo, smo lahko zveste priče. Zato posnemajmo apostola Pavla, ki je pisal: »Tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv.« (1. Kor. 9:27)