Krščanske priče za božjo suverenost
»Da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« (1. PETROV 2:9)
1. Kakšno učinkovito pričevanje je bilo v predkrščanstvu dano o Jehovu?
V PREDKRŠČANSTVU je dolga vrsta prič srčno pričevala, da je Jehova edini pravi Bog. (Hebrejcem 11:4–12:1) Imeli so močno vero, zato so brez strahu ubogali Jehovove zakone in niso hoteli teptati načel, kadar je šlo za čaščenje. Za Jehovovo vesoljstveno suverenost so res učinkovito pričevali. (Psalm 18:21-23; 47:1, 2)
2. a) Kdo je Jehovov največji Priča? b) Kdo je postal Jehovova priča namesto Izraela? Kako to vemo?
2 Zadnja in največja predkrščanska priča je bil Janez Krstnik. (Matevž 11:11) Imel je to čast, da je naznanil prihod Izvoljenca, ter Jezusa predstavil kot obljubljenega Mesija. (Janez 1:29-34) Jezus pa je Jehovov največji Priča, »priča zvesta in resnična«. (Razodetje 3:14) Toda naravni Izrael ga je zavrgel, zato je Jehova zavrgel njega in si je za pričo postavil nov narod, duhovni Božji Izrael. (Izaija 42:8-12; Janez 1:11, 12; Galatom 6:16) Tako je Peter, ko je navajal prerokbo za Izrael, pokazal, da se nanaša na ‚Božji Izrael‘, na krščansko občino. Rekel je: »Vi [. . .] ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« (1. Petrov 2:9; 2. Mojzesova 19:5, 6; Izaija 43:21; 60:2)
3. Kaj je poglavitna naloga Božjega Izraela in ‚velike množice‘?
3 Iz Petrovih besed je tudi razvidno, da je poglavitna naloga Božjega Izraela ta, da javno pričuje o Jehovovi slavi. Temu duhovnemu narodu pa se je v naših dneh pridružila še »velika množica« prič, ki prav tako javno slavi Boga. Z mogočnim glasom, da jih vsi slišijo, vpijejo: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.« (Razodetje 7:9, 10, EI; Izaija 60:8-10) Kako pa lahko Božji Izrael in njegovi tovariši izpolnijo to svojo pričevalsko nalogo? Z vero in poslušnostjo.
Lažne priče
4. Zakaj so bili Judje Jezusovih dni lažne priče?
4 K veri in poslušnosti pa spada tudi življenje po božjih načelih. Kako pomembno je to, je razvidno iz besed, ki jih je Jezus izrekel o judovskih verskih voditeljih svojega časa. Rekel je, da so kot učitelji Postave ‚sedli na Mojzesov stol‘. Celo misijonarje so poslali spreobračat nevernike. Kljub temu pa jim je Jezus rekel: »Prehodite morje in zemljo, da pridobite enega, ki se pojudi, in ko se pojudi, naredite iz njega peklenskega sinu, dvakrat hujšega od sebe.« Ti pobožnjakarji so bili lažne priče; bili so oholi, hinavski in neljubeznivi. (Matevž 23:1-12, 15) Nekoč je Jezus nekim Judom rekel: »Vi ste iz očeta hudiča in želje očeta svojega hočete izpolnjevati.« Kako to, da je sploh rekel nekaj takega članom Božjega izvoljenega naroda? Rekel jim je zato, ker niso poslušali besed Jehovovega največjega Pričevalca. (Janez 8:41, 44, 47)
5. Kako vemo, da je krščanstvo krivo pričevalo o Bogu?
5 Podobno je, vsa stoletja od Jezusa sem, stotine milijonov v tako imenovanem krščanstvu trdilo, da so Jezusovi učenci. Niso pa spolnjevali Božje volje, zato jih Jezus ne priznava. (Matevž 7:21-23; 1. Korinčanom 13:1-3) Tako imenovano krščanstvo je sicer razpošiljalo misijonarje, med katerimi so bili mnogi nedvomno iskreni. Toda ljudi so učili, naj častijo trinitarskega boga, ki grešnike žge v ognju, pa tudi njihovi spreobrnjenci večinoma niso kaj prida dokazali, da so kristjani. Za primer si vzemimo afriško državo Ruando, kjer so bila plodna tla za rimskokatoliške misijonarje. Kljub temu pa so se ruandski katoliki resno vpletli v nedavni etnični spor v državi. Sodeč po sadovih torej tako imenovano krščanstvo temu misijonarskemu polju ni dalo pravega krščanskega pričevanja. (Matevž 7:15-20)
Živeti po Božjih načelih
6. Kako vse je pravilno vedenje bistveni del pričevanja?
6 Ljudje, ki trdijo, da so kristjani, pa se slabo vedejo, s tem sramotijo »pot resnice«. (2. Petrov 2:2) Pravi kristjan namreč živi po božjih načelih. Ne krade, ne laže, ne vara, niti ne živi nemoralno. (Rimljanom 2:22) Nikoli ne bi ubil svojega soseda. Prav tako krščanski možje ljubeče nadzirajo svojo družino. Žene pa ta nadzor spoštljivo podpirajo. Starši vzgajajo otroke in jih tako pripravljajo, da postanejo odgovorni odrasli kristjani. (Efežanom 5:21–6:4) Seveda smo vsi nepopolni in delamo napake. Toda pravi kristjan spoštuje biblijska merila in se iskreno trudi, da jih upošteva. Drugi to opazijo, s čimer dobijo odlično pričevanje. Včasih se zgodi, da koga, ki je prej nasprotoval resnici, premaga ravno pravilno vedenje kakega kristjana. (1. Petrov 2:12, 15; 3:1)
7. Kako pomembno je, da se kristjani med seboj ljubijo?
7 Kaj pa je najpomembnejše pri tem, da se krščansko vedemo, je pokazal Jezus, ko je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Za Satanov svet je namreč značilna ‚krivica, malopridnost, lakomnost, hudobnost, poln je zavisti, ubojstva, prepira, zvijače, zlobnosti; v njem so prišepetovalci, obrekovalci, sovražni Bogu, grozovitniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudega, roditeljem nepokorni‘. (Rimljanom 1:29, 30) Svetovna organizacija, za katero bi bila značilna ljubezen, bi bila v takšnem okolju močan dokaz delovanja Božjega duha – bila bi učinkovito pričevanje. In prav takšna organizacija so Jehovove priče. (1. Petrov 2:17)
Priče so biblijski učenci
8., 9. a) Kako je preučevanje Božjega Zakona in globoko razmišljanje o njem okrepilo psalmista? b) Kako vse nas bo preučevanje Biblije in globoko razmišljanje o njej okrepilo, da bomo še dalje pričevali?
8 Kristjan mora, da bi lahko dobro pričeval, poznati in ljubiti Jehovova pravična načela ter v resnici sovražiti pokvarjenost sveta. (Psalm 97:10) Svet pa je, ko širi svoje mišljenje, prepričljiv, zato se je njegovemu duhu morda težko upirati. (Efežanom 2:1-3; 1. Janezov 2:15, 16) Kaj pa nam lahko pomaga ohraniti pravilno mišljenje? Redno in smotrno preučevanje Biblije. Pisec 119. psalma je denimo večkrat ponovil, da ljubi Jehovov Zakon. Ta zakon je bral in o njem stalno, »ves dan« globoko razmišljal. (Psalm 119:92, 93, 97-105) Zato je lahko napisal: »Laž sovražim in mrzim, zakon tvoj pa ljubim.« Njegova močna ljubezen pa ga je navedla tudi na dejanja. Rekel je: »Sedemkrat te hvalim na dan zaradi sodb pravičnosti tvoje.« (Psalm 119:163, 164)
9 Redno preučevanje Božje Besede in globoko razmišljanje o njej bosta zganila tudi naše srce ter nas navedla, da bomo pogosto, tudi ‚sedemkrat na dan‘, ‚hvalili Jehova‘ – pričevali o njem. (Rimljanom 10:10) Skladno s tem tudi pisec prvega psalma pravi, da je tisti, ki redno globoko razmišlja o Jehovovih besedah, »kakor drevo, zasajeno ob potokih vodá, ki rodi svoj sad ob svojem času in ki mu listje ne uvene, in karkoli počenja, se mu posreči«. (Psalm 1:3) Tudi apostol Pavel je pokazal, kakšno moč ima Božja Beseda, ko je napisal: »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln in primeren za vsako dobro delo.« (2. Timoteju 3:16, 17, EI)
10. Kaj je glede Jehovovega ljudstva v teh zadnjih dneh očitno?
10 Hiter porast pravih častilcev v tem dvajsetem stoletju kaže na to, da jih Jehova blagoslavlja. Te novodobne priče za božjo suverenost so si kot skupina v srcu nedvomno vzgojile ljubezen do Jehovovega zakona. Kakor je gnalo psalmista, tako tudi njih žene, da ta zakon poslušajo in zvesto »noč in dan« pričujejo o Jehovovi slavi. (Razodetje 7:15)
Jehovova mogočna dela
11., 12. Kaj vse so dosegli čudeži, ki so jih naredili Jezus in njegovi sledilci?
11 V prvem stoletju je sveti duh zvestim krščanskim pričam dal moč, da so delali čudeže. To je bil tehten dokaz, da je bilo njihovo pričevanje resnično. Ko je bil tako Janez Krstnik v zaporu, je poslal učenca, naj Jezusa vprašata: »Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega?« In Jezus jima ni odgovoril niti z da niti z ne, temveč je rekel: »Pojdita in sporočita Janezu, kar slišita in vidita: Slepci izpregledujejo in hromi hodijo, gobavci se očiščajo in gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in ubogim se oznanja evangelij. In blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša.« (Matevž 11:3-6) Ta mogočna dela naj bi Janezu pričala, da je Jezus res »tisti, ki ima priti«. (Dejanja 2:22)
12 Podobno so tudi nekateri Jezusovi sledilci zdravili bolne in celo obujali mrtve. (Dejanja 5:15, 16; 20:9-12) Ti čudeži so dajali vtis, kakor da Bog sam pričuje zanje. (Hebrejcem 2:4) Odsevali pa so tudi Jehovovo vsemogočnost. Res je na primer to, da ima Satan, »vladar tega sveta«, smrtonosno oblast. (Janez 14:30, EI; Hebrejcem 2:14, EI) Toda le Jehova lahko vrne življenje, zato je Peter zvesto Dorko lahko obudil od mrtvih le z njegovo močjo. (Psalm 16:10; 36:9; Dejanja 2:25-27; 9:36-43)
13. a) Kako biblijski čudeži še vedno pričujejo o Jehovovi moči? b) Kako izpolnitev prerokb igra ključno vlogo v dokazovanju Jehovove božanskosti?
13 Danes takšnih čudežev ni več. Svoj namen so namreč izpolnili. (1. Korinčanom 13:8) Kljub temu pa imamo o njih v Bibliji zapisano poročilo, ki ga je izpričalo mnogo očividcev. In kadar danes kristjani opozorijo na te zgodovinske dogodke, ti čudeži še vedno učinkovito pričujejo o Jehovovi moči. (1. Korinčanom 15:3-6) Poleg tega pa je Jehova davno v Izaijevih dneh opozoril, da so tudi točne prerokbe viden dokaz tega, da je on resnični Bog. (Izaija 46:8-11) Danes se izpolnjujejo mnoge biblijske, od Boga navdihnjene prerokbe, nekatere tudi na krščanski občini. (Izaija 60:8-10; Daniel 12:6-12; Malahija 3:17, 18; Matevž 24:9; Razodetje 11:1-13) Njihova izpolnitev točno kaže, da živimo v »zadnjih dneh«. Hkrati pa opravičuje, da je Jehova edini resnični Bog. (2. Timoteju 3:1)
14. Kako sodobna zgodovina Jehovovih prič učinkovito pričuje za to, da je Jehova suvereni Gospod?
14 Seveda pa Jehova še vedno dela za svoje ljudstvo velike reči, prava čuda. Tako njegov duh usmerja vedno močnejšo luč na biblijske resnice. (Psalm 86:10; Razodetje 4:5, 6) Poročila o izjemnem porastu po vsem svetu dokazujejo, da Jehova res ‚pospešuje to ob svojem času‘. (Izaija 60:22) In ko je v teh zadnjih dneh v državi za državo izbruhnilo močno preganjanje, je Jehovovo ljudstvo lahko pogumno vztrajalo, ker ga je z močjo podpiral sveti duh. (Psalm 18:1, 2, 17, 18; 2. Korinčanom 1:8-10) Sodobna zgodovina Jehovovih prič je sama po sebi res učinkovito pričevanje, da je Jehova suvereni Gospod. (Zaharija 4:6)
Dobra vest se bo oznanjevala
15. Kakšno obsežnejše pričevanje naj bi dala krščanska občina?
15 Jehova si je Izrael postavil za pričo narodom. (Izaija 43:10) Vendar so le nekateri Izraelci dobili božje naročilo, naj gredo pričat Neizraelcem, in še to navadno zato, da so objavili njegove sodbe. (Jeremija 1:5; Jona 1:1, 2) Toda prerokbe iz Hebrejskih spisov nakazujejo, naj bi se Jehova nekega dne še bolj posvetil narodom. In to je storil prav po duhovnem Božjem Izraelu. (Izaija 2:2-4; 62:2) Jezus je, predno je šel v nebesa, svojim sledilcem zapovedal: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode.« (Matevž 28:19) Sam je vso pozornost posvetil »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, njegovi sledilci pa so bili poslani k ‚vsem narodom‘, celo »do skrajnih mej sveta«. (Matevž 15:24; Dejanja 1:8, EI) Krščansko pričevanje naj bi torej slišalo vse človeštvo.
16. Katero nalogo je opravila krščanska občina v prvem stoletju in v kakšnem obsegu?
16 Pavel je dokazal, da je to dobro razumel. Leta 61 n. š. je že lahko rekel, da je dobra vest ‚razširjena po vsem svetu in rodi sad‘. Dobre vesti ni slišal le en narod ali ločina, kakršna je bila tista, ki je ‚častila angele‘. Javno je bila ‚oznanjevana vsemu stvarjenju pod nebom‘. (Kološanom 1:6, 23; 2:13, 14, 16-18) Božji Izrael je tako v prvem stoletju izpolnil svojo nalogo, naj ‚oznanja kreposti njega, ki jih je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo‘.
17. Kako se na veliko izpolnjuje Matevžev evangelij 24:14?
17 Kljub temu pa je to oznanjevanje v prvem stoletju bilo le predokus tega, kar naj bi se opravilo v zadnjih dneh. Jezus je imel namreč pogled uprt še zlasti v naš čas, ko je rekel: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Matevž 24:14; Marko 13:10) Ali se je ta prerokba izpolnila? Seveda se je. Oznanjevanje dobre vesti se je iz skromnih začetkov leta 1919 razširilo v več kot 230 držav. Slišijo ga na ledenem Severu in v soparnih tropih. Pričevanje je doseglo prebivalce velikih kontinentov in oddaljenih otokov. Dobra vest se nepretrgano oznanjuje celo sredi velikih nemirov, kakršen je vojna v Bosni in Hercegovini. Pričevanje rojeva tudi danes sadove »po vsem svetu«, kakor jih je v prvem stoletju. Dobra vest se javno objavlja »vsemu stvarjenju pod nebom«. In kakšen je rezultat? Najprej se je »iz vsakega rodu in jezika in ljudstva in naroda« zbral preostanek Božjega Izraela. Nato pa so »iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov« začeli prihajati milijoni, ki sestavljajo ‚veliko množico‘. (Razodetje 5:9; 7:9) Prerokba iz Matevževega evangelija 24:14 se torej na veliko izpolnjuje.
18. Kaj vse uresničuje svetovno oznanjevanje dobre vesti?
18 To svetovno oznanjevanje dobre vesti pomaga dokazovati, da se je že začela Jezusova kraljevska navzočnost. (Matevž 24:3) Poleg tega pa je to oznanjevanje tudi glavno sredstvo, po katerem se opravlja »žetev zemlje« in hkrati usmerja ljudi k edinemu resničnemu upanju za človeštvo, k Jehovovemu kraljestvu. (Razodetje 14:15, 16) To pomembno delo oznanjevanja dobre vesti pomaga tudi razločiti resnične kristjane od lažnih, saj v njem sodelujejo le pravi kristjani. (Malahija 3:18) Rezultat tega pa je rešitev tistih, ki oznanjujejo, kakor tudi tistih, ki se odzovejo. (1. Timoteju 4:16) Najpomembnejše pri tem pa je, da oznanjevanje dobre vesti hvali in slavi Boga Jehova, torej tistega, ki je to delo zapovedal, ki podpira njegove izvajalce in ki ga dela rodovitnega. (2. Korinčanom 4:7)
19. H kakšni odločitvi so ob vstopu v novo službeno leto spodbujeni vsi kristjani?
19 Nič čudnega, da je apostol Pavel rekel naslednje: »Gorje mi, če evangelija ne oznanjam!« (1. Korinčanom 9:16) Tudi današnji kristjani čutijo podobno. Velika prednost, pa tudi velika odgovornost je biti ‚Božji sodelavec‘ in svetiti z lučjo resnice v tem mračnem svetu. (1. Korinčanom 3:9; Izaija 60:2, 3) Delo, ki je leta 1919 imelo skromen začetek, se je zdaj osupljivo razmahnilo. Že skoraj pet milijonov kristjanov pričuje za božjo suverenost. Za to, da bi druge obvestili o sporočilu rešitve, porabijo na leto več kot milijardo ur. Kakšna radost je sodelovati v tem delu posvečevanja Jehovovega imena! Dajmo, odločimo se zdaj, na začetku službenega leta 1996, da se ne upočasnimo, temveč bolj kot kdaj prej poslušamo Pavlove besede Timoteju: »Oznanjaj besedo, ne odnehaj [ne odlašaj, NW].« (2. Timoteju 4:2) Medtem pa, ko tako delamo, tudi iz vsega srca prosimo v molitvi Jehova, da še dalje blagoslavlja naš trud.
Ali se spomnite?
◻ Kdo je namesto Izraela postal Jehovova ‚priča‘ narodom?
◻ Kako krščansko vedenje prispeva k dajanju pričevanja?
◻ Zakaj je preučevanje Biblije in globoko razmišljanje o njej bistveno za krščanskega Pričevalca?
◻ Kako sodobna zgodovina Jehovovih prič dokazuje, da je Jehova pravi, resnični Bog?
◻ Kaj vse uresničuje oznanjevanje dobre vesti?
[Slike na strani 15]
Dobra vest še zdaleč ni utišana, temveč se oznanja »vsemu stvarjenju pod nebom«