Izkaži se za pristnega Kristusovega učenca
»S tem se bo oslavil Oče moj, da obrodite veliko sadu in tako boste moji učenci.« — Jan. 15:8.
1. Kdo je učenec in kako postaneš učenec Jezusa Kristusa?
UČENEC je tisti, ki »se uči« ali »nekdo, ki ga poučujejo«. Učenci Jezusa Kristusa so torej ljudje, ki so sprejeli Kristusove nauke in sledijo zgledu, ki ga je dal, ko je bil na Zemlji. Če hočemo biti torej pravi učenci Božjega Sina, moramo ugotoviti, kako je takrat postopal, da bi izvedeli, kaj se od nas zahteva.
2. V čem je bila po Bibliji Jezusova glavna naloga?
2 Vse Jezusovo življenje je bila služba. Svojim učencem je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal, in dopolnim delo njegovo.« (Jan. 4:34) »Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da življenje svoje v odkupnino za mnoge.« (Mat. 20:28) Kaj je hotel s tem reči?
3. Kako se iz Jezusovega pogovora s Samarijanko vidi, da je bila njegova »jed« v izvrševanju volje Očeta?
3 Jezus je bil utrujen, lačen in žejen, ko je sedel k Jakobovemu studencu pri samarijskem mestu Sihar. Ko pa je prišla neka Samarijanka po vodo, je izkoristil priložnost, da bi delal dobro. Pozabil je na utrujenost in lakoto in je črpal veselje in moč v tem, da je delal delo svojega Očeta, ko je tej ženi pomagal, da je nekaj izvedela o Bogu dopadljivem oboževanju. (Jan. 4:6—34) Da, delati voljo svojega Očeta je bilo zanj kakor jed. Dalo mu je moči. Gledal je nanjo kot na najvažnejšo nalogo, namreč pomagati ljudem v duhovnem pogledu. Materialne potrebe so bile pri njem na drugem mestu. Sam se je ravnal po nasvetu, ki ga je dal ljudem: »Ne skrbite torej in ne govorite: ‚Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli?‘ Kajti vsega tega iščejo pogani. Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Mat. 6:31—33)
4. Kako naj razumemo Jezusove besede, da ni prišel, »da njemu služijo, ampak da služi«?
4 Čeprav je Jezus prišel, da služi, ni imel nič proti, če je njemu kdo naredil kako uslugo, ker beremo v Bibliji o ženah, ‚ki so mu stregle‘. (Mat. 27:55) Te žene so mu pripravljale jedi, kakor tudi šivale obleke, krpale in prale. To službo so opravljale povsem prostovoljno. Ko je Jezus Kristus rekel, da ni prišel na Zemljo, »da njemu služijo«, je s tem menil, da ni prišel z namenom, da se pusti streči. On sam je najbolj služil. Ozdravljal je bolne, hrome in pohabljene, vračal je slepim vid, govor nemim in sluh gluhim in osvobajal je od demonov obsedene. Božanska resnica, ki jo je oznanjeval, je prinesla tistim, ki so jo sprejeli, tolažbo, duhovno ozdravljenje in svobodo v duhovnem smislu. Jezus Kristus je zvesto izpolnjeval namen maziljenja, o katerem beremo v Izaiji 61:1: »Duh Gospoda Jehove je nad mano, zato ker me je Jehova pomazilil, da naj oznanjam blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa.«
5. Kako je reagiral Jezus, ko ga je nekoč pri počitku zmotila množica ljudi?
5 Pozornost zbujajoče je bilo sočutje, ki ga je imel Jezus s tistimi, ki jim je na ta način služil. Celo takrat, ko ga je pri počitku zmotila velika množica, ni bil slabe volje, jezen ali neprijazen. O njegovi reakciji beremo: »... se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.« (Marko 6:34) »In sprejme jih in jim govori o Kraljestvu Božjem in ozdravlja tiste, ki so potrebovali zdravja.« (Luk. 9:11)
6. Kako je Jezus izpolnil besede Izaije 42:3?
6 Jezus Kristus siromašnih in potrtih ni preziral. Z njegovim obnašanjem do njih so se izpolnile besede Izaije 42:3: »Trsta nalomljenega ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi.« (Mat. 12:20) Potrti so bili podobni nalomljenemu trstu ali stenju, ki je zaradi pomanjkanja olja že ugašal. Jezus je spoznal njihov usmiljenja vreden položaj in ga ni še poslabšal s tem, da bi bil z njimi neprijazen. Ne, sočustvoval je z njimi, jih krepčal in jim vlival novega upanja.
7. Kaj dokazuje, da je bil Jezus zares »iz srca ponižen«?
7 Čeprav je bil Gospod ali Mojster, Jezus Kristus ni zviška gledal na tiste, ki jim je služil. Ni se obnašal tako, da bi se zdeli zaradi njegove popolnosti samim sebi manjvredni ali podrejeni in se v njegovi prisotnosti ne bi dobro počutili. Jezus je bil čisto drugačen kakor marsikatera posebej nadarjena oseba, ki se hitro razburi nad drugimi, ki niso tako nadarjeni, in izgubi potrpljenje. Čeprav so bili včasih njegovi učenci nepozorni in pozabljivi, Božji Sin z njimi ni bil prestrog. Bil je »iz srca ponižen« in zato tudi pripravljen poučevati ljudi, ki so veljali za nevedne in zaničevane. (Mat. 11:28—30; Jan. 7:47—49)
8. Kako je mislil Jezus o rojakih kljub njihovi ravnodušnosti in sovraštvu?
8 Celo ravnodušnost in sovražno obnašanje mnogih rojakov ni moglo zmanjšati njegovega zanimanja zanje. Pomagati je hotel vsem. Jeruzalemu je rekel: »Kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor zbira koklja piščeta svoja pod peruti, pa niste hoteli!« (Mat. 23:37) Ob misli na strahotno uničenje mesta je Jezus jokal. Bolela ga je zavest o trpljenju, ki pride nad prebivalce mesta po Rimljanih — ki pa se bi ga lahko izognili, če bi se pokesali in ga sprejeli kot Mesijo, maziljenca, ki ga je poslal Bog. (Luk. 19:41—44)
9. Na kakšen način je dal Jezus največji dokaz svoje ljubezni?
9 Jezus je res pokazal s svojim popolnim zgledom, kaj pomeni služiti drugim. Kolikšno prisrčnost, prijaznost in ljubezen je pokazal! Največji dokaz svoje ljubezni je končno dal s tem, da je daroval svojo dušo ali svoje življenje kot odkupnino za grešno človeštvo. Zato je lahko vnaprej rekel svojim učencem: »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da življenje svoje za prijatelje svoje. Vi ste prijatelji moji, ako delate, kar vam ukazujem.« (Jan. 15:13, 14)
TUDI NEPOPOLNIM LJUDEM JE TO MOGOČE
10. Zakaj smo lahko prepričani o tem, da je možno posnemati popolni Jezusov zgled?
10 Ali lahko nepopolni ljudje posnemajo popolni zgled Jezusa Kristusa? Da. Apostol Pavel in še mnogi drugi zvesti Jezusovi učenci so dokazali, da je to mogoče. Pavel je spodbudil kristjane v Korintu k temu z besedami: »Posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov.« (1. Kor. 11:1)
11. Kakšno stališče je imel apostol Pavel do svojih nevernih rojakov?
11 Apostol Pavel se je prav tako odkritosrčno zanimal za ljudi in jih je prav tako ljubil kakor Jezus Kristus. Posebno ga je bolela nevera njegovih rojakov. V pismu Rimljanom je pisal: »Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v duhu svetem: da imam veliko žalost in neprestano bolečino v srcu svojem. Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu.« (Rimlj. 9:1—3)
12. Zakaj je bilo veliko Pavlovo zanimanje za Žide še posebej upoštevanja vredno?
12 Na osnovi tega, kar je Pavel oznanjeval, so ga njegovi rojaki imeli za odpadnika, kot takšnega, ki jih ni ljubil. To je bilo vse kaj drugega kot resnica. Njegova po svetem duhu razsvetljena vest je pričala o njegovi veliki ljubezni do njih. Bil je pripravljen storiti, kar je bilo v njegovi moči, da bi rojakom pomagal do rešitve. To je upoštevanja vredno, če pomislimo, da so bili odgovorni za večino trpljenja, ki ga je doživljal. V pismu Korinčanom je pisal: »Od Judov sem jih dobil petkrat po štirideset brez ene, trikrat so me šibali, enkrat kamenjali.« (2. Kor. 11:24, 25)
13. Kako daleč je bil Pavel pripravljen iti, da bi pomagal svojim židovskim bratom?
13 Upoštevajmo, kako daleč je bil pripravljen iti Pavel, da bi jim pomagal. Rekel je: »Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate.« (Rimlj. 9:3) Apostol bi bil torej pripravljen sprejeti nase prekletstvo, ki je bilo na njegovih nevernih rojakih, ker niso sprejeli Božjega sredstva za rešitev, s čimer bi lahko dobili nebeško življenje. (Primerjaj Galatom 3:13) Njegove besede pokažejo, kako globoka je bila njegova nesebična ljubezen. Pavel je bil pripravljen storiti vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pomagal Židom.
14. Kako naj se obnašamo do ravnodušnih oseb in nasprotnikov »dobre vesti«? Zakaj?
14 Enako zanimanje za neverne naj bi imeli danes mi kot učenci Jezusa Kristusa. Ne dopustimo, da njihovo nasprotovanje in ravnodušnost zbudita v nas odpor. Pripadajo človeški družini, za katero je Kristus umrl. (Rimlj. 5:6—8) Je tudi Jehovina volja, da jim je dana priložnost priti do izpokorjenja, dokler živijo ali dokler vsej krivičnosti ne bo narejen konec. (2. Petr. 3:9) Če se tega popolnoma zavedamo, nas bo to navedlo, da temeljito in v molitvi razmislimo, kaj lahko naredimo, da bi nekomu pomagali v duhovnem pogledu. Tedaj bomo sledili Jezusovemu opominu: »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mat. 5:44)
15. Kaj pokaže, da je način življenja učencev Jezusa Kristusa danes najboljši?
15 Bilo bi tudi dobro razmisliti o tem, kaj je »dobra vest« povzročila za nas same. Gotovo ni boljšega načina življenja, kakor je življenje učenca Jezusa Kristusa. Obvaruje nas pred tem, da bi svoje moči trošili z neuspešnim trudom za ohranitev sestavov, ki so obsojeni na propad. Ščiti nas tudi pred tem, da bi živeli nemoralno ali zakonu nasprotno, kakor je običaj v svetu. Zato so nam prihranjene srčne bolečine in skrbi, ki jih prinaša s seboj prestopanje Božjih zapovedi. (Kol. 3:5—10, 12—14) K tem sedanjim blagoslovom pride še čudovito upanje na večno življenje pod pravičnimi okoliščinami. (2. Petr. 3:13) Kako lepo bi bilo, če bi se dalo še mnogim ljudem pomagati, da bi postali učenci Jezusa Kristusa in dobili to upanje!
16. Zakaj je važno, da dobijo ljudje kar se da kmalu priliko spoznati resnico?
16 Ljudje danes potrebujejo »dobro vest«. Jutri je lahko prepozno. Nekdo bi lahko zaradi tega, ker ne pozna »dobre vesti«, uničil svoje življenje. Eno samo nemoralno dejanje, izbruh jeze, zloraba mamil in podobno, lahko naredi nepopravljivo škodo. Razen tega dan in ura Jehovinega postopanja proti brezbožnemu svetu nista znana. (Mat. 24:36—44) Zato naj bi izkoristili čas, ki še preostane, da bi drugim pomagali do rešitve. (Dej. ap. 18:6) Počutili naj bi se tako, kakor je rekel apostol Pavel: »Gorje mi, če evangelija ne oznanjam!« (1. Kor. 9:16)
NI OMEJENO NA USTNO OZNANJEVANJE
17. Kaj moramo, razen oznanjevanja, še delati, da bi se izkazali za učence Jezusa Kristusa?
17 Biti učenec Jezusa Kristusa pa ni omejeno samo na oznanjevanje »dobre vesti«. Od nas tudi zahteva, da pomagamo ljudem, ki so zares v stiski, in smo z njimi prijazni, ne glede na to, kako so z nami ravnali. (Rim. 12:17—20) Toda tako, kakor smo se dolžni zavzemati za potrebe svojih domačih, preden poskrbimo za potrebe tistih, ki so zunaj, smo tudi dolžni pomagati našim bratom in sestram v veri, preden pomagamo nevernim. (1. Tim. 5:8) Biblijski nasvet se glasi: »Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri.« (Gal. 6:10)
18. a) Kaj smo dolžni bratom po veri, ki so v stiski? b) Kdaj kristjan ni dolžan materialno podpirati nekoga, ki je v stiski?
18 Veliko je priložnosti, da lahko delamo dobro bratom po veri. Nesreča, naravna katastrofa ali kakšen drug nesrečen slučaj lahko nekega človeka spravi v stisko. Po zgledu Jezusa Kristusa naj bi storili vse, kar je v naših močeh, da bi pomagali našim bratom v veri. Apostol Janez je pisal: »V tem smo spoznali ljubezen, da je on dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate. Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:16—18) Če pa je nekdo neodgovoren, len in ni pripravljen sprejeti nekega dela, ki bi ga lahko opravljal, ga kristjan ni dolžan finančno podpirati. Biblijsko pravilo se glasi: »Če kdo noče delati, naj tudi ne je.« (2. Tesal. 3:10)
19. Kako lahko po besedah apostola Pavla pomagamo bratom v veri v duhovnem pogledu?
19 Veliko pogosteje pa se zgodi, da potrebujejo bratje in sestre v veri duhovno pomoč. Po 1. Tesaloničanom 5:14 so vsi člani skupščine dolžni storiti vse, kar morejo, da bi v tem pogledu pomagali. Takole beremo: »Svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi.« Nekateri morda svojim krščanskim dolžnostim ne zadovoljujejo in se jih mora zato pokarati. Starejše žene naj na primer ‚mlade žene navajajo k razsodnosti, da naj ljubijo svoje može in otroke, da so zdravega razuma, čiste, pridne gospodinje, dobre, da se podložijo svojim možem‘. (Titu 2:4, 5) Tisti, ki so brez volje ali potrti, ker imajo probleme ali ker so v stiski, morajo biti spodbujeni. Mar jih ne bi mogle izgrajevati biblijske misli, ki so krepile tudi nas? Ali ne bi bilo zanje tolažilno vedeti, da nekdo skrbi zanje? Nekateri imajo morda slabotno vest. Zato naj tisti, ki imajo močno vest, nosijo slabosti svojih bratov, tako da so se pripravljeni tu in tam čemu odreči, do česar bi imeli pravico. (Rimlj. 15:1—3) Ker so vsi člani skupščine nepopolni, morajo biti pripravljeni drug drugega prenašati kljub našim napakam v ljubezni in drug drugemu iz srca odpuščati. (Kol. 3:13) Če si na ta način med seboj pomagamo, bo gotovo okrepljena vez ljubezni.
20. a) Kaj nas zares označuje za Kristusove učence? b) Kaj povzročimo s tem, da se razdajamo za druge?
20 S požrtvovalno ljubeznijo do vernih in nevernih se izkažemo kot Kristusovi učenci. (Jan. 13:34, 35) To pomeni, da svojo moč, čas, materialna sredstva, da, vso svojo bit uporabimo za pospeševanje duhovne blaginje drugih. Če se razdajamo na ta način, ne bomo siromašnejši. Nasprotno, postajali bomo vedno srečnejši, ker je ‚bolje dati, kakor pa sprejemati‘. (Dej. ap. 20:35) Zato še bolje posnemajmo Jezusa Kristusa in se vsak čas izkažimo kot njegovi zvesti učenci. Tedaj bomo še bolj srečni.