»Drevo«, čigar padec pretrese svet
»Storil sem, da so se od hrupa njegovega padca tresli narodi, ko sem ga pahnil doli v šeol k njim, ki so se pogreznili v jamo. In potolažila so se vsa drevesa Božja, vsa izbrana in najboljša drevesa libanonska, vsa, ki jih namaka voda« — Ezekiel 31:16.
1. Zakaj lahko padec določenega drevesa povzroči bolečino?
LJUDJE imamo lahko do nekega drevesa prisrčen odnos. Tako nežno čustvo je napotilo pesnika, da je nagovoril drvarja z besedami: »Drvar, prizanesi temu drevesu! Pusti stati njegove veje in ne dotakni se ga. Že kot deček sem našel senco pod njim, in sedaj ga bom ščitil.« Visoko, krasno drevo je že pri marsikaterem opazovalcu zbudilo občudovanje. Lepota dreves je prebudila pesnikovo srce, da se je še naprej izpovedal: »Nikoli ne bom videl pesmi tako lepe, kakor je drevo. ... Pesmi piše nespametnež, kot sem jaz; le Bog pa lahko naredi drevo.« Zaradi take prisrčne naklonjenosti temu Božjemu stvarstvu lahko padec določenega drevesa povzroči bolečino.
2. Kaj se je dobro vprašati v zvezi z oboževanjem drevesa?
2 Oboževanje dreves je znano po vsem svetu. Zatrjevanje vernikov, ki praznujejo 25. december, da na ta dan ne gre brez čičkasto okrašenega, lesketajoče osvetljenega zimzelenega drevesca, spominja na tak kult dreves. Je pa »drevo«, ki že tisočletja priteguje pozornost in občudovanje vsega človeštva. S svojim stališčem in ravnanjem do tega svetovno znanega »drevesa« dokazujejo, da ga častijo. Upravičeni dvom in goreča radovednost vodita do vprašanja: »Kakšno ‚drevo‘ je to? Ga tudi jaz obožujem?«
3. Zakaj menijo ljudje, da to »drevo« ne bo nikoli padlo?
3 To »drevo« je že zelo staro, sedaj že preko 4200 let. Zato so ga lahko opisali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Spisi iz starega časa vsebujejo imeniten opis tega drevesa, ki je tako dolgo stalo in je v zemlji tako globoko ukoreninjeno, da ljudje menijo, da ne bo nikoli padlo. Tukaj sledi opis:
4., 5. Kaj prispeva po Ezekielu 31:3—9 k edinstveni lepoti tega »drevesa«?
4 »Ceder na Libanonu, z lepimi vejami, košat za senco in silno visok, in vrh njegov je segal med oblake. Vode so storile, da se je tako povzpel, globočina, da je visoko vzrastel: reke njene so tekle povsod okoli njegovih korenin in potoke svoje je izlivala do vseh dreves na polju.
5 Zato je zrastel više nego vsa drevesa na polju in mladike njegove so se pomnoževale ter veje njegove podaljšale vsled obilnih vod, ko se je razširjal. Vsi ptiči nebeški so gnezdili v njegovih vejah in vse zverine poljske so rodile pod njegovimi mladikami, in v senci njegovi so prebivali vsi veliki narodi. In bil je prelep v velikosti svoji in ker je imel široko raztegnjene odrastke: kajti korenine njegove so bile ob obilih vodah. Cedre na vrtu Božjem ga niso nadkriljevale, ciprese se niso mogle enačiti z vejami njegovimi in javori niso bili kakor mladike njegove; nobeno drevo na vrtu Božjem mu ni bilo enako v lepoti. Lepega sem ga naredil z množino odrastkov njegovih; in zavidala so mu vsa drevesa edenska, ki so bila na vrtu Božjem« (Ezek. 31:3—9).
6. Zakaj ne pripada čast za saditev ceder na Libanonu nobenemu človeku?
6 Republika Libanon se v zadnjih letih v svetovnih novicah veliko omenja. Cedre z Libanona pa so znane že tisočletja. (Glej Sodniki 9:15). Noben človek ni zasadil tja visokih ceder z njihovimi širokimi krošnjami. Cedre so stale že, preden so se graditelji babilonskega stolpa zaradi pomešanja jezikov v drugem stoletju po vesoljnem potopu razkropili iz starega Babela na Evfratu v vse smeri. Stvarniku neba in Zemlje gre čast, da je zasadil te cedre. Zato so v Psalmu 80:10 imenovane »cedre Božje« (NS) in v Psalmu 104:16 kot »drevje Jehovino, cedre na Libanonu, ki jih je vsadil«.
7. Kako je govoril Bog o kraju, kjer je stala cedra? Ali to pomeni, da je bil raj na Zemlji obnovljen?
7 Da je rečeno o cedrah in cipresah kakor tudi o javorjih, da so v Edenu, »vrtu Božjem«, ne pomeni, da je bil Edenski vrt po vesoljnem potopu (2370 pr. n. št.) obnovljen, pač pa pomeni, da je ta določena cedra stala na kraju, ki je bil tako prijazen, tako rajsko lep in tako podoben prvotnemu prebivališču človeka, da je bil kakor »vrt Božji«. Hebrejska beseda, ki se jo prevaja z »vrt«, (gan), pomeni v glavnem »zagrajen ali ograjen kraj«, in spomnimo se, da je imel prvotni »Edenski vrt« ob »vzhodni strani« prehod, skozi katerega sta bila neposlušna Adam in Eva izgnana iz njega in kamor je Bog postavil keruba, da »stražita pot do drevesa življenja« (1. Mojz. 3:24).
8. Kje se je po Ezekielu 28:11—14 nahajal kralj libanonskega pristaniškega mesta Tir in zakaj?
8 V dneh, ko je prerokoval Ezekiel, je bilo področje Libanona, znanega po svojih cedrah, tako lepo, da je bil navdihnjen k temu, da reče kralju Tira (libanonsko pristaniško mesto): »Bil si v Edenu, vrtu Božjem; ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na sveti gori Božji« (Ezek. 28:11—14). Nič čudnega torej, če je bilo v sedmem stoletju pr. n. št. o tej posebno »lepi« libanonski cedri rečeno, da je v Edenu, »vrtu Božjem«. Rastla je torej na zelo ugodnem kraju z izrednimi možnostmi.
POMEN TEGA DREVESA V LETU 1977 N. ŠT.
9. Kaj ponazarja ta »lepa« libanonska cedra, če pomislimo, kdo vse prebiva v njeni senci po prerokovih besedah?
9 Danes se ljudje manj zanimajo za to, kar se je zgodilo pred 2500 leti, kakor za tisto, kar se dogaja danes, kar se tiče nas in vpliva na nas. Ali ponazarja to »lepo« drevo, ta »cedra na Libanonu« nekaj iz našega časa? Kako bi lahko to ugotovili? Prerokba namreč ne pravi le, da so ptiči gnezdili v njegovih vejah in da so pod njegovimi dolgimi vejami divje živali imele mlade, temveč je bilo tudi omenjeno, da so ‚v njegovi senci prebivali vsi veliki narodi‘. Nadalje beremo: »Od hrupa njegovega padca (so se) tresli narodi« (Ezek. 31:6, 16). Te besede imajo politični prizvok. Nakazujejo, da ponazarja ta visoka »cedra na Libanonu« nekaj političnega, in tako tudi je.
10. Komu je namenjena prerokba o »cedri na Libanonu« glede na njen politični pomen?
10 Že uporaba Ezekielove prerokbe v tistem času potrjuje, da predstavlja »cedra na Libanonu« nekaj političnega. Komu je bila prerokba takrat namenjena? Ezekiel sam odgovarja: »In zgodilo se je v enajstem letu (607 pr. n. št.), prvi dan tretjega meseca, (pomladni mesec sivan), (pet dni pred praznovanjem binkošti), da mi pride beseda Jehovina, govoreč: Sin človečji, govori Faraonu, kralju egiptovskemu, in vsej množici njegovi: Komu si enak v velikosti svoji? Glej, Asur je bil ceder na Libanonu, z lepimi vejami, košat za senco in silno visok, in vrh njegov je segal med oblake« (Ezek. 31:1—3).
11. Kaj je bilo nakazano s tem, da sta bila faraon in njegova množica primerjana z »Asirci«?
11 Tukaj imamo torej odgovor: ‚Faraon, kralj v Egiptu, in njegova množica‘ je bila primerjana z nenavadno visoko, košato cedro na Libanonu. Rečeno je sicer, da je podoben tudi »Asircu«, toda večina prerokbe se nanaša na »cedro z Libanona« in na to, kar se je z njo zgodilo, ne na »Asirca«. Primerjava z »Asircem« lahko pokazuje na veliko militaristično in politično moč. Petindvajset let pred zapisom Ezekielove prerokbe je bila Asirija še svetovna sila. Izpodrinila je egiptovsko kraljestvo, v Bibliji omenjeno predhodno svetovno silo. Zasedla je celo del egiptovskega ozemlja. Toda sedaj, v dneh preroka Ezekiela, je bil Egipt najpomembnejši sovražnik babilonskega kraljestva ali nove (to se pravi tretje) svetovne sile. Da je bil Faraon in njegova množica primerjan z »Asirci«, torej pomeni, da je bil Egipt še takrat politična sila, s katero je Babilon moral računati.
12. Zakaj je bil Egipt še v Ezekielovih dneh podoben tej visoki, senčnati »cedri z Libanona«?
12 V Ezekielovem času si je židovska vlada v Jeruzalemu celo izprosila vojaško pomoč Egipta, da bi zadržala širjenje babilonskega kraljestva (Ezek. 17:7—17). Egipt je takrat torej še nedvomno imel mednarodno vlogo (Jer. 37:5—7). Faraona in njegovo množico se je zato lahko še vedno primerjalo z veliko politično in vojaško tvorbo, ki je prekašala celo libanonske cedre, ki lahko zrastejo trideset in še več metrov visoko. Kakor libanonska cedra, katere spodnje veje so tako dolge, da izgleda drevo — čeprav je še tako visoko — kakor pritlikavec, je izgledal tudi Egipt sicer majhen, a je kljub temu izzival Babilon in nudil senco narodom, ki so se povezali z deželo ob Nilu. Pustil je, da so pod njegovimi širokimi vejami iskali zavetje, tako da jim je nudil vojaško pomoč. V očeh stiskanih narodov je še vedno imel »lepe veje« in zavezniki so se raje podložili njemu kakor Babilonu — sili, ki jo je Bog Jehova takrat uporabil, da je izlil svojo jezo.
13., 14. Kaj ponazarja »cedra z Libanona« v našem času in kakšno biblijsko osnovo imamo za takšno sklepanje?
13 Vse to je bilo pred dvemi tisočletji in pol zelo zanimivo in napeto. Kako pa je danes? Gotovo prerokba o »cedri z Libanona« ni prikladna za današnji Egipt, to se pravi za Združeno arabsko republiko, v kateri vladajo muslimani. Strinjamo se s tem, da se te prerokbe danes ne more uporabiti v tem smislu, ker jo tudi Biblija ne uporablja tako. Kaj je torej danes mišljeno s to nenavadno »lepo« libanonsko cedro? Kaj ali kdo je sedaj, v dvajsetem stoletju, podoben faraonu, egiptovskemu kralju, in njegovi množici? Kaj se razume pod simbolično »cedro z Libanona«, katere padec bo svet kmalu pretresel?
14 Obsojeno »drevo« ponazarja nekaj, česar danes na splošno ne priznavajo. Kaj pa? Duhovni Egipt. Če odpremo zadnjo knjigo Biblije, beremo v Razodetju 11:8 besede navdihnjenega apostola Janeza: »In trupli njuni bosta ležali na ulicah mesta velikega, ki se imenuje duhovno Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njiju Gospod pribit na kol.« Tukaj omenjeni »njun Gospod« je Gospod Jezus Kristus, tisti pa, katerih trupli sta ležali na širokih cestah mesta, so Kristusovi zvesti nasledniki ali učenci. V Razodetju 11:3 so ti učenci Gospoda Jezusa Kristusa označeni kot »dve moji priči«, in usmrtili so ju, ker sta oznanjevali mračno, nepriljubljeno vest.
15. Zakaj označbo »Egipt« v Razodetju 11:8 ne moremo uporabiti za dobesedni Egipt?
15 V katerem »velikem mestu« pa sta bili ti novodobni »priči« usmrčeni in njuni trupli izročeni javnemu zasramovanju? To ni bilo v glavnem mestu današnjega Egipta. Kakor vemo, Jezusa Kristusa, »Gospoda« teh dveh prič, niso pribili na kol v takratnem Egiptu, toda po Razodetju 11:8 sta bili »priči« Gospoda usmrčeni in sta ležali tam, kjer je bil leta 33 n. št. on pribit na kol. Če upoštevamo, da je »veliko mesto« prispodoba in da se imenuje ‚v duhovnem smislu Sodoma in Egipt‘, nam to pomaga do razumevanja. To torej izključuje dobesedno mesto Sodomo, ki takrat ni več obstojalo, in tudi dobesedno deželo Egipt, nad katero je takrat vladalo Rimsko cesarstvo. Kje pa je bil, govorjeno v duhovnem smislu, Gospod Jezus Kristus pribit na kol, in kje so bili tudi njegovi pravi učenci usmrčeni in izročeni sramotenju?
16., 17. V katerem simboličnem »velikem mestu« je bil torej Gospod Jezus Kristus pribit na les?
16 »Mesto« je politična organizacija. »Veliko mesto« bi torej bila politična organizacija, velik vladni sestav. Stara Sodoma je bila nekoč politična organizacija, tedanji Egipt pa je bila dežela s političnim sestavom, pod katerim je bila stoletja prva od svetovnih sil, omenjenih v biblijskih prerokbah. Tako mora torej biti »duhovno imenovani« Egipt svetovni politični vladni sestav, politična tvorba človeške vladavine, ki jo izvajajo ljudje. V takšnem »velikem mestu« je bil Gospod Jezus Kristus leta 33 n. št. izven mesta Jeruzalem »pribit na kol«. Človeški svet sestavlja bistveni sestavni del sedanjega sestava stvari. V tem svetu, ki vzdržuje sedanji sestav stvari, je bil Jezus Kristus pribit na kol. Zato je rekel svojim učencem:
17 »Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jan. 9:5). »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži« (Jan. 15:18, 19).
18. Kako soglaša dejstvo, da je umrl Jezus na določen dan kot žrtveno jagnje, z mislijo, da je bil v duhovnem Egiptu pribit na les?
18 Jezus Kristus ni bil kot »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« žrtvovan v dobesednem Egiptu, iz katerega je nekoč pripotoval kot otrok, temveč v tem, kar je v »duhovnem smislu« imenovano Egipt (Mat. 2:13—21; Jan. 1:29, 36). Ni bil slučaj, da je bil Gospod Jezus Kristus na dan pashe leta 33 n. št. žrtvovan kot Jagnje Božje. Zakaj ne? Ker ga je ponazarjalo jagnje, ki so ga morali žrtvovati Izraelci na prvi dan pashe leta 1513 pr. n. št. v starem Egiptu. Egipčani, ki niso žrtvovali pasha jagnjeta in čigar krvi niso poškropili po podbojih svojih vrat, so izgubili svoje prvorojence med ljudmi in živalmi. Zatem je odpustil faraon Izraelce iz suženjstva, tako da so lahko izšli kot svobodno ljudstvo.
19. Iz česa so torej osvobojeni Kristusovi učenci, kakor je bil nekoč osvobojen Izrael iz Egipta?
19 Kaj je ponazarjala dežela Egipt v zvezi s takratno osvoboditvijo izvoljenega Jehovinega ljudstva? Kaj je ponazarjal faraon in njegova množica? Egipt, ki so ga pestile stiske, je ponazarjal sedanji svetovni sestav stvari, faraon in njegova množica pa so ponazarjali vladajoče elemente tega sestava. V tem »duhovnem Egiptu« je ‚bilo darovano naše pasha jagnje, Kristus, zato praznujmo ta praznik‘ (1. Kor. 5:7, 8). V popolnem soglasju s to resnico, je sedanji posvetni sestav, Egipt, iz katerega so bili osvobojeni zvesti učenci Jagnjeta, Jezusa Kristusa. Zato je o Kristusovih učencih rečeno v Galačanom 1:3, 4: »Milost vam in mir od Boga Očeta in Gospoda našega Kristusa Jezusa, ki je dal samega sebe za grehe naše, da nas otme iz sedanjega hudega veka.«
20. Kaj torej ponazarja »cedra na Libanonu« v naših dneh in kdaj je nastala?
20 Kaj iz tega upravičeno sklepamo? Da ponazarja »cedra na Libanonu«, ki je v dneh preroka Ezekiela ponazarjala ‚faraona v Egiptu in njegovo množico‘, nekaj večjega v našem času, namreč svetovni sestav stvari, v katerem vladajo politični elementi nad vsemi narodi. Čeprav je ta sestav stvari primerjan s cedro, ki so ji zavidala vsa druga drevesa v Edenu podobnem področju, je ni zasadil Bog Jehova, ki je zasadil zimzelena drevesa v dobesednem libanonskem področju, ki je bilo takrat podobno »Božjemu vrtu«. Kakor se vidi iz poročila Sadilca, Biblije, je začela simbolična politična »cedra na Libanonu« obstojati v drugem stoletju po vesoljnem potopu, v dneh Nimroda, mogočnega lovca in ustanovitelja prvega babilonskega kraljestva. Kakor se je Nimrod, Noetov pravnuk, uprl vesoljni suverenosti Jehove, Noetovega Boga, tako prezira tudi simbolična »cedra na Libanonu« suverenost Boga, Najvišjega (1. Mojz. 10:8—12; 1. let. 1:8—10).
21. Kako so ravnali posvetni narodi na splošno do te »cedre na Libanonu«?
21 Poizkusil se je s pomočjo človeških sredstev, ki so mu na razpolago — primerjana z globino voda — dvigniti nad Boga Jehovo, kakor bi vrh drevesa kipel med oblake. Množil je svoje veje in jih razširjal, da bi vladal nad vso Zemljo, nad Božjim »podnožjem« (Iza. 66:1; Mat. 5:35). Pod njegovo mogočno krošnjo so našle svoj prostor vse vladavine, ki so jih do današnjega dne ustvarili ljudje, kakor »vsi veliki narodi« (Ezek. 31:4—6). V teku časa se je celo izraelsko ljudstvo, ki ga je Bog Jehova naselil v obljubljeni deželi, v Palestini, v svojo veliko škodo pustilo zapeljati k temu, da je posnemalo v načinu postopanja te posvetne narode. Toda so izjeme. Kdo so ti ljudje? Ali bi jim radi pripadali in si tako pridobili večen blagoslov ali pa želimo posnemati ravnanje »velikih narodov«? Da bi se lahko pravilno odločili, potrebujemo pomoč.
»Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve. Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove. Blagor mu, komur je pomočnik Bog mogočni Jakobov, čigar nada je v Jehovi, Bogu njegovem« — Psalm 146:3—5.