Pravi kristjani ne smejo biti strahopetni

ZA to, da je nekdo pravi kristjan, je potrebna hrabrost, ker moramo biti pripravljeni, gledati nevarnostim, težavam, nasprotovanju in celo smrti v oči. Pravi učenci Jezusa Kristusa ne smejo pričakovati, da bodo ljudje z njimi bolje ravnali kakor z njihovim Gospodom. Jezus je rekel: »Hlapec ni večji od gospodarja svojega. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas« — Jan. 15:20.

Nobenega opravičenega razloga ni bilo za preganjanje Jezusa. Živo se je zanimal za blaginjo drugih, bil je sočuten, prijazen in ljubeč (Mat. 8:2, 3; 11:28—30; Mar. 8:2). Delal je neutrudno in se pogosto odrekal hrane in potrebnega počitka, da bi nepopolne ljudi osvobodil njihovega trpljenja, jih tolažil in spodbujal (Mat. 14:13, 14; Mar. 6:31—34). Čeprav so ga sramotili, ni nikogar psoval. Živel je brezhibno življenje in ni grešil. — 1. Pet. 2:22, 23.

Kljub temu je bil cilj močnih napadov sovražnikov. Hudobno so ga obtožili, da je pijanec in požeruh, da prestopa zakon in da je celo obseden z demoni (Luk. 7:34; Jan. 5:18; 8:48). Z njim so sramotno postopali, pljuvali vanj, ga udarjali in bíli s pestmi, ga bičali in z žeblji pribili na kol, da bi umrl kot bogokletnik, izpostavljen javnemu zasramovanju. — Mat. 26:65—67; Jan. 18:22; 19:1, 17, 18.

Jezus je bil neverjetno hraber, da je lahko vse to prenesel. Lahko bi se izognil in ne bi bil predmet sovraštva, tako, da bi enostavno mirno živel kot tesar v Nazaretu. Toda hrabro je oznanjeval resnico, razgaljal je religiozne laži in pokazal, da bi bilo napačno, živeti edino le zase. S tem si je nakopal sovraštvo sveta, ker tisti, ki so raje živeli življenje nasprotno Božji volji, niso želeli, da bi izpadli kot hudobni ljudje. Bolelo jih je, ko je Jezus pokazal, da niso »pravični«, kakor so mnogi zase trdili. — Jan. 3:19, 20.

Učence Jezusa Kristusa se spodbuja, da delajo to, kar je on delal. Oni naj ne bi samo živeli v soglasju z Božjo voljo, temveč naj bi bili tudi zaposleni s tem, da drugim pomagajo tako postopati (Mat. 28:19, 20). S takšnim delovanjem pa pridejo neposredno v spor s tistimi ljudmi, ki vztrajajo v slabem postopanju. Takšni ogorčeno reagirajo in želijo to delo preprečiti. Če naletijo strahopetci na močan odpor, popustijo, toda pravi kristjani ne.

Duh ali stališče pravih kristjanov nima nobenega opravka s strahopetnostjo. Morda so plašni, se bojijo škode ali jih je treba celo spodbuditi, da pokažejo večjo srčnost, toda ne bodo dopustili, da bi iz plašnosti ali strahu odstopili od izvajanja Božje volje kot strahopetci. Krščanski apostol Pavel je spomnil svojega zvestega sodelavca Timoteja na to z besedami: »Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in samostrahovanja« — 2. Tim. 1:7.

Pavel je zelo cenil, da mu je dal Bog duha moči. V svojem pismu kristjanom v Filipih je pisal: »Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu« (Fil. 4:13). Pavlu je bila dana moč, da je kljuboval nasprotnikom in nevarnostim vseh vrst, namesto da bi se plašno umaknil. Dana mu je bila moč, da je vztrajal v preganjanjih in težkih preizkušnjah. — 2. Kor. 11:23 do 27; 12:9, 10.

Pavla je razen od Boga danega »duha moči«, gnal tudi ‚duh ljubezni‘ k temu, da je zvesto vztrajal v službi. Imel je globoko ljubezen do Jehove Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. Cenil je, kar sta oba storila zanj in je napisal: »Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden imenovan biti apostol, ker sem preganjal skupščino Božjo; ali po milosti Božji sem, kar sem, in njegova milost, ki mi jo je podelil, ni bila brezuspešna, marveč deloval sem bolj od njih vseh, toda ne jaz, ampak milost Božja, ki je z menoj« (1. Kor. 15:9, 10). Pavel je imel tudi veliko ljubezen do ljudi, tudi do rojakov, ki so bili pogosto krivi, da je bil preganjan. Čiste vesti je lahko rekel: »Imam veliko žalost in neprestano bolečino v srcu svojem. Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu — Rim. 9:2, 3.

Duh zdravega razuma ali »samostrahovanja« je pomagal Pavlu, da je ohranil svojo zvestobo. Ohranil je uravnovešeno gledišče, ker je vedel, da je zanj, kot za predanega učenca Jezusa Kristusa, njegov odnos do Jehove Boga nekaj resnično pomembnega (Fil. 3:8—11). To ga je varovalo, da ni popustil pritisku in si olajšal stvari s sklepanjem kompromisov.

Ker je Pavel ohranil od Boga danega duha »moči in ljubezni in samostrahovanja«, je ostal priznan učenec Jezusa Kristusa. Nagrada mu je bila zagotovljena in zato je lahko malo pred svojo smrtjo pisal Timoteju: »Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen pravičnosti venec, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili prihod njegov« — 2. Tim. 4:7, 8.

Strahopetci pa, nasprotno, nimajo nobenega razloga za takšno upanje. Da, Božja beseda jasno pokaže, da ne dobijo nobenega plačila. Oni spadajo k tistim, ki gredo v »drugo smrt«, iz katere ni več vstajenja — Raz. 21:8.

To je tudi upravičeno, ker strahopetec do Boga ni lojalen. Kadar vidi, kako drugi trpijo zaradi pravičnosti, ga prevzame strah in preneha služiti Bogu, misleč, da bo preprečil, da bi mu ljudje povzročali morda bolečine. Če stoji pred preizkušnjo svoje čistosti, stopi na stran satana, hudiča, ker pokaže, da se trditve nasprotnika nanašajo na njega: »Kožo za kožo in vse, kar ima človek, da za življenje svoje« — Job 2:4.

Strahopetec pokazuje, da sploh ne verjame temu, da bi lahko Bog popravil vsako škodo, katero mu lahko naredijo satan in njegova orodja. Če popusti zaradi smrtne grožnje, pokaže pomanjkanje vere v od Boga obljubljeno vstajenje (Mat. 10:28; Heb. 11:35). V kolikor ga neka gospodarska kriza navede k neposlušnosti do Božjega zakona, pokaže, da ne veruje Božjemu zagotovilu, da bo on skrbel za svoje služabnike kot celoto — Heb. 13:5, 6.

Če nočeš pripadati tistim, ki strahopetno popustijo pod pritiskom strahu, potem ukreni nekaj, da bi okrepil svojo vero. Preučuj Božjo besedo, obrni se k Bogu za vodstvo, druži se s hrabrimi kristjani in pomagaj drugim, da postanejo Jezusovi učenci. Tedaj lahko, kakor Pavel, pričakuješ, da dobiš za nagrado življenje, to je nagrado, ki je ne bodo deležni strahopetci, temveč hrabri kristjani.