Pred nami je konec 6000 let človeške vladavine – kaj je bilo doseženo?
SEPTEMBRA 1975 se je pričelo novo židovsko mesečevo lato. S tem smo dosegli pomembno časovno točko v zgodovini človeštva. Po biblijskem računanju časa je minilo 6000 let človeške zgodovine. Da, če bi Adam, prvi človek, ostal pod Božjo vladavino poslušen, bi bil septembra lanskega leta še živ in imel bi 6000 let.
Ali to pomeni, da je človeštvo živelo že 6000 let znotraj časovnega razdobja 7000 let, ki ga je Bog blagoslovil in posvetil kot svoj veliki »dan počitka«? Ali to pomeni, da se Kristusovo tisočletno vladarstvo — zadnjih 1000 tega »dneva počivanja« — šteje od septembra 1975 — 1. Mojz. 1:27, 31; 2:2, 3; Raz. 20:1-6.
Ne, ni tako. Zakaj ne? Ker pokaže biblijsko poročilo, da se Božje delovanje ni končalo v »dnevu«, ki je bil pred »dnem počivanja«, dolgim 7000 let, namreč z ustvaritvijo Adama. Poročilo daje spoznati, da je med ustvaritvijo Adama in ustvaritvijo Eve, njegove žene, minilo nekaj časa. V tem času je Bog dopustil, da je Adam imenoval živali. Ne vemo, če so pri tam minili tedni, meseci ali leta. Zato tudi ne vemo točno, kdaj se je pričal Jehovin veliki »dan počivanja« in kdaj se bo končal. Isto velja tudi za začetek tisočletne Kristusove vladavine. Biblija nam ne daje nobene opore za izračunanje datuma, zato tudi ne postavljamo nobenih domnev. — 1. Mojz. 2:18-25; Mat. 24:42, 44.
Časovni podatki Biblije vsakakor pokažejo, da je leta 1975 poteklo 6000 let človeške zgodovine. Na začetku Božjega »dneva počivanja« se je Adam uprl Božji vladavini. Večji del 6000 let človeške zgodovine nosi zato pečat človeške vladavine. Kaj je bilo doseženo v teh šestih tisočletjih neodvisne človeške vladavine? Oglejmo si sedaj potek vsakega od teh tisočletij.
Prvo tisočletje
Končala se je človekova sreča v edenskem vrtu, ko ata se Adam in Eva uprla suverenosti Jehove, svojega Stvarnika. Upravičeno je Bog oba izgnal iz vrta. To pomeni, da sta bila na nekultiviranem delu Zemlje prepuščena sama sebi, in sicer pod vladavino, neodvisno od Boga, za katero sta se odločila. Verjetno sta razvila neke vrste patriarhalno vladavino. Toda v nekaj več kot 900 letih, ki jih je Adam še doživel, je bilo med grešnimi ljudmi vedno več nasilja in umorov, kriva religija in nemoralni način življenja, ki je lahko vodil samo v smrt, pa sta se vse bolj širila. — Rim. 5:12; 1. Mojz. 3:12, 16-19; 4:10,11, 23, 26.
Drugo tisočletje
»Človekova hudobnost« se je pod človeško vladavino tako zelo razširila, da je Bog po odgovarjajočem opozorilu tiste, ki so Zemljo »pokvarili« in jo napolnili z nasiljem, uničil z vesoljnim potopom. Čeprav je Bog obvaroval zvestega Noeta in njegovo družino zaradi njegove pravičnosti, so se njihovi potomci uprli Jehovi Bogu, ker so izvajali človeško politiko. Manj kot 200 let po potopu se je Nimrod postavil za kralja. Postal je brezvestni diktator. Dvignil se je proti Bogu, Najvišjemu, tako da so imeli navado govoriti: »Kakor Nimrod, junak-lovec v nasprotovanju Jehovi.« Brez dvoma ni lovil samo živali, temveč je moril tudi ljudi in je s tem nad ljudmi izvajal tiransko vladavino. Njegov upor je dosegel višek v gradnji mesta Babel in njegovega stolpa, »čigar vrh bodi do neba«. Takrat je Jehova povzročil čudež, ker je zmešal ljudem jezik. Bili so prisiljeni opustiti svoje gradbene načrte in se razkropiti po Zemlji. S tem porazom se je končala prva človeška diktatura. — 1. Mojz. 6:4, 5, 11; 10:8-12; 11:1-9.
Tretje tisočletje
Ljudje so se borili med seboj — rod proti rodu, dežela proti deželi in kraljestvo proti kraljestvu. Egipt je postal »vodilna svetovna sila, toda bil je kaznovan od Boga, ker je zatiral njegovo ljudstvo, Izraelce. Ljudje raznih narodov so se zapletli vedno globlje v pogansko malikovanje in so šli celo tako daleč, da so žrtvovali otroke. Vzdignili so se tiranski diktatorji in preprosto ljudstvo — šahovske figure vladarjev — je moralo mnogo trpeti. — 1. Mojz. 14:1-16; 2. Mojz. 1:8-11; 6:1-6; 14:26-31; 5. Mojz. 18:9-12.
Četrto tisočletje
Egiptu je sledil vrstni red svetovnih sil, ko so jim vladali častihlepni kralji. Igrali so veliko vlogo v četrtem tisočletju. Šlo je za Asirijo, Babilon, Medo-Perzijo, Grčijo in Rim. Vsako od teh kraljestev si je z mnogimi armadami priborilo svetovno oblast. Bilo je dopuščeno, da so dobili tudi suverenost nad izraelskim ljudstvom in jo tudi obdržali. V Danielovi prerokbi in v Razodetju so te politične sile primerjane z »živalmi«. Kriva religija je bila vedno pomembna podpornica teh grozotnih diktatur. — Dan. 7:2-8, 17; 8:3-8, 20-22; Raz. 13:1, 2; 17:3-8, 11; Ezek. 21:25-27.
Peto tisočletje
Rimski imperij je vladal mnogim deželam. Pod rimskim vladarstvom je bil obglavljen Janez Krstnik, Jezusa Kristusa so pribili na kol, Jeruzalem so razrušile carske vojske in nastopilo je silno preganjanje kristjanov. Vse to se je zgodilo v prvem stoletju našega štetja. V 4. stoletju n.št. je cesar Konstantin ustanovil krščanstvo z njegovim duhovništvom in politično-religiozno tvorbo v Rimu. Katoliška hierarhija je vpeljala temni srednji vek z njegovim strahotnim zatiranjem vsega ljudstva in še posebno tistih, ki so želeli služiti Bogu. Leta 800 n.št. je bila poveličana povezava med cerkvijo in državo, ko je papež v Rimu okronal Karla Velikega za vladarja svetega Rimskega carstva. — Mar. 6:25, 27; 15:25, 37; Luk. 21:20-24; 2. Tes. 2:3.
Šesto tisočletje:
Rimski imperij je razpadel v med seboj tekmujoče evropske države, ki so tiransko vladale in so razpošiljale svoje vojne ladje za zavzemanje in kolonizacijo tako imenovanih »poganskih« področij Zemlje. Velika Britanija je postala vodilna svetovna sila. Trinajst držav od današnjih ZDA je razglasilo in doseglo svojo neodvisnost od Anglije, toda ostale so v tesni zvezi z matično deželo in so skupaj z njo sestavljale anglo-ameriško svetovno silo. V 18. stoletju se je začela industrijska revolucija in z 20. stoletjem se je pričelo razdobje svetovnih vojn, ki so uživale podporo religioznih voditeljev in ki so zajemale skoraj vse države. Nemški »severni kralj« se je boril proti predhodnemu demokratičnemu »južnemu kralju«, toda sedaj je diktatorsko Nemčijo zamenjal ateistični velikan kot »Kralj«. Nobena od teh političnih oblik vladavin ni prinesla svojim podložnikom resnične sreče in prave varnosti. In danes grozi človeštvu zaradi tekme v nuklearnem oboroževanju popolno uničenje. Revolucija in upor proti vladavinam, razširjenje družbe, ki ne pozna nobenega tabuja več, in nagel porast kriminala in onesnaženje, vse to je še povečalo človeške probleme. — Dan. 11:27-40; Raz. 11:18.
Povzetek
Teh 6000 let človekovega obstoja je bilo že na začetku označenih z izgubo raja. Od tistega časa je razočarano človeštvo z mnogimi oblikami vladavine poskušalo ustvariti z lastnimi močmi vsaj neke vrste raj. Kaj pa je doseglo? Rezultat je zbegani svet. Človeštvo stoji pred svojimi ruševinami in tako je, kakor je napovedal Jezus za naš čas: »Na Zemlji strah in obup narodov... ljudje bodo omrtvevali od strahu in pričakovanja tega, kar ima priti čez ves svet.« Toda Božja beseda vliva upanje! — Luk. 21:25, 26.