Skoraj 6000 let pričanja za Jehovo
KO sta se Adam in Eva v Edenu uprla Bogu, je nastalo veliko sporno vprašanje. Ali se bodo ljudje iz čiste ljubezni do Jehove zvesto odločili za to, da doprinašajo svojemu Stvarniku in suverenemu Bogu sveto službo? »Stara kača«, tisti, ki je imenovan »hudič in satan«, se je namenil zapeljati vso naseljeno Zemljo. Ker je napadel Jehovino suverenost, je s tem izrazil mnenje, da se niti eden edini človek ne bo izkazal Bogu zvestega. Satan je trdil, da je človek vseskozi sebičen — da služi Bogu samo zaradi materialne prednosti, ki iz tega izhajajo. — 1. Mojz. 3:1-5; Raz. 12:9; Job 1:7-12.
V svoji veliki modrosti se je Jehova odločil, da enkrat za vselej dokaže, da je njegova suverenost opravičena in pravična. Vnaprej je videl, da bodo ljudje, Adamovi potomci, ki bodo radi nastopali za njegovo suverenost, ne glede na to, kakšno preizkušnjo bi jim satan postavljal. Ko bo to sporno vprašanje enkrat za vselej rešeno, bo Jehova opravičen kot najvišji vladar za vso večnost. To bi bil takorekoč preizkusni kamen, na osnovi katerega bi se lahko bodoče izzivanje takoj preiskalo in odstranilo. Da bi se pojasnilo to sporno vprašanje, bi bil vsekakor potreben čas, približno 6000 let. In kaj je pokazalo 6000 let človeške zgodovine do sedaj? Ali so bile v vsem tam času na Zemlji Jehovine priče, ki so ohranile svojo čistočo v dokaz, da ima Bog prav in da je satan lažnik? — Preg. 27:11.
PRVO TISOČLETJE
Abel je bil prva Jehovina priča, ki je ohrabril svojo čistočo in je nastopal za Božjo suverenost. (Heb. 11:4) Ker je žrtvoval živalsko žrtev, ki je bila Jehovi prijetna, medtem ko Kajnova žrtev ni bila sprejeta, je Kajn Abela ubil. »Nastanek sveta« je sledil, ko sta Adam in Eva dobila sinove in hčere. Abel je bil drugi sin, ki je omenjen. Tudi Enoh, sedmi po vrsti od Adama, je »hodil z Bogom« kot zvesta priča in je napovedal Jehovino sodbo nad brezbožnimi. Zaradi njegove zvestobe ga je Bog po 365 letih vzel iz dežele živečih, in sicer tako, da ni videl smrti kakor drugi. (1. Mojz. 4:1-15; 5:1-4, 21-24; Luk. 11:49-51; Juda 14, 15; Heb. 11:5).
DRUGO TISOČLETJE
Na začetku 2. tisočletja je bil Metuselahov sin Lameh navdihnjen, naj izreče prerokbo, da bo njegov sin Noe prinesel človeštvu tolažbo. Noe, ki je bil rojen 1056 a.m. (anno mundi — leto od ustvarjenja sveta) in je imel silno vero, je živel od svojih 950 let življenja kar 944 let v enem tisočletju. Čeprav so v njegovih dneh neposlušni Božji angeli sklepali zakone na Zemlji in so bili ljudje nagnjeni k nasilju, »je Noe hodil z Bogom« in se »izkazal popolnega med vrstniki svojimi«. Kod dokaz svoje vere je pod Božjim vodstvom naredil velikansko »barko v rešitev hiše svoje; po njej je obsodil svet« bezbožnih ljudi. Bil je »glasnik pravičnosti«. Pozneje je kot izraz hvaležnosti za preživetje potopa Bogu daroval žrtev. Z zvesto in poslušno službo Jehovi so Noe in njegova družina v svojem življenju dokazali, da je bil satan lažnik — na njegovo silno jezo. — 1. Mojz. 5:28-31; 6:9; Heb. 11:7; 2. Pet. 2:5.
TRETJE TISOČLETJE
Noe je živel še šest let v 3. tisočletju. Dve leti po njegovi smrti je bil rojen Abraham. Ker je Abraham resnično veroval v Boga, dajal prednost poslušnosti do svojega Stvarnika pred materialnimi udobnostmi in celo dokazal svojo vero, da lahko Bog z obujenjem nekoga vrne iz smrti v življenje, je bil od Jehove bogato blagoslovljen. Kot »Jehovin prijatelj« je Abraham od Boga dobil obljubo, da bo Mesija prišel iz njegovega potomstva. Kakor Abraham sta tudi njegov sin Izak in njegov vnuk Jakob (pozneje imenovan Izrael) pokazovala zgledno vero; nista se oprijela človeškega kraljestva, temveč sta prebivala v tuji deželi v šotorih, ker sta pričakovala simbolično »mesto«, ki ga bo vzpostavil Jehova. Jakobovi dvanajsteri sinovi so postali poglavarji dvanajsterih rodov izraelskega ljudstva. Jožef, eden teh sinov, se je izkazal za skrajno zvestega Bogu, ker se je držal visokih moralnih načel in je družino svojega očeta (na kateri naj bi se izpolnila obljuba, dana Abrahamu) v času lakote ohranil živo. Pozneje je za oboževanje pravega Boga nastopal Mojzes in se odpovedal slavi, ki bi mu jo lahko nudil Egipt. Stanovitno je poslušal Jehovo in je vodil Božji narod iz egiptovskega suženjstva, da ga je organiziral v »svet narod«, ki je služil kot predslika. Job, eden njegovih sodobnikov, je postal znan po tem, da od svoje čistoče ni odstopil niti takrat, ko je izgubil materialno posest in zdravje. Tudi Jozue, Kaleb in izraelski sodniki so bili izredni borci za pravičnost. Proti koncu 3. tisočletja se je David, Jesejev sin, izkazal kot ‚mož po Božjem srcu‘. Zaradi njegove neomajne predanosti je Bog sklenil z njim zavezo za večno kraljestvo. — 1. Mojz. 9:28, 29; 11:26; 12:1-3; Jak. 2:23; Dej. 13:22; Heb. 11:8-32; Job 1:8; 27:5.
ČETRTO TISOČLETJE
Po smrti Salomona, Davidovega sina, je bilo izraelsko kraljestvo razdeljeno na dva dela. Zvestih kraljev je bilo le malo. Toda med Jehovinimi preroki jih je bilo mnogo, ki so ohranili svojo čistočo: Elija, Elizej, Izaija, Jeremija in še mnogi. Tako se na primer poroča, da je bilo v času Elizeja v severnem kraljestvu, v Izraelu, ‚sedem tisoč zvestih, ki niso pripognili kolena pred Baalom‘. V južnem kraljestvu so tisočeri, vključno z mnogimi zvestimi duhovniki v Jehovinem templju v Jeruzalemu, še naprej oboževali pravega Boga. Ko je bilo prebivalstvo severnega kraljestva odpeljano v izgnanstvo, so mogli bogaboječi Judje, ki so prišli iz severa, še naprej oboževali Boga v Jeruzalemu; potem ko je bil razdejan še Jeruzalem, so zvesti ujeti Judje v Babilonu (kakor Ezekiel in Daniel) vztrajali pri pravem oboževanju. Po sedemdesetih letih se je približno 50 000 predanih Judov s svojimi tovariši vrnilo v Jeruzalem, da so obnovili tempelj in zopet vzpostavili pravo oboževanje. K temu sta jih spodbujala prerok Hagaj in Zaharija. Nehemija in drugi zvesti Judje so trdo delali, do so poučevali Božje ljudstvo v Zakonu, da bi spoznalo, da je »veselje Jehovino« resnično prava »trdnjava«. Tudi zvesti pismarji so vestno delali in prepisovali Biblijo. Božja beseda je postajala ljudem vedno bolj dostopna. — 1. kra. 19:18; Neh. 8:9, 10; Hag. 1:12-14; Zah. 1:1-3; Heb. 11:32-38.
PETO TISOČLETJE
Na začetku 5. tisočletja sta počivala Jehovin blagoslov in milost na Zahariji in njegovi ženi Elizabeti, na Jožefu in Mariji, na Simonu, Ani in drugih zvestih oboževalcih, ki so omenjeni v Bibliji. Janez Krstnik je nastopil in »pripravil pot Jehovino«; njegova neustrašna služba je vodila do mučeniške smrti. Bojazen za njegovo lastno varnost ga ni pripravila k sklepanju kompromisov. Pojavil se je sam obljubljeni Mesija, da poda popoln zgled čistoče. Kako zelo se je satan trudil, da bi našel slabo točko v Jezusovi čistoči do Jehovine suverenosti! Toda na njegovo žalost se mu to ni posrečilo. S tem da je Jezus ohranil svojo zvestobo v mučnih preizkušnjah vse do grozotne smrti, je dal izzivalcu obsežen in dokončen odgovor. Apostoli in dragi prakristjani so sledili Jezusovim stopinjam. Toda po koncu 1. stoletja je pričel iz krivih kristjanov sestavljen razred od satana posejane »ljuljke« preganjati prave kristjane, razred »pšenice«. V 4. stoletju so bili ljudje, ki so zavrgli poganski nauk o trojici imenovani »ariani«. Drugi, ki so zvesto praznovali Spominsko večerjo kot spomin na Kristusovo smrt 14. nisana, so bili imenovani »kvartodecimani« (od latinskega quartus decimus, »štirinajsti«). V 7. stoletju so nekatere, ki so se držali »pristnega apostolskega biblijskega krščanstva, imenovali »pavlicianci«. Toda zvestih maziljenih kristjanov niso mogle od ohranitve čistoče odvrniti niti takšne oznake niti preganjanja. — Luk. 1., 2. poglavje; Mat. 13:24-30.
ŠESTO TISOČLETJE
Sredi krščanstva z njegovimi mnogimi navideznimi kristjani so ostali pristni maziljeni kristjani še naprej zvesti, čeprav so morali prenašati sadistične muke, povzročene od katoliškega duhovništva. V 12. stoletju n.št. so »valdenzerji« v Franciji odklonili katoliške tradicije in dali prednost temu, da so se tesno držali Biblije. Mnogi od njih so postali mučeniki. Eden od njih je rekel: »Križa ne bi smel oboževati, temveč mrziti kot orodje, s katerim je bil Pravični usmrčen.« Reformacija v 16. stoletju n.št. je vodila k temu, da so se mnogi ljudje, da, celo države, odpovedale avtoriteti katoliške cerkve. V 1870. letih so pričele novodobne krščanske Jehovine priče kot organizirana skupina goreče oznanjevati. Kljub mržnji »ljuljki« podobnega razreda krščanskega duhovništva je bil razred »pšenice« izbran in do letošnjega leta 1976, je dal pričevanje s svojim oznanjevanjem v 210 deželah. Ti kristjani so bili silno preganjani, posebno v obeh svetovnih vojnah. Mnogi so raje pomrli v koncentracijskih taboriščih nacionalsocialistov, kot da bi se odrekli svoji veri v Jehovo Boga, in tako v nekaterih deželah so Jehovine priče še vedno izpostavljane preizkušnjam in težavam. Toda kljub vsemu ohranjajo svojo čistost in še naprej oznanjajo po vsej Zemlji dobro vest o Božjem Kraljestvu. Od leta 1935 se je nekaj tisočim maziljenim pridružilo preko dva milijona nadaljnjih prič za Božje Kraljestvo in teh je resnično »velika množica«, ki gleda k Jehovi kot svojemu vesoljnemu suverenu in k njegovemu Sinu kot mesijanskemu Kralju. — Raz. 2:10; 3:10; 20:4; 7:9, 10.
JEHOVA OPRAVIČEN
Medtem ko je minevalo eno tisočletje za drugim, je Jehova v spornem vprašanju, postavljenem v Edenu, vedno znova na prepričljiv način pokazal, da je imel prav. Ob vsakem času je imel na Zemlji zveste priče in njihovo število naglo raste. Ob koncu tega (šestega) tisočletja so Bogu hvaležni za vse njegove čudovite priprave, h katerim spada tudi dar življenja in čudovito upanje na večno življenje v novi ureditvi. Vse to bo omogočeno po žrtvi njegovega Sina, mesijanskega Kralja Jezusa Kristusa, ki je ohranil svojo čistost. Verujejo, da Jehova upravičeno zavzema svoj položaj najvišjega Vladarja in njihova prisrčna želja je hoditi po njegovih pravičnih poteh. Odločni so, da se ne bodo pustili satanu odvrniti od steze čistosti. Prav tako se veselijo dokazovati, da je satan lažnik, in v neomajni veri napredujejo in oznanjajo sodobne »Božje velike stvari«. Radujejo se, ker vedo, da je Jehova pripravljen postopati zaradi pravičnosti in povišati lastno suverenost. S tem da bo odstranil satana z njegovimi pripadniki in vsemi hudobnimi deli v bližnjem velikem »dnevu Jehovine jeze«. — Dej. 2:11; Zef. 2:2, 3.