6000 let postopnega uresničevanja Jehovinega namena s človeštvom

POTEM ko se je Adam očitno odločil proti Jehovini pravnoveljavni suverenosti, je Jehova postopal z ljudmi usmiljeno in ljubeče. Adama ni pustil takoj umreti. Ni pričel zopet povsem znova, tako da bi zanj ustvaril nadomestilo, temveč se je odločil, da pusti Adama še naprej živeti in proizvesti potomstvo. Od Adama izhajajoča človeška družina je bila od Boga v toliko »podvržena ničevosti«, ker je po Adamu podedovala smrtno obsodbo. Človeštvo se samo ne bi moglo osvoboditi tega nesrečnega stanja. Toda bilo je podvrženo ničevosti »na osnovi upanja«, ker je Bog v svoji, za nas nezasluženi dobroti, ki nima primerjave, predvidel izhod za zveste Adamove potomce. Na ta način bodo »rešeni sužnjevanja minljivosti« in bodo dosegli »svobodo slave«, ker bodo postali otroci Božji. To čudovito upanje je prišlo do izraza v prerokbi, ki jo je dal sam Jehova v Edenu. Preiščimo sedaj poročilo o enem tisočletju za drugim, da ugotovimo, če je bil Bog počasen v uresničevanju svojega namena glede osvoboditve človeštva. — Rim. 8:20, 21; 1. Mojz. 3:15; 2. Pet. 3:9.

Od 4026 do 3026 pr.n.št.

Že v tisočletjih pred ustvaritvijo človeka je Bog pokazal globoko ljubezen in veliko zanimanje za človeško družino, s tem da je pripravil rajsko prebivališče. Toda ko se je človek v Edenu uprl, je Jehova kot suvereni vladar sodil. Obsodil je Adama in Evo na smrt in ju izgnal iz vrta miline. Jehova je postopal v soglasju s svojo lastnostjo pravičnosti. Vendar sodbe ni izvršil, tako da bi človeka iztrebil. Čeprav sta bila oba prva človeka grešnika, jim je dovolil roditi otroke. Ko je Jehova Adama in Evo obsodil, je tudi pojasnil, da bo obudil »Seme« ali potomstvo, ki bo satana in njegove pristaše zdrobilo. S tem je dal spoznati, da bo z Adamovim potomstvom usmiljeno ravnal, tako da ima lahko po tem obljubljenem »Semenu« upanje na obnovo in življenje. — 1. Mojz. 3:8-24.

Ko je Kajn umoril svojega brata Abela, je Jehova jasno povedal, da bo moralo človeštvo odgovarjati zaradi krivde krvi. Ta pravični Bog je navdihnil zvestega Enoha k prerokovanju, da bo Jehova »z miriadami svetih svojih (prišel) izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti«. Tako je dal Jehova nedvoumno spoznati, da bo do hudobnih vedno postopal pravično in pošteno. Toda tistim, ki ga bodo častili, je ponudil v svojem usmiljenju čudovito upanje. — 1. Mojz. 4:9-11; Juda 14, 15; 2. Mojz. 34:6, 7.

Od 3026 do 2026 pr.n.št.

V začetku tega tisočletja je bil rojen Noe. Po njem je Jehova ustvaril preroško sliko osvoboditve, ki jo bo končno povzročil za človeštvo. Kako je pri tem postopal? Jehova je izvršil svojo obsodbo na brezbožnih, tako da je povzročil vesoljni potop. Samo Noe in njegova družina so skupaj z zastopniki vseh živalskih vrst v barki preživeli to katastrofo in stopili zatem na očiščeno Zemljo. Več kakor dve tisočletji pozneje je Jezus, Mesija, pojasnil preroški pomen potopa, ko je rekel: »Kajti kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bode od prisotnosti Sina človekovega. Kakor so namreč v onih dnevnih, pred potopom, žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v banko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih vse pobrala: tako bode prisotnost Sinu človekovega.« Tako je govoril Jezus, »Sin človekov«, o predvidenem »dnevu in uri«, ko bo Jehova Bog privedel »veliko stisko« nad Zemljo, da iztrebi brezbožne ljudi. — 1. Mojz. 6:13-22; Mat. 24:36-39.

Ko je Jehova po potopu ljudem dovolil jesti živalsko meso, je razglasil življenje za sveto in je prepovedal uživanje vsakršne krvi. Toda še v času Noetovega življenja se je očiščena človeška družba pokvarila in je prezirala Božji zakon, ko se je Nimrod, hladnokrvni lovec, sam postavil za prvega kralja na Zemlji. Jehovin namen je bil, naj se ljudje razširijo po vsej Zemlji. Ko se je Nimrod uprl uresničenju tega namena, tako da je hotel držati človeški svet skupaj kot diktator in »bog«, je Jehova posegel. Zmešal je ljudem jezik in jih tako prisilil, da so se razkropili »po vsej Zemlji«. Tako je pokazal, da ne bo imel uspeha nihče, ki bo poskušal postopati proti njegovemu objavljenemu namenu. — 1. Mojz. 9:1-7; 10:9, 10; 11:1-9; Iza. 55:11.

Od 2026 do 1026 pr.n.št.

Jehova je objavil, da bo prišlo obljubljeno »Seme« in Osvoboditelj človeštva iz potomstva Sema, Noetovega sina. K temu potomstvu je spadal Abraham, mož, čigar močna vera mu je bila šteta za pravičnost. Bog je z njim sklenil zavezo in pojasnil, da bodo po Abrahamovem semenu »blagoslovljene vse rodovine Zemlje«. S tem da je pustil Abrahama iti tako daleč, da je poskušal darovati lastnega sina, je Bog ustvaril sliko, ki ni ponazarjala samo bodočega žrtvovanja njegovega Sina, ki bo daroval svoje življenje kot odkupnino za človeštvo, temveč je tudi pokazovala na čudovito upanje vstajenja. Poleg tega je Bog uporabil Abrahamovega pravnuka Jožefa v Egiptu, da je ponazoril, kako bo vstal Mesija kot Odrešenik človeštva. V bližnji deželi Uz se je Job »držal svoje pravičnosti« in dokazal, da je satan lažnik, s čimer je bilo pokazano, kako bodo Mesija in še drugi zvesti Božji služabniki vztrajali pod težkim preganjanjem za opravičenje Jehovinih namenov. — 1. Mojz. 22:3-18; Heb. 11:17-19; 1. Mojz. 47:21-27; Job 2:3.

Sredi tega tisočletja je Jehova izpeljal pod Mojzesom Izraelce iz Egipta in jim pojasnil: »In bodete mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« Bog je dal Mojzesu izčrpen Zakon in navodila v zvezi s shodnim šotorom, z njim povezano službo in duhovništvom. Z vsem tam je bila ustvarjena predslika bodoče Jehovine uprave, pod katero bodo vse stvari združene pod Mesijo. Proti koncu tistega tisočletja je Bog sklenil z zvestim kraljem Davidom zavezo, s katero je obljubil, da bo Mesija kot »Davidovo seme« za vedno sedel na prestol Božjega Kraljestva. Ko je šlo to tisočletje h koncu, je Davidov sin, Salomon, končal z gradnjo veličastnega Jehovinega templja v Jeruzalemu. Da, uresničenje Božjega namena je nezadržno napredovalo. — 2. Mojz. 19:5, 6; Efež. 1:9, 10; 1. let. 17:11-14; 2. let. 5:1.

Od 1026 do 26 pr.n.št.

Takrat je minila ravno polovica časa od ustvaritve Adama do danes. Salomon je pravilno molil za to, da bi tempelj v Jeruzalemu postal hiša ali dom molitve za vse narode. Toda Jehova je posebno Izraelce izbral za orodje, po katerem bo razodel svoj božanski namen v zvezi z obnovo človeštva, in po njem je še naprej ustvarjal preroške slike bodočih dogodkov. — 1. kra. 8:1-66; Mar. 11:17.

Pa vendar je izraelsko ljudstvo odpadlo od Jehove. Leta 740 pred n.št. je uporabil Jehova Asirijo kot »šibo jeze«, ko je kaznoval severno kraljestvo, Izrael, in pustil odpeljati njegove prebivalce v ujetništvo. Leta 607 pred n.št. je uporabil na isti način Babilon, ki je opustošil Judo in Jeruzalem. Po 70 letih se je vrnil preostanek zvestih Židov iz ujetništva v Babilonu, da zopet zgradi tempelj v Jeruzalemu in obnovi pravo oboževanje. — Iza. 10:5-11; Jer. 25:8-14.

Bog je uporabil preroka Daniela za napoved, da se bo pojavil »Maziljenec, vojvoda« 69 letnih tednov po izdaji povelja, da se Jeruzalem obnovi, povelja, ki je bilo izdano leta 455 pred n.št. Zato naj bi se Mesija, Božji Maziljenec, pojavil leta 29. n.št. Bog je opozoril tudi na to, da bo trajala oblast narodov nad Zemljo z njegovim dopuščanjem 2520 let, od leta 607 pred n.št. do 1914 n.št. — Dan. 9:24-27; 4:16, 23, 25, 32.

V tem tisočletju je bil dokončan kanon Hebrejskih spisov, in sicer proti koncu 5. stoletja pred n.št. Jezikovne meje pa naj ne bi ovirale širjenje v teh svetih zvitkih vsebovanih važnih zaključkov. Tako so pričeli v 3. stoletju pred n.št. v Egiptu z delom Septuaginte, grškim prevodom Hebrejskih spisov, ki je bil narejen v korist po raznih deželah raztresenih grško govorečih Židov. — Rim. 3:1, 2; 15:4.

Od 26 do 975 n.št.

Dogodki prvega stoletja n. št. imajo za človeštvo izreden pomen. Od pomladi leta 29. n. št. je služil Janez Krstnik, da »pripravi« pot Mesiji. Jeseni istega leta je Janez krstil Jezusa; takrat je Jehova mazilil Jezusa »s svetim duhom in močjo«. Jezus je postal tako Mesija, Jehovin veliki Duhovnik in bodoči Kralj, ki naj človeštvu prinese večno rešitev. S tem da je Jezus v času svoje triinpolletne službe oznanjeval in delal čudeže, je pokazal, kako bo izvedel Jehovin namen, ko mu bo izročena obljubljena kraljevska oblast. Obudil bo mrtve in zdravil ljudi v zemeljskem raju ter jih privedel do popolnosti. Obsojen od židovskih duhovnikov in rimske oblasti je bil Jezus nato pribit na mučilni kol. Po smrti in pokopu ga je Jehova razglasil za popolnoma pravičnega, s tem da ga je obudil v nebeško življenje. Kot veliki Duhovnik je Jezus zatem na nebu daroval Bogu vrednost svoje popolne človeške žrtve, da se jo lahko uporabi v korist človeštva. (Mat. 3:3, 13-17; Dej. 10:37-43; 1. Tim. 3:16; Heb. 9:24-28).

Ob binkoštih leta 33. n. št. je Jehova izlil svojega duha na zbrane Jezusove učence in jih kot duhovne Izraelce sprejel v novo zavezo, posredovano po Jezusu Kristusu. Pričenši s spreobrnjenjem Kornelija in njegovih domačih leta 36. n. št., so bili tudi pokristjanjeni pogani sprejeti v ta »Božji Izrael«. Ta »mala čreda« maziljenih kristjanov je imela čudovito upanje na delež s Kristusom v njegovem nebeškem Kraljestvu. — Dej. 2:1-4; 10:24, 44-48; Heb. 9:15; Gal. 6:15, 16.

V prvem stoletju n. št. je bila krščanska skupščina utrjena. Nekateri Jezusovi apostoli in učenci so napisali Krščanske grške spise. Proti koncu tega stoletja je bil biblijski kanon zaključen. Jehovin čudoviti namen je bil sedaj povsem zapisan. Navdihnjeni spisi so dali spoznati, kolike Božje prerokbe so se že izpolnile ali so se izpolnjevale. Dale so povod za zanesljivo upanje, da se bodo s Kraljestvom njegovega Sina izpolnile vse Jehovine obljube. — Dej. 9:31; 2. Tim. 3:16, 17; 2. Pet. 1:19-21.

Maziljeni kristjani so »vsemu stvarjenju pod nebom« oznanjevali nepopačeno dobro vest. Toda po smrti apostolov se je začel napovedani veliki odpad in krščanska skupščina je bila onesnažena z vdorom »volkov« — »brezbožnih ljudi«, ki so teptali nezasluženo Božjo dobroto. Leta 325 n. št. so odpadniki pod pokroviteljstvom poganskega Rima osnovali licemerno krščanstvo, kar je imelo za posledico globoko duhovno temo. Proti koncu 5. tisočletja je bilo razumevanje in cenjenje Jehovinih čudovitih namenov v zvezi s Kraljestvom skrajno majhno. Toda Božje obljube so ostale zanesljive. On ne laže. — Kol. 1:13, 23; Dej. 20:29, 30; Juda 4; Titu 1:2.

Od 975 do 1975 n. št.

V 6. tisočletju je Jehova nadaljeval s preiskušanjem svojih pravih maziljencev, s tem da je dopustil preganjanje. Končno se je pričela tema svetliti, ko je bila Biblija prevedena v preproste jezike ljudstva in posebno od 16. stoletja razširjena v vsem krščanstvu. V 1870. letih je sledila presenetljiva oživitev razumevanja osnovnih biblijskih resnic. Jehova je pričel zbirati svoje maziljence. Ti so bili zopet znani kot razred »zvestega in modrega hlapca« po tem, da so v obsežni meri delili duhovno hrano. Goreči kristjani so polni pričakovanja gledali proti letu 1914 n. št., ker naj bi v tem letu potekli časi narodov. In resnično je Jehova leta 1914 postavil Jezusa Kristusa v nebeškem Kraljestvu na prestol na nebeški gori Sion in mu izročil »Kraljestvo sveta«. Vsi sestavini deli po Jezusu napovedanega »znamenja«, ki bo dalo spoznati njegovo prisotnost v nebeški slavi in »konec sestava stvari« so jasno vidni, ker so se izpolnili in se še izpolnjujejo. To je bil za prave kristjane razlog za veliko veselje in je vodil k temu, da produktivno oznanjajo vzpostavljeno Božje Kraljestvo. — Raz. 20:4; Mat. 24:3-14, 32-34, 45, 47; 25:31-33.

Od leta 1919 je bil za maziljeni preostanek na Zemlji pod Kristusom, Poglavarjem, obnovljen duhovni raj. Od leta 1935 so se pojavili še nadaljnji ponižni oboževalci, »velika množica«, ki so se priključili maziljenemu Jehovinemu preostanku razreda Kraljestva in slavijo Jehovo po vsej Zemlji. Zbiranje »velike množice« poteka že štirideset let. Danes pričakuje več kot dva milijona teh Božjih služabnikov, da bodo preživeli naglo se bližajočo »veliko stisko« in vstopili na očiščeno Zemljo, ki bo dobesedno spremenjena v raj, in sicer za vso večnost. V preko 30 000 krščanskih skupščinah v 210 deželah sveta niso člani tega gorečega Božjega ljudstva pripravljeni smo na preživetje, temveč tudi na združeno delo, ki leži pred njimi v zvezi z dobesednim rajem na Zemlji. — Jan. 10:16; Raz. 7:9, 10, 14, 15; primerjaj Iza. 35:1-10; 65:17-23.

JEHOVA NADALJUJE Z DELOVANJEM V KORIST LJUDI

Da, Jehova je napreden Bog. Ni počasen, ko gre za to, da v vsakem pogledu uresniči svoj mogočni namen v blagoslov in blaginjo svojih stvarjenj. Ljudje se lahko rogajo dobri vesti, da se je pričela obljubljena »prisotnost« Mesije kot vladarja Kraljestva v naših dneh. Toda njihovo zasmehovanje bo zadelo nje same, ko prideta »dan in ura«, ki jo je Jehova predvidel za »razodetje Gospoda Jezusa z neba z angeli moči svoje«. Pomenilo bo goreče uničenje »ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni dobri vesti Gospoda našega Jezusa«. Lahko smo prepričani v to, da »Jehova ne odlaša obljube«. Medtem ko potrpežljivo čakamo na »Jehovin dan«, ko bo ukrepal, se lahko veselimo, da naglo raste »velika množica«, ki bo preživela »veliko stisko«. Gotovo je na mestu, da se zanjo trudimo. — 2. Tes. 1:7-10; 2. Pet. 3:3, 4, 9; 1. Tim. 4:10.

Če mislimo na vse to, kar je Jehova storil, da bi se ljudje vrnili v svoje prvotno stanje, se naše srce napolni z radostjo. Ker smo popolnoma prepričani, da se bo Jehovin vzvišeni namen popolnoma izvršil na tistih, ki ljubijo Boga, bomo sledili Jehovinemu vodstvu in njegovemu Kralju, Jezusu Kristusu skozi »veliko stisko« vse do prihajajočega tisočletnega kraljevskega vladarstva. Da, Jehova je v korist ljudi »prekrasno storil« in še dela tako.— Iza. 12:2-5.