Ostanite razsodni v vsem
»Bodite razsodni, bedite.« — 1. Pet. 5:8, NS.
1. H katerim stvarem se obračajo mnogi, da bi ušli problemom življenja, in s kakšnim rezultatom?
ZELO prijetno je biti v družbi ljudi, ki ostanejo razsodni tudi v napetem položaju ali pod pritiskom, do česar lahko zaradi razmer po vsej Zemlji hitro pride. Celo v odročnih krajih stojijo ljudje pred problemi, ki so tako veliki, da celo svetovni vodje opuščajo upanje, da jim bodo dorasli, kaj šele da bi jih odstranili. V trudu, da bi pozabili te probleme, se mnogi ljudje zatekajo k alkoholu ali mamilom in se poizkušajo tako omamiti in ubežati resničnosti. Vendar si s tem nakopljejo le še več problemov. — Preg. 23:29—35.
2. Zaradi katerih okoliščin so morali ostati kristjani prvega stoletja razsodni? Kaj je rekel Pavel o tem?
2 Tudi kristjani prvega stoletja so živeli pod okoliščinami, v katerih so bili končno do skrajnosti preizkušeni. Ali so dobili nasvet, da se omamijo, da bi težave lažje prenašali? Nasprotno! Čeprav je moralo biti neprijetno računati s preganjanjem in velikim odpadom od vere, so morali stanovitni kristjani vedeti, kakšne težave so bile pred njimi, da bi jih lahko uspešno premagovali. Apostol Pavel je zato nadzornika Timoteja brez ovinkov opozarjal na prihajajoči odpad, ko je rekel: »Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temveč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa.« Ker je grozila ta nevarnost, je rekel apostol dalje: »Ti pa bodi trezen (razsoden, NS) v vsem.« (2. Tim. 4:3—5) To bo Timoteju pomagalo nastopati proti zahrbtnim prevaram.
3. a) Zakaj je nujno potrebno ostati danes razsoden? b) Zakaj morajo biti starešine po Petrovih besedah budni in zakaj je Pavel opozarjal k budnosti?
3 V več kot 1900 letih, ki so minila od takrat, ko je Pavel pisal te besede, je postal odpad zelo viden in spoznamo lahko, da je prišel posebej do izraza v današnjem krščanstvu. Jehova Bog je sicer ločil pravo krščansko skupščino od tako imenovanega krščanstva, toda še vedno obstaja velika nujnost, da ostanemo razsodni, ker bo odpad od krščanstva kmalu dosegel svoj višek in zajel vso Zemljo. Poleg tega lahko navidezno krščanstvo vsak čas pokaže svojo sovražnost do pravih Kristusovih naslednikov, tako da jih začne prav tako goreče preganjati, kakor so bili preganjani kristjani v prvem stoletju. Starešine v skupščini naj se torej vprašajo, če krepijo svoje sokristjane v duhovnem pogledu, tako da se bodo lahko upirali povečanemu pritisku in ostali zvesti. Apostol Peter je imel dober razlog, da je starešinam svetoval: »Pasite čredo Božjo, ki je v vašem varstvu!« in opozarjajoče dodal: »Bodite razsodni, bedite: nasprotnik vaš, hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil.« (1. Pet. 5:2, 8, NS) Resna nevarnost, ki prihaja od tega sovražnika, se je še povečala v tem času vedno slabših svetovnih razmer in gledati moramo nanjo povsem trezno, da nas ne zmedejo prehitevajoči se dogodki niti naglo se spreminjajoče dogajanje na svetovnem prizorišču. S tem se postavlja na preizkušnjo sposobnost starešin, da varujejo krščansko skupščino z razumnimi, zdravimi nasveti. Ne smemo postati duhovno leni. Pavel je opozoril, »da pride dan Jehovin tako kakor tat ponoči«, in je zatem opozoril kristjane, naj ne spijo kakor drugi, marveč bedijo in so trezni. (1. Tes. 5:2, 6—9) Kaj naj bi torej storil kot starešina, da pokažeš, da si jemlješ k srcu opomin, da »bodi trezen (ali razsoden) v vsem«?
TREZNO RAZMIŠLJATI O SVOJIH DOLŽNOSTIH
4. Kako lahko starešina svoji službi popolnoma zadosti?
4 Glede na ponovno opozorilo »bodite trezni«, naj bi se starešine zavedale, da morajo ohraniti jasen pogled na svoje številne dolžnosti, če želijo kakor Timotej svojo službo popolnoma opraviti. Na osnovi osebnega nagnjenja je lahko neki starešina nagnjen k temu, da zgreši cilj in se v glavnem posveti enemu ali dvema področjema svojega nadzorniškega delovanja. To ne bi pokazalo zdravega stališča. Starešina naj bi si čas, ki mu je na razpolago, razdelil tako, da se lahko zavzame za svoje družinske odgovornosti, za svoje naloge pastirja in učitelja in sodeluje v oznanjevanju in pridobivanju učencev. Vse to zahteva zdravo razsodnost, sposobnost razločevanja, uravnovešenost in razumnost, da se česa ne zanemari, temveč da se lahko vsem dolžnostim posveti potrebna pozornost.
5. Ali naj starešina, ki ima družino, ves svoj čas posveti le njej? Utemelji svoj odgovor.
5 Vzemimo za primer starešino, ki ima družino. Če misli na resne preizkušnje in obremenitve, ki so jim člani njegove družine skoraj dnevno izpostavljeni, ima gotovo vse razloge za razsodnost. Da lahko ostane starešina, se mora za svojo družino odkritosrčno zanimati in dajati skupščini kot oče dober zgled. Pavel je naštel posamezne pogoje, ki jih mora izpolnjevati starešina, in je pojasnil, naj bo mož, ki je »svoji hiši dober gospodar, otroke strahujoč, da so pokorni z vso resnobo«. (1. Tim. 3:4, 5) Ako pa bi svoj čas posvetil samo družini, ne bi dajal niti svoji družini dobrega zgleda. Zakaj? Ker bi s tem pri svojih najbližjih pospeševal sebičnost in prispeval k temu, da bi mislili le nase. Nasprotno naj jih spodbuja, da se zanimajo za druge — tako za člane skupščine kakor tudi za ljudi na splošno. Povabi naj jih k sodelovanju v oznanjevanju upanja na večno življenje, ki se je oznanilo tudi njim. S tem razširjenim glediščem bodo dobili več razumevanja za druge in tudi globlje cenjenje Stvarnikovega namena.
6. Kako naj gleda starešina na potrebo po spoznanju?
6 Starešine naj bi bile tudi »sposobne učiti«; zato morajo Božjo besedo vestno preučevati. (1. Tim. 3:2) Nekateri morda mislijo, da morajo precejšen del časa uporabiti za študij Biblije, za preiskovanje in pripravo govorov, ker niso tako izobraženi, ker Biblije še ne preučujejo dolgo ali iz kakšnega drugega vzroka. Toda tudi pri tem lahko pride starešina v skrajnost, če ne misli istočasno še na druge dolžnosti. Pavel je opozoril na zahrbtno nevarnost, ki ji podležemo, če preveč poudarjamo spoznanje, ko je rekel: »Znanje napihuje, a ljubezen pospešuje napredek.« (1. Kor. 8:1; 13:2) To ne pomeni, da spoznanje ni važno, temveč da potrebujemo tudi ljubezen, da bi nekaj dosegli. Ljubezen se od spoznanja loči v tem, da pride vidno do izraza v postopkih nekega človeka in ne z nakopičenim znanjem. Starešina, ki »ostane razsoden«, bo zato tisto, kar preučuje, povezoval s službo za svoje brate in ljudi na splošno; tako bo lahko svoje znanje dobro uporabljal. — 1. Jan. 3:18.
7. a) Zakaj je pastirsko delovanje nujno potrebno? b) S čim doseže starešina, da je njegova ljubezen popolna?
7 Pavel je pripisoval veliko važnost pastirskemu delovanju in je opomnil nadzornike v Efezu, naj »pasejo skupščino Božjo, ki si jo je pridobil s krvjo lastnega sina«. (Dej. 20:28) Brez dvoma je to v našem nevarnem času, ko gre za življenja kristjanov, zelo nujno delo. (2. Tim. 4:2) Za učinkovito pastirsko delovanje pa potrebuje starešina tudi čas. Mnoge ure mora uporabiti za to, da se pripravi za sestanke in govore in da obiskuje in spodbuja ljudi, ki potrebujejo pomoč ali so bolni. Kljub temu mora tudi na to pomembno delo gledati v povezavi z drugimi odgovornostmi, ki jih ima kot starešina. Jezus je sicer pokazal, da je ljubezen do sokristjanov osnovna značilnost njegovih pravih učencev, toda to ne izključuje ljubezni, ki jo mora izkazovati tudi drugim članom človeške družbe. Da, njihova ljubezen bi bila nepopolna, če se ne bi raztezala celo na nasprotnike, ker je Jezus rekel: »Slišali ste, da je rečeno: Ljubi bližnjega svojega in sovraži sovražnika svojega. A jaz vam pravim: Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mat. 5:43—48) Čeprav je pastirsko delovanje tako važno, mora vseeno biti z drugimi dolžnostmi starešine v uravnovešenem razmerju.
8. a) Katero delo razodeva Jehovino sočutno ljubezen in na kakšen način jo ljudje spoznavajo? b) Samo kako bodo naša »dobra dela« slavila Boga?
8 Obveznost, pri kateri lahko sodelujejo vsi kristjani, je nujno delo oznanjevanja dobre vesti in pridobivanja učencev. (Mat. 24:14; 28:19, 20) S tem delom spoznavajo ljudje Jehovino usmiljenje in ljubezen do ljudi, ljubezen, ki je tako velika, »da je dal sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje«. (Jan. 3:16) Če morajo ljudje dobiti luč resnice, se mora to zgoditi po Božjih služabnikih, ker je Jezus o njih rekel: »Vi ste luč svetu«. Kaj naj bi naredili s to lučjo? Jezus je pokazal, da je ne smejo skriti, saj je rekel: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Mat. 5:14—16) S takšnimi »dobrimi deli« dokažemo, da smo dobri ljudje, in posledica je: zgledna družina, urejen dom, pošten delavec in kristjan, ki svojim bratom v skupščini izkazuje ljubezen. Ali pa bi večji del človeštva kdaj spoznal pomen teh »dobrih del«, če ne bi govorili o resnici in oznanjevali dobre vesti od hiše do hiše? Verjetno bi nas imeli samo za »poštene ljudi«. Če pa govorimo o resnici, bodo spoznali, zakaj smo drugačni in čemu je treba pripisati naša dobra dela. Tedaj ne bodo dajali časti za to nam, temveč »bodo slavili našega Očeta, ki je v nebesih«. Posebno starešine naj bodo trezne in se trudijo imeti poln delež pri oznanjevanju dobre vesti in so tako »zgled čredi«, ko spodbujajo svoje brate, da se jim priključijo v tem važnem delu — kakor so se tudi apostoli udeleževali oznanjevanja. — Mat. 4:19, 20.
ZAPELJANE PRIPELJATI NAZAJ
9. V čem je uravnovešeno stališče, s katerim obravnavajo starešine osebe, ki so odšle s prave poti?
9 Starešine pa nimajo samo teh omenjenih obveznosti. Včasih morajo tudi poizkusiti tiste med svojimi krščanskimi brati, ki so odšli s prave poti in grešili, zopet pripeljati nazaj. Tudi v takšnem primeru morajo ostati »trezni« in pokazati uravnovešeno stališče. K njihovi odgovornosti na primer ne spada, da druge navajajo k temu, da živijo kakor oni. Iz neke nepomembne stvari naj tudi ne poizkušajo delati spornega vprašanja in vsiljevati drugim svoja gledišča ali osebna merila. Peter je dal nasvet: »Nihče izmed vas naj pa ne trpi kot ... tak, ki se meša v tuja opravila.« (1. Pet. 4:15) Kljub temu naj pazijo na potrebe svojih bratov in sester in naj bodo pripravljeni pomagati, če je potrebno.
10. a) Zakaj je pomembno, s kakšnim stališčem obravnava starešina nekoga, ki je zašel? b) Po čem se razlikuje nekdo, ki je zašel, in se z njim postopa v krotkosti, od takšnega, ki zasluži strogo karanje?
10 Zelo važno je tudi, kako se starešine obnašajo do tistih, ki so zašli. Jasno je, da se k njim ne sme pristopiti s strogostjo ali očitki. S takšnim postopanjem bi tiste, ki se odkrito kesajo, samo odvrnili, medtem ko bo prijaznost prispevala k temu, da si celo tisti, ki so nekoliko uporni, duhovno zopet opomorejo. Upoštevajmo, kaj je rekel Pavel o tem, kako naj se ravna s tistimi, ki so zašli: »Bratje, če bi tudi bil človek prenagljen od kake pregrehe, takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti (blagosti, NS).« (Gal. 6:1) Pavel je torej opozoril, naj starešina, ki želi takšnemu človeku resnično pomagati, pokaže »duha krotkosti« in naj se prijazno trudi, da svojega brata zopet pridobi in se njegovo srce vrne k resnici. Ta, o katerem Pavel tukaj govori, ne zasluži tako strogega karanja kakor ljudje, ki jih imenuje »uporne, blebetače in sleparje«. (Titu 1:10, 13) Kdor je pripravljen poslušati, ni zakrknjen grešnik, temveč prej takšen, ki je naredil napako, preden se je tega zavedel. Ne zasluži torej, da bi z njim ravnali kot s sovražnikom. Pravzaprav imata oba, on in starešina, skupnega sovražnika: satana. Zato bi bilo napačno, če starešina nekomu, ki se je za svoj greh že kesal, naloži še neko breme. Sovražiti ne smemo tega, ki je zašel, temveč njegov prestopek. — Juda 22, 23.
11. S čim primerja Pavel položaj, v katerem se nahaja nekdo, ki je zašel, in kaj je potrebno, da se mu prikaže, da je njegov način postopanja napačen?
11 Pavel primerja ljudi, ki so zašli — da bi nam ponazorili njihov položaj — z nesrečno živaljo, ki je zašla v lovčevo zanko. Pri tem pa ne gre za običajnega lovca; prišli so v »past hudičevo, ko jih je bil ujel v voljo svojo«. (2. Tim. 2:24—26) Neko žival lahko osvobodimo iz pasti tako, da jo surovo potegnemo ven, toda tako jo bomo gotovo še bolj poškodovali. Mar ne bi bilo mnogo bolje postopati blago in krotko, da se rane, ki si jih je že prizadejala, laže zacelijo? Prav tako sočutno naj bi ravnali z njimi, toda tudi z določeno trdnostjo, da bi jim jasno prikazali nevarnost njihovega napačnega načina postopanja. Naučiti se morajo sovražiti napako, ki so jo storili, in spoznati morajo, kako slaba je. Gre za to, da razumejo, zakaj je stališče, ki ga zavzema Jehova do tega, razumno in služi njim v dobro in srečo. Važno je tudi, da se držijo njegove besede, ker je v njej zapisano: »Kajti zapoved je svetilnica in nauk je luč; in poučna svarila so pot življenja.« — Preg. 6:23.
12. Kako si lahko starešina, ki se boji pokarati grešnika ali ga privesti nazaj, nakoplje krivdo krvi?
12 Starešine, ki zapeljanega resnično ljubijo, se ne bodo branile dati potreben ukor ali ga privesti v pravo stanje. Postopali bodo predvsem v soglasju s Pregovori 27:5, 6, kjer beremo: »Boljša je graja očita nego ljubezen prikrita. Udarci prijateljevi so iz zvestih misli, sovražilec pa mnogo poljublja.« Da, starešina, ki ne podeli potrebnega opozorila ali ukora, kadar se pokaže, da nekdo goji napačen način postopanja, si lahko nakoplje krivdo krvi. Pavel, ki se je trudil, da ne bi bil česa kriv, je zato brez strahu sledil svoji nalogi in rekel: »Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh; zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.« (Dej. 20:26, 27) Starešine, ki ostanejo razsodni kakor Pavel in hrabro zadostijo svoji odgovornosti, bodo doživeli, da bodo ljudje, ki so jim pomagali, zapustili napačno pot in imeli trajno korist.
NE VALITI ODGOVORNOST ODLOČITVE NA DRUGE
13. Kdo je starešinam dal odgovornost in zakaj so sposobni delati pravilne odločitve?
13 Iz tega, kar smo dosedaj obravnavali, se vidi, da morajo starešine včasih tehtno odločati, in da te odločitve morda vplivajo celo na življenje njihovih bratov in sester. Velika odgovornost delovanja nadzornika in pastirja jim ni bila izročena od neke zemeljske oblasti, temveč od Boga po njegovem svetem duhu, tako da postopajo po njegovem pooblastilu. Pavel je to rekel starešinam skupščine Efeza z besedami: »Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti duh postavil za nadzornike, da pasete skupščino Božjo.« (Dej. 20:28) Kakor Timotej naj bi tudi oni čutili odgovornost do Boga in Kristusa za izročeno jim delo. (2. Tim. 4:1, 2) V večini primerov imajo starešine dobre pogoje, da lahko pravilno odločajo, ker jim je dal Jehova duha »moči in ljubezni in samostrahovanja (zdravega razuma, NS).« Dobili so »moč« ali sposobnost uporabljanja duhovnih darov, ki jih imajo. Imajo tudi »duha ljubezni«, da bi lahko drugim pomagali s pravilnimi nagibi, »zdrav razum« pa jih pravilno vodi v trudu pri izpolnjevanju svojih dolžnosti.
14. a) Pojasni, zakaj se nekatere zadeve vrnejo starešinam, da sami odločijo. b) Kako dobijo starešine neke skupščine oborožitev, da lahko določene probleme sami obravnavajo, in na koga se lahko obrnejo po pomoč?
14 Kljub pomoči, ki jo dobijo od Boga in po njegovi napisani besedi, se včasih starešine obračajo na pisarno podružnice Watch Tower Societyja ali na vodilno telo s prošnjo, da odloča zanje; na primer v odločitvah, ki zadevajo priporočila starešin ali podobne zadeve. Čeprav pisarna podružnice s pripravljenostjo in rada pomaga, je treba takšno zadevo pogosto vrniti starešinam, ki so seznanjeni z dejstvi, da bi sami dali priporočilo. V sili lahko prosijo za odgovore na določena vprašanja in zberejo nadaljnja dejstva, ki so povezana v nekem primeru, dokler ne naredijo končne odločitve. Tudi v duhovnem smislu so odgovarjajoče oboroženi. Poleg tega imajo od Boga izročeno odgovornost za takšne odločitve in zato naj jih ne bi po nepotrebnem valili na druge. S preučevanjem in molitvijo dobijo potrebno oborožitev, da lahko odločajo pravilno, v skladu z Božjo voljo. Pavel je v svojem pismu Timoteju poudaril nujnost, da iz vsega srca zaupamo Pismu, ker je od »Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti«. Če starešina opira svoje odločitve nanj, se bo izkazal kot Božji človek, ki je »docela pripraven za vsako dobro delo«. (2. Tim. 3:16, 17) Tudi pomoč drugih starešin se lahko izkaže za koristno. Biblija pravi: »Skaze se načrti, kjer ni sveta, izvrše se pa, če je obilo svetovalcev.« (Preg. 15:22) Kadar obišče skupščino pokrajinski ali okrožni nadzornik, lahko tudi njega prosijo za pomoč.
15. Kdaj naj se starešine v določenem primeru obrnejo na Skupnost?
15 Kaj pa naj storijo starešine, če kljub skrbnemu preučevanju in iskanju v Pismu v neki zadevi ali problemu ne najdejo rešitve? Gotovo ne bi bilo razumno, če bi v nečem odločali sami od sebe ali na osnovi neke domneve, oprti na lastno gledišče. V takem primeru naj se raje povežejo s podružnico, ki je pristojna za njihovo deželo, in prosijo za pomoč.
16. Katerega temeljnega načela naj se starešine držijo, če se morajo ukvarjati z nekom, ki je priljubljen, spoštovan ali vpliven?
16 Nikoli pa naj ne bo strah pred ljudmi vzrok, da starešine ne ukrepajo. Včasih se morajo ukvarjati z ljudmi, ki so zelo priljubljeni, spoštovani ali vplivni. Vendar naj to ne vpliva na odločanje v prid tega, za katerega gre. Božja beseda postavlja v tem pogledu nedvoumno temeljno načelo. Glasi se: »V pravdi ne ravnajte krivično; ne oziraj se na osebo ubožčevo, tudi ne čislaj osebe mogočnikove, marveč s pravičnostjo sodi bližnjega svojega.« (3. Mojz. 19:15; Jak. 2:1—9) Iz tega se jasno vidi, da bi bila pristranost krivična in bi pomenila prestop Božjega zakona.
SVOJE ODLOČITVE OPRITE NA BIBLIJO
17. S čim lahko starešine pokažejo, da Pismo zelo spoštujejo?
17 Starešine naj predvsem pokažejo, da Božjo besedo zelo spoštujejo, s tem da se pri svetovanju stalno sklicujemo nanjo. (2. Tim. 2:15) To pomeni, da se pri poučevanju vestno izogibajo postavljanja lastnih meril kot odločilnih, namesto da se skrbno držijo nauka Biblije in pouka, ki ga dobijo od »zvestega in modrega hlapca«, razreda, ki služi Jehovi. (Mat. 24:45; 1. Tim. 4:6, 16) Njihovi krščanski bratje naj tudi spoznajo, da starešine o Bibliji ne samo govorijo, temveč v svojem življenju z uporabo božanskih temeljnih načel dajejo dokaz za moč Božje besede. To bo prispevalo k temu, da bodo vsi kristjani cenili vodstvo starešin in posnemali zgled vere. — Heb. 13:7.
18. Kdo mora biti razen starešin še trezen, in z ozirom na katero zanesljivo upanje?
18 Končno naj mislimo na to, da morajo ne le starešine, temveč vsi Božji služabniki ostati »razsodni«, ker vsakemu od nas grozijo enake nevarnosti od sveta. Današnje kritične razmere prinašajo vsakemu kristjanu prave preizkušnje vere. Brez dvoma moramo danes trezno misliti in se učiti, da gledamo na vse z Božjega stališča, da bi lahko v vsaki situaciji razumno odločali. Samo tako si bomo lahko vsi med seboj pomagali, da ostanemo trezni in budni, da nas Jehovin dan sodbe ne bo zadel kakor tat. Tedaj bomo kot »sinovi luči in sinovi dneva« preživeli prihajajoče svetovno uničenje in prispeli v novo ureditev, ki jo bo vzpostavil Bog v svojo večno slavo in našo večno rešitev. — 1. Tes. 5:5, 6.
[Sliki na strani 19]
Starešina mora svoj čas tako razporediti, da zadovoljuje svojim družinskim obveznostim ...
... da utegne pripravljati govore ter osebno preučevati
[Slika na strani 20]
Odgovornosti starešine pripada poleg pastirskih obiskov ...
... tudi sodelovanje v službi oznanjevanja