Božje ljudstvo morajo voditi modri, razumni in izkušeni možje

»In dam vam pastirjev po svojem srcu, in pasli vas bodo z vednostjo in razumnostjo.« (Jer. 3:15)

1. Kaj je navedlo Mojzesa, da je postopal, kot je opisano v 5. Mojzesovi 1:12, 13?

IZRAELCI so bili v Moabskih poljanah, pripravljeni da prečkajo Jordan in vstopijo v Kanaansko deželo. Mojzes je v njihovo korist obširno poročal o Božjem postopanju z njimi skozi štirideset let v Sinajski puščavi. Začetek te dobe je bil zelo buren, posebno za Mojzesa, zaradi napačnega stališča, ki je prevladovalo med ljudstvom. Sedaj jih je Mojzes spomnil na to, ker je čutil, da ni sam več sposoben nositi breme mrmrajočega naroda, poslušal je nasvet Jetre in rekel ljudstvu: »Oskrbite si modre može, razumne in poznane po vaših rodovinah, da vam jih postavim za poglavarje (starešine).« (5. Moj. 1:3, 12, 13; 2. Moj. 18:17—26)

2. Zakaj uporaba takšnih mož pri reševanju problemov ni bila nekaj bistveno novega ali drugačnega?

² Pri izbiri teh mož se je Mojzes opiral na to, kar je bila, kot izgleda, najstarejša upravna oblika neke skupnosti. Med starimi narodi so delovala starešinska telesa ali sveti, kakor se lahko vidi iz najstarejše človeške zgodovine. Izraelci so v tem pogledu imeli lastne izkušnje, ker so kot Jakobovi potomci imeli že prej stik s starešinskimi telesi Egipta, Moaba in Madiana. (1. Moj. 50:7; 4. Moj. 22:4, 7) Arabski šejki so tudi bili plemenski starešine, ker pomeni arabska beseda sheikh enostavno »starešina« ali »starejši mož«. (1. Moj. 36:15) Preden je bil Mojzes postavljen za voditelja ljudstvu, so Izraelci že imeli takšne starešine, in Mojzes je bil poučen, da jih obvesti, da je za to imenovan od Boga. (2. Moj. 3:16, 18) Zato ni bila velika novost, da se je Mojzes pozneje na Sinaju začel posluževati starešin za decentralizacijo reševanja problemov.

3. a) Kakšno pripravo je glede vodstva skupščine naredil Mojzes? b) V kakšni primerjavi so sposobnosti, ki jih je od starešin zahteval Mojzes s tistimi, ki se zahtevajo od krščanskih starešin?

³ V od Boga določenem času je bila oblikovana krščanska skupščina kot duhovno ljudstvo, ki se je razširila po vsej Zemlji. Božji Sin je kot večji Mojzes poskrbel, da se upravljanje izvaja preko skupščinskih starešinstev. Zanimivo je upoštevati sposobnosti, ki jih je pričakoval Mojzes od izraelskih starešin, ki jim je dodelil to odgovorno delo, in jih primerjati s sposobnostmi, ki se iščejo pri krščanskih starešinah. Podobnost je razvidna iz tabele:

4. Kakšno vlogo so imeli izraelski starešine v obljubljeni deželi in kakšno vlogo izvršujejo krščanski starešine?

⁴ Zatem, ko so se Izraelci naselili v obljubljeni deželi in so pričeli živeti po vaseh in mestih, so starešinstva vodila in pomagala v vseh občinah. (Joz. 20:4; Sodn. 8:14, 16; 1. Sam. 16:4) Svetovali so, pomagali pri problemih, zaščitili pred odpadom in tako služili za mir, red in duhovno zdravje dodeljene skupnosti. Včasih so starešine bili poklicani, da sodijo pri razčiščevanju prepirov ali pri varovanju skupnosti ali občine. (5. Moj. 16:18—20; 19:12; 31:9; Ruta 4:1—11) Bili so izvor tolažbe in moči v času kriz. (Iza. 32:1, 2) Toda niso bili nadzorniki nad soprebivalci, niso bili pooblaščeni ali odgovorni, da življenje drugih ljudi poizkušajo uskladiti s svojim. Podobno služijo krščanski starešine, ki nosijo težko odgovornost. (Primerjaj Dejanja apostolov 20:28 do 35; 1. Kor. 3:4, 5, 21—23; 2. Kor. 1:24.) Dodatno k vsemu temu ima krščanska skupščina nalogo, vsem objaviti dobro vest o Božjem Kraljestvu.

DANES ODLOČITI SPOSOBNE MOŽE

5. Kaj lahko danes pomaga, da se starešine modro izbere?

⁵ Če ohranimo v mislih zgodovino starešinske ureditve, nam to lahko pomaga, da pri izbiranju starešin pravilno odločamo. Mislimo lahko, da je skupščina podobna mali vasi v Izraelu. Lahko bi se vprašali: Če bi bilo tako, kakšni možje v skupščini bi dobro služili kot vaški starešine, sposobni dajati modra in zdrava navodila, dokazajoč tako, da so razumni, uravnovešeni pri razsojanju?

6. Kako lahko primer z družino pomaga pretehtati sposobnosti mož za službo starešin?

⁶ Svetovna skupščina Božjih služabnikov je omenjena v 1. Timotejevem 3:15 kot »hiša Božja«. (»Božja družina«, The Jerusalem Bible). Tako si lahko zamislimo posamezno skupščino kot veliko družino. Če družinski poglavar ni prisoten, pogosto gledajo člani družine na starejše sinove, da zastopajo in ohranjajo načela in navodila poglavarja. Zato se lahko vprašamo: »Kdo so tisti v »hiši« vere, ki so podobni starejšim bratom v družini, h katerim bi se družinski člani običajno obrnili po zdrav nasvet in razumno pomoč? (Primerjaj 1. Timoteju 5:1, 2)

7. a) Kaj se je običajno dokazalo v primeru tistih, ki so bili sposobni za starešine? b) Je imenovanje tisto, kar možu dá lastnosti starešine, in kaj imenovanje opravi?

⁷ V resnici je v večini primerov moški, ki se ga priporoča za službo starešine v skupščini, tisti, na katerega so člani skupščine že prej gledali kot na ‚starejšega brata‘, kar pomeni, da si je že pridobil njihovo spoštovanje in zaupanje kot takšen človek, ki pokazuje sposobnost opazovanja, uravnovešenosti in moč presojanja. Dejansko nihče ne more »narediti« drugega za starešino, temveč mora mož postati to z duhovno rastjo, razvijanjem in izkušnjami. (Preg. 1:2—5; 4:7—9; Jak. 3:1, 13) Ko je takšen moški izbran, da služi kot starešina, je njegovo imenovanje pravzaprav priznanje in potrditev za starešino ustreznih lastnosti, ki jih že pokazuje. V starem Izraelu, kot tudi v drugih deželah, je očitno bilo v navadi, da je bil med starešinstvo in k njegovim obravnavam in odločitvam pozvan moški, ki so ga mestni starešine opazili kot takega, ki pokazuje lastnosti božanske modrosti, sodbe in preudarnosti. (1. Tim. 5:22, 25)

8. Kaj lahko nekdo pridobi z zvesto službo sluge pomočnika?

⁸ Apostol piše »slugam pomočnikom«: »Kateri so namreč dobro opravljali diakonsko službo, si pridobe lepo stopnjo in veliko srčnost v veri, ki je v Kristusu Jezusu.« (1. Tim. 3:12, 13) Noben moški naj ne misli, da to pomeni, da lahko on s tem, da enostavno dela na določeni zadolžitvi, »pridobi« pravico do službe starešine v Božji skupščini. Kar si zares lahko zasluži, je to, da bratje in sestre spoštujejo in cenijo njegovo marljivo in zvesto službo in da si pridobi zaupanje Boga, kar mu omogoča, da »srčno govori«. To je samo po sebi lepa nagrada za zvesto službo.

IZKUŠENI MOŽJE

9. a) Kaj piše v Pismu glede vloge starosti pri sposobnosti starešine? b) Kakšno resnico je v tem pogledu treba priznati glede mladosti?

⁹ V Bibliji ni postavljene starostne meje za tiste, ki služijo kot starešine. Izraz »starešina« sam po sebi vključuje starost, čeprav je treba priznati, da se bolj poudarjajo duhovne kot fizične lastnosti. Starost sama ni odločilna; gotovo pa so izkušnje dragocena lastnina mož, ki imajo težke odgovornosti. (5. Moj. 1:14) V Pregovorih 20:29 piše: »Dika mladeničem je njih moč in starčkom kras siva glava.« Čeprav lahko mladi pokazujejo veliko energije in navdušenja, to še ni dokaz modrosti. Toda leta življenja, predstavljena s sivimi lasmi, običajno dajejo razlog, da se pričakuje večja mera modrosti, kakor je rekel Job: »Pri osivelih je li modrost in dolgost življenja daje li razumnost?« (Job 12:12; primerjaj z 20. vrsto; 32:6, 7.) Mlada oseba je lahko pripravljena ali celo željna služiti in mogoče veliko obeta, toda pomanjkanje življenjskih izkušenj jo lahko pripelje v neugodnosti, kadar je treba pomagati starejšim od njega pri resnih problemih življenja. Njegove besede, čeprav iskrene, nikoli ne morejo imeti enake vrednosti kakor besede nekoga, ki je starejši.

10. Ali odgovornost, dana Timoteju, zmanjšuje vrednost starosti in izkušenj pri starešinah?

¹⁰ Timotej je bil verjetno v tridesetih letih, ko mu je apostol Pavel pisal naslednje: »Nihče naj ne zaničuje mladosti tvoje.« (1. Tim. 4:12) Celo v tem razdobju so bili mnogi njegovega časa nagnjeni, da gledajo nanj kot na »mladega«. Treba je tudi upoštevati, da je bilo Timotejevo napredovanje skupaj z odgovornostjo izjemno nenavadno. Pisma je poznal od malega in je pokazal odličen napredek še prej, preden ga je apostol Pavel izbral za sopotnika. (2. Tim. 1:5; 3:14, 15; Dej. ap. 16:1—3) Naslednja leta, ki jih je preživel s Pavlom in drugimi, so prispevala k bogastvu dragocenih izkušenj in znanja, ki si ga pridobi le malokdo njegove starosti.

11. Kako lahko starešine pomagajo drugim prevzeti težje odgovornosti?

¹¹ Pavel je spodbudil Timoteja, da pomaga drugim starešinam izvleči korist od tega, kar se je sam naučil, ko je rekel: »In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, to izroči zvestim ljudem, ki bodo zmožni tudi druge učiti.« (2. Tim. 2:2) Podobno lahko starešine pomagajo drugim bratom v skupščini, da se duhovno razvijajo, tako da se trudijo prenesti nanje svoje izkušnje in znanje. Tu ne gre le za to, da bi se naučili nekih duhovniških dolžnosti znotraj skupščine, temveč jim pomagati, da razvijejo sposobnost razsojanja, uvidevnosti, in prenašanja zdravih načel Božje besede drugim. Kakor je imel Pavel Timoteja za sopotnika, ko je izvrševal svojo nalogo kot apostol narodov in ko je služil kot pastir Božje črede, tako lahko tudi starešine povabijo druge pripravne može v skupščini, da se jim pridružijo, ko služijo na podoben način. (Preg. 1:4, 5; 13:20)

12. a) Kakšno vlogo imajo izkušnje pri izbiri nekega moža za starešino? b) Zakaj je bil Pavlov nasvet iz 1. Timoteju 3:6 še posebno primeren za Efez?

¹² Kakor starost, tako tudi doba, ki jo nekdo preživi kot krščanski učenec, sama po sebi ni odločilna za starešinstvo. Ta leta so sorazmeren faktor, njihova važnost se določa po okoliščinah. Pavel je pisal Timoteju, da naj pri izbiri starešin v skupščini Efez pazi, da ne izbere »novincev«, ki bi se napihnili. (1. Tim. 3:6) Takrat je minilo približno deset let od osnovanja pravega krščanstva v Efezu in zato bi bilo tam še posebej neprimerno izbrati novejše učence, da bi služili med starešinami skupščine.

13., 14. a) Kateri primeri pokazujejo, da lahko imajo okoliščine vlogo pri določanju, kako gledati na stopnjo izkušenj nekega brata. b) Na katere faktorje je treba vseeno v prvi vrsti gledati v vseh slučajih?

¹³ Ko je Pavel pisal Titu, ki je bil na Kreti, očitno ni čutil podobne potrebe za tem opozorilom, zato ga ni vključil v svoje pripombe glede izbire starešin. Morda je s tem v zvezi dejstvo, da se je na Kreti vzpostavilo pravo oboževanje pred sorazmerno kratkim časom. Upoštevajmo, da sta Pavel in Barnaba na prvem misionarskem potovanju oznanjala »dobro vest« v krajih, kot so Listra, Ikonija in Psidijska Antiohija in da sta se med istim potovanjem vrnila in ‚postavila starešine v vsaki skupščini‘. (Dej. ap. 13:14, 42—52; 14:1—7, 20—23) Ker je celotno misionarsko potovanje trajalo le približno dve leti, je očitno, da vsaj nekateri od teh mož niso imeli dolgoletnih izkušenj krščanskih učencev. Ker pa so bili med njimi hebrejski verniki — so brez dvoma mnogi, če ne vsi tisti, ki so bili izbrani, imeli dobro podlago biblijskega znanja in izkušenj v uporabi načel iz Hebrejskih spisov, še preden so postali kristjani. Svoja mišljenja so seveda morali prilagoditi resnicam, ki so bile rezultat razvoja čistega oboževanja, ki ga je prineslo krščanstvo. Apostola Pavla je izbral sam Jezus Kristus, prav v času njegove spreobrnitve kot tistega, ki je bil uporabljen na poseben način in je pozneje pokazal lastnosti, zahtevane od starešin. (Gal. 1:15—2:2; Dej. ap. 13:1—4) Toda Pavlu je njegovo poznavanje Pisma, ki si ga je pridobil že kot predani hebrejski oboževalec Boga Jehove, omogočilo nagel napredek, ko se mu je pomagalo spoznati in sprejeti Mesijo. (Dej. ap. 9:15—18, 20, 22, 26—30; Gal. 2:6, 7)

¹⁴ Namesto da bi si torej prizadevali za določene omejitve, se moramo ravnati po modrosti in zdravi presoji, upoštevajoč okoliščine, kakor tudi perspektivne izkušnje starešine pri pravem oboževanju. V skupščini, kjer so mnogi člani že desetletja v resnici, lahko brat, ki je krščen šele pred tremi leti, izgleda sorazmerno »nov«. Toda v novo vzpostavljeni skupščini, kjer je večina članov šele pred nedavnim sprejela resnico, lahko izgledajo izkušnje takšnega brata, seveda v primerjavi z njihovimi, primerno velike. Kakorkoli že, vedno je treba upoštevati, da je potrebno, da brat pokazuje modrost, preudarnost in zdravo presojo, kadar mora izvrševati težke odgovornosti, ki jih vsebuje skrb za Božjo čredo.

NAPREDEK V IZRAŽANJU MODROSTI IN ZMERNOSTI

15. Kakšnega duha naj pokazujejo starešine glede na izboljšanja svojih osebnih lastnosti in sposobnosti?

¹⁵ Timotej je bil že izkušen starešina, ko mu je Pavel svetoval, naj se poglobi v duhovne stvari, da bi vsi videli njegov napredek. (1. Tim. 4:15, 16) Modre osebe starešinstvo ne omami in ne misli, da se ji ni treba več učiti ali se izboljševati. »Kdo je moder in razumen med vami?« — je pisal učenec Jakob in dodal: »Kaže naj z lepim vedenjem dela svoja v modri krotkosti (skromnosti, Nova angleška Biblija).« Takšen duh bo dosegel harmonijo v starešinstvu, odstranil vsakega duha nesloge, ljubosumja ali prepiranja. (Jak. 3:13—18)

16. a) V katerem smislu so starešine enaki? b) Kako je lahko njihov napredek v veliko duhovno korist vseh v Božji čredi?

¹⁶ Medtem ko so starešine morda »enaki« po svoji odgovornosti in pristojnosti, služiti in delovati v korist črede, niso obvezno enaki tudi v drugih pogledih. Nekateri imajo mnogo več izkušenj, tako v življenju kot v resnici in so napredovali v modrosti zaradi dolgoletnega resnega preučevanja in truda. Vsak ima svoje močne in slabe strani. Če bomo cenili in se okoristili močnih strani drugih, lahko tudi mi ‚pokažemo svoj napredek vsem‘. (Rim. 12:3—10, 16) S posredovanjem pomoči, ki se nudi preko teh ponižnih, iskrenih, bogaboječih pastirjev, ki posedujejo znanje in sposobnost vživljanja, se bodo izpolnile preroške besede in se bo Božja čreda danes zares ‚množila in bo rodovitna na Zemlji‘ v njegovo slavo. (Jer. 3:15, 16)

[Tabela na strani 20]

Od izraelskih starešin Od krščanskih starešin

(2. Moj. 18:21; 5. Moj. 1:13) (1. Tim. 3:1—7; Titu 1:5—9)