Ljubezen pokriva množico grehov
»Predvsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost.« — 1. Pet. 4:8.
1., 2. a) Kakšne napake delamo vsi in zakaj se lahko zgodi, da jih delamo vse pogosteje? b) Kaj nam bo pomagalo premagati probleme, ki se pojavijo?
ALI si že kdaj koga surovo nadrl in si takoj želel, da tega ne bi bil storil? Si bil že kdaj do koga kako drugače neprijazen in takoj zatem to obžaloval? Brez dvoma se je že vsem nam kaj takega zgodilo. Medtem ko naraščajo pritisk in težave, čim bolj se bližamo koncu tega sestava stvari, se lahko vse pogosteje zgodi, da koga užalimo ali ranimo. Kaj naj zato naredimo, če pride do tega problema?
2 Pri iskanju odgovora nam bo koristilo, če se bomo s 1. Petrovim listom 4:7, 8, pobliže ukvarjali. Tam piše, da se je približal konec vseh stvari; zato naj bomo »pametni in trezni za molitve«. Toda predvsem naj imamo »iskreno ljubezen med seboj«. Upoštevaj sedaj, zakaj je ta ljubezen tako važna. V poročilu je dalje rečeno: »Ker ljubezen pokriva grehov obilost.« To je bistveno gledišče.
3. a) Katerega dejstva se moramo vsi zavedati? b) Katero odgovarjajočo pripombo daje Biblija o nas?
3 Zavedati se moramo dejstva, da smo vsi zaradi neposlušnosti in nepopolnosti naših prastaršev Adama in Eve podedovati nagnjenje k hudemu in grehu. (Rim. 5:12) Vsi pogosto zgrešimo cilj, da bi pravično postopali. Ukoreninjeno imamo nagnjenje k zavisti, razdražljivosti, hvalisanju, očitanju itd. Mar se ne jezimo, če kdaj popustimo tem grešnim nagnjenjem? Toda ta slaba nagnjenja so pač tu in moramo enostavno priznati, da pridejo včasih do izraza v besedi in dejanju. Učenec Jakob, ki je pisal pod Božjim navdihnjenjem, je odgovarjajoče pripomnil: »V mnogem namreč napačno delamo vsi. Če kdo v besedi ne stori napačno, ta je popoln mož.« Toda nihče ni popoln. »Kajti ni človeka, ki ne greši,« pravi Biblija. — Jak. 3:2; 1. Kra. 8:46.
4. a) Kako ne smemo reagirati, če kdo greši, in kaj naj namesto tega storimo? b) Kaj nam bo omogočilo realno oceniti stanje, če nastanejo problemi?
4 Zato moramo bita glede naših medčloveških odnosov realni. Pri vsakem kristjanu bodo prišla na dan grešna nagnjenja, vseeno, kako zelo se trudi, da bi to preprečil. (Rim. 7:15—20) Zaradi tega ne smemo biti pretreseni ali ogorčeni in priti do zaključka, da so morda takšne napake znak za to, da nismo povezani s pravo krščansko skupščino. Ne, marveč gledali naj bi za dokazi, da je ljubezen pokrila te grehe. Zato je potrebno gojiti ljubezen, da dokažemo, da pripadamo pravi krščanski skupščini. Res ni vedno lahko pravilno in ljubeče postopati. Biblija nam pomaga to razumeti. Posreduje nam vpogled v dogodke, ki so se odigrali v krščanski skupščini prvega stoletja, in nam tako omogoča realno oceniti stanje, tako da lahko ohranimo ravnotežje, če bi se pojavili problemi,
PROBLEMI MED DVEMA ŽENAMA V FILIPIH
5. a) Opiši zgodovino skupščine v Filipih. b) Kakšno pismo je pisal apostol Pavel tej skupščini?
5 Ukvarjajmo se sedaj s problemom, ki je nastal v krščanski skupščini Filipi, glavnem mestu pokrajine Makedonije. Apostol Pavel je osnoval to skupščino leta 50 ob nekem obisku v času svojega drugega misijonarskega potovanja. (Dej. 16:11—40) Nekaj let pozneje, na svojem tretjem potovanju, je Pavel lahko uredil zadeve tako, da je skupščino še enkrat obiskal. (Dej. 20:1—6) Približno deset let po ustanovitvi skupščine je Pavel na osnovi izrednih dejanj krščanske dobrote in zaradi gorečnosti Filipljanov pisal prijazno in spodbudno pismo. Bil je poln hvale o njih; samo proti koncu svojega pisma najdemo kratek namig karanja.
6. Kaj je pisal Pavel o Evodiji in Sintihi in kateri vprašanji se zato pojavljata?
6 Pavel je pisal: »Zatorej, bratje moji ljubljeni in zaželeni, veselje in venec moj, tako stojte trdno v Gospodu, ljubljeni!« Sedaj pa upoštevaj naslednje njegove besede: »Evodijo opominjam in Sintiho opominjam, da bodita enih misli v Gospodu.« (Fil. 4:1, 2) Zakaj je Pavel to pisal? Zakaj je spodbudil skupščino, da »stoji trdno v Gospodu«, in nato omenil ti dve ženi, Evodijo in Sintiho, da bi ju spodbudil, naj ostaneta enakih misli v Gospodu?
7. a) Kateri je bil možen razlog, da obe ženi nista bili enakih misli v Gospodu? b) Kaj daje spoznati dejstvo, da je Pavel vedel za njun problem?
7 Ti dve ženi sta imeli očitno probleme; izgleda, da nista bili enakih misli. Biblija ne pove, v čem so bile njune težave ali kaj je vodilo do problema. Morda sta bili kako ljubosumni druga na drugo. Morda sta imeli obe močno osebnost in sta si šli enostavno na živce, dokler končno nista več govorili med seboj. Prišlo je pač do razdora, ker nista bili več »enih misli v Gospodu«. Pavel, ki je bil takrat stotine kilometrov daleč v Rimu, od koder je pisal svoje pismo, je vedel za to, kar daje spoznati, da so težave verjetno že dolgo obstajale in so bile med brati dobro znane.
8. a) Kakšni ženi sta bili pravzaprav Evodija in Sintiha in iz česa se to vidi? b) Kaj se lahko iz tega primera naučimo?
8 Obe pa sta bili istočasno dobri kristjanki. Jehovi sta služili skupaj z brati in sestrami, ker piše Pavel dalje v svojem pismu: »Pomagaj jima, ki sta se z menoj borili v evangeliju.« (Fil. 4:3) Evodija in Sintiha sta bili torej že precej časa kristjanki in sta pred tem sodelovali s Pavlom za pospeševanje oznanjevalskega dela. Sedaj pa sta imeli problem. Če so bile takšne težave v skupščini prvega stoletja, mar se naj prekomerno razburjamo, če se danes kaj podobnega zgodi? Probleme pa niso imele samo žene.
TEŽAVE MED KRŠČANSKIMI STAREŠINAMI
9., 10. a) Kaj se je zgodilo v zvezi z Janezom Markom na prvem misijonarskem potovanju Pavla in Barnabe? b) Zakaj je Barnaba verjetno želel vzeti Marka na drugo misijonarsko potovanje, toda kako je o tem mislil Pavel?
9 Tudi krščanski starešine, celo vodilni, so imeli probleme. Spomni se na primer apostola Pavla in Barnabe, ki je bil njegov prvi popotni tovariš. Zaključila sta svoje prvo misijonarsko potovanje, na katerem sta osnovala precejšnjo število krščanskih skupščin, in sedaj sta delala načrte, kakor pove Biblija, za drugo potovanje: »Čez nekoliko dni pa reče Pavel Barnabi: Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, ki sva v njih oznanila besedo Gospodovo, da vidiva, kako se jim godi.« (Dej. 15:36) Na prvem potovanju ju je spremljal Janez Marko, toda iz neznanega vzroka se je ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem, kjer je živela njegova mati Marija. — Dej. 13:13.
10 Ko sta se Pavel in Barnaba pogovarjala o načrtih za drugo misijonarsko potovanje, se je pričel razgovor o Marku. Biblija nam poroča, kaj se je zgodilo: »Barnaba je pa hotel, da bi vzela s seboj tudi Janeza, ki se je imenoval Marko. Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega, ki se je ločil od njiju v Pamfiliji in ni šel ž njima na delo, ne bi jemala s seboj.« (Dej. 15:37, 38) Šlo je torej za različna mnenja. Barnaba je morda mislil, da ima Marko dobro opravičilo za to, da se je med prvim potovanjem vrnil v Jeruzalem; morda je zbolela njegova mati, da se je vrnil in bil pri njej, toda tega mi ne vemo. Če je bil, nasprotno, njegov korak prenagljen, neopravičljiv, je imel Barnaba očitno vtis, da se je iz tega česa naučil im bo tokrat ostal pri delu. Toda Pavel je bil drugačnega mnenja. Marka ni hotel več vzeti s seboj. Ali ne bi sedaj pričakovali, da zreli krščanski starešini izravnavata to različnost v mišljenju na prijateljski način? Toda kaj se je zgodilo?
11. a) K čemu je vodila razlika v mišljenju med Pavlom in Barnabo? b) Ali dokazujejo te težave med krščanskimi starešinami, da niso bili služabniki pravega Boga?
11 Biblija pravi: »In nastane silen spor, tako da se ločita drug od drugega, in Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper. A Pavel si izbere Sila in odpotuje.« (Dej. 15:39, 40, NS) Predstavljaj si to! Med dvema uglednima starešinama ni prišlo tukaj le do nepomembnega izmenjavanja besed, temveč do »silnega spora«, in to zaradi navidez prave malenkosti. Zato sta se ločila in to očitno ne ravno v prisrčnem sporazumu. Ali bi ti, če bi bil takrat prisoten, na osnovi obnašanja teh dveh vodilnih starešin sklepal, da organizacija, v kateri se kaj takega zgodi, ne more biti Božja?
12. Kakšen greh je naredil Peter ob nekem obisku v Antiohiji in kaj ga je navedlo k takemu postopanju?
12 Sedaj si oglejmo nadaljnji, malo drugačni dogodek, ki se je odigral v Antiohiji. Ko je apostol Peter obiskal to mesto v Siriji, se je družil z vso skupščino in je sprejel tudi povabila od kristjanov iz poganstva ter se je tudi z njimi družil. Vedel je, da je to čisto v redu, saj ga je že leta pred tem Bog napotil, da je oznanil Korneliju, ki se je prvi od neobrezanih poganov obrnil h krščanstvu. Ko pa je prišlo nekaj židovskih kristjanov, ki so prišli iz Jeruzalema od Jezusovega polbrata Jakoba v Antiohijo na obisk, se je Peter umaknil in se ločil od kristjanov iz poganstva, ker se je bal, »da bi ga oni izmed obrezanih« kritizirali. Njegovo postopanje so pričeli posnemati še drugi židovski kristjani. To gotovo ni bilo pravilno. Bil je greh, da je Peter v krščanski skupščini povzročil razcep.
13. a) Kako je reagiral Pavel, ko je bil v Antiohiji in je videl, kaj se tam dogaja? b) Zakaj je Peter licemerno postopal, toda kako se je moral počutiti, ko je bil pokaran pred vso skupščino?
13 Ob istem času je bil tudi Pavel v Antiohiji in ti dogodki so ga zelo razjezili. V svojem pismu Galatom je pojasnil: »Ali ko sem videl, da ne hodijo prav po resnici evangelija, sem rekel Kefi (Petru) pred vsemi: Če ti, ki si Jud, poganski živiš in ne judovski, zakaj siliš pogane, da žive judovski?« (Gal. 2:11—14) Peter je vedel, da Mojzesova postava ni več veljala, in to je pokazal že prej, ko se je neprisiljeno družil s pogani. (Dej. 10:28, 29) Sedaj pa je iz strahu zopet vpeljal razcep, ki je bil predviden po Mojzesovi postavi, ki pa, kakor je vedel, ni več veljala za židovske kristjane. (Efež. 2:13—18) Da se je od kristjanov iz poganstva »umaknil in ločil«, je bil očitno licemerni postopek, storjen iz strahu, kaj bi lahko mislili o njem nekateri kristjani iz židovstva, posebno tisti, ki so prišli iz Jeruzalema. Zato je Pavel razgalil Petrovo licemerje pred vso skupščino. Kako bi bilo tebi, če bi bil takrat Peter? — Heb. 12:11.
GREHE POKRIVATI Z LJUBEZNIJO
14. a) Kako bi lahko reagiral Peter na Pavlovo karanje? b) Kako lahko spoznamo iz Petrovega poznejšega stališča do Pavla, da je problem pokril z ljubeznijo?
14 Sedaj razmisli, kako se je moral počutiti Peter. Zavzemal je ugledni položaj med apostoli, saj mu je že sam Jezus zaupal posebne službene prednosti. (Mat. 16:18, 19; Dej 2:14 do 41; 10:34—48) Pavel je bil manj časa povezan s krščansko skupščino kakor on, sedaj pa mu je pred vso skupščino ugovarjal. »Kako si je Pavel drznil pred vso skupščino takole govoriti z menoj?« bi Peter lahko jezno razmišljal. Toda ne, Peter je bil ponižen. Sprejel je karanje in ni dopustil, da bi se njegova ljubezen do Pavla ohladila. Upoštevaj, kako je Peter pozneje označil Pavla v spodbudnem pismu sokristjanom: »In potrpežljivost Gospoda našega imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni naš brat Pavel pisal po dani mu modrosti.« (2. Pet. 3:15) Da, Peter je z ljubeznijo pokril problem, ki je nastal v tem primeru zaradi njegove napake. Gotovo je Peter pokazal lastnost, ki je značilna za krščansko skupščino!
15. a) Ali se je nesoglasje med Pavlom in Barnabo pomirilo in kako lahko spoznamo, da je bilo tako? b) Kakšni znaki so za to, da je moral Pavel priznati, da je Marka napačno ocenjeval?
15 Kaj pa lahko rečemo o različnosti mnenj, ki se je pojavila med Pavlom in Barnabo? Je bil ta problem, ki je dosegel višek v izbruhu jeze, sčasoma tudi pokrit z ljubeznijo? Da, očitno, ker je pozneje Pavel, ko je v svoji misijonarski dejavnosti v Efezu napisal pismo skupščini v Korintu, omenil Barnabo skupaj s Petrom in drugimi apostoli kot tesnega sodelavca. (1. Kor 9:5, 6) Pavel je očitno priznal, da je Marka napačno ocenil, in verjetno se je Marku in Barnabi ponižno oprostil. Pozneje je namreč o Marku govoril zelo dobro. V enem svojih pisem Timoteju je celo pisal: »Lukež je sam pri meni. Marka vzemi in pripelji s seboj, kajti koristen mi je za službo.« — 2. Tim. 4:11; Kol. 4:10.
16. a) Ali je razumno sklepati, da sta Evodija in Sintiha uredili svoj problem? b) Kakšno napačno stališče bi tudi lahko pokazali?
16 In kako je bilo z Evodijo in Sintiho? Ali sta se spravili glede svojih različnih mnenj in sta z ljubeznijo pokrili grehe, ki sta jih med seboj naredili? Biblija nam ne poroča, kako se je zadeva uredila. Ker pa sta bili obe dobri ženi, ki sta se skupaj s Pavlom borili v njegovi krščanski službi, je razumno sklepati, da sta ponižno sprejeli dani nasvet. Dobro si lahko predstavljamo, da sta po sestanku, na katerem se je prebralo Pavlovo pismo, stopili druga k drugi in svoj problem odstranili v duhu ljubezni. Lahko bi se tudi zgodilo, da bi se zaradi tega nasveta zakrknili. Lahko bi pokazali stališče: »S kakšno pravico piše Pavel vsej skupščini o najinem problemu?« Na ta način te zadeve ne bi mogli urediti in vse bi postalo le še slabše. Kaj pa, če bi se res tako zgodilo?
17. a) Kako bi se lahko razvijale stvari, če Evodija in Sintiha svojega nesporazuma ne bi bili uredili? b) Ali se lahko danes česa naučimo iz takšnega možnega razvoja?
17 Pismo Filipljanom je bilo napisano okrog leta 60. n. št. Nekaj let pozneje, leta 64, je rimski cesar Neron zažgal Rim in za to obdolžil kristjane. Kmalu zatem je izbruhnilo silno preganjanje kristjanov. Kaj bi bilo, če bi se to preganjanje razširilo vse do Filipov in bi prišli Evodija in Sintiha v zapor, kakor sta prišla Pavel in Sila že leta prej? (Dej. 16:19—34) Kaj če bi prišli v isti zapor ali celo v isto celico? Kaj bi se zgodilo, če ne bi bili enakega mišljenja in če bi se njun nesporazum spremenil v sovraštvo? Lahko bi se med seboj duhovno uničili in morda porušili celo svoj odnos do Jehove. Kako žalostno bi to vendar bilo! In kako žalostno bi bilo danes, če med seboj ne bi imeli prisrčne ljubezni, ko pride »velika stiska« nad ta sestav stvari! — Mat. 24:21.
KO SE PRIBLIŽUJE KONEC, JE LJUBEZEN NEOBHODNO POTREBNA
18. a) Česa se moramo danes naučiti? b) Zakaj poudarja možen razvoj svetovnega stanja, ko se približuje konec, nujnost, da ljubimo brate in sestre v lastni skupščini?
18 To je nekaj, o čemer moramo resno razmisliti. Konec vseh stvari se je približal in mi moramo imeti pristno ljubezen, da bi lahko pokrili »obilo grehov«, ki jih imamo. (Jak. 3:2) Naučiti se moramo ljubiti naše brate in sestre kljub njihovim slabostim, kljub neprijetnim navadam in drugim posebnostim, ki nas lahko motijo. Misli namreč na naslednje: ta sestav stvari gre proti svojemu popolnemu propadu v »veliki stiski«. Brez dvoma bodo takrat prekinjene prometne zveze, modernih transportnih sredstev se ne bo dalo uporabljati. S kom se bomo takrat lahko povezali, da bi mu ponudili svojo pomoč ali da bi jo mi dobili? Ne s skupščino naših bratov, ki je tisoč ali sto kilometrov oddaljena. Morda niti z brati, ki stanujejo dvajset ali le deset kilometrov stran. Jehova Bog nam je v naši lastni skupščini dal sokristjane, ki nas lahko krepijo in nam pomagajo. Posebno te brate v naši bližini, naše najožje krščanske tovariše, moramo ljubiti in tudi mi potrebujemo njihovo ljubezen. Kako važen bo ta prisrčni odnos v težkih dneh, ki so pred nami!
19. Kaj se lahko zgodi, če nimamo prisrčne ljubezni med seboj?
19 Če nimamo prisrčne ljubezni do bratov in sester v naši skupščini, ima lahko to tehtne posledice. Apostol Pavel je to pokazal, ko je pisal pismo kristjanom v Galaciji, ki so imeli očitno težave pri prenašanju drug drugega. Opomnil jih je: »Po ljubezni služite drug drugemu. Zakaj vsa postava se izpolnjuje v eni besedi, v tejle: ,Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.‘ Če pa drug drugega grizete in ujedate, glejte, da drug drugega ne iztrebite.« (Gal. 5:13—15) Da, če sedaj med seboj nimamo ljubezni, se lahko zgodi, da vzajemno vplivamo na naš odnos do Jehove ali ga celo porušimo. To bi lahko vodilo do tega, da »velike stiske«, ki je tako blizu, ne bomo preživeli!
20. Kako pokaže Biblija, da mora iti ljubezen do Boga z ljubeznijo do naših bratov in sester z roko v roki?
20 Resnično moramo delati na tem, da razvijemo ljubezen med seboj. Enostavno ne moremo postopati po resnici in istočasno gojiti jeze ali kako drugače neprijazno ravnati z brati in sestrami. Biblija govori o tem zelo nedvoumno: »Ako kdo pravi: Boga ljubim, pa sovraži brata svojega, je lažnik; kdor namreč ne ljubi brata svojega, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi? In to zapoved imamo od njega, da kdor ljubi Boga, naj (ljubi tudi brata svojega.« Nobenega dvoma ni — dolžni smo ljubiti drug drugega. — 1. Jan. 4:20, 21; 3:14—16.
UČITI SE OD NAJBOLJŠIH UČITELJEV
21. a) Kako lahko nekateri mislijo o svojih krščanskih bratih? b) Kakšen zgled daje Jehova v tem pogledu?
21 Nekdo bi lahko rekel: »Ne razumete me prav. Nekateri v naši skupščini se ne obnašajo kot pravi kristjani. V svojih postopkih so tako razdražljivi in neprijetni.« Res je da morajo nekateri na sebi še mnogo spremeniti, da bi razvili prave krščanske lastnosti. Toda Jehova Bog, naš popolni Stvarnik, jih ljubi. On ne čaka z ljubeznijo do naše skorajšnje popolnosti, niti ne čaka, da začnemo oblikovati našo osebnost po njegovem merilu. Ne, temveč Biblija pravi: »Dokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim. 5:8) Da, Jehova nas je že ljubil, ko smo bili še globoko zapleteni v grehe in ko smo imeli še odbijajoča, sebična nagnjenja. Ta Božji zgled posnemajmo! — Efež. 5:1, 2.
22, 23 a) Kakšno slabo lastnost so pokazali Jezusovi apostoli v bližini Kafarnavma? b) Kako se je ta lastnost pozneje zopet opazila? Kaj je svetoval Jezus?
22 Tudi Jezus Kristus nam je dal v tem pogledu čudovit zgled. Zbral je okrog sebe učence, ki so bili pravzaprav dobri ljudje. Imeli pa so tudi slabe lastnosti. Ko so na primer šli v Kafarnavm, so se začeli prepirati. Biblijsko poročilo pravi takole: »In pridejo v Kafarnavm. In ko so bili v hiši, jih vpraša (Jezus): ,Kaj ste se po poti med seboj menili?‘ Oni pa molče; spotoma so se bili namreč med seboj prepirali, kdo da je največji.« Zato je postavil Jezus majhnega otroka v njihovo sredino, ga vzel v naročje in jim rekel, da morajo biti prav tako ponižni kakor majhni otroci in naj ne težijo za uglednim položajem. — Mar. 9:33—37; Mat. 18:1—6.
23 Toda kmalu zatem, ko so bili na poti v Jeruzalem, sta stopila apostola Jakob in Janez k Jezusu in ga prosila za prve prostore v njegovem Kraljestvu, namreč za prostora na njegovi desnici in levici. Biblija poroča: »In ko slišijo to deseteri, se začno jeziti nad Jakobom in Janezom.« Zato je Jezus še enkrat govoril z njimi o tej slabi lastnosti, ki so jo imeli. Rekel jim je: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, nad njimi gospodujejo in njih velikaši jih siloma vladajo. Ni pa tako med vami: ampak kdorkoli hoče postati velik med vami, naj vam bode služabnik, in kdorkoli hoče med vami biti prvi, bodi vsem hlapec« — Mar. 10:35—45.
24. a) Kakšen zgled ponižnosti je dal Jezus apostolom ob zadnjem praznovanju Pashe? Zaradi česa so se spet kmalu prepirali? b) Kako je Jezus apostolom še naprej izkazoval ljubezen in s kakšnim uspehom?
24 Verjetno nekaj več kakor teden dni pozneje se je Jezus sestal s svojimi učenci, da bi praznoval zadnjo Pasho. Poznal je problem, ki je obstajal med njimi. Kaj je zato naredil Jezus na začetku tega zadnjega skupnega obeda? Vzel je posodo, nalil vode in šel od enega apostola do drugega ter vsakemu umil noge. (Jan. 13:4—17) Kako izreden zgled ponižnosti jim je Jezus s tem dal! Kaj pa se je zgodilo pozneje, še istega večera? Biblija nam poroča: »Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega.« (Luk. 22:24) Ali si lahko to zamisliš? Vendar Jezus ni obupano vil rok in ni rekel: »Pri vas je vsak trud zaman! Vdam se. Nikoli se ne boste naučili biti moji resnični nasledniki.« Ne, Jezus jih je ljubil kljub njihovim grešnim nagnjenjem. Še naprej jih je opominjal in jim dajal nasvete. (Luk. 22:25—27) Končno so se vendar naučili, saj so pozneje enotno sodelovali in nihče od njih ni težil za ugledom.
25. a) Kakšne so posledice, če grehe pokrijemo z ljubeznijo? b) Zakaj je tako važno, da se sedaj med seboj prisrčno ljubimo?
25 Ljubezen dejansko pokriva »obilo grehov«. Da, če gojimo ljubezen, s tem da smo pripravljeni na spravo in za pomoč in drug drugega spodbujamo, bomo preprečili, da bi grehi povzročili trajno škodo ali nerešljive probleme. Nikoli ne pozabi, kaj je pisal apostol Peter o važnosti ljubezni, ki bi jo naj pokazovali v tem kritičnem zgodovinskem času: »Vsega konec pa se je približal. Bodite torej pametni in trezni za molitve; pred vsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost.« Sedaj moramo izkazovati prisrčno ljubezen, kajti samo tako bomo lahko živeli v pravični Božji novi ureditvi. — 1. Pet. 4:7, 8.