Anoreksija in bulimija – dejstva, nevarnosti

»Hrana prinaša s sabo čustveno breme, ki je veliko težje od česar koli, kar se lahko meri v kalorijah ali gramih.« (Janet Greeson, avtorica)

ANOREKSIJA in bulimija sta dve najobičajnejši motnji hranjenja. Vsaka ima svoje posebne značilnosti. Toda kot bomo videli, sta lahko obe nevarni – celo smrtni.

Anoreksija – stradanje samega sebe

Anorektična dekleta odklanjajo hrano ali pa jedo tako malo, da postanejo nedohranjena. Poglejmo si primer 17-letne Antoinette. Pravi, da je v nekem obdobju tehtala samo 37 kilogramov – izredno malo za najstnico, visoko 170 centimetrov. »Na dan nisem zaužila več kot 250 kalorij, v beležnico pa sem si pisala, kaj sem pojedla,« pravi.

V življenju anorektičnih deklet se vse vrti okrog hrane. Da se ne bi zredila, gredo v skrajnosti. »Hrano sem začela pljuvati v prtiček in se pretvarjala, da si brišem usta,« pravi Heather. Susan pa je na vso moč telovadila, da se ne bi zredila. »Skoraj vsak dan,« pravi, »sem pretekla 12 kilometrov ali pa plavala kakšno uro, sicer me je bilo izredno strah in sem se čutila krivo. In vsako jutro mi je bilo v največje zadovoljstvo, navadno tudi edino resnično zadovoljstvo, stopiti na tehtnico in potrditi, da je moja teža še vedno precej pod 45 kilogrami.«

Ironija je, da nekatera anorektična dekleta postanejo odlične kuharice in pripravljajo izbrane obroke, ki pa se jih same niti ne dotaknejo. »Ko je bilo moje stanje najslabše,« pravi Antoinette, »sem doma pripravila prav vsak obed, pa tudi vse malice mojima bratcu in sestrici za v šolo. Nisem jima dovolila blizu hladilnika. Menila sem, da je vsa kuhinja moja.«

V knjigi A Parent’s Guide to Anorexia and Bulimia piše, da nekatera anorektična dekleta »postanejo obsedena z urejenostjo in morda od vseh družinskih članov zahtevajo, da se ravnajo po njihovih nestvarno pedantnih merilih. Nobena revija, par čevljev ali kavna skodelica ne sme biti niti za trenutek kje, kjer ji ni mesto. Enako ali celo še bolj obsedena lahko postanejo z osebno čistočo in videzom, tako da cele ure prebijejo v kopalnici za zaklenjenimi vrati in drugim ne dovolijo noter, da bi se pripravili za šolo ali delo.«

Kako se lahko ta nenavadna motnja, anoreksija, razvije? Tipično se začne tako, da se ponavadi najstnica ali mlada odrasla ženska odloči shujšati za nekaj kilogramov. Ko svoj cilj doseže, pa ni zadovoljna. Ko se pogleda v ogledalo, se še vedno vidi debelo. Zato se odloči, da bi bilo dobro še nekoliko shujšati. To se nadaljuje, dokler ji teža ne pade za 15 odstotkov ali več pod mero, ki je za njeno višino normalna.

Na tej stopnji začnejo prijatelji in družinski člani izražati zaskrbljenost, da je zelo suha, že oslabljena. Toda anorektik vidi stvari drugače. »Menil sem, da sploh nisem suh,« pravi Alan, 175 centimetrov visok anorektik, ki je v nekem obdobju tehtal le 33 kilogramov. »Bolj ko shujšate,« pravi, »bolj popačen je vaš razum in sebe ne vidite več jasno.«a

Sčasoma lahko anoreksija vodi do resnih zdravstvenih problemov, tudi do osteoporoze in poškodbe ledvic. Lahko je celo smrtna. »Zdravnik mi je rekel, da sem telo prikrajšala za toliko hranljivih snovi, da bi, če bi s takšnimi prehranjevalnimi navadami nadaljevala še dva meseca, umrla zaradi nedohranjenosti,« pravi Heather. The Harvard Mental Health Letter poroča, da okrog 5 odstotkov žensk, ki jim diagnosticirajo anoreksijo, v obdobju 10 let umre.

Bulimija – trpanje s hrano in čiščenje

Za bulimijo nervozo, motnjo hranjenja, je značilno trpanje s hrano (hitro zaužitje velikih količin hrane, morda do 5000 kalorij in več), nato pa čiščenje (praznjenje želodca, pogosto z bruhanjem ali uporabo odvajal).b

Bulimije v nasprotju z anoreksijo ni lahko prepoznati. Prizadeto dekle morda ni pretirano suho in njene prehranjevalne navade so lahko videti povsem normalne – vsaj drugim. Toda življenje bulimičnega dekleta je vse kaj drugega kot normalno. Tako je namreč obsedena s hrano, da ji je vse drugo nepomembno. »Bolj ko sem se trpala s hrano in nato bruhala, manj sem se menila za druge stvari ali ljudi,« pravi 16-letna Melinda. »V resnici sem pozabila, kako se zabavati s prijatelji.«

Geneen Roth, ki piše in uči o motnjah hranjenja, opisuje trpanje s hrano kot »30-minutno blaznost, skok v pekel«. Pravi, da med tem početjem »ni nič pomembno – ne prijatelji, ne družina [. . .]. Pomembna je le hrana.« Sedemnajstletna Lidija svoje stanje opiše z živo analogijo. »Počutim se kakor stroj za stiskanje odpadkov,« pravi. »Natrpaj, zmečkaj, izvrzi. Znova in znova isto.«

Bulimično dekle si obupno prizadeva, da se ne bi zredilo, kar bi se običajno zgodilo ob tako nenadzorovanem hranjenju. Takoj po tem, ko se natrpa s hrano, izzove bruhanje ali pa vzame odvajala, da hrano izloči, še preden bi se lahko pretvorila v telesno maščobo.c Že sama pomisel na takšno početje se utegne zdeti odvratna, izkušeno bulimično dekle pa na to ne gleda tako. »Večkrat ko se natrpate s hrano in se nato čistite, laže vam postaja,« pojasnjuje socialna delavka Nancy Kolodny. »Vaš začetni odpor ali celo strah hitro nadomesti neustavljiva želja po ponavljanju teh bulimičnih vzorcev.«

Bulimija je izredno nevarna. Zaradi ponavljajočega se čiščenja z bruhanjem je denimo ustna votlina izpostavljena želodčni kislini, ki lahko razje zobno sklenino. Takšno početje lahko poškoduje tudi požiralnik, jetra, pljuča in srce. V skrajnih primerih lahko bruhanje povzroči trebušno kilo in celo smrt. Nevarna je tudi prekomerna uporaba odvajal. Uniči lahko delovanje črevesja ter povzroči stalno diarejo in krvavenje danke. Tako kot ponavljajoče se bruhanje lahko tudi zloraba odvajal v skrajnih primerih vodi v smrt.

Kot poroča Nacionalni inštitut za mentalno zdravje, pogostnost motenj hranjenja vztrajno raste. Kaj mladenke žene v to, da s stradanjem tvegajo smrt? In zakaj druge postanejo tako obsedene s hrano, da se začnejo z njo trpati, nato pa tako obsedene s težo, da se čutijo prisiljene očistiti vsega, kar so zaužile? Ti vprašanji bomo preiskali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]