Kaj povzroča motnje hranjenja?

»Motnja hranjenja se ne pojavi, kakor bi padla z neba. Je simptom, znak, da je v življenju človeka nekaj narobe.« (Nancy Kolodny, socialna delavka)

MOTNJE hranjenja niso nekaj novega. Anoreksijo nervozo so prvič uradno diagnosticirali leta 1873, in simptome so baje opazovali že pred kakimi 300 leti. Od druge svetovne vojne naprej pa je videti, da število anorektičnih primerov dramatično raste. Podobno je z bulimijo. To stanje je poznano že stoletja, toda v zadnjih desetletjih se je »izredno razmahnila«, kakor piše neka knjiga na to temo.

Kaj povzroča motnje hranjenja? Ali se dedujejo ali pa so nenavaden odziv na kulturo, ki poveličuje suhost? Kakšno vlogo ima pri tem družinsko okolje? Na ta vprašanja ni lahko odgovoriti. Socialna delavka Nancy Kolodny pravi, da definiranje motnje hranjenja »ni tako enostavno kakor diagnosticiranje kakšnega drugega zdravstvenega stanja, na primer ošpic ali noric, ko zdravnik natanko ve, kaj je vzrok, kako ste bolezen dobili, koliko časa bo trajala in kako jo je najbolje zdraviti«.

Vendar pa raziskovalci kažejo na številne dejavnike, ki lahko prispevajo k razvoju motenj hranjenja. Poglejmo si nekatere od teh.

Kultura suhosti

V bogatih deželah modna industrija pred mladimi in dovzetnimi gledalci razkazuje izredno suhe manekenke ter jim tako vceplja zamisel, da je dekle lepo le toliko, kolikor je suho. To popačeno sporočilo mnoge ženske sili, da si prizadevajo za takšno telesno težo, ki ni ne zdrava niti stvarna. Dr. Christine Davies pravi: »Povprečna ženska je visoka 165 centimetrov in tehta 66 kilogramov. Povprečna manekenka pa je visoka 180 centimetrov in tehta 50 kilogramov. Torej nas kar 95 odstotkov ne ustreza in tudi nikoli ne bo.«

Nekatere ženske pa gredo kljub temu dejstvu v skrajnosti, samo da bi imele takšno telo, ki je po njihovem idealno. Leta 1997 so na primer anketirali 3452 žensk in kar 24 odstotkov jih je reklo, da bi se bile pripravljene odpovedati trem letom življenja, če bi s tem pridobile zaželeno telesno težo. Za znatno manjšino pa raziskava pravi, da »jim je vredno živeti le, če si suh«. Ker je 22 odstotkov vprašanih žensk reklo, da so v mladosti na njihovo predstavo o telesni lepoti vplivale manekenke iz modnih revij, poročilo sklene: »Nič več se ne more zanikati, da podobe manekenk v javnih občilih izredno vplivajo na to, kako ženske gledajo nase.«

Seveda postanejo plen tega umetnega ideala, ki ga ustvarjajo občila, najpogosteje tisti ljudje, ki o sebi nimajo dobrega mnenja. Kot pravi klinična socialna delavka Ilene Fishman: »Bistvo je v samospoštovanju.« Dejstva kažejo, da se pri ljudeh, ki sprejmejo svoj videz, redko razvije obsedenost s hrano.

Hrana in čustva

Mnogi strokovnjaki pravijo, da gre pri motnji hranjenja za več od hrane. »Motnja hranjenja je kot rdeča luč,« pravi socialna delavka Nancy Kolodny, »ki vam sporoča, da morate v svojem življenju posvetiti pozornost nečemu, za kar se ne zmenite oziroma česar se ogibate. Motnja hranjenja je opozorilo, da o stresih in frustracijah, ki jih morda doživljate, ne spregovorite.«

Za kakšne vrste stresov in frustracij gre? Pri nekaterih utegnejo biti to težave doma. Geneen Roth se na primer spominja, da ji je v otroštvu postala hrana, še zlasti sladkarije, »obramba pred loputajočimi vrati in povzdignjenimi glasovi«. Takole pravi: »Ko sem zaznala, da se bosta starša začela prepirati, sem svojo pozornost preklopila, tako enostavno, kakor preklopite televizijski kanal. Iz sveta, v katerem sem bila prepuščena na milost in nemilost materi in očetu, sem se preklopila v svet, v katerem ni bilo nič drugega, kakor jaz in sladkost na nebu mojih ust.«

Včasih ima motnja hranjenja še globlje korenine. The New Teenage Body Book pravi: »Raziskave kažejo, da se lahko ljudje, ki doživljajo spolno travmo (zlorabo ali nadlegovanje), nezavedno prizadevajo zaščititi tako, da svoje telo delajo spolno neprivlačno in se osredotočajo na nekaj varnega, na primer na hrano.« Seveda pa naj ne bi prehitro sklepali, da je človek, ki ima motnjo hranjenja, žrtev spolnega nadlegovanja.

Motnja hranjenja se lahko razvije tudi v navidez mirnem okolju. Tako se lahko anoreksija prvenstveno pojavi pri dekletu, ki živi v okolju, v katerem ne sme v ničemer sama odločati ali izraziti svojih negativnih občutkov. Na zunaj se podreja, toda znotraj nje divja vihar. Čuti, da nima nobenega nadzora nad svojim življenjem. Ne upa se odkrito upreti, zato se osredini na tisti del življenja, ki ga lahko nadzoruje – na svoje telo.

Vendar pa je treba vedeti, da motnje hranjenja niso vedno posledica družinskih težav ali spolne travme. Pri nekaterih se razvijejo preprosto zato, ker je telesna teža prevladujoča zadeva v družini. Morda je roditelj pretežek ali pa je stalno na dieti in razvija pretirano previden odnos do hrane, celo strah do nje. Pri drugih je dejavnik že sam nastop pubertete. Zaradi telesnih sprememb, ki so sestavni del prehoda v odraslost, lahko dekle dobi občutek, da je debelo, še zlasti če se razvija hitreje kakor njene vrstnice. Če se ji ta prehod zdi zastrašujoč, utegne iti v skrajnosti, samo da bi preprečila nastajanje ženskih oblik.

Nekateri raziskovalci pravijo, da so poleg čustvenih dejavnikov lahko posredi tudi telesni. Opozarjajo na primer, da je lahko vzrok za bulimijo v možganski kemiji. Trdijo, da ima pri tem vlogo tisti del možganov, ki nadzoruje razpoloženje in apetit, ter da to utegne pojasniti, zakaj včasih simptome olajšajo antidepresivi.

Kakor koli že, raziskovalci težko določijo en sam dejavnik, ki naj bi povzročal anoreksijo ali bulimijo. In kako se lahko ljudem z motnjami hranjenja pomaga?

[Slika na strani 7]

Anorektiki imajo o svoji zunanjosti pogosto popačeno sliko

[Slika na strani 8]

Javna občila pospešujejo zamisel, da je suhost lepa