Ko je hrana vaš sovražnik

Ko Jean pomisli na svoja najstniška leta, se živo spominja, kako so jo dražili in se ji posmehovali. In zakaj? Ker je bila največje dekle v razredu. To pa ni bilo vse. »Še slabše od moje velikosti je bilo to, da sem bila sramežljiva in da se v družbi nisem znašla,« pravi Jean. »Pogosto sem bila osamljena, hotela sem se vklopiti v družbo, a sem se največkrat počutila kot obstranka.«

Jean je bila prepričana, da je njena velikost vzrok vseh njenih problemov, in da bo vitka, lepa postava popravila vse. Pa Jean sploh ni bila debela. Ker je bila visoka 183 centimetrov, s 66 kilogrami ni bila pretežka. Kljub temu pa se je Jean imela za debelo in se pri 23-ih odločila shujšati. ,Ko bom suha,‘ je razmišljala, ,me bodo drugi sprejeli v svojo družbo. Končno se bom počutila zaželeno in nekaj posebnega.‘

»Takšna nespametna logika me je pripeljala v 12 let trajajočo past z imenom anoreksija nervoza in bulimija,« pojasnjuje Jean. »Res sem shujšala, tako zelo, da sem skoraj umrla, toda namesto da bi si s tem ustvarila srečno življenje, sem si uničila zdravje in se pahnila v več kot desetletje trajajoče obdobje depresije in bede.«

JEAN pa pri tem ni edina. Po neki oceni se v najstniški ali mlajši odrasli dobi anoreksija nervoza razvije kar pri vsaki stoti Američanki, in morda jih je še trikrat toliko bulimičnih. »Na šolah in kolidžih delam že leta,« pravi dr. Mary Pipher, »in tako na lastne oči vidim, da so motnje hranjenja, kot vedno, zelo pogoste.«

So tudi raznolike. Včasih so jih imeli za problem bogatih, sedaj pa se nanje gleda kot na nekaj običajnega med vsemi rasnimi, socialnimi in ekonomskimi sloji. Narašča tudi število primerov med moškimi, zato revija Newsweek te motnje imenuje »plenilec, ki ne dela razlik«.

Še zlasti zaskrbljujoče pa je to, da se, kot vse kaže, povprečna starost ljudi, ki jih zdravijo zaradi motenj hranjenja, niža. »V bolnišnične programe sprejemajo deklice, mlajše od deset let, nekatere so stare samo šest let,« pravi Margaret Beck, začasna direktorica centra za motnje hranjenja v Torontu. »Število takšnih primerov je še vedno majhno,« dodaja, »a narašča.«

Zaradi motenj hranjenja je prizadetih več milijonov ljudi, večinoma deklet in mladih žensk.a »Na hrano ne gledajo tako kakor večina ljudi in jo tudi uporabljajo drugače,« pravi socialna delavka Nancy Kolodny. »Namesto da bi jedli, ko so lačni in zato, da bi telesu priskrbeli potrebne hranljive snovi in bili zdravi, namesto da bi jedli zaradi užitka ali da bi se z drugimi lepo imeli, imajo do hrane nenavaden odnos in delajo stvari, ki ne veljajo za ,normalne‘. Preden si na primer dovolijo jesti, opravljajo čudne obrede oziroma se skušajo takoj po jedi znebiti zaužite hrane.«

Poglejmo si pobliže dve običajni motnji hranjenja: anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo.

[Podčrtna opomba]