‚Nič več ne živimo zase‘

Pripoveduje Jack Johansson

Neki Afričan, malavijski vojak, je ukazal, naj stopim na rečni breg pred landroverjeve luči. Puškino kopito si je prislonil k ramenu, vtem pa je na breg pritekel Lloyd Likhwide, skočil predme ter ga rotil: »Mene ustreli! Raje ustreli mene, ne tega tujca! On ni nič zagrešil!« Zakaj je bil neki Afričan pripravljen žrtvovati življenje zame, Evropejca? Naj vam pojasnim, kako sem pred skoraj 40 leti postal misijonar v Afriki.

LETA 1942 sem bil star komaj devet let, ko mi je umrla mati. Oče je ostal sam s petimi otroki. Bil sem najmlajši. Oče, ki je bil eden prvih Jehovovih prič na Finskem, je štiri mesece kasneje v nesreči utonil. Odtlej je za nas skrbela starejša sestra, Maja, in uspeli smo obdržati kmetijo. Maja nas je vodila tudi duhovno. Skupaj z bratom sta s krstom v vodi še isto leto, ko je umrl oče, simbolizirala svojo posvetitev Bogu Jehovu. Leto kasneje sem se krstil tudi jaz. Star sem bil 11 let.

Odločitev, ki je spremenila vse

Leta 1951 sem končal višjo trgovsko šolo in se zaposlil pri Fordovem podjetju na Finskem. Čez šest mesecev me je presenetila modrost nekega potujočega nadzornika Jehovovih prič. Povabil me je, naj na zboru predavam o blagoslovih pionirske oziroma polnočasne službe. Bilo mi je nerodno. Polnočasno sem bil namreč zaposlen v posvetni službi. Čutil sem, da sploh ne bi mogel govoriti iz srca. Prosil sem Jehova za pomoč. Zavédel sem se, da kristjani ne bi smeli ‚več živeti zase, ampak za tega, ki je zanje umrl‘, zato sem se odločil, da bom spremenil svoje vrednote in služil kot pionir. (2. Korinčanom 5:⁠15)

Nadzornik v podjetju mi je obljubil dvojno plačo, če ostanem. Ko pa je videl, da sem se zatrdno odločil, je dejal: »Prav ste se odločili. Jaz sem že celo življenje v tej pisarni in koliko sem resnično pomagal ljudem?« Maja leta 1952 sem tako postal pionir. Nekaj tednov kasneje sem lahko na zboru samozavestno govoril o pionirski strežbi.

Po nekajmesečnem pioniranju sem bil zaradi krščanske nevtralnosti obsojen na šest mesecev zapora. Zatem so me skupaj z drugimi mladimi Pričami zaprli še za osem mesecev na otok Hästö-Busö v Finskem zalivu. Rekli smo mu kar Mali Gilead. Tam smo namreč sami po svojem programu temeljito preučevali Biblijo. Moj cilj pa je bil, da bi nekoč obiskoval pravi Gilead, Watchtowerjevo šolo Gilead blizu South Lansinga v New Yorku.

Še med zaporom na otoku sem dobil pismo iz podružnične pisarne Watch Tower Society. Povabili so me, da bi služil kot potujoči nadzornik Jehovovih prič. Takoj po izpustu naj bi obiskal občine v švedsko govorečem predelu Finske. Takrat sem bil star komaj 20 let in se za to delo nisem čutil dovolj sposobnega, toda zaupal sem Jehovu. (Filipljanom 4:13) Priče v občinah, v katerih sem služil, so bili čudoviti. Bil sem le »otrok«, a name nikoli niso gledali zviška. (Jeremija 1:⁠7)

Naslednje leto sem med obiskom ene od občin spoznal Lindo. Prišla je na počitnice na Finsko, sicer pa je bila iz Združenih držav. Po vrnitvi domov je hitro duhovno napredovala in se kmalu krstila. Poročila sva se junija leta 1957. Kasneje, septembra leta 1958, so naju povabili v 32. razred Gileadske šole. Diplomirala sva februarja naslednje leto in dodelili so naju v Njaso, zdaj Malavi, na jugovzhodu Afrike.

Najina strežba v Afriki

V javni strežbi sva zelo rada sodelovala z afriškimi brati, ki jih je bilo takrat v Njasi več kot 14.000. Občasno sva potovala z landroverjem in s seboj tovorila vse potrebščine. Obiskovala sva vasi, v katerih še nikoli prej ni bilo belca. Vedno so naju lepo sprejeli in sva tam tudi ostajala. Ko sva prispela v vas, so vsi vaščani prišli iz svojih kolib, da bi naju videli. Po vljudnem pozdravu so se posedli po tleh in naju molče opazovali.

Pogosto so prijazno naredili kočo posebej za naju. Včasih je bila iz blata, včasih iz črnskega prosa. Bila je ravno dovolj velika za posteljo. Ponoči so mimo nje tekle hijene in nama ob glavah prav strašljivo tulile. Toda Priče v Njasi so se nedolgo zatem spopadali z mnogo bolj nevarnimi silami, kakor so divje živali.

Nacionalizem je postal sporno vprašanje

Vso Afriko so pretresala gibanja za neodvisnost. V Njasi so od vseh pričakovali, da se bodo pridružili edini tamkajšnji politični stranki. Nenadoma je postala naša nevtralnost žgoča narodna tema. Takrat sem v podružnici skrbel za službene zadeve, ker ni bilo podružničnega nadzornika, Malcolma Viga. Prosil sem za pogovor z dr. Hastingsom Kamuzujem Bandom, tedanjim ministrskim predsednikom Njase. Z mano sta bila še dva krščanska starešina. Pojasnili smo mu naše nevtralno stališče in se po sestanku prijateljsko razšli. Kljub temu pa je kak mesec kasneje, februarja leta 1964, umrla prva žrtev preganjanja, Elaton Mwachande. Jezna drhal ga je s kopji prebodla do smrti. Drugi Priče iz njegove vasi so bili prisiljeni pobegniti.

Dr. Bandu smo poslali telegram, v katerem smo ga rotili, naj s svojo avtoriteto ustavi takšno nasilje. Kmalu so me poklicali z ministrstva, naj se zglasim v njegovi pisarni. K dr. Bandu sem šel skupaj z drugim misijonarjem, Haroldom Guyem, in krajevnim Pričevalcem, Alexandrom Mafambano. Pri pogovoru sta bila navzoča tudi dva vladna ministra.

Kakor hitro smo se usedli, je dr. Banda brez besed začel nad glavo mahati s telegramom. Nazadnje je pretrgal tišino in dejal: »G. Johansson, kaj naj pomeni takle telegram?« Še enkrat smo mu pojasnili naše politično nevtralno stališče. Dodal sem: »Glede na umor Elatona Mwachande ste vi edini, ki nam lahko pomagate.« To je dr. Banda očitno zadovoljilo, saj se je precej sprostil.

Toda eden od navzočih vladnih ministrov je trdil, da Priče v neki oddaljeni vasi niso hoteli sodelovati s krajevno oblastjo. Drugi minister je nato omenil še eno oddaljeno vas in tamkajšnje Priče obtožil, da so nespoštljivo govorili o dr. Bandu. A nobeden nam ni vedel povedati imen tistih, ki naj bi se tako vedli. Pojasnili smo jim, da se Jehovove priče učimo biti vedno spoštljivi do vladnih oblasti. Žal naša naprezanja, da bi popravili napačen vtis dr. Banda in njegovih ministrov, niso bila uspešna.

V nevarnosti so bila naša življenja

Leta 1964 si je Njasa pridobila neodvisnost in kasneje postala Republika Malavi. Še naprej smo sicer lahko normalno oznanjevali, toda pritisk je vse bolj naraščal. Takrat so nam telefonirali Priče iz južnejšega področja države in povedali, da je tam izbruhnil politični upor. Uvideli smo, da mora nekdo nemudoma oditi pogledat, kako se godi Pričam, ter jih moralno podpreti. Prej sem šel na takšna potovanja v goščavo sam in Linda je to vedno pogumno sprejela. Tokrat pa me je rotila, naj vzamem s sabo mladega krajevnega Pričevalca, Lloyda Likhwida. Nazadnje sem privolil in si sam pri sebi mislil: ‚Če bo zaradi tega manj zaskrbljena, pa bom.‘

Povedali so nama, da morava s trajektom prečkati neko reko pred 18.00, ko se je začela policijska ura. Po svojih najboljših močeh sva se trudila, da bi pravočasno prispela, toda zamudila sva se na slabih cestah. Šele kasneje sva zvedela za ukaz, da morajo ustreliti vsakega, ki bi ga po 18. uri še našli na najini strani reke. Ko sva se pripeljala k vodi, sva videla, da je trajekt že odplul proti drugi strani. Brat Likhwide je zahteval, naj se vrnejo in naju poberejo. Trajekt se je res vrnil, toda vojak na njem je zavpil: »Belca moram ustreliti!«

Sprva sem mislil, da je to le puhla grožnja. Toda ko se je trajekt približal, mi je vojak ukazal, naj se postavim pred luči vozila. Takrat je med naju skočil moj afriški prijatelj in rotil vojaka, naj raje ubije njega kakor mene. To, da je bil pripravljen umreti zame, je očitno tako ganilo vojaka, da je spustil puško. Takrat sem razmišljal o Jezusovih besedah: »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo dá življenje svoje za prijatelje svoje.« (Janez 15:13) Kako vesel sem bil, da sem prisluhnil Lindinemu nasvetu in vzel s seboj tega dragega brata!

Naslednji dan, ko sva se vračala v Blantyre, so neki fantje zaprli cesto. Od brata Likhwida so zahtevali, naj pokaže strankarsko člansko izkaznico. Imela sva le eno izbiro: priti sva morala skozi množico, in to hitro! Avto sem dal v prestavo. Poskočil je naprej in drhal ravno dovolj prestrašil, da sva lahko ušla. Če bi se ti mladi lotili brata Likhwida, bi ga verjetno ubili. Ob vrnitvi v podružnično pisarno sva se oba zelo tresla, toda bila sva hvaležna Jehovu za njegovo zaščito.

Zaprti zaradi vere

Naše delo v Malaviju so oktobra leta 1967 uradno prepovedali. Takrat je bilo v državi kakih 18.000 Prič. Dva tedna kasneje smo zvedeli, da so v glavnem mestu, Lilongweju, zaprli 3000 Prič. Odločili smo se in se še iste noči odpravili v to 300 kilometrov oddaljeno mesto, da bi brate vsaj moralno podprli. Landroverja smo natovorili z Watchtowerjevimi publikacijami. Zahvaljujoč Jehovu nas na nobeni cestni zapori niso preiskali. Vso pot smo se ustavljali v občinah in odlagali škatle s času primerno duhovno hrano.

Zjutraj smo odšli proti zaporu. Kakšen prizor! Vso noč je deževalo, naše krščanske brate in sestre pa so zaprli v ograjeno dvorišče ob poslopju. Bili so do kože premočeni. Nekateri so si skušali odeje posušiti na ograji. S peščico zaprtih se nam je skozi njo uspelo celo pogovoriti.

Sojenje se je začelo opoldne. V prostoru za priče so se pojavili številni ljudje, ki so trdili, da so Priče. Skušali smo ujeti njihove poglede, a so ostali brezizrazni. Osupnili smo, ko so se vsi ti, ki so pričali, odrekli svoji veri! Toda zvedel sem, da krajevni Priče niso poznali nikogar, ki se je odpovedal temu, da je Jehovova priča. Očitno so s tem hoteli prestrašiti prave Priče.

Medtem smo prejeli ukaz, da moramo zapustiti državo. Podružnično pisarno v Blantyru so zaplenili, misijonarji pa smo morali v 24 urah oditi. Kako nenavadno je bilo, ko nam je ob vrnitvi odprl hišna vrata policist! Naslednji popoldan so policisti tudi uradno prišli in nas nekoliko neradi aretirali ter odpeljali na letališče.

Iz Malavija smo odšli 8. novembra 1967. Vedeli smo, da so naši krščanski bratje pred ognjeno preskušnjo. Srce se nam je trgalo za njimi. Mnogi so umrli, na stotine so kruto mučili, tisoči so izgubili službo, dom in lastnino. Kljub temu pa so skoraj vsi ostali zvesti.

K novim nalogam

Ni nama bilo lahko, toda nikoli nisva pomislila, da bi prenehala misijonariti. Raje sva sprejela novo dodelitev – Kenijo, deželo s tako različnimi okolji in ljudmi. Lindo so očarali Masaji. Do takrat še noben Masaj ni bil Jehovova priča. Toda Linda je spoznala Dorko in z njo začela preučevati Biblijo.

Dorka je vedela, da bi se morala, če želi ugajati Bogu, zakonito poročiti. Oče njenih dveh otrok tega ni hotel. Tako je Dorka skušala sama vzdrževati otroka. Mož je bil besen na Priče, a tudi nesrečen, ker ni bil z družino. Nazadnje je na Dorkino prigovarjanje tudi sam začel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Uredil si je življenje, postal Priča in se poročil z Dorko. Ona je postala pionirka, on in starejši sin pa sta zdaj občinska starešina.

Nenadoma so v Keniji leta 1973 prepovedali delo Jehovovih prič in morali smo oditi. Le nekaj mesecev kasneje so prepoved odpravili, toda takrat nama je bila dodeljena že tretja naloga, Kongo (Brazzaville). Tja sva prispela aprila leta 1974. Skoraj tri leta kasneje smo bili misijonarji po krivem obdolženi vohunstva in naše delo so prepovedali. Vrhu vsega so v Brazzavillu ubili državnega predsednika in izbruhnil je spopad. Vsi drugi misijonarji so bili dodeljeni v druge države, naju pa so prosili, naj ostaneva, kolikor dolgo bo mogoče. Tedne in tedne sva zvečer negotova zaspala – nisva vedela, ali bova dočakala jutro. Toda spala sva dobro, ker sva zaupala, da naju bo varoval Jehova. Teh nekaj mesecev, ko sva bila sama v podružnici, je bila verjetno najina vera najbolj preskušana, pa tudi najbolj okrepljena v vsej najini misijonarski službi.

Aprila leta 1977 sva morala oditi iz Brazzavilla, zatem pa sva doživela pravo presenečenje. Dodeljena sva bila v Iran. Tam naj bi ustanovila novo podružnično pisarno. Prvi izziv nama je bil perzijski jezik farsi, ki sva se ga morala naučiti. Ker sva ga šele spoznavala, sva lahko na občinskih shodih dajala le najpreprostejše odgovore, kakor majhna otroka! Leta 1978 se je v Iranu začela revolucija. Ostala sva tam med najhujšimi boji, toda julija leta 1980 smo morali vsi misijonarji zapustiti državo.

Peta dodelitev naju je ponovno pripeljala v osrčje Afrike, v Zaire, zdaj Demokratično republiko Kongo. Tam sva služila 15 let, nekaj časa tudi pod prepovedjo. Ko sva prišla, je bilo v tej državi dejavnih kakih 22.000 Prič, zdaj pa jih je več kot 100.000!

Spet doma!

V Malaviju so 12. avgusta leta 1993 odpravili prepoved delovanja Jehovovih prič. Dve leti kasneje sva bila ponovno dodeljena tja, kjer sva začela, v Malavi, čudovito, prijazno deželo, ki ji pravijo tudi Toplo srce Afrike. Od januarja leta 1996 radostna delava med malavijskim veselim in miroljubnim ljudstvom. Ceniva to, da spet služiva s tukajšnjimi zvestimi brati. Mnogi so prestali tri desetletja preganjanj. Afriški bratje so nama vir spodbud in rada jih imava. Na njih se vsekakor izpolnjujejo Pavlove besede: ‚Treba nam je po mnogih stiskah priti v kraljestvo Božje.‘ (Dejanja 14:22) Skoraj 41.000 Prič v Malaviju zdaj svobodno oznanjuje in se sestaja na velikih zborovanjih.

Zelo sva uživala na vseh dodeljenih področjih. Z Lindo sva se naučila, da nas lahko izkušnja, ne glede na to, kako težavna je, oblikuje v boljšega človeka in nam daje ‚Jehovovo radost‘. (Nehemija 8:10, NW) Kadar sva zapustila kakšno dodeljeno področje, sem se temu sprva stežka prilagodil, toda Linda mi je s svojo prilagodljivostjo, in še posebej z močno vero v Jehova, pomagala, zato res cenim ta blagoslov, »dobro ženo«. (Pregovori 18:⁠22, Ekumenska izdaja)

Kako srečno in razburljivo življenje imava! Znova in znova sva hvaležna Jehovu za njegovo zaščito. (Rimljanom 8:31) Že več kot štiri desetletja je minilo, odkar sem imel govor o blagoslovih polnočasne službe. Vesela sva, da sva ‚preizkusila Jehova in okusila njegovo dobroto‘. (Psalm 34:9, v NW 8; Malahija 3:10, oboje SSP) Prepričana sva, da je to, da ‚nič več ne živimo zase‘, najboljši način življenja.

[Zemljevid/slika na strani 24]

Države, v katerih sva služila

Iran

Republika Kongo

Demokratična republika Kongo

Kenija

Malavi

[Slika na strani 21]

Na poti v Malavi skozi južnoafriški Cape Town

[Slika na strani 23]

Ko so naju aretirali in izgnali iz Malavija

[Slika na strani 25]

Masajka Dorka z možem