Jehovu sem dovolil, da usmerja mojo pot

IZ ANGLIJE V AFRIKO

Rodil sem se leta 1935 v Angliji, v mestu Darlaston, ki leži v regiji Black Country. Ime je dobila po črnem dimu, ki se je dvigoval iz številnih livarn in drugih tovarn. Ko sem bil star približno štiri leta, sta moja starša začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. V zgodnjih najstniških letih sem se prepričal, da je to resnica, in se leta 1952 pri šestnajstih krstil.

Približno v tistem času sem začel delati kot pripravnik v veliki tovarni, ki je izdelovala ročno orodje in dele za motorna vozila. Usposabljati so me začeli za zelo pomembno mesto v podjetju in v delu sem res užival.

Takrat sem se znašel pred pomembno odločitvijo. Potujoči nadzornik me je prosil, da bi v svoji domači občini Willenhall na shodu med tednom vodil Občinsko preučevanje knjige. Pred mano je bila težka odločitev, saj sem shode obiskoval v dveh občinah. Med tednom sem bil na shodih v občini Bromsgrove, ki je bila najbližje moji službi in je bila kakšnih 32 kilometrov oddaljena od doma. Čez vikend pa sem bil doma pri starših, zato sem na shode šel v občino Willenhall.

Ker sem želel podpreti Jehovovo organizacijo, sem naredil to, kar me je prosil potujoči nadzornik. Zato sem pustil službo, čeprav sem jo imel zelo rad. To, da sem ob tej priložnosti Jehovu dovolil, da usmeri mojo pot, mi je odprlo vrata v življenje, ki ga nisem nikoli obžaloval.

Ko sem še obiskoval občino Bromsgrove, sem spoznal Anne, simpatično in duhovno sestro. Poročila sva se leta 1957 in skupaj na različne načine služila Jehovu. Bila sva redna pionirja, posebna pionirja, sodelovala sva v potujočem delu in služila v Betelu. Anne mi že vse življenje prinaša veliko veselja.

Leta 1966 sva bila navdušena, da sva lahko obiskala 42. razred šole Gilead. Dodeljena sva bila v Malavi, ki je znan tudi kot toplo srce Afrike, saj so ljudje tam tako ljubeči in gostoljubni. Toda nisva si mislila, da ne bova dobrodošla prav dolgo.

SLUŽENJE V MALAVIJU MED DRAMATIČNIMI DOGODKI

V Malavi sva prispela 1. februarja 1967. Po enem mesecu intenzivnega učenja jezika sva pričela z območnim delom. Vozila sva terensko vozilo Kaiser Jeep, za katerega so ljudje mislili, da gre povsod, tudi čez reke. Ampak midva sva lahko z njim prečkala samo najbolj plitvo vodo. Včasih sva bivala v kolibah iz blata, ki so bile pokrite s slamo. V deževnem obdobju je bilo treba pod slamnato streho namestiti ponjavo. To je bil zelo stresen začetek misijonarske službe, vendar sva v njej uživala!

Aprila sem ugotovil, da se nam v državi obetajo težave. Po radiu sem slišal govor, ki ga je imel malavijski predsednik dr. Hastings Banda. Trdil je, da Jehovove priče ne plačujejo davkov in da povzročajo težave vladi. Seveda so bile te obtožbe lažne. Vsi smo vedeli, da jih v resnici moti naša nevtralnost, še posebej zato, ker nismo hoteli kupiti članskih izkaznic politične stranke.

Septembra smo lahko v časopisih že brali, da nas je predsednik obtožil, da povsod delamo težave. Na političnem zborovanju je objavil, da bo njegova vlada hitro upoštevala predlog, da se prepove Jehovove priče. Prepoved je začela veljati 20. oktobra 1967. Kmalu zatem so policisti in uradniki za priseljence prišli v podružnični urad, ga zaprli in misijonarje izgnali iz države.

Po treh dneh v zaporu so naju deportirali na Mavricij, ki je bil pod britansko oblastjo. Vendar nama tamkajšnje oblasti niso dovolile, da ostaneva kot misijonarja, zato sva bila dodeljena v Rodezijo (zdaj Zimbabve). Ob prihodu nama sovražno nastrojen uradnik za priseljence ni dovolil vstopa v državo. Rekel nama je: »Izgnana sta bila iz Malavija. Niso vama dovolili ostati na Mavriciju in zdaj sta tukaj, ker nimata izbire.« Anne je začela jokati. Zdelo se je, da naju nihče noče! Takrat bi se najraje kar vrnil nazaj domov v Anglijo. Nazadnje nama je urad za priseljence dovolil, da prenočiva v Betelu pod pogojem, da se naslednji dan zglasiva na njihovem glavnem uradu. Bila sva izčrpana, vendar sva stvari prepustila v Jehovove roke. Še pred popoldnevom naslednjega dne sva nepričakovano dobila dovoljenje, da kot obiskovalca ostaneva v Zimbabveju. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se tisti dan počutil. Prepričan sem bil, da je Jehova usmerjal najino pot.

NOVA DODELITEV – SKRB ZA MALAVI IZ ZIMBABVEJA

V podružničnem uradu v Zimbabveju sem delal v službenem oddelku in skrbel za Malavi in Mozambik. Bratje in sestre v Malaviju so doživljali hudo preganjanje. Del mojega dela je bilo tudi to, da sem prevajal poročila, ki so jih iz Malavija pošiljali okrajni nadzorniki. Ko sem nekega večera delal pozno, da bi končal poročilo, sem se razjokal zaradi vsega nasilja, ki so ga doživljali moji soverniki.a Obenem pa so me zelo spodbudile njihova zvestoba, vera in vztrajnost. (2. Kor. 6:4, 5)

Delali smo vse, kar smo lahko, da bi bratje in sestre, ki so ostali v Malaviju, in tisti, ki so pred nasiljem pobegnili v Mozambik, dobivali duhovno hrano. Prevajalski tim za čičevščino, ki je najbolj razširjen jezik v Malaviju, se je preselil na veliko kmetijo nekega brata v Zimbabveju. Brat je bil tako prijazen, da je zanje zgradil domove in pisarno. Tam so še naprej opravljali zelo pomembno delo, in sicer prevajanje svetopisemske literature.

Uredili smo, da so okrajni nadzorniki iz Malavija vsako leto lahko prišli v Zimbabve in obiskali območno zborovanje v čičevščini. Tam so dobili očrte zborovalnih govorov. V Malaviju so nato izkoristili vsako priložnost, da so s temi govori spodbujali sovernike. Nekega leta, ko so ti pogumni okrajni nadzorniki prišli v Zimbabve, smo zanje organizirali Kraljestveno strežbeno šolo, da bi jih spodbudili.

Februarja 1975 sem obiskal Priče iz Malavija, ki so zbežale v begunska taborišča v Mozambiku. Ti bratje in sestre so bili v koraku z Jehovovo organizacijo. Upoštevali so tudi novo ureditev, da mora v občini biti starešinstvo. Novi starešine so organizirali številne duhovne dejavnosti, na primer javne govore, pregledovanje dnevnega stavka, preučevanje Stražnega stolpa in celo zbore. Poskrbeli so, da so bili v taboriščih, podobno kot na zborovanjih, oddelki za čiščenje, varnost in razdeljevanje hrane. Ti zvesti bratje so z Jehovovim blagoslovom dosegli res veliko in ne morem vam povedati, kako spodbujen sem bil po tem obisku.

Proti koncu 1970. let je za Malavi začela skrbeti podružnica v Zambiji. Vseeno sem tako kot mnogi drugi pogosto razmišljal o bratih in sestrah v Malaviju in molil zanje. Kot član podružničnega odbora v Zimbabveju sem se večkrat sestal s predstavniki svetovnega središča in odgovornimi brati iz Malavija, Južne Afrike in Zambije. Vsakič smo se pogovarjali o istem vprašanju: Kaj še lahko naredimo za brate in sestre v Malaviju?

Sčasoma se je preganjanje pomirilo. Soverniki, ki so pobegnili iz Malavija, so se počasi vračali nazaj. S tistimi, ki so ostali v Malaviju, pa se tudi ni več ravnalo tako kruto kot prej. Sosednje države so pravno priznale Jehovove priče in umaknile omejitve. Leta 1991 je to naredil tudi Mozambik. Še vedno pa smo se spraševali, kdaj bodo svobodne Jehovove priče v Malaviju.

VRNITEV V MALAVI

Na koncu je v Malaviju prišlo do političnih sprememb in leta 1993 je vlada umaknila prepoved Jehovovih prič. Kmalu zatem sem se pogovarjal z nekim misijonarjem, ki me je vprašal: »Boš šel nazaj v Malavi?« Takrat sem imel 59 let, zato sem mu odgovoril: »Ne, prestar sem za to!« Vendar sva z ženo še isti dan po faksu dobila sporočilo od Vodstvenega organa, v katerem sva bila naprošena, da se vrneva tja.

Na dodelitvi v Zimbabveju sva se imela zelo lepo, zato sva bila pred težko odločitvijo. Tukaj sva pognala korenine in spletla nekaj čudovitih in dolgoletnih prijateljstev. Vodstveni organ nama je prijazno ponudil možnost, da ostaneva, če želiva. Lahko bi ubrala to pot, vendar sva se spomnila na Abrahama in Saro, ki sta v starejših letih zapustila udobje svojega doma in šla tja, kamor ju je usmeril Jehova. (1. Mojz. 12:1–5)

Odločila sva se, da bova ubogala navodilo Jehovove organizacije, in se 1. februarja 1995 vrnila v Malavi. To je bilo točno 28 let za tem, ko sva prvič prišla tja. Ustanovljen je bil podružnični odbor, v katerem smo bili jaz in še dva druga brata. Lotili smo se dela in ponovno organizirali dejavnosti Jehovovih prič v državi.

JEHOVA POSPEŠI RAST

Velik blagoslov je bilo videti, kako je Jehova pospešil rast! Število oznanjevalcev je z okoli 30.000 leta 1993 poskočilo na več kot 42.000 leta 1998.b Vodstveni organ je odobril načrte za gradnjo novega podružničnega urada, ki bi skrbel za vse večje potrebe na področju. Kupili smo 12 hektarjev veliko zemljišče v mestu Lilongwe in bil sem dodeljen v odbor za gradnjo.

Maja 2001 je imel brat Guy Pierce iz Vodstvenega organa posvetitveni govor za nove podružnične prostore. Dogodek je obiskalo več kot 2000 lokalnih Prič. Večina od njih je bila krščena že več kot 40 let. Ti zvesti bratje in sestre so pod prepovedjo prestali leta nepopisnega trpljenja. V materialnem pogledu so bili revni, v duhovnem pa zelo bogati. In zdaj so bili navdušeni, da so si lahko ogledali novi Betel. Povsod po Betelu so v afriškem stilu prepevali kraljestvene pesmi, zato je bil cel dogodek nekaj najbolj ganljivega, kar sem kdaj doživel. Bil je živ dokaz, da Jehova bogato blagoslavlja tiste, ki zvesto vztrajajo v preizkušnjah.

Ko se je gradnja podružnice končala, sem bil vesel, da sem dobil različne naloge pri posvetitvi kraljestvenih dvoran. Občinam v Malaviju je koristil program pospešene gradnje kraljestvenih dvoran v deželah z omejenimi sredstvi. Prej so se nekatere občine shajale v preprostih prostorih, narejenih iz evkaliptusa. Streha je bila iz trstja, sedeli pa so na klopeh. Zdaj so bratje navdušeno žgali opeke v pečeh, ki so jih izdelali sami, in gradili lepe nove dvorane. Še vedno pa so jim bile všeč klopi, saj pregovor pravi, da je na klopi vedno prostor še za enega!

Navdušen sem bil tudi, ko sem videl, kako je Jehova pomagal ljudem, da so duhovno napredovali. Še posebej so name naredili vtis mladi afriški bratje, ki so se dali na razpolago. S šolanjem, ki ga omogoča Jehovova organizacija, in s praktičnim delom so si hitro pridobili izkušnje. V Betelu in v občinah so lahko prevzeli večje odgovornosti. Občine so okrepili tudi novopostavljeni domači okrajni nadzorniki in mnogi od njih so bili poročeni. Ti pari so se kljub kulturi in v nekaterih primerih pritisku družine odločili, da ne bodo imeli otrok, zato da bi lahko več naredili za Jehova.

ZADOVOLJEN S SVOJIMI ODLOČITVAMI

Po 52 letih služenja v Afriki so se mi začele nekatere zdravstvene težave. Vodstveni organ je odobril predlog podružničnega odbora, da se z ženo preseliva v britanski Betel. S težkim srcem sva zapustila dodelitev, ki sva jo imela tako rada. Ampak betelska družina v Britaniji zelo lepo skrbi za naju v jeseni najinega življenja.

Prepričan sem, da je bila najboljša odločitev v mojem življenju ta, da sem Jehovu dovolil, da usmerja mojo pot. Če bi se zanašal na svojo razumnost, kdo ve kam bi me pripeljala kariera v svetu. Jehova je ves čas vedel, kaj potrebujem, da bi svoje »življenje naredil uspešno«. (Preg. 3:5, 6) V mladosti sem z zanimanjem spoznaval podrobnosti dela v veliki tovarni. Toda Jehova mi je v svoji svetovni organizaciji omogočil duhovno kariero, v kateri sem našel veliko več veselja. Zaradi služenja Jehovu sem imel in še vedno imam zelo bogato življenje.