Kartografija – ključ do poznavanja sveta

Od dopisnika Prebudite se! iz Kanade

»Raj je nekje na daljnem vzhodu. Jeruzalem je središče vseh narodov in dežel, sam svet pa je ravna plošča, obdana z oceani voda. Tako so svojčas na svet gledali menihi, kartografi srednjega veka.«

TE BESEDE so izdajatelji zapisali v uvod The Reader’s Digest Great World Atlasa. Takšno versko prepričanje, ki v Bibliji nima nobene opore, delno pojasnjuje, zakaj je kartografija, oziroma izdelovanje zemljevidov, na začetku srednjega veka komaj kaj napredovala.

Zemljevidi so temeljni pripomoček pri spoznavanju geografije, brez nje pa ne bi mogli razumeti sveta okoli sebe. Toda mnogi niso nič kaj bolj zemljepisno izobraženi, kot so bili ljudje v srednjem veku. Pred kakimi sto leti je pisatelj Mark Twain po izmišljenem liku Hucku Finnu prikazal problem tedanjih dni. Huck je svojemu prijatelju Tomu Sawyerju v balonu visoko nad tlemi zatrdil, da še nista prispela do zvezne države Indiane, ker je bila zemlja še vedno zelena. Huck je namreč opazil, da je Indiana na zemljevidu rožnata.

Pred nedavnim je neki srednješolski učitelj zemljepisa v Ameriki na začetku šolskega leta svoje učne ure pričel tako, da je kakega učenca prosil, naj mu na zemljevidu sveta pokaže Združene države. To je delal deset let. Poročal je, da v tem času nobeden od teh učencev, včasih celo drugi vprašani dijak, ni znal pokazati Združenih držav. Še bolj presenetljivo pa je morda to, kar piše v reviji Time, namreč da »trije od desetih Američanov ne znajo na zemljevidu ločiti severa od juga«.

Zgodovina kartografiranja

Kartografiranje je ena najstarejših in posebnih oblik komunikacije. Zemljevide so klesali v kamen, rezali v les, risali na pesek, papir in pergament, na kožo in tkanino, ali pa jih celo z rokami oblikovali v snegu.

Po The World Book Encyclopedii je najstarejši znani zemljevid, približno iz leta 2300 pr. n. š., »mala glinena ploščica iz Babilonije in verjetno prikazuje zemljišče v dolini, obdani z gorami«. Babilonci so s podobnimi glinenimi risbami mestnih zidov sprva načrtovali razvoj svoje države.

Grški geograf Ptolemej Aleksandrijski iz drugega stoletja je vedel, da je zemlja okrogla, kakor je to razkrila že Biblija v osmem stoletju pr. n. š. V njej namreč piše, da Bog »prestoluje nad zemeljskim krogom«. (Izaija 40:22, SSP) Po reviji Equinox so Ptolemejeve risbe »med prvimi zapisanimi poskusi kozmografije, kartografiranja obrisa znanega sveta«.

Preden so proti koncu 15. stoletja Ptolemejeve zemljevide natisnili v atlasu, je le malo ljudi vedelo zanje. Po tem pa so postali vir zemljepisnih podatkov za navigatorje, kot so bili Kolumb, Cabot, Magellan, Drake in Vespucci. Ptolemejev zemljevid dveh polobel sveta je podoben današnjim, sodobnim zemljevidom, čeprav je na njem evrazijska kopnina prevelika. V Reader’s Digest Atlas of the World piše, da je zaradi tega pretiravanja »Kolumb, ko je odplul čez Atlantik, slabo presodil razdaljo do Azije in se ni zavedal, da je odkril vmesni Novi svet«. Ta tako imenovani Novi svet, Amerika, je dobil ime po Amerigu Vespucciju in na zemljevid sveta so ga prvič narisali leta 1507.

Z nadaljnjimi odpravami v obdobju odkritij približno med letoma 1500 in 1700 so kartografi dobili točnejše podatke. Njihove karte oziroma zemljevidi so postali strateški dokumenti. Zanje so bili »orodje državne moči« in »vojno orožje«. Kartografi so se zaprisegli k molčečnosti, delali ločeno od drugih in varovali svoje zemljevide celo za ceno življenja. Če je na ladjo prišel kak sovražnik, so zemljevide, ki so jih hranili v obteženih vrečah, vrgli v morje. Države so dolgo skrbno varovale svoje uradne zemljevide. V vojni so jih lahko videli le redki.

Z odkrivanjem novih dežel je bilo treba popraviti stare meje. Flamski geograf Gerardus Mercator (1512–1594) se je na to odzval tako, da je narisal prvo znanstveno knjigo zemljevidov. V svoji knjigi je upodobil lik mitološkega velikana, Atlasa Titana. Odtlej beseda »atlas« označuje zbirko zemljevidov.

Sodobna kartografija

Zemljepisno znanje se je večalo, s tem pa se je izboljševala tudi kakovost zemljevidov. Glavno vlogo v tem razvoju so imele nove tehnike kartografiranja. V Canadian Geographicu piše, kako zelo zahtevno nalogo so imeli geodeti proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja: »V vročini in mrazu, na konju, v kanuju, na splavu in peš [. . .] so merili mesta in posestva, gozdove in polja, blatne ceste in močvirja, v katerih je mrgolelo žuželk. Oddaljenost so izmerili z verigami, kote pa s teodoliti. Po zvezdah so določili referenčne točke [. . .] in merili globino obalnih voda.«

Kartografija se je v 20. stoletju dobesedno odlepila od tal. Površje so fotografirali iz letal, opremljenih s fotografskimi aparati. Ko so kasneje, v petdesetih letih, poslali v orbito satelite, pa so kartografiranje popeljali v vesoljsko dobo. Ob koncu osemdesetih so lahko geodeti s sprejemniki v eni uri določili zemljepisno lego katerega koli kraja na zemlji. Za kaj takega so samo nekaj let prej potrebovali mesece in mesece.

Današnji kartografi si pri risanju pomagajo z elektroniko. Zemljevide posodabljajo z instrumenti, ki so nameščeni v orbiti. Te naprave dopolnjujejo izboljšani instrumenti na zemlji. Kartografi lahko s posebno programsko opremo shranijo v računalniško strojno opremo nešteto kartografskih in drugih podatkov. Tako lahko zemljevid po naročilu izdelajo že v nekaj minutah, ne da bi izgubljali časa z njegovim ročnim izdelovanjem.

Geografski informacijski sistem (GIS) omogoča, da se na zemljevid doda domala kateri koli podatek. GIS lahko prikaže najnovejši mestni načrt ulic, s katerim si lahko pomagajo pri usmerjanju prometa ob konici. Z njim lahko sledijo tovornjakom, ki drvijo po državnih avtocestah, in jih usmerjajo, kmetovalci, pridelovalci mleka, pa si z njim pomagajo celo pri pridobivanju sena.

Zemljevidi – odsev resničnosti?

»Zemljevid se lahko laže, nikoli pa se ne šali,« je napisal pesnik Howard McCordin. Prav nič ni smešno, če na primer na skici, narisani na koščku papirja, ni pravilno označen odcep proti kraju, v katerega ste namenjeni. Od vseh zemljevidov pričakujemo, da so verodostojni in da odsevajo resničnost. Toda dejstvo je, da vsi zemljevidi niso takšni.

Neki arhivar je naletel na barvit stenski zemljevid kanadskega Quebeca in kasneje odkril očitno napako. »Ves Labrador je spadal pod Quebec,« je pojasnil. »Ko sem za problem povedal sodelavcu, me je osupnilo, ko je dejal, da napake verjetno niso spregledali, temveč da so jo naredili namerno.« Zdi se, da se v Quebecu nikoli niso sprijaznili z odločitvijo iz leta 1927, ko je bila postavljena meja med Labradorjem in Quebecom, zato zemljevid ni odseval tega neželjenega dejstva.

Sodelavec je arhivarju pokazal še druge, namerno popačene zemljevide. V Canadian Geographicu je kasneje izšel arhivarjev članek z naslovom »Goljufivi zemljevidi«. V njem je pisec poudaril, da »ni težko vplivati na kartografijo, da bi z njo podprli določeno gledišče«. Napisal je: »Vedno so me učili, da zemljevidi verodostojno predstavljajo resničnost, zdaj pa so pred mano ležali zemljevidi, polni laži!«

Leta 1991 so v torontskem The Globe and Mail poročali o tem, da je »delegacija japonskih uradnikov prosila [National Geographic Society], naj spremeni barvo spornega ozemlja, Kurilskih otokov, ki jih sicer nadzoruje Rusija, a japonska vlada trdi, da pripadajo njihovi državi«. Zakaj so želeli spremeniti barvo? Glavni kartograf National Geographica, John Garver ml., je pojasnil: »Želeli so, da bi otoke prebarvali z zeleno, ker je Japonska na zemljevidu zelena.«

Tako se lahko z barvami na zemljevidu naredi določene povezave ali poudari kake posebnosti. Leta 1897 so na primer ob pritoku reke Klondike odkrili zlato. Zemljevidi so še posebej prispevali k pospeševanju zlate mrzlice kakih 100.000 iskalcev zlata. Izdelovalci zemljevidov so Aljasko in Yukon pobarvali z živo rumeno, da bi s tem nakazali veliko možnost uspeha.

Druga stališča lahko mnogo resneje vplivajo na podobo zemljevida. Leta 1982 so na primer naredili »Obratni zemljevid«, na katerem so južno poloblo narisali zgoraj. Zakaj? Menili so, da vrhnji položaj pomeni premoč in dostojanstvo ter da bi takšen zemljevid pozitivno vplival na revnejše države sveta, ki sicer ležijo na južni polobli.

Izziv kartografom

Kartograf je pred problemom tudi takrat, ko hoče narisati zemljevid, ki bi na ravni površini odseval resnično stanje. Risba kroglinega površja na ravni ploskvi se namreč popači. To bi lahko primerjali s pomarančnim olupkom, ki bi ga skušali razgrniti na ravni površini. Celine so morda pravilnih oblik, toda nesorazmernih velikosti. Zato je John Garver ml. dejal: »Edini točni zemljevid je globus.« Vendar ker je globuse težko nositi, je raven, barvit zemljevid sveta dragocen in koristen.

Leta 1988 je National Geographic izdal nov zemljevid sveta. Revija Time je poročala o tem dogodku in pojasnila, s kakšno težavo so se ukvarjali kartografi: »Podobe na zemljevidih pogosto ne odsevajo dejanskih oblik in relativnih velikosti celin in morij.« Tega dejstva ni težko zgrešiti, če primerjate zemljevid sveta, ki ga je National Geographic Society izdala leta 1988, s tistimi zemljevidi sveta, ki jih je ista družba izdelovala prej.

Revija Time je v razpravi o teh korenitih spremembah takih zemljevidov zapisala: »Na novem zemljevidu sveta, ki ga [National Geographic Society] pošilja svojim 11 milijonom članom, je Sovjetska zveza zgubila 47 milijonov kvadratnih kilometrov, več kot dve tretjini ozemlja, ki ji ga je zadnjega pol stoletja pripadalo glede na takratne zemljevide National Geographica.«

Kartografi že od Ptolemejevega obdobja rešujejo problem, kako predstaviti relativne velikosti področij na svetu. V projekciji, ki jo je National Geographic uporabljal 66 let, je na primer Aljaska petkrat večja, kot je v resnici! Takšni problemi s popačenostjo vam lahko pomagajo razumeti, zakaj je Arthur Robinson, ki ga imajo mnogi za starosto ameriških kartografov, dejal: »Kartografija je prav toliko umetnost, kolikor je znanost.« Zemljevid, ki ga je leta 1988 sprejel National Geographic Society, je bil po besedah Garverja »najboljše možno ravnotežje med zemljepisom in estetiko«.

Kaj prinaša prihodnost?

Jasno je, da kartografiranje zajema mnogo več, kakor se mnogi zavedajo. Več ko se o zemlji ve, točnejši so lahko zemljevidi. Toda do tega znanja ni vedno lahko priti. Zato je avtor Lloyd A. Brown pred leti dejal, da »dokler ne bodo mogli vsi ljudje brez strahu pripluti k sosedovi obali, prejezditi ali preleteti katere koli države, ne da bi jih kdo ustrelil ali ustavil, tudi ne bo velikega zemljevida sveta, o katerem ljudje sanjajo že stoletja. Morda pa bo nekega dne le narejen.«

K sreči bo po biblijskih prerokbah ves svet navsezadnje združen pod vlado od Boga postavljenega kralja, Jezusa Kristusa. Biblijska prerokba o njem razglaša: »Gospodoval bo od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje.« (Psalm 72:8, Ekumenska izdaja) Ko bodo končno odstranjeni spori glede mej in politična rivalstva ter ne bo več prepirov za državno vrhovnost, se bo lahko izdelal popoln zemljevid sveta.

[Slika na straneh 16, 17]

Ptolemej in njegov zemljevid sveta

Gerardus Mercator

[Vir slike]

Ptolemej in Mercator: Culver Pictures; Ptolemejev zemljevid sveta: Gianni Dagli Orti/Corbis; globus: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.; ozadje na straneh 16–19: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck