Katoliška cerkev in holokavst

Od dopisnika Prebudite se! iz Italije

ŽE OD leta 1987 so govorili, da katoliška cerkev namerava izdati dokument, v katerem bo priznala odgovornost pri holokavstu. Ko je tako marca 1998 vatikanski odbor za religiozne odnose z Judi izdal dokument z naslovom Spominjamo se: razmišljanje o šoahua, so ta dogodek spremljala velika pričakovanja.

Z dokumentom so bili nekateri zadovoljni, mnogi drugi pa ne. In zakaj ne? Kaj se jim je zdelo sporno?

Antijudovstvo in antisemitizem

Vatikanski dokument dela razliko med antijudovstvom, za katerega cerkev priznava krivdo, in antisemitizmom, za katerega pa krivde ne priznava. Mnogi s takšnim razlikovanjem in s tem povezanim sklepom niso zadovoljni. Nemški rabin Ignatz Bubis je dejal: »To se mi zdi nekaj podobnega, kot reči, da ni naša krivda; kriv je nekdo drug.«

Giorgio Vecchio, italijanski katoliški zgodovinar, sicer sprejema razlikovanje med antijudovstvom in antisemitizmom, toda opozarja, da »je problem tudi v razumevanju tega, kako je katoliško antijudovstvo utegnilo prispevati k razvoju antisemitizma«. Zanimivo je, da je vatikanski časopis L’Osservatore Romano, 22.–23. november 1895, objavil pismo, v katerem je pisalo: »Vsak iskren katoličan je v bistvu antisemitski: takšna je tudi duhovščina – tega jo obvezujeta nauk in strežba.«

Del vatikanskega dokumenta, ki je sprožil največ kritik, pa je zagovarjanje ravnanja Pija XII., papeža, ki je bil na to mesto imenovan tik pred drugo svetovno vojno. Pij XII. je služil kot nuncij (papežev poslanik) za Nemčijo od leta 1917 do 1929.

Molčanje Pija XII.

Italijanski pravnik Francesco Margiotta Broglio meni, da dokument ne »vsebuje kakšnih novih ali pa razlagalnih elementov o sporni zadevi, o kateri se toliko razpravlja, namreč o tako imenovanem ,molčanju‘ papeža Pija XII., niti o njegovi domnevni naklonjenosti do Nemčije in diplomatski dejavnosti do nacistične vlade pred in med njegovim papeštvom«.

Večina komentatorjev se strinja, da ne glede na to, kako kdo gleda na pomen dokumenta Spominjamo se, »ostaja široko odprto« vprašanje, zakaj so voditelji katoliške cerkve molčali glede genocida v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ameriški zgodovinar George Mosse je dejal, da je Pij XII. s tem, ko se je odločil za molk, »rešil cerkev, a žrtvoval njeno moralno sporočilo. Vedel se je kot poglavar države, ne pa kot papež.« Dobro obveščeni opazovalci Vatikana menijo, da je dokument izšel z zamudo zato, ker so težko opredelili vlogo Pija XII. v holokavstu.

Dokument brani papeža Pija XII., in to je mnoge razburilo. »Dokument je razočaral, ker molči o ,papeževem molčanju‘,« piše Arrigo Levi. Elie Wiesel, ki je leta 1986 dobil Nobelovo nagrado za mir, pa je rekel: »Zdi se mi, da je trditev, da bi morali biti mi Judje hvaležni Piju XII., milo rečeno, herezija.«

Prelaganje krivde

Dokument privzema tradicionalno razlikovanje katoliških teologov, po katerem je cerkev kot institucija sveta in nezmotljiva, kar ji omogoča Bog, medtem ko so njeni člani, ki so pač grešni, krivci za zagrešeno zlo. Vatikanski odbor piše: »Kristjani se duhovno niso uprli in konkretno ukrepali toliko, kolikor bi človek pričakoval od Kristusovih sledilcev. [. . .] Niso bili dovolj močni, da bi povzdignili svoj glas v znamenje protesta. [. . .] Zelo obžalujemo napake tistih sinov in hčera Cerkve.«

Vendar pa večina meni, da gre cerkev velik korak nazaj, ko pripisuje krivdo posameznim članom, kot institucija pa je ne sprejme, še zlasti glede na svoje nedavne izrecne prošnje za odpuščanje. Rimskokatoliška cerkev v Franciji je na primer izdala formalno »deklaracijo o kesanju«, v kateri prosi Boga in judovsko ljudstvo, naj katoliški cerkvi odpusti »brezbrižnost« ob preganjanju Judov med vojno za časa francoske vichyjske vlade. Cerkev v izjavi, ki jo je prebral nadškof Olivier de Berranger, priznava, da je dovolila, da je zaradi lastnih koristi »potisnila v ozadje biblijsko obvezo, da je treba spoštovati vsako človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi«.

V francoski deklaraciji med drugim piše: »Cerkev mora priznati, da je bila glede preganjanja Judov in še posebej v zvezi z mnogimi antisemitskimi ukrepi vichyjske vlade daleč bolj brezbrižna kot pa ogorčena. Molčanje je bilo pravilo, besede v prid žrtev pa izjema. [. . .] Danes priznavamo, da je bilo to molčanje napaka. Priznavamo tudi to, da cerkev v Franciji ni uspela ljudem izšolati vesti.«

Katoliška cerkev še več kot 50 let po strašni tragediji šoaha oziroma holokavsta ne more sprejeti svoje lastne zgodovine – zgodovine nejasnosti in molčanja, če povemo omiljeno. Po drugi strani pa nekateri nikoli niso prišli v tak položaj. Jehovove priče, verska manjšina, ki so jo nacisti kruto preganjali, se ni uklonila in ni naredila kompromisa.

Kot je v zadnjem času vse bolj jasno, so Priče, v nasprotju s cerkvenimi člani, javno obtožili nacistično surovost. Tega pa niso storili le kot posamezniki. Tako so ravnali tudi njihovi uradni predstavniki in tako so govorile njihove publikacije. Zgodovinarka Christine King, prorektorka na staffordshirski univerzi v Angliji, je pojasnila: »Jehovove priče so spregovorili. Spregovorili so že na začetku. Spregovorili so enotno. In spregovorili so izredno pogumno, iz česar se lahko učimo vsi mi.«

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Papež Pij XII. je med holokavstom molčal

[Vir slike]

U.S. Army photo