Ali afriški bobni res govorijo?

Od dopisnika Prebudite se! iz Nigerije

RAZISKOVALEC Henry Stanley je na svojem potovanju po reki Kongo med letoma 1876 in 1877 imel le malo priložnosti, da bi slišal bobnanje, ki bi pomenilo kaj dobrega. Zanj in za njegove sopotnike je sporočilo po bobnih ponavadi pomenilo le eno: vojno. Zamolkli udarci, ki so jih slišali, so naznanjali, da jih bodo kmalu zatem napadli divji vojščaki, oboroženi s kopji.

Šele kasneje, v mirnejšem obdobju, je Stanley dognal, koliko več od poziva k spopadu lahko sporočijo bobni. Ob opisovanju neke etnične skupine, ki je živela ob Kongu, je napisal: »Niso še sprejeli električnega signaliziranja, vendar imajo prav toliko učinkovit sistem komuniciranja. Veliki bobni, po katerih udarjajo na različnih mestih, prenašajo jezikovno sporočilo sprejemniku, ki se na to spozna, tako čisto, kakor da bi mu ga kdo izgovoril.« Odkril je še, da se po bobnih sporoča mnogo več kot po trobenti ali sireni. Po njih se lahko prenašajo posebna sporočila.

Takšna sporočila so lahko šla od vasi do vasi. Nekatere bobne je bilo slišati na osem do enajst kilometrov, še posebej če so po njih udarjali ponoči s plavajočega splava ali z vrha kakega griča. Oddaljeni bobnarji so sporočilom prisluhnili, jih razvozlali in prenesli drugim. Angleški popotnik A. B. Llyod je leta 1899 napisal: »Povedali so mi, da lahko sporočilo iz ene vasi v drugo, ki je oddaljena več kot 150 kilometrov, prispe v manj kot dveh urah, popolnoma pa verjamem, da lahko to storijo še prej.«

Sredi 20. stoletja so bobni še vedno igrali pomembno vlogo pri prenosu informacij. Knjiga Musical Instruments of Africa, izdana leta 1965, pravi: »Govoreče bobne uporabljajo kot telefone in telegrafe. Po njih sporočajo vsa mogoča sporočila: oznanjajo rojstva, smrti in poroke, športne dogodke, plese in sprejemne slovesnosti, vladna sporočila in vojne. Včasih po bobnih tudi opravljajo ali pa si pripovedujejo šale.«

Toda kako so se po bobnih sporazumevali? V Evropi in drugod so si sporočila pošiljali z električnimi impulzi po telegrafskih žicah. Vsaka črka abecede je imela svojo kodo, tako da je lahko v določenem času iz besed in stavkov nastalo pismo. Vendar pa ljudstva osrednje Afrike niso poznala pisanega jezika, tako da po bobnih niso črkovali besed. Afriški bobnarji so uporabljali drugačen sistem.

Bobenski jezik

Ključ do tega, da bi razumeli, kako so se sporazumevali po bobnih, je v samih afriških jezikih. Mnogi jeziki osrednje in zahodne Afrike so pravzaprav dvotonski. Vsak zlog izgovorjene besede ima en oziroma dva temeljna tona, visokega ali nizkega. Sprememba tona spremeni besedo. Poglejmo si na primer besedo lisaka v zairski kelščini. Kadar so vsi trije zlogi izgovorjeni v nizkem tonu, beseda pomeni »mlaka ali močvirje«, če jih izgovorijo nizko-nizko-visoko, to pomeni »obljuba«, če pa je melodika govora nizko-visoko-visoko, pomeni »strup«.

Tudi afriški signalni bobni, po katerih prenašajo sporočila, imajo po dva tona, visokega in nizkega. Podobno je tudi, kadar sporočajo po bobnih s kožno opno. Takrat vedno uporabljajo po dva bobna, enega z visokim in drugega z nizkim tonom. Vešč bobnar se torej sporazumeva tako, da oponaša melodiko izgovorjenih besed. Knjiga Talking Drums of Africa pravi: »Ta tako imenovani bobenski jezik je pravzaprav enak govorjenemu jeziku plemena.«

Dvotonski jezik ima seveda ponavadi veliko besed z enakimi toni in zlogi. V kelščini je na primer približno 130 samostalnikov z enako melodiko (visoko-visoko) kot sango (oče). Več kot 200 jih ima melodiko (nizko-visoko) kot nyango (mati). Da bi se bobnarji ognili zmedi, k takšnim besedam pridenejo sobesedilo in jih vpeljejo v kratkem, poznanem, dovolj izstopajočem reklu, da poslušalec lahko razume, kaj je bilo rečeno.

Pogovor po signalnih bobnih

Eden od govorečih bobnov je leseni signalni boben. (Glej sliko na 23. strani.) Takšne bobne izdelajo tako, da v del debla izdolbejo luknjo. Na nobeni strani ni vpeta koža. Boben s fotografije ima sicer dve reži, vendar imajo mnogi le po eno dolgo. Z udarcem na en rob reže dobimo visok ton, udarec po drugem pa da nizkega. Signalni bobni so ponavadi dolgi približno en meter, čeprav so tudi krajši, dolgi le pol metra, ali pa daljši, celo dva metra. Premer je lahko različen, od dvajsetih centimetrov pa vse do enega metra.

Signalnih bobnov niso uporabljali le za pošiljanje sporočil iz vasi v vas. Kamerunski pisec Francis Bebey je opisal vlogo teh bobnov v rokoborskih tekmah. Ko sta se nasprotni skupini pripravljali za srečanje na vaškem trgu, so prvaki plesali v ritmu signalnih bobnov, ti pa so jim peli hvalo. Boben ene strani je morda razglašal: »Prvak, si srečal že soborca pravega? Povej nam, kdo ti je enak? Ta uboga bitja [. . .] mislijo, da premagat se lahko te da z ubogo [dušo], ki ji pravijo prvak . . ., vendar nikdar nihče te ne premaga.« Glasbeniki nasprotnega tabora razumejo to dobrodušno zbadanje in odbobnajo hiter pregovorni odgovor: »Majhna opica . . ., majhna opica . . . želi si splezat na drevo, a vsi mislijo, da padla bo. Ona pa je trmasta, z drevesa padla pač ne bo, ampak na vrh bo splezala, ta majhna opica.« Med tekmo bobni neprenehoma zabavajo.

Bobni, ki najbolje govorijo

Bobni na pritisk gredo še korak dlje. Boben, ki ga lahko vidite na desni sliki, se imenuje dundun in je znan jorubski govoreči boben iz Nigerije. Po obliki je podoben peščeni uri. Obe opni ima iz tanke ustrojene kozje kože, povezujejo pa ju usnjeni jermeni. Kadar jermene zategnejo, se pritisk nanju poveča, tako da se odzivata s toni v razponu ene oktave ali več. Če spreten bobnar tolče z ukrivljenimi tolkalci ter spreminja višino tona in ritem, lahko oponaša višanje in nižanje človeškega glasu. Bobnarji se tako lahko »pogovarjajo« z drugimi bobnarji, ki bobenski jezik razumejo in v njem bobnajo.

Maja leta 1976 so to nenavadno zmožnost bobnarjev, da se med seboj sporazumevajo po bobnih, prikazali dvorski glasbeniki jorubskega glavarja. Prostovoljci med občinstvom so vodilnemu bobnarju zašepetali vrsto napotkov. Bobnar jih je odbobnal glasbeniku, ki je bil daleč stran od dvorišča. Ta se je po dobljenih odbobnanih napotkih prestavil z enega mesta na drugo in naredil tisto, kar so mu pač sporočili.

Ni se lahko naučiti pošiljanja sporočila po bobnu. Pisatelj I. Laoye je opazil: »Jorubsko bobnanje je zapletena in zahtevna umetnost, ki se jo je treba učiti mnogo let. Bobnar mora poleg velike ročne spretnosti in občutka za ritem imeti tudi dober spomin za pesmi in zgodovino mesta.«

Zadnja desetletja afriški bobni ne govorijo več toliko, kot so včasih, čeprav imajo v glasbi še vedno pomembno vlogo. Knjiga Musical Instruments of Africa pravi: »Zelo težko se je naučiti bobnanja sporočil, zato ta umetnost iz Afrike hitro izginja.« Sporočevalni strokovnjak Robert Nicholls dodaja: »Veliki bobni iz preteklosti, katerih glas je potoval kilometre in ki so imeli samo eno nalogo, prenos sporočila, so obsojeni na propad.« Večini ljudi se dandanes zdi prikladnejše dvigniti telefonsko slušalko.

[Slika na strani 23]

Signalni boben

[Slika na strani 23]

Jorubski govoreči boben